sreda, 1. november 2017

Can you feel my heart beat...bum,bum, bum



Kako opisati Nicka Cavea in njegovo glasbo?

 V ponedeljek, 30. oktobra se je v okviru svoje evropske turneje v ljubljanskih Stožicah ustavil "avstralski melanholik" Nick Cave s svojo odlično skupino The Bad Seeds.
 Je eden redkih "velikih", ki redno obiskujejo tudi Ljubljano. To je bil menda že njegov deveti nastop, vsakokrat pa se predstavi v novi luči, tako da njegovi koncerti nikakor niso ponavljanje nečesa že videnega. 
 Lahko rečem, da sem njegov "fan", videl sem ga (prazaprav množina, "jih", slaba semena so redni spremljevalci) v Križankah in v Tivoliju...Sedaj, ko sem nepoznavalcem omenil, da grem na koncert, sem trčil na vprašanje, kakšno glasbo izvaja (seveda je bila prva ocena, da verjetno gre za neke "dratarje"). Kako sploh opisati Nicka Cavea? Po moji oceni je to misija nemogoče (po ponedeljkovem koncertu še toliko bolj), zadevo je treba doživeti...pa ne le doživeti, nekomu, ki ga vsaj malo ne pozna, enkratni dogodek ne bi pomenil veliko ali pa bi ga usmeril v napačne ulice...

 Zato tudi ne mislim na veliko razpredati, za predstavo, o kom govorimo, navajam povezavo na wikipedijo , za vtise iz koncerta pa nekatere od recenzij, objavljenih dan po ljubljanskem koncertu:

Nick Cave ganil razprodane Stožice (Delo)
"To ni koncert, to je maša". Nick Cave in transcendenca glasbene izkušnje (MMC)
Bučne nježnosti s terapeutskim učinkom

...

 Odličen, izjemen koncert, koncert leta, kot ga je nekdo označil (povzetek iz Dela):

Zagotovo bo tudi sinočnji koncert skupine Nick Cave and the Bad Seeds mnogim ostal v spominu kot koncert leta, mogoče celo naj koncert, na katerem so sploh kdaj bili. Veščost Cavea pri sodelovanju z občinstvom presega naučene odrske trike, kaže pa se kot spontana iskrenost, popolno razdajanje. Občinstvo to čuti in naklonjenost vrača. Čeprav so teme Cavovih pesmi temačne, pa so tudi življenjske in nekako biblično usodne in očitno mnogim dovolj blizu, da jih vzamejo za svoje. V času glasbene plehkosti, debilne repeticije polpismenih verzov prav takih stihoklepov, je slišati in videti koncert Cava in druščine nekaj veličastnega.
In to veličastje mu je uspelo pričarati skupaj z izjemno podporo fantastičnih glasbenikov, med katerimi je Ellis, kot nekak nori profesor, menjaval inštrumente, s katerimi je ustvarjal, skupaj z drugimi, na trenutke popolne pop melodije - krhke in nežne, že v naslednjem hipu pa kakofoničen zvok hrupa, ki bi lahko zidove podiral. Tak glasbeni pristop je ob odlično postavljenem odru in treh dodatnih ekranih in spodobnem zvoku pričaral popolnost rockovskega koncerta.


In še tale zaključek  iz MMC:

Še manj je jasno, kako je lahko vsaka nota zvenela neizpodbitno avtentično. Ste že kdaj slišali izvajalca na koncertu reči tisto klasično "tudi jaz imam vas rad" in začutili, da to stoodstotno resno misli? Ne glede na to, ali ima Nick Cave mesto v vašem osebnem panteonu najljubših, si upam trditi, da je bila sinočnja izkušnja za vse prisotne eno najbolj samosvojih koncertnih doživetij v življenju.


                                         
                     






Dodani posnetki iz koncertov pred ljubljanskim.

Ni komentarjev:

Objavite komentar