10 dni dopusta, 10 dni morja. Vroče. Pa vendarle tečem. Zakaj pa ne? Saj imam vendar čas in navsezadnje, nekaj moram početi.
Že večkrat sem rekel, da na morje ne grem na dopust pač pa na priprave. Tudi tokrat sem tekel vsak dan, v povprečju dobro uro. Vedno zvečer, največkrat okrog 19. ure, nekajkrat tudi prej, okrog 17-ih. Prevroče? Niti ne, tudi telo se mora navajati na take pogoje. Za tisto uro še pijače ni potrebno jemati s sabo. Zjutraj je sicer bolj sveže, ampak se mi res ne da vstajati ob 6.uri samo zato, da bi šel na tek. To je potem že kot obveznost in tega ne maram.
Od doma sem s sabo vzel tudi salomonov "dirkalni ruzak" z mehom, za vsak slučaj, če bi se spravil na kak jutranji daljši tek. Rabil sem ga le enkrat, ko sva šla z Romano ob 11. uri na "romanje" do Sv. Foške in sva s sabo vzela nekaj nujnih stvari + pijačo.
Tereni so za tek odlični in zelo različni. Istrske makadamske ceste v kombinaciji s povezovalnimi stezami, s kilometri skalnatih obal, pa tudi z asfaltom...kakor komu ljubo. Ko se v vsakem križišču sproti odločaš, kam naprej; ko nekje "bogu za hrbtom" naletiš na zajce, kače, želve...; razgibana istrska pokrajina; prašna cesta spodaj in vroče sonce zgoraj...ne, dolgčas pa res ni. V tem najdem pravo motivacijo za tek!
Planirano pomladno tekaško tekmovalno obdobje se je z UPT zaključilo, sedaj moram nekaj domisliti za naprej in potem se spet kaj oglasim. Dvema delovnima tednoma sledi kolektivni dopust...
::
Ni komentarjev:
Objavite komentar