petek, 3. junij 2011

Kvalitetno izgubljanje

 Uvod
Gozdovi Javorniško - Snežniškega pogorja so največja strnjena gozdnata pokrajina v centralni Evropi, prepredena s pravim labirintom poti, makadamskih cest in gozdnih vlak. Velika Krpanova pot preči masiv javorniško- snežniških gozdov med Juriščami in Lazami.


Nočni vlak Postojna- Pivka, potem pa kar bo, bo. Tako sem napisal na Tekaškem forumu v temo Tek po Veliki Krpanovi poti. In kako je bilo? Gremo po vrsti.

Slovenske železnice- zanesljiv partner
Plan A je bil, da se zapeljem do Postojne, grem na prvi jutranji vlak ob 3:22 iz PO v Pivko, opravim krog (cel, delno...kakorkoli že) s ciljem v Postojni, sedem v avto in grem domov. Ura je zame morda zgodna, a sem  v tem tednu dvakrat gledal skozi okno okrog pol petih, ko se je delal dan in bi bilo škoda zamujat.
Vstal sem ob 1:10, ob 1:50 šel od doma, malo čez tri sem bil na železniški postaji. "Moj vlak" ima 130 minut zamude!? Še dobro, da je bil na postaji nekdo od zaposlenih, da mi je povedal, sicer bi čakal in čakal...
OK., grem na plan B. Z avtom do Pivke.

Prvi del Velike Krpanove poti
Tu sem že hodil, kar mi je pri nočnem teku v veliko pomoč. Po poti, katere se je nekdaj menda posluževal tudi pisatelj Fran Levstik med pisanjem Martina Krpana. Pivka- Šilentabor- Zagorje- grad Kalec. Do Zagorja z lučko, potem je bilo dovolj svetlo. Nadaljevanje do Jurišč, potem pa preko javorniško- snežniškega masiva. Vrh Korena, Otoška dolina. Do tu sem imel oznake stalno pred očmi, potem pa se mi je zazdelo, da že dolgo ni nobene. Nekaj sem zgrešil. Karto iz ruzaka v roke, nazaj niti pomislil nisem, da bi šel.


Kaj se je zgodilo? 
Samo enkrat zaviješ preveč v desno in pot te lahko prav kmalu pelje proti jugu namesto severu, s tem, da še ne veš, da nisi na pravi...torej misliš, da še vedno greš proti severu. To se mi do sedaj še ni zgodilo, a slišal sem veliko zgodb zelo izkušenih, ki so hodili v krogu. Problem je, da kljub karti ne veš, kje si. No, jaz sem na srečo prišel do orijentacijske točke. Jurjeva dolina, vsaj 4 km zračne linije od tam, kjer bi bil, če ne bi zgrešil.
Srečo sem imel tudi, da sem zjutraj tik pred odhodom v nahrbtnik vrgel komplet obvezno opremo za treking tekme, skupaj s kompasom. Tako sem vsaj vedel, kje je sever, sicer bi se lahko samo oddaljeval. Potem pa sedajle še ne bi bil doma...

Vrstijo se plani...A in B sledijo C... itd. do Ž.
Nazaj  ne grem, lahko pa grem po poteh naprej (naredim orijentacijski trening) in pridem do Kozarišča ter se tam ponovno priključim na VKP. Obstaja več možnosti, nebo je oblačno, samo da ne začne padati, avto je v Pivki. A sedaj naj v Postojni ves moker, umazan čakam na loterijo z vlaki? Na Križišču (cesta Palčje- Jurjeva dolina- Mašun) se vsedem, vzamem sendvič in čas za razmislek. Gradim na spremenjenih razmerah- cilj je Pivka! In sem šel v Palčje ter naprej v Pivko. Avanturo sem zaključil v 7 urah 20 min (bruto). Geopedia pravi, da je bilo 57 (razgibanih) km. Verjamem ji, velikih odstopanj ne more biti.

EčO pa pravi, da bom imel sedaj razlog, da spet grem v tisti konec. Je tako!

Tule je razvidno, kje sem hodil. Sedaj vem, kje bom moral biti bolj pozoren.

Za fotografiranje sem si vzel le malo časa, v prvem delu je bilo še temno...vsega 15 fotk.

Danes nisem bil Martin Krpan, bolj sem bil podoben cariniku, ki neuspešno skuša slediti Martinu...Pa že tako mora bit!

Ni komentarjev:

Objavite komentar