nedelja, 03. februar 2019

S pravo opremo na pot

 Predvsem v zimskem času je pomembno, kako se opremimo za na pot, pa naj gre za tek ali pa pohodništvo. Vlogo igrajo številni dejavniki, torej kam gremo (cesta, tek ali hoja po uhojenih oz. zgaženih poteh v naravi, pobeg "v divjino", kjer je večkrat treba gaziti na celo ali pa morda v visokogorje), upoštevati je treba poledenelost poti, pa načrtovano trajanje dejavnosti...
 Pri odločanju se kar precej lahko zanesemo na zdravo pamet, kot opomnik pa nam lahko služijo številni članki s tega področja, kot npr. tale za zimski tek  ali pa izčrpen prispevek o zimskem pohodništvu  na spletni strani PZS.

 Moja včerajšnja dilema ni bila tako resna.
V jutru, kakršno je bilo, megleno, pusto, deževno, sem se že zbudil zoprn. Že vnaprej je kazalo na dan, kjer bo ob zaključku pod črto pisalo "nič od nič". Praznina. Tega si ne smem dovoliti. Kljub dežju se moram prisiliti, da grem ven, da dam vsaj majhen prispevek v statistiko tistih 10 % na zraku preživetega časa dnevno, v nasprotnem primeru bo razpoloženje šlo samo iz slabega na slabše.
 Ko sem se odpravljal od doma, nisem še točno vedel, kam bom šel in koliko časa bom imel voljo hoditi. Padal je dež, lahko bi šel po cesti npr. proti Prtovču, izven cest je bil pa teren razmočen, še nekaj snega ali pa blato. Spodaj sem se ustavil pri avtomobilu in odločal sem se, ali vzeti iz prtljažnika pohodne palice ali dežnik. Vse ne gre, roki sta le dve. Odločil sem se za dežnik.
 Potem sem šel po cesti proti Prtovču, pa sem se ceste do prve ride že naveličal in jo ubral po stezi za Draboslovico in naprej na Prtovč. Dež je po 10 minutah ponehal, palice bi mi pa v tistih razmočenih klancih prav prišle, pa tudi višje, ko sem gazil na celo bi šlo lažje.
 Ampak zadeva mi je postala všeč, zato sem iz Prtovča nadaljeval po LPP proti Novaku in se na izhodišče spustil čez Kres. Slabih 18 km in dobre tri ure "zračenja". Tole je zabeležil sports tracker.
 Nekaj sem naredil zase, predvsem pa je zelo ugodno vplivalo na razpoloženje,


Tukaj se združita "moja" varianta in markirana iz Škovin z izhodiščem za cerkvijo v Železnikih


Pogled proti Martinj vrhu

Prtovč
V grapah je veliko vode, prehod čez tole mi je delal nekaj problemov, potem sem jo preskočil z malce več vode v čevlju...

Za Novakom, pogled proti Dražgošam





petek, 11. januar 2019

144 minut niti ni tako malo

Smo generacija, ki živi v zaprtih prostorih!
Pred časom je zakrožila informacija, da človek večino svojega časa preživi v zaprtih prostorih, kar pravzaprav ni nič novega. Lahko smo prebrali podatek (klik), da zunaj preživimo le 10% časa, da je notranji zrak lahko tudi 5x bolj onesnažen kot zunanji in da ni problem le v tem pač pa tudi v pomanjkanju dnevne svetlobe...in tako naprej (preberite si na zgornji povezavi). Že prvi podatek, ki pravi, da smo zunaj le 10 % časa, ostalih 90% pa noter, bi na prvo žogo lahko označili za šokantno...dokler se ne lotimo preračunavanja:
24 ur x 60 minut= 1440 minut. Dan ima 1440 minut! 10% od tega je 144 minut, to je 2 uri in 24 minut. To pa navsezadnje niti ni več tako malo. To pomeni povprečno skoraj dve uri in pol gibanja na svežem zraku dnevno in če nimaš ravno službe, ki se opravlja pretežno zunaj ali pa zagrizen rekreativec z dovolj volje, predvsem pa dovolj prostega časa, je teh povprečnih 10% nedosegljivih.

torek, 20. november 2018

Je tek lahko smisel življenja?

 Seveda je lahko. Tako kot karkoli drugega. Za nekoga je to lahko tudi poležavanje, vegetiranje...in čeprav to za moje pojme sploh ni življenje, se temu početju predaja zelo velik odstotek človeštva.
 Tek je smisel življenja profesionalnim tekačem, poleg tega jim je to tudi vir preživetja. Tek je smisel življenja tudi marsikateremu rekreativcu. čeprav od tega ne more živeti, je samo del njegovega življenja, poleg družine, službe, ostalih prosto- časovnih dejavnosti...prav gotovo pa mu tek lahko zelo pomaga pri ovinkarjenju skozi natrpano življenje.
 Tek kar tako, "za sebe", je zelo sproščujoč, vzame le dobro urico časa dnevno in ima neprecenljive učinke.
 Tekaške tekme, četudi rekreativne, so že drugo področje. Kje je meja med rekreativcem in tekmovalcem? Je to trenutek, ko si nadenemo štartno številko? Smo že v območju biti boljši, hitrejši od rekreativcev sotekačev? Dobra urica časa dnevno ni več dovolj, ostale obveznosti in dejavnosti se vse bolj podrejajo tekaškim ciljem. Udeležba na vsaki tekmi vzame (skoraj) cel dan časa, terja velike stroške za prevoz, prijavnino...
 Vem, to sem počel leta in leta, včasih več, včasih manj...več kot 20 let. Res pa je, da nisem nikoli pomislil, da je s tem kaj narobe, da mogoče pretiravam. In še: ne upam si trditi, da tega nikoli več ne bo.
 Sedaj si za miganje še vzamem čas. Veliko ga je v službi, parkrat na teden pa si prav rad vzamem čas za kakšno turico, malo hoje, malo teka, kakšnih razgibanih 10 km.


 Tekme pa letos, kot kaže, ne bo nobene. Dovolj me je letos zaposloval spomladi začeti projekt, ki se je razvil v celoletnega...
 Nezdelani kletni prostori se kažejo kot zelo uporabni, ker v njih lahko pospraviš skoraj vse, v resnici pa so čisto navadna ropotarnica. Že izpraznitev je projekt, veliko itaq gre na odpad...pa naj govori prej/potem foto zgodba.








 Voda, elektrika, stene, stropi, estrihi, ogrevanje, toplotna črpalka...in veliko veselja ter zadovoljstva po opravljenem (za zaključek pride v naslednjih dneh še epoksi talni premaz).

 Kaj pa naslednje leto? Bomo videli, ampak za marec/april se že dogovarjamo za nov projekt. Manjši, ampak...saj vemo, kako to gre: nekje se začne potem pa "dajmo še to, pa ono"...vedno potegne za sabo kup novih stvari.
 In tako tek še vedno ostaja zelo pomemben del mojega življenja, predstavlja mi nekakšen smisel kot ravnotežje za vse ostale obremenitve, nikakor pa ne prvi in edini smisel življenja.


"Verjamem, da je smisel življenja v tem, da si srečen. Od rojstva dalje si vsako človeško bitje želi sreče in zavrača trpljenje. Na to dejstvo ne vplivajo ne socialna pogojenost ne vzgoja ne ideologija." (Dalaj Lama)


Modrosti Dalajlame za srečno življenje (klik)

 Brez glasbe ne gre






LP






petek, 16. november 2018

Kako...

Kako nakvačkati blog v 45 minutah, medtem ko je od zadnjega minilo več kot mesec, pa se stalno nekaj dogaja in bi skoraj lahko napisal knjigo. Pred časom sem to delal drugače: za "vsak drek" svoj prispevek, pa gremo naprej. Sedaj mi je bedasto napihovati se "za vsak drek", ampak potem se nabere polna glava vsega in je spet problem, kako zastaviti, kadar te prime...

 Pa naj začnem politično: v nedeljo bodo lokalne volitve. Tem pezdetom od kandidatov niti pod razno ne zaupam več... ne vem, kaj imajo od tega, da pred volitvami tako klečeplazijo in se prilizujejo ljudem, kao, delali bomo za občino in ljudi...potem pa itaq nič od tega. Prav res ne vem, komu dati svoj glas in...neverjetno...ne najdem nikogar, za katerega bi rekel, da temu ga pa nikakor ne dam. Še danes mi ni jasno, kako sem pred leti verjel v vso to farso in bil del nje. Bil sem član občinskega sveta v prvem sklicu (takoj po ustanovitvi občin), na polovici mandata sem se umaknil. Bedasto...kot da človek nima početi kaj bolj pametnega.
Torej... gremo delat!

 Kdor danes hoče delat in pod pogojem, da nima "dveh levih rok", ima lahko dela neomejeno. Lahko tudi preveč. Ampak tega tempa se navadiš tako, da je celo nedelja včasih predolga in ti ne da, da bi jo enostavno preležal. Nekaj je treba "delat". Mi je že prešlo v kri, trpi pa drugo področje: letos še nisem bil na nobeni tekaški tekmi. Eno je firma, drugo so domači projekti, danes smo "zalaufali" toplotno črpalko, kar pomeni piko na i letošnjega projekta. Takoj po zagonu sem se "odvezal" in spet enkrat skočil na Ratitovec po lovski nemarkirani iz Zabrda. Juhuhu!









Gremo naprej k glasbi:

Zagrizen Motorhead vernik po Lemmyevi smrti (btw., gre za človeka, ki sem ga leta, pravzaprav desetletja izjemno cenil) išče nadomestek in ga tudi najde...v glasbenikih, ki jih prav tako spremlja že desetletja, v stilsko popolnoma drugačni glasbi...v Nicku Caveu in njegovih The Bad Seeds. Lani sem bil (mislim da) tretjič na njihovem koncertu v Ljubljani, tokrat v Stožicah...no ja, sva bila in sva bila navdušena.
 Bila sva pa pred leti dvakrat v Železnikih na Oliverjevem koncertu in tudi ta me je takrat zelo pozitivno presenetil. Sedaj sva šla v Tivoli na prvi koncert iz serije v spomin na Oliverja. Tri ure glasbenega uživanja.

 Tek pa...hm...če me ni na tekmah, ne pomeni, da ne migam. Na tekme grem, kadar se mi ne pokaže kaj bolj pametnega. Tudi na tekmah se bomo še srečali, verjetno pa ne letos. Po 25 letih leto brez ene same tekme?

 45 minut je že zdavnaj mimo...LP, vencelj

nedelja, 14. oktober 2018

Kar se da hitro (in varno) po klancu dol

 Tek je pomembna tržna niša. Proizvajalci in trgovci znajo to zelo dobro izkoristiti, med tekače jim uspe spraviti velike količine uporabne in potrebne tekaške opreme, poleg tega pa še večje količine pogojno uporabne, a povsem nepotrebne "tekaške opreme". A pustimo to...
 V medijih naletimo na številne članke o tehniki teka, treniranju teka...o načinih kako postati boljši, hitrejši tekač. Seveda, v glavnem o teku po ravnem, včasih tudi kaj o koristih teka v klanec, o teku navzdol pa le malokdaj. Poleg forumskih debat sem naletel še na tale članek, potem se skoraj konča.  Pa tudi ne mislim kaj dosti filozofirati o tem. Tisti, ki me poznate, veste, da sem bil vedno predvsem tekač, torej, ravninski tekač. Bil sem na številnih gorskih tekih, a v klanec mi ni nikoli šlo dobro. Pri disciplini gor-dol mi je prihod na najvišjo točko vedno pomenil odrešitev.
 Da se me pa hitro sprovocirati. Na ta račun sem se v zadnjih mesecih spet nekajkrat preizkušal v raznih "na škrge" variantah po okoliških hribih, predvsem s ciljem na Ratitovcu in čim hitrejšim povratkom na izhodišče. Pa tudi o tem ne bom, rečem lahko le to, da so me številke presenetile in razveselile.
 Sedaj pa vprašanje: je to varno? Divjanje čez skale in korenine, kolikor ti duša da? Verjetno ne, vendar pa: kaj je sploh varno. Kakšno življenje bi živeli, če bi se vseskozi skušali izogibati situacijam, ki bi lahko tako ali drugače predstavljale potencialno nevarnost, da se nam nekaj zgodi.
 To je bil danes predmet mojega razmišljanja, ko sva se z Romano vračala z Ratitovca. Ko sva dohitela majhno, res počasno (previdno?) skupinico in nekaj časa šla za njimi, mi je prišlo na misel, da bi bilo bolje divjati v dolino. Poglejmo psihologijo: ko si hiter, moraš biti popolnoma skoncentriran na teren, podlago, ovire, si v gibanju, v akciji in stalno pripravljen na reakcijo, hipno reševanje kriznih situacij...Ni dovolj reči si: "bodi zbran, skoncentriraj se". V tem primeru si skoncentriran na to, da moraš biti skoncentriran, nisi pa v resnici skoncentriran na traso in ovire oz. pasti, ki ti jih postavlja teren.
 Če pa si "previden", je glava drugje, ukvarja se z drugimi stvarmi in tako je pohodnik popolnoma nepripravljen hitro reagirati v trenutku, ko je to potrebno.

Ob trkanju na les, da morda nisem s tem zapisom izzval kako usodo
vas lepo pozdravljam, vencelj



Pa še nekaj dobrodejnega za ušesa: