Poslušal sem Mazzinija

Miha Mazzini v svoji kolumni o našem zdravstvu, ki sem jo že večkrat navajal, med drugim piše tudi tole (copy-paste):

Mar sploh lahko kaj storimo? Pustili smo se stisniti v kot in mirno gledamo ministre, kako hvalijo svoje mandate in premierja, ki za nameček stisne še kak tvit o etiki. Predstavljamo si jih v oblaku, ki plava med zvezdami, sebe pa tam daleč spodaj. Opozoriti jih moramo nase, a kako? Američani imajo akcije, v katerih pišejo svojemu kongresniku ter človeka zasujejo s tonami pošte in e-pisem.

Pogledal sem, kako bi kaj takega izvedli pri nas, in informacije so sicer na voljo, a namenoma tako raztresene, da jih je težko najti in še težje povezati.

Poglejte, kateri poslanec predstavlja vaš kraj v parlamentu (kliknite sem), in ko dobite ime ali več imen, pojdite na obrazec, s katerim mu lahko pišete (kliknite sem). Prijazno ga vprašajte, kaj je storil za to, da bi slovensko zdravstvo bolje delovalo. Isto vprašanje pošljite še na ministrstvo (kliknite sem) in na zavarovalnico (kliknite sem).

Zakaj pa ne? Tako sem prvič odkril, da je "moj" poslanec v parlamentu Žan Mahnič (SDS) in potem sem njemu ter vsem poslanskim skupinam poslal kratko in enostavno vprašanje:

Žal se mi je zgodilo, da sem kot pacient vključen v zdravstveni sistem in sedaj vidim, da je ta res katastrofa. Za poškodbo, po kateri bi ob takojšnem pristopu k zdravljenju za okrevanje potreboval največ  pol leta (rama), sedaj kaže na eno leto ob tem, da sem zaradi pospešitve že kombiniral s samoplačništvom. Zanima me, kaj je vaša poslanska skupina že storila in kaj še namerava storiti za skrajševanje čakalnih vrst.

To je bilo prejšnji četrtek (19. maj), kmalu sem dobil odgovora Nove Slovenije in Združene levice, naslednji dan še Desus-a, ostali pa do danes še nič...Kdo bi se ukvarjal s takimi "malenkostmi" kot je npr. naše zdravstvo...

                                                     Odgovori



Nova Slovenija:      Spoštovani, 
zahvaljujemo se vam za vprašanje in predstavitev situacije, v kateri se zaradi nedelujočega zdravstvenega sistema nahaja veliko naših državljanov. V Novi Sloveniji smo se odločili, da pripravimo izhodišča za zdravstveno reformo. Z vnosom konkurenčnosti tako med ponudnike obveznih zdravstvenih zavarovanj kot tudi med izvajalce storitev si prizadevamo za zmanjšanje nedopustnih čakalnih vrst. Sedaj smo v fazi zaključka javne obravnave in bomo naš model za prenovo zdravstva pred začetkom poletja vložili v državni zbor. 
Več o izhodiščih in predlogih rešitev si lahko preberete na naslednji povezavi: http://nsi.si/zdravstvo/. 

Želimo vam čim prejšnje okrevanje in lep dan, 

Terezija TRUPI 
sekretarka


_________________________________________________________________________________________

Združena levica:  

 Spoštovani,

v Združeni levici smo ob sprejemanju proračunov za leta 2015, 2016 in 2017 predlagali povečanje sredstev ministrstva za zdravje na postavkah investicij v primarno (zdravstveni domovi) in sekundarno ter terciarno zdravstvo (bolnišnice). - Na ta način  bi se odpravila določena ozka grla zaradi pomanjkanja diagnostičnih naprav.   Poleg tega v državnem zboru in v sklopu Koalicije za ohranitev javnega zdravstvenega sistema zastopamo stališče, da je treba povečati javna sredstva za zdravstvo. Na ta način bi namreč ZZZS lahko plačal več storitev, kar bi bistveno prispevalo k skrajšanju vrst. To bi dosegli z ukinitvijo nepravičnega in neučinkovitega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in njegovo nadomestitvijo s solidarno javno dajatvijo, z jasno ločitvijo zasebnega in javnega zdravstva ter ureditvijo koncesionarskega sistema.   Lep pozdrav, Matej Kolenc Sekretar poslanske skupine 

_____________________________________________

                

  Desus:

Spoštovani g. Šturm, 
strinjamo se z vami, ti problemi s čakalnimi vrstami so nam žal še predobro znani. 
Ministrica za zdravje, ki je edina pristojna za reševanje problematike nedopustno dolgih čakalnih dob, je obljubila rešitve. Zagotovljenih je bilo nekaj dodatnih sredstev, kar pa samo po sebi problema še ne rešuje. Za celovito rešitev so sicer nujne sistemske spremembe oz. reforma, ki jo ministrica obljublja. Kdaj? Tudi v naši stranki postajamo nepotrpežljivi. 
Kot koalicijski partner zahtevamo rešitve in odgovore, to bomo počeli tudi v naprej! 
Lepo vas pozdravljamo in vam želimo dobro okrevanje! 
Nina StankovičPredstavnica za odnose z javnostmi

_____________________________________________

In to je zaenkrat to!
Jaz pa čakam...

      

Ena je več kot nič (Sorca trail)

Če sem v svojih prejšnjih zapisih ugotavljal, da bo zaradi poškodbe rame leto 2016 verjetno po 21-ih letih prvo brez ene same tekme, se mi je sedaj prikazala lepa priložnost, v nedeljo je namreč na Soriški planini potekal Škofjeloški treking, tekmovanje v sklopu Slovenske treking lige...
Seveda nisem šel na najdaljšo, ultra traso pač pa na krajšo, pohodniško, to je "kategorija namenjena hoji in užitku". Kot tako sem jo tudi vzel. Pri običajnih tekaških tekmah se tekači že na startu zaženejo kot da gre za sprint, pri tem so aktivne tudi roke in hitro bi se znašel v bolečinskem območju, tega se pa sedaj ne grem. Na trekingih je drugače... Pa še vremo je bilo kičasto, za piko na i.
Če koga zanimajo podrobnosti, npr. fotke, rezultati in tudi zemljevidi tras, po katerih smo hodili, vse je na gornji povezavi.
Na isti povezavi je tudi vse ostalo o sami ligi, sistem, pravila, koledar prireditev...če koga zanima. Gre namreč za lepa, zanimiva tekmovanja, ki udeleženca vedno znova popeljejo v kraje in na točke, za katere niti ni vedel in tam drugače zanesljivo nikoli ne bi bil. Ja, tudi jaz sem v nedeljo na "svojem, domačem terenu" odkrival povsem neznane kotičke...Zadnje movže...
Liga se sedaj seli v Zreče (4. junij), septembra pa v Kamniško bistrico.

LP, vencelj

:::

Datum je določen...

Sedaj sem z Artrosa dobil datum za operativni poseg: 15. junij. Kar hitro, manj kot dva meseca po dogovoru, en teden prej, kot bi šel na prvi pregled, če se ne bi odločil za samoplačništvo...in več kot pol leta po poškodbi.
Tukaj je opisano, kako zadeva poteka. V mojem primeru gre za rekonstrukcijo rotatorne manšete.

"Za bregom" sem imel idejo, da bi se morda udeležil Graparskega trimčka, no, sedaj s tem ne bo nič, ker je ta 19. 6.
Sem pa zadnjič že naredil en izy ogledni krog. Kondicijo je treba vzdrževati!

Priprave za 21. tek na Ratitovec so v polnem teku, prav tako tudi za 100 kilometrski Ultra pušeljc trail, ki je letos v okviru Podbrdo Trail Running Festivala organiziran drugič in kar konkretno, od Blegoša v Železnike in naprej čez Ratitovec do Soriške planine, poteka po "našem" ozemlju...
Lani sem bil na stotki, letos niti na 12...Pa drugo leto spet...

In tako, ker pač ne hodim na tekme in ni poročil, o športu nimam kaj pisati, pa sem si par dni nazaj privoščil en "glasbeni izlet", ki se je nekako pomotoma znašel v tem dnevniku in ne onem drugem, v katerem tudi drugače vedno bolj poredko pišem in se bo verjetno počasi "samoukinil". Pa naj bo tako!

LP

::

Kdo je Warren Ellis?

Rad imam glasbo. Rad jo poslušam, ena mi gre bolj v uho, druga manj, pa vendar: če dobro pomislim, sta samo dve stvari, za katere lahko rečem, da sem fan: prvo je Lemmy in Motorhead, drugo pa Nick Cave s svojimi The Bad Seeds, Grindermanom...in del tega je tudi fenomenalni avstralski violinist (oz. multiinstrumentalist) Warren Ellis.
Opazil sem ga na Cave-ovih koncertih...z njegovim nepozabnim nastopom bi ga pravzaprav težko zgrešil. Poleg sodelovanja v The Bad Seeds  in Grinderman  Warren nastopa tudi s svojo instrumentalno tričlansko zasedbo Dirty three (violina, kitara, bobni).

Sedaj pa dovolj besed, prepustimo mesto glasbi!


Nick Cave & The Bad Seeds

Grinderman

Dirty three

Odlično!!!

Letos s tekmami bržkone ne bo nič!

Prejšnji zapis je nastal po pregledu pri ortopedu, sedaj je za mano magnetna resonanca, ki je samo potrdila diagnozo, kar pomeni, da sem v čakalni vrsti za artroskopijo ramena (rekonstrukcija rotatorne manšete). Ta naj bi bila enkrat v drugi polovici junija, kar je glede na čakalne vrste še dokaj hitro,,,ampak ni se za hvaliti vnaprej, raje počakajmo. Rehabilitacija cca. pol leta...Torej na svidenje naslednje leto.

Če malo špekuliram: takojšna postavitev diagnoze po poškodbi začetek decembra in pričetek zdravljenja ter rehabilitacije, pa bi bil danes lahko že blizu...

Ja, Mazzinijeva kolumna, ki sem jo priporočil prejšnjič, zelo točno odraža stanje našega zdravstva. Vredno branja!

:::

Mar sploh lahko kaj storimo?

Naslov sem si sposodil iz lani oktobra objavljene kolumne Mihe Mazzinija z naslovom Zdravstvo odlično, pacienti slabo. Kolumno je vsekakor vredno prebrati, tudi jaz sem jo takrat z užitkom, tako kot vse njegove, vedno aktualne, čeprav opisuje zaskrbljujoče stanje našega zdravstva.
Takrat sem bil še del "aktivnega prebivalstva" in si niti pod razno nisem mislil, da bom prav kmalu na lastni koži izkusil odličnost našega zdravstva.

Po štirih mesecih vendarle diagnoza?

V prejšnjem zapisu  izpred enega tedna sem pisal o svojem ogorčenju zaradi "ponovnega pregleda" pri kirurgu na Jesenicah, ki v resnici sploh ni bil pregled...
Tako to ne gre! Treba bo ukrepati.
Drugo mnenje? Brez veze. Mnenje drugega zdravnika iz iste ustanove na podlagi istih izvidov in že pridobljene dokumentacije.
Odločil sem se torej za obisk priznanega ortopeda. Po naročilu sem dobil datum 21.6. (dva meseca in pol!) s pripombo, da bo samoplačniško hitreje. To sem sicer imel v mislih že prej, a naročniški obrazec tega ni predvideval, zato sem na sporočilo takoj odgovoril. Včeraj (pon. 11.april) sem bil že na pregledu.
Poškodbo smo do sedaj obravnavali kot "delno raztrganino rotatorne manšete". Osnova za to je bil UZ izvid, ki pa je lahko tudi pomanjkljiv... (včasih gre za razhajanje med UZ izvidom in dejanskimi poškodbami).
Najnovejša ugotovitev je, da je poškodba bistveno večja, "klinično gre za popolno rupturo supraspinatusa".
Sedaj naj bi sledila magnetna resonanca s čakalno dobo najmanj tri mesece na napotnico ali pa v nekaj dneh za 230€, potem operativni poseg in rehabilitacija. Če računam časovno: pol leta do operacije, pol leta rehabilitacije in dodam še štiri mesece, kolikor že čakam na diagnozo...in če bi včerajšni pregled opravil na napotnico šele sredi junija...leto in pol!

Uf, koliko raje bi pisal poročila s tekmovanj, kot pa tole, verjemite mi!

Pa čisto za konec dodajam še en glasbeni biser, ker pač iz svoje kože ne morem:
DIRTY THREE - Everything's fucked (live)

Rehabilitacija poškodbe ramena: pričakujem preveč??

Ne vem, morda sem samo naiven, pa vendar se mi dozdeva, da je razlika med mojimi pričakovanji in dejanskim dogajanjem prevelika.
Od prejšnjega zapisa na to temo je minilo že cela dva meseca.
Sedaj je od poškodbe dobre štiri mesece, od pregledov in izvidov imam še vedno le RTG s prvega dne z urgence in samoplačniški UZ z začetka januarja, za mano je 30 fizioterapij...
Na FTH smo dobro napredovali...do neke točke, ko se je ustavilo, nobenega napredka več. Kaj sedaj? Preiskava pri ortopedu, ki bo dala odgovor, kje je problem in istočasno navodila, kako naprej!
Potem me je zdravnik na zahtevo komisije vendarle napotil na ponoven pregled k kirurgu na Jesenice...čakalna doba okrog mesec in pol. Vendar: od tega sem veliko pričakoval. Včeraj (4. april) sem bil na izletu na Jesenicah. Tega drugače ne morem imenovati: nobene nove preiskave, niti pogledal ni, v kakšnem stanju sem...pogledal je samo tisti tri mesece star UZ in ugotovil, da bo najverjetneje potrebna artroskopija, razen, če se zadeva sama od sebe ne umiri...pa nobenih navodil, kako sedaj ukrepati, kaj delati na FTH...nič! Čakalna doba za artroskopijo je okrog tri mesece, sledi rehabilitacija. Sedaj sem v čakalni vrsti...Z Jesenic sem odhajal jezen, prav penast...in še manj sem vedel, pri čem sem, kot prej. Popoldne sem naredil eno lepo turo. Umiriti se je treba, se spraviti v racionalno razmišljanje, ostati priseben...

Danes zjutraj sem imel še zadnjo FTH obravnavo, tudi tam so pričakovali kaj oprijemljivega, navodila...pa smo ugotovili, da sedaj nimamo več kaj, nima smisla. Razočaranje za vse!
Z zdravnikom sva potem ugotovila le to, da mi preostane izvajanje vaj za moč mišic po navodilih fizioterapevtke, da ne pride do atrofije (mišično propadanje zaradi neaktivnosti), "malicanje" nalgesinov (protibolečinsko in protivnetno zdravilo) v primeru hujših bolečin in čakanje ter upanje, da se morda zadeva popravi sama od sebe. Sam sem se odločil, da bom roko vse bolj uporabljal, stopnjeval obremenitve, potem pa kar bo, pa bo.
Ali pa dodatne samoplačniške preiskave, za katere pa ne morem vnaprej vedeti, da bodo dale kaj novega ali kakorkoli vplivale na potek. Po drugi strani imam pa vse bolj filing, da je taka usmeritev zdravstvenega sistema: kar najmanj skozi javni sistem in kar največ samoplačniško (kdor zmore). Prelesti kapitalizma v zdravstvu!
Po mojem skromnem mnenju bi v takih primerih takoj po poškodbi morali opraviti vse preiskave (osnovna diagnostika!!), ne pa da po štirih mesecih še ne vem točno, v kakšnem stanju je poškodovana rama. Potem pa čimhitrejše ukrepanje, v nasprotnem primeru akutna poškodba sčasoma postane kronična.
Moja pričakovanja so seveda velika, predvsem zaradi narave dela, ki ga opravljam. Zadeva mora funkcionirat 100%.
Ja, in še vedno veliko hodim. Vsakodnevno! Včasih tudi tečem.

Če bo kaj novega, pa spet napišem...LP

::

S hojo vzdržujem kondicijo (in zdravje in boljši vid)

Tako je to. Če se ne dogaja, ni kaj pisati. Ali pač. Biti umetnik, da pišeš samo zato, da pač pišeš, čeprav nimaš o čem...hmm...ali res ne?

Pa poizkusimo:

1) Za mano je 15 fizioterapij in ni še konec. Intenzivno delamo na rehabilitaciji ramena, da se čimprej vrnem na teren, kot prvo, na delo, montaža pohištva, predvsem kuhinj in kot drugo, na tekaške steze.
Kar se tiče dela, ni smiselno, da bi začel nekje na pol rehabilitacije, ker bi potem ob sicer samostojnem delu rabil še nekoga, ki bi delal namesto mene tisto, kar jaz ne bi mogel, poleg tega pa bi tvegal takojšno ponovitev ali celo poslabšanje stanja. Delodajalec je dovolj pameten in ima že nekaj izkušenj iz preteklosti, da se tega zaveda, težje je s tistimi, ki o tem odločajo. Zaenkrat počakajmo!
Sedaj pa k teku! Torej: tečem malo, hodim pa veliko. Tek zahteva velike rotacije ramenskega obroča, kar mi je dolgo povzročalo hude bolečine. Zato sem dolgo hodil z roko v žepu, da sem jo imobiliziral. Po navodilu fizioterapevtke, naj roko vendarle uporabljam, sem s tem prenehal. Peš grem na preglede, na FTH (pri mojem tempu 11 min v eno smer), dodam še kašen krog in skupno se nabere za uro- uro in pol dnevno. Stanje je že bistveno boljše, rama bolj gibljiva in sedaj hoji že dodajam tudi tek. Ne veliko in ne intenzivno, pa vendarle.
Če bomo pametno delali še naprej, se poleti vidimo na kakšni tekmi!!

2) Če je le mogoče, se umaknem iz Železnikov v naravo. Saj ni treba daleč, ne rabim veliko. V slabem vremenu je v naravi blatno ali pomrznjeno (spolzko) in nočem tvegati ponovitve (oz. "popravka") poškodbe, zato grem kakšen krog po ulicah. Sicer pa veliko raje malce stran, je vsestransko koristno:

• Čistejši zrak. Itak je v Železnikih boljši kot v večjih mestih, ampak če lahko izbiram, raje pobegnem v gozd.
• Klanci, več napora, več koristi za zdravje, za krepitev mišic, za srčno-ožiljni sistem...;
• Zelo ugodno za "duševno zdravje". Nemoč zaradi poškodbe me dela malce depresivnega. V firmi dela čez glavo, jaz doma, drugi pa namesto mene toliko več. Grozljivka v začetku januarja, ko je padlo nekaj snega in ga je poleg moje žene kidalo še nekaj upokojenk...jaz pa "invalid". Hvala bogu, da ni "prave" zime z veliko snega. 

          Pa še nekaj nezanemarljivega. Smrt človeka, ki sem ga izjemno cenil, odkar vem zanj, odkar               sem bil pred 35 leti prvič na njegovem (njihovem) koncertu v Zagrebu, ne le glasbeno, pač pa             tudi kot človeka! Sicer sem njegov konec nekako pričakoval, čutil, večkrat sem se vprašal: "jih           bo dočakal 70?" Dočakal jih je, a le štiri dni potem je preminil. Itaq, Lemmy. Rest In Peace!

          Takrat, na začetku, sem bil v p...., sedaj sem stvari postavil na svoje mesto, sedaj sem OK.!                 Gibanju in naravi zahvaljujoč.

3) In: zelo pomembno! Trening za oči! Imam srečo (moram potrkati!), zaenkrat berem brez očal, rešujem križanke...Imam pa željo to srečo čimdlje ohraniti. Morda bo pokazal čas, da se motim, a sedaj verjamem, da se vid da vzdrževati in izboljševati s treningom! Namreč, velika napaka je  prepričanje, da slabega vida ni mogoče popraviti in da se s starostjo nujno slabša. Ni biološkega razloga, da ne bi mogel brez očal prebrati voščilnice za 90. rojstni dan, še manj pa je treba, da očala nosi otrok. Prav te dni smo o tem imeli naključno debato na FTH. Eno so vaje za izboljšanje vida na naraven način , Poleg tega si ga izboljšujem v naravi, ko opazujem okolico. Doma stalno strmimo v iste točke (računalnik, tv...), v naravi pa oči "odpremo", jih dvignemo, krepimo očesne mišice. Ne osredotočamo se na eno točko, pač pa krožimo po bližnji in daljni okolici. S tem jo zaznavamo globinsko, nekateri objekti (drevesa itd.) so blizu, drugi so oddaljeni in to je najboljši trening za boljši vid. Ja, staroselci in ljudje na podeželju imajo za to več vsakodnevnih priložnosti in v povprečju bistveno bolje vidijo oz. dlje ohranjajo dober vid.

Še ena dobra:

Dancing On Your Grave (Play It Loud!)

Pa naj bo to za danes dovolj. Sem itak za 60% daljši od planiranega...LP, vencelj

Sedaj bi moral slediti plan 2016

Včerajšnji kratki inventuri tekaškega leta 2015 naj bi sedaj sledil plan za leto 2016. Za eno tekmo sem se celo že prijavil, za Ultra pušeljc trail ...na srečo prijavnine še nisem plačal. Zaenkrat namreč zaradi poškodbe niti še ne vem, kdaj bom ponovno začel s tekom.

Ultrazvok
Ker mi je bilo zelo čudno, da že takoj po poškodbi niso opravili ultrazvočnega pregleda za ugotovitev dejanskega stanja mehkih tkiv, niti kdaj kasneje, od poškodbe pa je minilo že 40 dni, sem se včeraj prijavil sam in danes zjutraj že prišel na vrsto. Samoplačniško gre hitro.
Izvid: delna raztrganina rotatorne manšete...Vprašanje je, če mi FTH v tem trenutku bolj ne škodi kot koristi. Mirovanje, da se zadeva zaraste (in ne morda celo pretrga), kar pa lahko traja tudi pol leta...
Toliko zaenkrat, o planih pa, ko bo čas za to.
Na eno stvar lahko računam: da bom po prisilni tekaški pavzi zelooo željan teka. Le vrniti se bo težko, če bo kondicija preveč padla...pri teh letih.

Sem bil pa danes drugič v življenju na Gradišču nad Stično, sem izkoristil prezgodnji prihod na pregled...

:::

Tekaška inventura 2015

Konec starega (ali začetek novega) leta se spodobi hiter pregled opravljenega dela in tole je moj tekaški.
Ker svojih "trening" tekaških kilometrov nikoli ne spremljam in ne beležim, mi pravzaprav ostane le kratek pregled tekmovanj, na katerih sem bil.
11 tekmovanj je več kot dve leti prej (8 in 10), pa še vedno bistveno manj kot v "boljših časih". Po toliko letih se človek malce naveliča oz. spremeni svoje prioritete.

Hiter pregled:
Tretjič sem se udeležil Kokoš traila v italijanski Bazovici, prav tako tretjič Najlepšega in najtežjega malega maratona v Polhograjcih in spet enkrat tekel iz Križ pri Tržiču pod Kriško goro. V maju sem opravil z dobrimi 50 km na Vipava trailu, sledil je vzpon iz Kopačnice na Blegoš in spust na izhodišče ter začetek junija domača tekma na Ratitovec. Junija sem uspešno opravil še z najdaljšo tekma, 106 km dolgim Ultra pušeljc trailom po domačih hribih. Sledili sta dve gorski: tek na Talež avgusta, septembra pa tek iz Podbrda na Črno prst. V septembru sem bil še na Groharjevem teku v Sorici in za piko na i v Postojni na SLO trailu na najkrajši, 50 km razdalji. Skupaj dobrih 300 tekmovalnih kilometrov in nobene "asfaltne" tekme, Narava, gozd, hribi, razgibani tereni...
V novembru sem se že pripravljal na novo sezono, pa me je začetek decembra ustavila poškodba rame pri padcu v Razorju pod Ratitovcem, čas pa bo pokazal, kakšno bo leto 2016.

In to je to, zaenkrat!

LP, vencelj

"Če bi bil doma na kavču, se mi to ne bi zgodilo"

Tole namreč.
Sedaj je od dogodka že skoraj dva tedna. Bolečina je še prisotna, omejeno gibanje ramenskega obroča tudi...Niti zavedamo se ne, kako "komplicirano" je sestavljen ramenski obroč, da omogoča gibanje v vse smeri. Ko je nekje nekaj narobe, ko potem nekatere gibe lahko izvajamo, nekatere pa le zelo omejeno ali sploh ne...takrat začnemo raziskovati. Brskanje po netu, izkušnje drugih.
Najhujše bolečine se pojavijo ponoči (v ležečem stanju). Takrat moram vstati za nekaj časa, da mine, ker samo od sebe ne bo oz. bo šlo s slabega na slabše. In tako vsako noč po večkrat, včasih tudi na pol ure.
Kakorkoli že, zdravljenje zna biti kar dolgotrajno. Zaenkrat oporna ruta, protibolečinske in protivnetne tablete, po novem letu pa FTH...
Delo pa trpi. Prav tako tek. Pri obojem roke zelo intenzivno delajo. Ostane mi hoja, le desno roko dam v žep, da mi preveč ne opleta, ker to boli...
Aja. gornji naslov. Čeprav je to res, ga ne gre jemati preveč resno. Človek potrebuje veliko gibanja, pri tem se mu seveda včasih tudi primeri kakšna nezgoda, kar pa ni nič v primerjavi s težavami, ki jih prinaša (stalno) poležavanje na kavču. Couch potatoes

Če bo kaj novega, se pa še oglasim.

LP

::

Na prisilnem počitku

Tudi to se zgodi!
Zadnjič sem se tule hvalil z nočnimi vzponi na Hujsko in Ratitovec, slednjega sem potem v četrtek okrog 18.ure ponovil v solo izvedbi. Pot je bila shojena in ponekod poledenela, zato sem pri spustu večkrat šel kar počez, na celo...razen v tistem ravninskem delu v Razorju. Tam mi je na ledu naenkrat odneslo noge in pristal sem na desni rami...
V petek sem šel na Jesenice na urgenco, zloma ni, je pa bolečina in omejeno gibanje, kar me je prisililo k počitku in čakanju, da vidim, kako se bodo stvari odvijale naprej. Zaenkrat ne vozim niti avta, ker ne morem prestavljati, sukati volan...

Pasti prenehanja aktivnosti
Kaj se lahko zgodi aktivni osebi, ki iz takih ali drugačnih razlogov (začasno) preneha s svojo dejavnostjo? Vsi okrog sebe vidimo nekatere bivše športnike, ki se po koncu kariere "razlezejo"...vajeni so velikega vnosa kalorij, ki jih pri športu "pokurijo", kasneje se vnos ne zmanjša, zmanjša pa se poraba kalorij.
To se je meni pokazalo kot nevarno področje že samo v teh nekaj dneh, poleg tega "začinjenih" še z Miklavževimi dobrotami. Prej sem bil fizično aktiven tako v službi (ki ni omejena le na 8 ur dnevno), velikokrat pa tudi po službi. Sedaj bom moral vnos prilagoditi svoji (ne)aktivnosti, pa da vidimo, kako uspešen bom...

:::

Ali verjamete

da obstaja določen tip ljudi, ki se v svojem življenju mora stalno na tak ali drugačen način zadevati.
Jaz verjamem!
Gre za to, da jim je običajno življenje predolgočasno in si ga morajo tako ali drugače vedno znova popestriti.
Nekateri se zaradi tega drogirajo, drugi zapijajo...nekatere pa najdemo v skupini "tekaškega podzemlja", med ultra tekači. Morda pa celo koga "vsestranskega"...
Drogiranje/alkoholizem in ultra teki sta dva zelo oddaljena svetova, a v sami osnovi mogoče ne tako zelo, kot si mislimo.

Do You Belive

Na Ratitovcu množica, nedaleč stran popoln mir

Današnji res lep, sončen jesenski dan je bilo škoda zamuditi in veliko se jih je odpravilo v naravo, na priljubljene izletniške točke, v naravo in v hribe.
Tudi Ratitovec je doživel pravi stampedo obiskovalcev, kot je to poimenoval eden od uporabnikov hribi.net .
Z Romano pa sva se danes odločila za del Obhodnice Ratitovec. Tako sva šla s planine Pečana na Kosmati vrh, od tam sva se spustila na planino Klom. Nikjer nobene gužve, mir, tišina. Čudovito! Za konec sva se vendarle odločila še za vzpon na Gladki vrh, pa naju je gneča hitro pregnala nazaj na izhodišče,

Planina Pečena

Vratca

Selška dolina

Dražgoše

Planina Klom

Same obhodnice nama še kar nekaj manjka, predvsem so to vsi hribi okrog Soriške planine: Možic, Šavnik, Slatnik, Lajnar in Dravh. Tudi to bo še prišlo na vrsto...

Sonce, zrak, svoboda...jesen 2015

Praznični vikend v vaseh pod Ratitovcem, 30. oktober- 1. november
V soboto sva bila na Ratitovcu skupaj, vzpela sva se z Torke. Dopoldne sva imela še nekaj dela, zato sva šla popoldne okrog 15.ure. Takrat kljub lepemu vremenu obiskovalcev ni bilo več veliko, kar je na plano privabilo gamse. Lepo jih je bilo opazovati.

 V nedeljo sem šel sam v svojem tempu, izhodišče v Spodnjih Danjah,  po cesti skozi Zgornje Danje do Zabrda, nato pa spet enkrat po nemarkirani lovski stezi na Ratitovec ( dnevnik o sami poti sem pisaril že lani).

Zgornje Danje

Zabrdo

Vračal sem se čez Altemaver ter po planinski poti na Spodnji Jirn in v Zgornje Danje.

Migam, torej sem!

LP, vencelj

Moj maraton, epilog 2015

Tale prispevek je pravzaprav nadaljevanje prejšnjega izpred enega tedna, v katerem se mi je med drugim zapisalo tudi: "Ja, letos me v Ljubljani spet ne bo, na nobeni od razdalj. Sem se že "odtujil".

Ta teden se je dogajalo
V četrtek sem si na sejmu "Tečem"  priskrbel štartno številko za 21 km. 
Potem sem investiral še v nove cestne copate, doma sem namreč imel le še "kramparice" za tek v naravi, klancih in brezpotjih. Zelo hitro sem se odločil za mizuno wave ultima 7. 
Vse to pa še ne pomeni, da bom na (pol)maratonu dejansko nastopil. To pomeni samo to, da sem si odprl možnost za nastop, če bi me na dan tekme slučajno "prijelo".

Konec tedna
V petek po službi solo varianta Prtovč- Poden- Ratitovec- Razor. Prtovč. Na škrge. Zaradi maratona se ne bom odrekel nečemu, kar imam rad.
Vesel sem bil lepega vremena, zato v soboto nisem veliko razmišljal in sva šla v Danje. Itak sva v raju pod Ratitovcem manjkrat, kot bi si želela. Takrat mi je bilo že jasno, da me v Ljubljani ne bo. Če bi bilo malo slabše vreme in bi ostala v Železnikih, potem bi šel, ker bi bil maraton rešitev za koristno preživeto nedeljo, tako pa ne bom. 
V soboto popoldne sva šla spet na Ratitovec.

Maratonska nedelja 
Pri nas sonce, mir, tišina. V Ljubljani gneča, logistični problemi in megla.
Pa sem za nadomestek naredil krasno hribovsko turo v trajanju slabe tri ure. 
Trasa: Sp. Danje direkt v breg na Erblc- Dajnarska planina - Kremant- Altemaver- Ratitovec- Torka- Zabrdo- Zg. Danje- Sp. Danje
Mislim, da me je bolj osrečila kot nastop v Ljubljani. 

Spodnje Danje

Spodnje Danje

Sorica z Erblca

Takle je bil na maratonsko nedeljo pogled z Altemaverja proti koči na Ratitovcu z zamegljeno Ljubljansko kotlino v ozadju.








 

Pa se vidimo kdaj drugič kje drugje, LP, vencelj

Moj maraton

Bliža se največja tekaška prireditev v Sloveniji, Ljubljanski maraton.
Tekači si običajno zelo dobro zapomnimo svojega prvega, jaz pa bom sedaj za spremembo na hitro obdelal le par svojih maratonov...(pustimo zdaj 21-ke, pa razdalje daljše od maratona, pa gorske variante, pa xy-urne teke...):

Moj najslabši
Prvi maraton v Crikvenici leta 2011. Klasična napaka: priključil sem se skupinici znancev, itak da smo tekli prehitro...finta je v tem, da to točno veš, se tega zavedaš, pa vendar ne popustiš in gre, dokler pač gre. Potem pa trpljenje, občasna hoja, vlečenje do cilja. Na progi sem se odločil, da je najbolj pomembno, da maraton končam in to mi je potem tudi uspelo, z daleč najslabšim maratonskim rezultatom, 3 ure 21 minut 42 s.

Maratonski odstop
Zgodilo se je v Ljubljani 2010. Na maratonski startni liniji sem se vedno postavil veliko bolj zadaj kot na polmaratonu. Zato, da me množica ne bi potegnila v prehiter tempo! 2007, 08, 09...vse OK. Prvo polovico z užitkom, sproščeno, spočito...tukaj se tekma šele začne. Uspešno v cilju, zadovoljen z rezultatom. 2010 je bilo drugače. Na startu v skupini tekaških kolegov. Moja prva misel: preveč spredaj! Pa dobro, naj bo. Prvih 21 km par minut prehitro. Enako kot v primeru iz Crikvenice: prehitri smo, ampak ne odnehamo. Potem sem kmalu v drugi polovici popustil, na 28 km pa odstopil, ker sem imel vsega dovolj in je bilo do cilja še zeeeelooo daleč. S Šišenske sem se preko Rožnika (ja, gozd, pešpoti, narava...) vrnil na startno-ciljni prostor.
Podobnost obeh je na dlani: obakrat so me "pokopali" prehitri začetki, dovolil sem, da me je skupina potegnila za sabo.
Naslednje leto sem šel na 21-ko (1:22:15)...

Moj zadnji
Tema dvema je sledil še nastop v Radencih 2012, pretekel sem ga v času 3 ure 6 minut, kar se mi zdi solidno za Radence. Od mojega zadnjega klasičnega maratona je torej minilo že 3 leta.

Septembra 2012 sem na atletskem mnogoboju pri startu na 100 m iz bloka fasal poškodbo (zadnjične in stegenska mišica), ki me je v nadaljevanju oddaljila s ceste v naravo in klance ter mi sčasoma odvzela tekmovalno hitrost.
Ja, letos me v Ljubljani spet ne bo, na nobeni od razdalj. Sem se že "odtujil".

Zakaj tole pišem: morda bodo opisane izkušnje komu v pomoč, da v nedeljo ne bo naredil največje napake, ki jo pri maratonski razdalji lahko narediš: prehiter tempo v prvem delu proge!

LP, vencelj

SLO trail 100, 18.9.-20.9.2015

V prejšnjem zapisu sem obljubil poročilo s traila, ki se na treh razdaljah, 50 km, 100 km in 100 milj, odvija ta vikend s središčem dogajanja v Postojni...Jaz sem se včeraj udeležil tekmovanja na najkrajši razdalji. Dobrih 52 km dolga pot s skoraj 2200 m višincev nas je vodila s starta v Predjami do naselja Podkraj, mimo turistične kmetije Abram do Vojkove koče na Nanosu, sledil je res strm spust v Veliko Ubeljsko (na razmočenem terenu bi bil ta spust lahko zelo problematičen) in potem še relativno ravninski del do cilja v Postojni.
Na startno mesto v Predjami nas je prepeljal organizator. Dobrih 20 se nas je ob 10.uri podalo na pot. Sama trasa je zelo tekaška, do Abrama v glavnem makadamska cesta, potem planinske poti do vrha in na spustu, zadnjih 15 km pa večinoma makadam in poljske poti. Ne vem, kaj je botrovalo moji odločitvi, da grem s palicami, ampak sedaj (in tudi že med tekmo) ugotavljam, da so bile kar malo odveč, brezpotreben tovor.
V delu med Podkrajem in Abramom sta se trasi 50 km in 100 milj prekrivali, vendar v obratni smeri. Tam sem srečal Ivija, zmagovalca na 100 milj, ki je hitel proti Podkraju in cilju v Postojni.
V Veliko Ubeljsko sem pritekel na 3. mestu, a brez volje, želje in energije za grizenje, za "borbo do konca". Tistih 15 km (skoraj) ravnine bi mi v kakšni drugi situaciji ustrezalo, tokrat ne. Pa vendar sem s končnim rezultatom 5 ur 43 minut in s 5. mestom absolutno ter 2. mestom v kategoriji (40-59 let) zelo zadovoljen, je več od pričakovanj.
Seveda sedaj razmišljam, kako bi se lahko "nafilal" z energijo za zadnji del. "Cukra" sem imel čez glavo dovolj, mi sploh ni več pasal. Morda je pravi odgovor v sendviču s suho salamo ali pršutom, Na okrepčevalnicah sem salamo videl, ne vem, zakaj ne tudi vzel...

Uradni rezultati so tule, slike pa na FB strani organizatorja.

Čestitke vsem tekačicam in tekačem!!

S Starta v Predjami:

Številka 222, Nevidne meje in slaba magija

222

Jutri ob 12. uri bo v Postojni start daljših razdalj (100 km in 100 milj) SLO trail 100, nam, "softičem" na krajši 50 km razdalji pa so dali še eno mirno noč in startamo v soboto ob 10. uri v Predjami. Jutri je itak še služba, v soboto bo pa šlo zares. Čeprav najkrajša, (dobrih) 50 je še vedno 50 in razdaljo je treba vzeti resno ne glede na to, da je "cici". 222 je moja startna številka.

Nevidna meja
 je naslov druge knjige Kiliana Jorneta, ki je pred kratkim izšla v slovenščini in je tudi že obogatila mojo knjižno polico...pravzaprav nočno omarico, dokler ne bo prebrana. Sem šele na strani 28 in že presega moja pričakovanja. Ja, to je bistveno več kot pa zgolj še eno tekaško branje.
Naj si dovolim samo en citat:

"Kajti plezanje po gorskih vrhovih je s tržnega zornega kota, ki dandanes vlada svetu, popolnoma nekoristno; tam zgoraj ne bomo našli nič materialnega, a v duhovnem pomenu bomo našli popolnoma vse."

Bad Magic

Netekaško, ampak zame pomemben del življenja.
22. studijski album Bad Magic britanske skupine Motorhead z legendarnim 69-letnim (decembra 70!) Lemmyem na čelu je izšel 28. avgusta in danes je že grmelo... Komad z Brianom Mayem (Queen) na kitari, pa odlična priredba Sympathy for the devil...Če sem za Aftershock rekel, da je odlična, kaj naj rečem sedaj. Fenomenalno, sveže, udarno...pravi rock˙n˙roll!

To zaenkrat, sledi poročilo po tekmi...

LP

:::

5. Groharjev tek v Sorici, 12. 9. 2015

Včeraj sem se drugo leto zapored udeležil 8 kilometrskega Groharjevega teka v Sorici na lepi, razgibani progi...stalno gor dol z vmesnimi ravninskimi vložki, ko se začne vzpon, veš da ni dolg, prav tako je s spusti in take proge so mi všeč. Vreme je bilo za razliko od lani, ko je cel teden in tudi na dan prireditve deževalo, tokrat lepo, sončno z malce vetra. Tek šteje za Gorenjski pokal, letos je bila to celo zaključna prireditev za leto 2015.
 Žal je udeležba na pokalnih tekih že nekaj let v upadanju, včerajšnjemu teku v Sorici se je verjetno poznal tudi dopoldanski tek na Brdu. Jaz imam o tem svoje mnenje, jasno je, da imajo "majhni" vse tisto, kar imajo "veliki", s tem, da "velikim" običajno manjka prijetne domačnosti, kakršno običajno najdemo na "vaških dirkah"...in pravkar berem, kako na "velikem" Brdu varnostnik ni pustil na prizorišče spremljevalke s koker španjelom,..to pa je primitiven odnos, ki mi dvigne pritisk in t.i. "veliki" teki me (nekaj časa) ne vidijo več.
 Kakorkoli že, z včerajšnjo Sorico sem zelo zadovoljen, tudi s svojim tekom in če bo vse v redu(mislim zdravje pa to...), se bom še vračal.

 Kratka analiza mojih zadnjih dveh tekov, prejšnji teden Črna prst, sedaj Sorica. Seveda sta progi povsem različni in neprimerljivi, a pokazalo se je: v klancih sem bil vedno slab in tukaj ni nobenih pozitivnih sprememb, ne glede na to, kaj počnem. (Relativna) ravnina mi gre veliko bolje, sicer glede na moje treninge, sestavljene v največji meri iz službenega "stopniščanja" in pretečenih slabih 100 km na mesec (večinoma v klancih brez česarkoli, kar bi bilo podobno treningu hitrosti) moje tekmovalne predstave niso ravno bleščeče, ampak "kopriva ne pozebe" (se je včeraj nekdo slikovito izrazil). Bila je pa včerajšnja tekma moja tretja v zadnjem času in mislim, da tole tekmovalno dihanje "na škrge" že daje rezultate.

Tule so rezultati, včerajšnji in skupni za pokal!


:::