nedelja, 19. junij 2011

Bil sem zraven (GM4o 2011)

Od kod naslov??
 Tisti, ki so bili tam, že vedo, da gre za napis na zadnji strani darilne majice, za ostale pa





Gorski maraton štirih občin
je vsako leto nekaj posebnega. Letos je bila to že jubilejna deseta izvedba, Podbrdo pa je tokrat gostilo tudi 8. svetovno prvenstvo in 2. državno prvenstvo v gorskem maratonu.
Sama proga je doživela nekaj sprememb, zato je bila daljša in z več višinske razlike, predvsem spustov, ker je bil štart na Petrovem brdu, cilj pa v Podbrdu.
Zalogaj je od organizatorjev terjal veliko dela, a so ga ponovno opravili z odliko. Vsaka čast!!
Zjutraj se je na PB zbralo dobrih 400 tekačic in tekačev, spredaj reprezentance, zadaj pa ostali...
Pol ure pred štartom je nekaj strašil dež, a to je bilo na srečo tudi vse. Ker smo ljudje pač taki, da zelo hitro dobimo kaj, nad čemer se pritožujemo, lahko rečem, da nas je v tem smislu vreme pustilo na cedilu. Nismo se imeli kaj pritoževati!

Moj tek, moje misli...
Za GM sem se prijavil takoj po novem letu. Osnovni moto je bil: VAŽNO JE SODELOVATI! Svoje "tekme sezone" ali "tekme leta" že dolgo nimam več in se za nobeno posebej ne pripravljam ali "brusim" z namenom "dati vse od sebe". Pač še ena tekma. Tako je bilo tudi z GM.
Zelo sem hvaležen organizatorju, da me je s spremembo proge osvobodil še ene spone: lovljenja osebnih rekordov. Tako sem lahko šel na progo res sproščeno, brez pravega tekmovalnega naboja, odločen, da ne bom nikogar lovil ampak šel svoj tempo.
Po pričakovanju so mi dali vetra že prvi resni klanci od PB do Kovc. Tam so šle mimo mene procesije, nekateri so celo spraševali, kaj je z mano narobe. I, kaj neki, klanec je! Pa pot je še dolga. Ja, če bi bil cilj vrh Koble ali na Črni prsti, potem bi se dalo še malo stisnit...
Pa vendar, v takem položaju se po glavi začnejo motati negativne misli. Tukaj smo šele na začetku, spočiti, pa tudi klanec ni tako ekstremen, na drugi strani proti Durniku je v nogah že veliko kilometrov, klanec bolj strm...In tehtam, kaj je bolj pomembno. Odgovor je jasen, ponuja se mi kar z zapestnice "NEVER GIVE UP", ki jo nosim. Treba je priti v cilj, pa četudi malo počasneje!
Na Suho, najvišjo točko proge, sem prisopihal na 171. mestu. Sledi spust na Kal, Stržišče..., del od Znojil proti Oblokam sem večinoma prehodil..., v Hudajužni sem 162-i.
Zdaj pa "ura resnice". Durnik! Kar dobro mi gre. Prej sem se šparal, sedaj se mi obrestuje. Nobenih hujših kriz in na Porezen sem prispel kot 137-i. Napredujem!
Sedaj pa dol, v Podbrdo. Zadnjih 7 km, v glavnem spust. Ni slabo. V cilj sem pritekel z nasmehom na 102. mesto (absolutno moški) s časom 4 ure 48 min in nekaj drobiža.

Gorivo na progi
Na okrepčevalnicah je bilo vsega dovolj. Jaz sem predvsem veliko pil: voda, cedevita...jedel pa le pomaranče in limone. Nobenih gelov, tablic, niti čokolade ali sladkorja. Ja, pa s soljo sem se učinkovito obranil krčev.
A brez bojnih ran ne gre: pojavile so se mi v obliki dveh žuljev na petnem delu stopala. Na srečo šele v zadnjem delu s Porezna dol.

Čestitke tekmovalkam in tekmovalcem ter organizacijski ekipi...
Hvala navijačem ter Leonu (TF semjul)  za prevoz... 

Rezultati 

1 komentar: