nedelja, 14. oktober 2018

Kar se da hitro (in varno) po klancu dol

 Tek je pomembna tržna niša. Proizvajalci in trgovci znajo to zelo dobro izkoristiti, med tekače jim uspe spraviti velike količine uporabne in potrebne tekaške opreme, poleg tega pa še večje količine pogojno uporabne, a povsem nepotrebne "tekaške opreme". A pustimo to...
 V medijih naletimo na številne članke o tehniki teka, treniranju teka...o načinih kako postati boljši, hitrejši tekač. Seveda, v glavnem o teku po ravnem, včasih tudi kaj o koristih teka v klanec, o teku navzdol pa le malokdaj. Poleg forumskih debat sem naletel še na tale članek, potem se skoraj konča.  Pa tudi ne mislim kaj dosti filozofirati o tem. Tisti, ki me poznate, veste, da sem bil vedno predvsem tekač, torej, ravninski tekač. Bil sem na številnih gorskih tekih, a v klanec mi ni nikoli šlo dobro. Pri disciplini gor-dol mi je prihod na najvišjo točko vedno pomenil odrešitev.
 Da se me pa hitro sprovocirati. Na ta račun sem se v zadnjih mesecih spet nekajkrat preizkušal v raznih "na škrge" variantah po okoliških hribih, predvsem s ciljem na Ratitovcu in čim hitrejšim povratkom na izhodišče. Pa tudi o tem ne bom, rečem lahko le to, da so me številke presenetile in razveselile.
 Sedaj pa vprašanje: je to varno? Divjanje čez skale in korenine, kolikor ti duša da? Verjetno ne, vendar pa: kaj je sploh varno. Kakšno življenje bi živeli, če bi se vseskozi skušali izogibati situacijam, ki bi lahko tako ali drugače predstavljale potencialno nevarnost, da se nam nekaj zgodi.
 To je bil danes predmet mojega razmišljanja, ko sva se z Romano vračala z Ratitovca. Ko sva dohitela majhno, res počasno (previdno?) skupinico in nekaj časa šla za njimi, mi je prišlo na misel, da bi bilo bolje divjati v dolino. Poglejmo psihologijo: ko si hiter, moraš biti popolnoma skoncentriran na teren, podlago, ovire, si v gibanju, v akciji in stalno pripravljen na reakcijo, hipno reševanje kriznih situacij...Ni dovolj reči si: "bodi zbran, skoncentriraj se". V tem primeru si skoncentriran na to, da moraš biti skoncentriran, nisi pa v resnici skoncentriran na traso in ovire oz. pasti, ki ti jih postavlja teren.
 Če pa si "previden", je glava drugje, ukvarja se z drugimi stvarmi in tako je pohodnik popolnoma nepripravljen hitro reagirati v trenutku, ko je to potrebno.

Ob trkanju na les, da morda nisem s tem zapisom izzval kako usodo
vas lepo pozdravljam, vencelj



Pa še nekaj dobrodejnega za ušesa:




ponedeljek, 08. oktober 2018

Nič bat, ne bom zarustal

 Oktober je, dobršen del leta je že mimo, pa nisem bil letos še na nobeni tekaški tekmi. To ne pomeni, da ne migam. Pravzaprav bi rekel, da nič manj kot prej, ko sem se še udeleževal tekmovanj in to mi potrjuje tudi pogled na moje zapiske. Držim se pač bolj svojega okolja, kar mi vzame bistveno manj časa in seveda tudi bistveno manj denarja, po drugi strani pa daje več svobode. Dobršen del le-te sem si pridobil že lansko leto s popolnim umikom iz organiziranega tekaškega udejstvovanja. To je ena plat te zgodbe...
 O drugi plati sem že pisal...zadevo zaenkrat dovolj dobro obvladujem in upam, da tako tudi ostane, previdnost pa ni odveč.
 In tretje: enkrat sem že pisal, da se bom selil iz TF na forum "Pod svojo streho". Projekt, ki sva se ga lotila spomladi, bo očitno prerasel v celoletni, sedaj je vendarle na vidiku skorajšnje dokončanje, ampak "dokler ne bo zaključeno, ne grem nikamor!". Pravzaprav pa to ni nič novega, tudi prej se mi, kadar sem bil v Danjah, ni dalo nikamor in sem izpuščal prijavljene in že plačane tekme...Na tistem drugem forumu sicer še nisem nič pisal, na Tekaškem pa tudi bolj malo. Kaj pa hočem, hvaliti se s svojimi potmi ali kaj?

 Še par naključno izbranih fotk iz zadnjega obdobja...














...in ena glasbena superca, Norah Jones izvaja Black hole sun:

Norah paid tribute to Chris Cornell at Detroit’s Fox Theatre with ‘Black Hole Sun.’



LP

petek, 13. julij 2018

Dopustniško tekanje

 Barbariga, 2.7- 9.7


 Spet sem enkrat po letu 2015 ugotavljal, kakšen tekaški raj je Barbariga. Pravzaprav do sedaj nisem dopustoval še nikjer, da bi bil zaključek drugačen. Sem tekaški raziskovalec. Terene je treba poiskati, ampak pravi raj ni v tekanju po obali, tam je vse preveč "urejeno", asfaltirano, zabetonirano, tlakovano, preveč gneče...raj se skriva v zaledju! Tam se pokažejo neomejene možnosti, številne makadamske ceste (ki, žal, vse bolj dobivajo asfaltno prevleko)...tam ostaneš " v divjini", sam s sabo.

 Statistika

 Doma sem že par let v glavnem le "grizel kolena" po okoliških hribih, oblegal Ratitovec... Zadnji teden sem ga dvakrat obiskal iz doline: enkrat v 21 km krogu iz Železnikov, drugič iz Zalega loga. Bil sem na Črni prsti, s Soriške planine, torej čez Možica na Baško sedlo in čez Koblo...itd.
V Istri sem za spremembo spet le tekel. 7 dni, 7 tekov, skupna razdalja 86 km, noben tek krajši od 10 km, najdaljši skoraj 16 km. Vedno pozno popoldne ali zgodaj zvečer, nikoli zjutraj. Le zadnji dan sem se ob 6. uri "postrgal" iz postelje (po 11 km prejšnji večer), pa sem na sports trackerju preklopil running na hiking in tudi temu primerno opravil zadevo. Zjutraj mi ne spelje...

Kratka fotozgodba


 Ni datumsko urejeno, so le fotke, nastale na mojih poteh...nekatere točke, ki jih rad obiščem, jih vzamem za svoj cilj oziroma nekako vključim v svoje trase.

Sv. Foška


                                                                         


Stara trdnjava, v katero so sedaj umestili tribune in veliko platno...v času nogometnih tekem je polna.
Btw. , zadnjič sem tja pritekel ravno v 31 minuti nogometne tekme, ko je padel prvi gol na tekmi Hrvaška : Rusija...za Ruse. Trubune so obmolknile. No, Hrvati so tekmo potem obrnili v svoj prid...





                                         
Takoj pod trdnjavo je kamp, iz katerega vodi (nova) makadamska cesta do trdnjave.



Do kampov ( nedaleč stran, proti Rovinju, je še eden) pripelje asfalt iz Bal ali makadam iz Barbarige... na slednji sem velikokrat.




                                  


 Tja pa lahko pridemo tudi po kamniti (skalnati) obali, ta pot mi je vedno poseben izziv.

Včasih je treba skoraj plezati, enkrat gor, pa spet dol.

Tik nad obalo

Na poti



Najdaljši, skoraj 16 km tek iz Barbarige v Bale (križišče za kampa in za Rovinj) je kombinacija asfalta (cca 6 km) in makadama.


Bale. Enkrat, pred leti, sem si že ogledal zanimivi stari del mesta.

Rovinj je znan po proizvodnji tobačnih izdelkov. Tole so bile menda nekdaj sušilnice.


Kažun ob poti. Dopoldne sva z Romano reševala križanke in eno od gesel je bilo italijanski pisatelj Umberto. Seveda Eco, nedavno umrli avtor knjige Ime rože...

Popoldne sem tekel v Bale. Na skalah ob kažunu sem opazil knjigo...zanimalo me je, katera je in...kakšno naključje: Ime rože. Čez par dni sem bil ponovno tam, knjiga pa tudi, točno na istem mestu.






Zdaj sem od torka spet v službi, z Romano sva bila dvakrat na Hujski (malce naokrog, za uro in 20 minut hoje), včerajšni krog je bil pa malce daljši, slabih 15 km z dobrimi 1300 m višincev iz Železnikov na Sv. Križ, v Dražgoše in na Dražgoško goro, po "hardcore" varianti spust do stare cerkve v Dražgošah  in na Rudno, ponovno vzpon na Hujsko ter povratek na izhodišče.



 Na Ratitovec mi pa po dopustu še ni uspelo. Letos sem bil 23x + 2x. 23 vpisov, ostalo sta vzpona na isti dan, torej se ne smem vpisati.

 Spomladi odkrito astmo pa zaenkrat kaže, da dobro obvladujem...počnem pravzaprav vse, kar sem tudi že prej.

LP

petek, 09. marec 2018

Čimveč gibanja na svežem zraku!

 Težave so se začele sredi oktobra. Sprva je kazalo na prehlad. Potem se je vse skupaj vleklo in decembra, po skoraj dveh mesecih sem vendarle odšel do zdravnika. Kljub vsemu sem bil še vseskozi dokaj aktiven, o čemer sem tudi stalno pisal poročila. Do začetka februarja, takrat se je stanje zelo poslabšalo...Seveda sem bil dovolj vedoželjen, da sem veliko brskal po netu in v tem tednu sta se mi potrdili obe domnevi: po gastroskopiji na Jesenicah so mi potrdili GERB, po pregledu na Golniku pa astmo.
  Na srečo sem naravnan tako, da iz prebranega skušam izluščiti le dobro, v stilu:

- astma ni ovira za običajno življenje;

-  gibanje bolnikom z urejeno astmo  koristi – povsem enako, kot zdravim ljudem. Seveda pa je povečana telesna aktivnost (na primer šport) dovoljena le tistim bolnikom, ki imajo s preprečevalnimi protivnetnimi zdravili ter drugimi ukrepi docela urejeno astmo. Bolniki z urejeno astmo so zmožni vseh telesnih aktivnosti, za katere razvijejo potrebno telesno kondicijo. Torej popolnoma enako, kot velja tudi za zdrave osebe;



Torej, sedaj, ko imam diagnozo (in zdravila) sem spet na terenu. Seveda sprva previdno, ne tako daleč in z manjšo intenzivnostjo, pa vendarle. 

Tole  je bilo v sredo, včeraj sicer nekaj manj, bilo je pa še nekaj nezabeleženih dodatkov.

 Vedno je prisoten neki vendar,  tokrat ima takole obliko:astma je neopredeljena, alergijski testi negativni in sedaj je glavno vprašanje, kaj bo, ko se bom spet pojavil na delovnem mestu. Počakajmo...








Sedaj pa...zunaj je lep dan, jaz namesto da ga izkoristim, sedim tule pri računalniku...torej dovolj zaenkrat, grem na zrak!


LP



sreda, 14. februar 2018

Valentinovo 2018

 14. februar 2018 je morda "najbolj zimski dan" te zime. Zimska idila v pravem pomenu besede: veliko snega, sonce in pravi mraz. Ponekod po Sloveniji je temperatura zjutraj padla na -20°C. Jutri bo menda zelo podobno.



 14. februarja je praznik sv. Valentina, "dan zaljubljencev", ki se je pri nas razširil šele v novejši pretirano potrošniški dobi.



 Letos se vse skupaj pokriva: pust je mimo in prav danes se začenja postno obdobje, naj pri tem opozorim predvsem na že 13. preventivno akcijo 40 dni brez alkohola,


 Arhiv dogodkov na današnji dan  in prva olimpijska medalja za Slovenijo (pod jugoslovansko zastavo) leta 1984 v Sarajevu, ki jo je osvojil Jure Franko v veleslalomu.



:::

nedelja, 04. februar 2018

Zima, zima bela...

 Pa jo končno imamo, pravo zimo. Zimo s primerno količino snega, sicer (vsaj zaenkrat) ne prav "strupeno mrzlo", pa vendarle...zimo tako kot "mora bit".
 Napisal sem "končno", kot da bi jo komaj čakal, kot da bi jo hudo pogrešal, kot da bi si sneg res zelo želel...pa je že iz zadnjega (in verjetno še kakšnega prej) spletnega zapisa razvidno, da temu ni tako.   Enostavno, tudi jaz lahko pritrdim mnenju, da je prava zima pač tista z veliko snega in tudi mraza, tako je v tem okolju od nekdaj bilo...Vremena ljudje na srečo še ne moremo "rihtati" (to bi bila šele katastrofa), vzeti moramo takega kot nam ga dajo, izbiramo pa sami med dvema variantama: v "neprimernem" vremenu se lahko "zabubimo" ali pa ga sprejmemo in Živimo naprej!

 Pri aktivnih prva varianta ne pride v poštev. Morda kak dan gre mimo, kak dan nas postavi na pavzo...pavzo, ki jo v resnici rabimo, pa sami tega ne priznamo in se ženemo naprej. Narava poskrbi...

 V soboto sem bil na terenu. Obiskal sem svoj "srčni hrib". Iz Češnjice v Kališe ter po cesti na Sv. Križ. Spodaj snega (merjeno na odprtem terenu) okrog 30 cm, pod Kališami dobrih 40, zgoraj pa okrog 55. Zadnji del sem pregazil, presenetilo pa me je, da je bila pregažena že tudi steza po "tahudem klancu" iz Selc. Lahko ugibam, kdo je bil junak?
 Po tej sledi sem se spustil v Selca in za Soro na izhodišče. Vsega 8,5 km, 550 višincev...kar je bistveno več kot ležati na kavču. Predvsem pa neizmerno uživanje ob gibanju v čistem naravnem okolju.

 Lep zimski krog

 Danes sva šla z Romano skupaj. Sama, brez Tare. Shih.tzu ni pasma za "resne" pohode. Zimske razmere ima raje kot poletno vročino. V boljših časih je šla večkrat z nama v hribe, a ima hitro dovolj...sedaj je stara že 11 let in je ne obremenjujeva več.



 Torej sva šla sama, nič dlje kot na Hujsko. Ne direkt, malce naokrog, toliko da se je nabralo za dobrih 5 km v dobri uri in pol "gibanja v naravnem okolju". In srečanja, druženje, pogovor...

Tole je ta krog

Sv. Križ v megli 3. februar 2018

Na Kresu 4. februar 2018



 Januarske številke

V januarju sem bil "na terenu" 9 krat, naštel sem 120 km, torej v povprečju dobrih 13 km. Najdaljša tura je bila dolga 25,5 km.  Itaq da ne gre za tekaške kilometre, pač pa za pohodno- tekaške ture z veliko višinskih metrov, tako vzpona kot spustov.

 Vse skupaj ni prav veliko. Pravzaprav je še vedno bistveno več kot pri večini. In, če potegnem črto, tele moje razdalje so popolnoma na nivoju številnih let, ko sem se zelo aktivno tekmovalno udejstvoval. Mislite, da sem šel na ultra tekme s kaj večjo kilometražo? Ne! Največkrat je kilometraža ene ultre presegla celotno mesečno kilometražo. Za dodatek se lahko zahvalim službi.


 In zdaj naj se obnašam "letom primerno"? Kaj naj bi to sploh bilo?

LP











nedelja, 28. januar 2018

Lep januarski tekaško pohodniški vikend

 Všeč mi je vreme, kakršno je. Kdor ima rad sneg oziroma kdor ga rabi za svojo dejavnost, ga ima dovolj. Tudi jaz ga imam dovolj oziroma toliko, kolikor ga rabim.
 Danes smo se tudi v Železnikih prebudili v megleno jutro. V Selški dolini to sicer ni nobena redkost, a največkrat se začne šele konec Studena v smeri proti Škofji Loki. Danes zjutraj smo jo imeli in prvo vprašanje, ki se pojavi je: kako visoko bo treba, da pridem ven. Odgovor izbrskam iz dveh opcij:
a) vreme v Sorici je sončno; 
b)  spletna kamera Ratitovec, nameščena v vasi Kališe mi je po pregledu videnega razodela, da je meglena meja nekje na višini 750 m. (Sedajle, ko pišem, se itak nič ne vidi...ponoči je vsaka krava črna...Čez dan je lahko kar uporabna zadeva).

 Ta teden sem bil morda celo nadpovprečno aktiven, glavni cilj pa je bil Sv. Križ...prejšnji vikend, dvakrat skozi teden (sreda in četrtek) ter potem še v soboto. Zanimala me je ena polomljena smreka na Površnici, pa sem naredil ekskurzijo skozi Kališe čez Sv. Križ in Površnico v Dražgoše ter Jelenšče, do stare cerkve in nazaj v dolino. Dobrih 12. Popoldne sva z Romano (in Taro) dodala še nekaj sprehodnih kilometrov po Dražgošah...sonca ni nikoli dovolj!

pot+slikce




  Zato sem se danes odločil za drugo smer: čez Kres do Novaka po stari trasi UPT, nadaljevanje po LPP do lovske koče na Toli (Prtovč), povratek za Draboslovico... Te variante se mi zdi, da že nekaj časa nisem šel, je pa lepa pot. Na Prtovču je vse zaparkirano, totalna gužva, cesta do lovske koče na nekaterih delih živ led, ostalo pa blato (kljub temu je tudi pri koči polno parkirišče), nekateri z avtomobili  rinejo še naprej od koče, a imajo potem lahko tudi probleme: pri obračanju se jih je že več vkopalo v sneg in so morali iskati traktorsko pomoč. Torej: zakaj pa ne peš? Jaz na vrhu danes sicer nisem bil, dejstvo pa je, da sem na svoji poti migal veliko več kot bi, če bi štartal iz Prtovča na Ratitovec. Pa tudi če bi šel iz doline na vrh, ne bi bilo nič novega, ne prvič in zagotovo ne zadnjič. Ampak tega danes (običajni) ljudje ne počnejo več...važno je osvojiti vrh, četudi se pripelješ na zadnjih 5 minut hoje.
 Ne bom več filozofiral, tule so tehnikalije...Dobrih 16 km, jurja in sto višincev...




 Hmmmm...imam občutek, da me naprave hočejo ogoljufati pri razdalji. Na sumu imam "waiting for GPS" območja. Tega niti ni tako malo. Je to možno?

 Sončno nedeljsko popoldne sva potem z Romano izkoristila za še eno ekskurzijo na relaciji Kališe- Sv. Križ- Površnica- Kališe v skupni dolžini 4 km pa pol...ja, izkoristimo sonce, kadar je!

 Dvodnevna matematika: 12+3+16+4,5=35,5 km

 Vsaka zgodba ima najmanj dva različna pogleda!

Tek

Včasih sem bil predvsem cestni tekač. Vedno sem se pritoževal, da v Železnikih, v tako zaprti dolini, nimam kje teči. Kamorkoli grem, so naokrog sami bregovi. Lahko se valim edino po prometni cesti...dokler me ne "diskvalificira" kak voznik. Sedaj sem se sam bolj kot ne izločil s ceste. Zadnja leta le še "trailam". In, neverjetno, naenkrat sem vesel, da sem v Železnikih, ker imam tako neizmerne možnosti za tek. Kamorkoli, v katerokoli smer, povsod se pojavljajo neomejene trase...

Toda:
 1) Izgubljam na hitrosti. V redu, izgubljam tudi iz drugih razlogov. EMŠO, na primer, pravijo nekateri, da zna biti zelo pomemben dejavnik.
 2) Pri trailanju je veliko kombinacije teka in hoje. Jaz že prej nisem bil neki hudi gorski tekač...bolj "hodač". Ampak sem vseeno kar dosti tekel po ravnem in sedaj se včasih že sprašujem, ali sploh še znam teči? Ali sem sploh še sposoben preteči  npr. 10 km v kosu?
 Kaj če bi si končno spet nabavil ene prave tekaške superge in si odgovoril...?


  Delo, ekonomija, politika...aktualno dogajanje

 Dva malce drugačna pogleda, na katera sem naletel zadnje dni...vredna branja in razmisleka!

Podprto z nekaterimi podatki!
Fak filozofija Dušana Rutarja!



 Glasba

 Prejšnji teden sem končno dobil Skeleton tree. Zadnji album Nicka Cavea. Posnet in izdan po nesrečni smrti njegovega 15. letnega sina...Skoraj v celoti odigran tudi na njegovem ljubljanskem koncertu.
 Navadil sem se in navduševalo me je obdobje divje horde Grinderman, potem je prišel "Push the sky away". Tako drugačen, da skoraj šokira: kaj pa je sedaj to? Dolgo sem potreboval, da sem ga prepoznal, sprejel in se navsezadnje tudi navdušil, skeleton tree je le korak naprej.















...nadaljevanje prihodnjič, LP!