Koča na Ratitovcu je sicer stalno odprta od 30. maja do 2. oktobra, je pa tudi v izboru za naj planinsko kočo 2020 - glasujte!
Prioritete se menjajo!
Letos sem bil na Ratitovcu šele dvakrat. Prvič sem se odločil za jutranjo varianto iz Spodnjih Danj preko planine Sp. Jirn in s povratkom čez Danjarsko planino. Malce daljša pot po bolj osamljenih poteh in z obilico živalskega sveta: najprej par gamsov z dvema mladičema, nato trop osmih do desetih gamsov, nato še štirje gamsi in- presenečenje, tri bele domače koze, ki so bržkone v skalah ostale od lani. Tudi domača koza je še vedno le koza, narava ji ostane...
Medtem, ko sem v zadnjem prispevku objavljal fotke lepega okolja v Sp. Danjah, imava v hiši spet, že tretje leto zapored, gradbišče. Tokrat je na vrsti adaptacija celotnega pritličja in vrta za hišo. Menim, da to ne bo projekt le za letos...no ja, kolikor bo, pa bo, nadaljevanje pa drugo leto. Ta, sedaj že pravzaprav stalnica, ki se je človek navadi in jo prav kmalu začne pogrešati, človeka sili, da stalno brska in išče, česa se bo še lotil, kaj je še za narediti...ampak končni uspeh, končna zmaga je vedno sladka, prav tako kot tudi vsi manjši vmesni uspeh na poti proti končnemu cilju. Ta stalnica je torej po petindvajsetih letih na prednostni listi zelo učinkovito nadomestila tek. To ne pomeni, da ne migam, tudi sedaj še večkrat grem sam, s svojim tempom, da globlje zadiham, poženem srce...prav zanimalo me je, koliko časa bi sedaj, brez treninga, potreboval za pot od cerkve na Prtovču čez Razor do koče na Ratitovcu. Leta 2018 sem večkrat "probal", rezultat sem parkrat spravil pod 35 min, v glavnem pa okrog 36 (v klancih nikoli nisem bil prav dober), tokrat sem upal na rezultat pod 40, pa sem se ustavil na dobrih 36, zelo zadovoljen. Dol na Poden je šlo v 19 minutah.
Samo še slikca, od kje mi današnji naslov. moja današnja pridobitev, novi gorski dirkalnik hoka one one torrent , le da so moji, za razliko, rumene barve.
Ja, kozel ostane kozel...
LP
