Rad imam glasbo. Rad jo poslušam, ena mi gre bolj v uho, druga manj, pa vendar: če dobro pomislim, sta samo dve stvari, za katere lahko rečem, da sem fan: prvo je Lemmy in Motorhead, drugo pa Nick Cave s svojimi The Bad Seeds, Grindermanom...in del tega je tudi fenomenalni avstralski violinist (oz. multiinstrumentalist) Warren Ellis.
Opazil sem ga na Cave-ovih koncertih...z njegovim nepozabnim nastopom bi ga pravzaprav težko zgrešil. Poleg sodelovanja v The Bad Seeds in Grinderman Warren nastopa tudi s svojo instrumentalno tričlansko zasedbo Dirty three (violina, kitara, bobni).
Sedaj pa dovolj besed, prepustimo mesto glasbi! Nick Cave & The Bad Seeds
Prejšnji zapis je nastal po pregledu pri ortopedu, sedaj je za mano magnetna resonanca, ki je samo potrdila diagnozo, kar pomeni, da sem v čakalni vrsti za artroskopijo ramena (rekonstrukcija rotatorne manšete). Ta naj bi bila enkrat v drugi polovici junija, kar je glede na čakalne vrste še dokaj hitro,,,ampak ni se za hvaliti vnaprej, raje počakajmo. Rehabilitacija cca. pol leta...Torej na svidenje naslednje leto.
Če malo špekuliram: takojšna postavitev diagnoze po poškodbi začetek decembra in pričetek zdravljenja ter rehabilitacije, pa bi bil danes lahko že blizu...
Ja, Mazzinijeva kolumna, ki sem jo priporočil prejšnjič, zelo točno odraža stanje našega zdravstva. Vredno branja!
Naslov sem si sposodil iz lani oktobra objavljene kolumne Mihe Mazzinija z naslovom Zdravstvo odlično, pacienti slabo. Kolumno je vsekakor vredno prebrati, tudi jaz sem jo takrat z užitkom, tako kot vse njegove, vedno aktualne, čeprav opisuje zaskrbljujoče stanje našega zdravstva.
Takrat sem bil še del "aktivnega prebivalstva" in si niti pod razno nisem mislil, da bom prav kmalu na lastni koži izkusil odličnost našega zdravstva.
Po štirih mesecih vendarle diagnoza? V prejšnjem zapisu izpred enega tedna sem pisal o svojem ogorčenju zaradi "ponovnega pregleda" pri kirurgu na Jesenicah, ki v resnici sploh ni bil pregled...
Tako to ne gre! Treba bo ukrepati.
Drugo mnenje? Brez veze. Mnenje drugega zdravnika iz iste ustanove na podlagi istih izvidov in že pridobljene dokumentacije.
Odločil sem se torej za obisk priznanega ortopeda. Po naročilu sem dobil datum 21.6. (dva meseca in pol!) s pripombo, da bo samoplačniško hitreje. To sem sicer imel v mislih že prej, a naročniški obrazec tega ni predvideval, zato sem na sporočilo takoj odgovoril. Včeraj (pon. 11.april) sem bil že na pregledu.
Poškodbo smo do sedaj obravnavali kot "delno raztrganino rotatorne manšete". Osnova za to je bil UZ izvid, ki pa je lahko tudi pomanjkljiv... (včasih gre za razhajanje med UZ izvidom in dejanskimi poškodbami).
Najnovejša ugotovitev je, da je poškodba bistveno večja, "klinično gre za popolno rupturo supraspinatusa".
Sedaj naj bi sledila magnetna resonanca s čakalno dobo najmanj tri mesece na napotnico ali pa v nekaj dneh za 230€, potem operativni poseg in rehabilitacija. Če računam časovno: pol leta do operacije, pol leta rehabilitacije in dodam še štiri mesece, kolikor že čakam na diagnozo...in če bi včerajšni pregled opravil na napotnico šele sredi junija...leto in pol!
Uf, koliko raje bi pisal poročila s tekmovanj, kot pa tole, verjemite mi! Pa čisto za konec dodajam še en glasbeni biser, ker pač iz svoje kože ne morem: DIRTY THREE - Everything's fucked (live)
Ne vem, morda sem samo naiven, pa vendar se mi dozdeva, da je razlika med mojimi pričakovanji in dejanskim dogajanjem prevelika.
Od prejšnjega zapisa na to temo je minilo že cela dva meseca.
Sedaj je od poškodbe dobre štiri mesece, od pregledov in izvidov imam še vedno le RTG s prvega dne z urgence in samoplačniški UZ z začetka januarja, za mano je 30 fizioterapij...
Na FTH smo dobro napredovali...do neke točke, ko se je ustavilo, nobenega napredka več. Kaj sedaj? Preiskava pri ortopedu, ki bo dala odgovor, kje je problem in istočasno navodila, kako naprej!
Potem me je zdravnik na zahtevo komisije vendarle napotil na ponoven pregled k kirurgu na Jesenice...čakalna doba okrog mesec in pol. Vendar: od tega sem veliko pričakoval. Včeraj (4. april) sem bil na izletu na Jesenicah. Tega drugače ne morem imenovati: nobene nove preiskave, niti pogledal ni, v kakšnem stanju sem...pogledal je samo tisti tri mesece star UZ in ugotovil, da bo najverjetneje potrebna artroskopija, razen, če se zadeva sama od sebe ne umiri...pa nobenih navodil, kako sedaj ukrepati, kaj delati na FTH...nič! Čakalna doba za artroskopijo je okrog tri mesece, sledi rehabilitacija. Sedaj sem v čakalni vrsti...Z Jesenic sem odhajal jezen, prav penast...in še manj sem vedel, pri čem sem, kot prej. Popoldne sem naredil eno lepo turo. Umiriti se je treba, se spraviti v racionalno razmišljanje, ostati priseben...
Danes zjutraj sem imel še zadnjo FTH obravnavo, tudi tam so pričakovali kaj oprijemljivega, navodila...pa smo ugotovili, da sedaj nimamo več kaj, nima smisla. Razočaranje za vse!
Z zdravnikom sva potem ugotovila le to, da mi preostane izvajanje vaj za moč mišic po navodilih fizioterapevtke, da ne pride do atrofije (mišično propadanje zaradi neaktivnosti), "malicanje" nalgesinov (protibolečinsko in protivnetno zdravilo) v primeru hujših bolečin in čakanje ter upanje, da se morda zadeva popravi sama od sebe. Sam sem se odločil, da bom roko vse bolj uporabljal, stopnjeval obremenitve, potem pa kar bo, pa bo.
Ali pa dodatne samoplačniške preiskave, za katere pa ne morem vnaprej vedeti, da bodo dale kaj novega ali kakorkoli vplivale na potek. Po drugi strani imam pa vse bolj filing, da je taka usmeritev zdravstvenega sistema: kar najmanj skozi javni sistem in kar največ samoplačniško (kdor zmore). Prelesti kapitalizma v zdravstvu!
Po mojem skromnem mnenju bi v takih primerih takoj po poškodbi morali opraviti vse preiskave (osnovna diagnostika!!), ne pa da po štirih mesecih še ne vem točno, v kakšnem stanju je poškodovana rama. Potem pa čimhitrejše ukrepanje, v nasprotnem primeru akutna poškodba sčasoma postane kronična.
Moja pričakovanja so seveda velika, predvsem zaradi narave dela, ki ga opravljam. Zadeva mora funkcionirat 100%.
Ja, in še vedno veliko hodim. Vsakodnevno! Včasih tudi tečem.
Tako je to. Če se ne dogaja, ni kaj pisati. Ali pač. Biti umetnik, da pišeš samo zato, da pač pišeš, čeprav nimaš o čem...hmm...ali res ne?
Pa poizkusimo: 1) Za mano je 15 fizioterapij in ni še konec. Intenzivno delamo na rehabilitaciji ramena, da se čimprej vrnem na teren, kot prvo, na delo, montaža pohištva, predvsem kuhinj in kot drugo, na tekaške steze.
Kar se tiče dela, ni smiselno, da bi začel nekje na pol rehabilitacije, ker bi potem ob sicer samostojnem delu rabil še nekoga, ki bi delal namesto mene tisto, kar jaz ne bi mogel, poleg tega pa bi tvegal takojšno ponovitev ali celo poslabšanje stanja. Delodajalec je dovolj pameten in ima že nekaj izkušenj iz preteklosti, da se tega zaveda, težje je s tistimi, ki o tem odločajo. Zaenkrat počakajmo!
Sedaj pa k teku! Torej: tečem malo, hodim pa veliko. Tek zahteva velike rotacije ramenskega obroča, kar mi je dolgo povzročalo hude bolečine. Zato sem dolgo hodil z roko v žepu, da sem jo imobiliziral. Po navodilu fizioterapevtke, naj roko vendarle uporabljam, sem s tem prenehal. Peš grem na preglede, na FTH (pri mojem tempu 11 min v eno smer), dodam še kašen krog in skupno se nabere za uro- uro in pol dnevno. Stanje je že bistveno boljše, rama bolj gibljiva in sedaj hoji že dodajam tudi tek. Ne veliko in ne intenzivno, pa vendarle. Če bomo pametno delali še naprej, se poleti vidimo na kakšni tekmi!! 2) Če je le mogoče, se umaknem iz Železnikov v naravo. Saj ni treba daleč, ne rabim veliko. V slabem vremenu je v naravi blatno ali pomrznjeno (spolzko) in nočem tvegati ponovitve (oz. "popravka") poškodbe, zato grem kakšen krog po ulicah. Sicer pa veliko raje malce stran, je vsestransko koristno:
Čistejši zrak. Itak je v Železnikih boljši kot v večjih mestih, ampak če lahko izbiram, raje pobegnem v gozd.
Klanci, več napora, več koristi za zdravje, za krepitev mišic, za srčno-ožiljni sistem...;
Zelo ugodno za "duševno zdravje". Nemoč zaradi poškodbe me dela malce depresivnega. V firmi dela čez glavo, jaz doma, drugi pa namesto mene toliko več. Grozljivka v začetku januarja, ko je padlo nekaj snega in ga je poleg moje žene kidalo še nekaj upokojenk...jaz pa "invalid". Hvala bogu, da ni "prave" zime z veliko snega.
Pa še nekaj nezanemarljivega. Smrt človeka, ki sem ga izjemno cenil, odkar vem zanj, odkar sem bil pred 35 leti prvič na njegovem (njihovem) koncertu v Zagrebu, ne le glasbeno, pač pa tudi kot človeka! Sicer sem njegov konec nekako pričakoval, čutil, večkrat sem se vprašal: "jih bo dočakal 70?" Dočakal jih je, a le štiri dni potem je preminil. Itaq, Lemmy. Rest In Peace!
Takrat, na začetku, sem bil v p...., sedaj sem stvari postavil na svoje mesto, sedaj sem OK.! Gibanju in naravi zahvaljujoč.
3) In: zelo pomembno! Trening za oči! Imam srečo (moram potrkati!), zaenkrat berem brez očal, rešujem križanke...Imam pa željo to srečo čimdlje ohraniti. Morda bo pokazal čas, da se motim, a sedaj verjamem, da se vid da vzdrževati in izboljševati s treningom! Namreč, velika napaka je prepričanje, da slabega vida ni mogoče popraviti in da se s starostjo nujno slabša. Ni biološkega razloga, da ne bi mogel brez očal prebrati voščilnice za 90. rojstni dan, še manj pa je treba, da očala nosi otrok.Prav te dni smo o tem imeli naključno debato na FTH. Eno so vaje za izboljšanje vida na naraven način , Poleg tega si ga izboljšujem v naravi, ko opazujem okolico. Doma stalno strmimo v iste točke (računalnik, tv...), v naravi pa oči "odpremo", jih dvignemo, krepimo očesne mišice. Ne osredotočamo se na eno točko, pač pa krožimo po bližnji in daljni okolici. S tem jo zaznavamo globinsko, nekateri objekti (drevesa itd.) so blizu, drugi so oddaljeni in to je najboljši trening za boljši vid. Ja, staroselci in ljudje na podeželju imajo za to več vsakodnevnih priložnosti in v povprečju bistveno bolje vidijo oz. dlje ohranjajo dober vid.
Včerajšnji kratki inventuri tekaškega leta 2015 naj bi sedaj sledil plan za leto 2016. Za eno tekmo sem se celo že prijavil, za Ultra pušeljc trail ...na srečo prijavnine še nisem plačal. Zaenkrat namreč zaradi poškodbe niti še ne vem, kdaj bom ponovno začel s tekom.
Ultrazvok
Ker mi je bilo zelo čudno, da že takoj po poškodbi niso opravili ultrazvočnega pregleda za ugotovitev dejanskega stanja mehkih tkiv, niti kdaj kasneje, od poškodbe pa je minilo že 40 dni, sem se včeraj prijavil sam in danes zjutraj že prišel na vrsto. Samoplačniško gre hitro.
Izvid: delna raztrganina rotatorne manšete...Vprašanje je, če mi FTH v tem trenutku bolj ne škodi kot koristi. Mirovanje, da se zadeva zaraste (in ne morda celo pretrga), kar pa lahko traja tudi pol leta...
Toliko zaenkrat, o planih pa, ko bo čas za to.
Na eno stvar lahko računam: da bom po prisilni tekaški pavzi zelooo željan teka. Le vrniti se bo težko, če bo kondicija preveč padla...pri teh letih.
Sem bil pa danes drugič v življenju na Gradišču nad Stično, sem izkoristil prezgodnji prihod na pregled...
Konec starega (ali začetek novega) leta se spodobi hiter pregled opravljenega dela in tole je moj tekaški.
Ker svojih "trening" tekaških kilometrov nikoli ne spremljam in ne beležim, mi pravzaprav ostane le kratek pregled tekmovanj, na katerih sem bil.
11 tekmovanj je več kot dve leti prej (8 in 10), pa še vedno bistveno manj kot v "boljših časih". Po toliko letih se človek malce naveliča oz. spremeni svoje prioritete. Hiter pregled:
Tretjič sem se udeležil Kokoš traila v italijanski Bazovici, prav tako tretjič Najlepšega in najtežjega malega maratona v Polhograjcih in spet enkrat tekel iz Križ pri Tržiču pod Kriško goro. V maju sem opravil z dobrimi 50 km na Vipava trailu, sledil je vzpon iz Kopačnice na Blegoš in spust na izhodišče ter začetek junija domača tekma na Ratitovec. Junija sem uspešno opravil še z najdaljšo tekma, 106 km dolgim Ultra pušeljc trailom po domačih hribih. Sledili sta dve gorski: tek na Talež avgusta, septembra pa tek iz Podbrda na Črno prst. V septembru sem bil še na Groharjevem teku v Sorici in za piko na i v Postojni na SLO trailu na najkrajši, 50 km razdalji. Skupaj dobrih 300 tekmovalnih kilometrov in nobene "asfaltne" tekme, Narava, gozd, hribi, razgibani tereni...
V novembru sem se že pripravljal na novo sezono, pa me je začetek decembra ustavila poškodba rame pri padcu v Razorju pod Ratitovcem, čas pa bo pokazal, kakšno bo leto 2016.
Tole namreč.
Sedaj je od dogodka že skoraj dva tedna. Bolečina je še prisotna, omejeno gibanje ramenskega obroča tudi...Niti zavedamo se ne, kako "komplicirano" je sestavljen ramenski obroč, da omogoča gibanje v vse smeri. Ko je nekje nekaj narobe, ko potem nekatere gibe lahko izvajamo, nekatere pa le zelo omejeno ali sploh ne...takrat začnemo raziskovati. Brskanje po netu, izkušnje drugih.
Najhujše bolečine se pojavijo ponoči (v ležečem stanju). Takrat moram vstati za nekaj časa, da mine, ker samo od sebe ne bo oz. bo šlo s slabega na slabše. In tako vsako noč po večkrat, včasih tudi na pol ure.
Kakorkoli že, zdravljenje zna biti kar dolgotrajno. Zaenkrat oporna ruta, protibolečinske in protivnetne tablete, po novem letu pa FTH...
Delo pa trpi. Prav tako tek. Pri obojem roke zelo intenzivno delajo. Ostane mi hoja, le desno roko dam v žep, da mi preveč ne opleta, ker to boli... Aja. gornji naslov. Čeprav je to res, ga ne gre jemati preveč resno. Človek potrebuje veliko gibanja, pri tem se mu seveda včasih tudi primeri kakšna nezgoda, kar pa ni nič v primerjavi s težavami, ki jih prinaša (stalno) poležavanje na kavču. Couch potatoes
Tudi to se zgodi!
Zadnjič sem se tule hvalil z nočnimi vzponi na Hujsko in Ratitovec, slednjega sem potem v četrtek okrog 18.ure ponovil v solo izvedbi. Pot je bila shojena in ponekod poledenela, zato sem pri spustu večkrat šel kar počez, na celo...razen v tistem ravninskem delu v Razorju. Tam mi je na ledu naenkrat odneslo noge in pristal sem na desni rami...
V petek sem šel na Jesenice na urgenco, zloma ni, je pa bolečina in omejeno gibanje, kar me je prisililo k počitku in čakanju, da vidim, kako se bodo stvari odvijale naprej. Zaenkrat ne vozim niti avta, ker ne morem prestavljati, sukati volan...
Pasti prenehanja aktivnosti
Kaj se lahko zgodi aktivni osebi, ki iz takih ali drugačnih razlogov (začasno) preneha s svojo dejavnostjo? Vsi okrog sebe vidimo nekatere bivše športnike, ki se po koncu kariere "razlezejo"...vajeni so velikega vnosa kalorij, ki jih pri športu "pokurijo", kasneje se vnos ne zmanjša, zmanjša pa se poraba kalorij.
To se je meni pokazalo kot nevarno področje že samo v teh nekaj dneh, poleg tega "začinjenih" še z Miklavževimi dobrotami. Prej sem bil fizično aktiven tako v službi (ki ni omejena le na 8 ur dnevno), velikokrat pa tudi po službi. Sedaj bom moral vnos prilagoditi svoji (ne)aktivnosti, pa da vidimo, kako uspešen bom...
da obstaja določen tip ljudi, ki se v svojem življenju mora stalno na tak ali drugačen način zadevati.
Jaz verjamem!
Gre za to, da jim je običajno življenje predolgočasno in si ga morajo tako ali drugače vedno znova popestriti.
Nekateri se zaradi tega drogirajo, drugi zapijajo...nekatere pa najdemo v skupini "tekaškega podzemlja", med ultra tekači. Morda pa celo koga "vsestranskega"...
Drogiranje/alkoholizem in ultra teki sta dva zelo oddaljena svetova, a v sami osnovi mogoče ne tako zelo, kot si mislimo.
Današnji res lep, sončen jesenski dan je bilo škoda zamuditi in veliko se jih je odpravilo v naravo, na priljubljene izletniške točke, v naravo in v hribe.
Tudi Ratitovec je doživel pravi stampedo obiskovalcev, kot je to poimenoval eden od uporabnikov hribi.net .
Z Romano pa sva se danes odločila za del Obhodnice Ratitovec. Tako sva šla s planine Pečana na Kosmati vrh, od tam sva se spustila na planino Klom. Nikjer nobene gužve, mir, tišina. Čudovito! Za konec sva se vendarle odločila še za vzpon na Gladki vrh, pa naju je gneča hitro pregnala nazaj na izhodišče,
Planina Pečena
Vratca
Selška dolina
Dražgoše
Planina Klom
Same obhodnice nama še kar nekaj manjka, predvsem so to vsi hribi okrog Soriške planine: Možic, Šavnik, Slatnik, Lajnar in Dravh. Tudi to bo še prišlo na vrsto...
Praznični vikend v vaseh pod Ratitovcem, 30. oktober- 1. november
V soboto sva bila na Ratitovcu skupaj, vzpela sva se z Torke. Dopoldne sva imela še nekaj dela, zato sva šla popoldne okrog 15.ure. Takrat kljub lepemu vremenu obiskovalcev ni bilo več veliko, kar je na plano privabilo gamse. Lepo jih je bilo opazovati.
V nedeljo sem šel sam v svojem tempu, izhodišče v Spodnjih Danjah, po cesti skozi Zgornje Danje do Zabrda, nato pa spet enkrat po nemarkirani lovski stezi na Ratitovec ( dnevnik o sami poti sem pisaril že lani).
Zgornje Danje
Zabrdo
Vračal sem se čez Altemaver ter po planinski poti na Spodnji Jirn in v Zgornje Danje.
Tale prispevek je pravzaprav nadaljevanje prejšnjega izpred enega tedna, v katerem se mi je med drugim zapisalo tudi: "Ja, letos me v Ljubljani spet ne bo, na nobeni od razdalj. Sem se že "odtujil". Ta teden se je dogajalo V četrtek sem si na sejmu "Tečem" priskrbel štartno številko za 21 km. Potem sem investiral še v nove cestne copate, doma sem namreč imel le še "kramparice" za tek v naravi, klancih in brezpotjih. Zelo hitro sem se odločil za mizuno wave ultima 7. Vse to pa še ne pomeni, da bom na (pol)maratonu dejansko nastopil. To pomeni samo to, da sem si odprl možnost za nastop, če bi me na dan tekme slučajno "prijelo". Konec tedna V petek po službi solo varianta Prtovč- Poden- Ratitovec- Razor. Prtovč. Na škrge. Zaradi maratona se ne bom odrekel nečemu, kar imam rad. Vesel sem bil lepega vremena, zato v soboto nisem veliko razmišljal in sva šla v Danje. Itak sva v raju pod Ratitovcem manjkrat, kot bi si želela. Takrat mi je bilo že jasno, da me v Ljubljani ne bo. Če bi bilo malo slabše vreme in bi ostala v Železnikih, potem bi šel, ker bi bil maraton rešitev za koristno preživeto nedeljo, tako pa ne bom. V soboto popoldne sva šla spet na Ratitovec. Maratonska nedelja Pri nas sonce, mir, tišina. V Ljubljani gneča, logistični problemi in megla. Pa sem za nadomestek naredil krasno hribovsko turo v trajanju slabe tri ure. Trasa: Sp. Danje direkt v breg na Erblc- Dajnarska planina - Kremant- Altemaver- Ratitovec- Torka- Zabrdo- Zg. Danje- Sp. Danje Mislim, da me je bolj osrečila kot nastop v Ljubljani.
Spodnje Danje
Spodnje Danje
Sorica z Erblca
Takle je bil na maratonsko nedeljo pogled z Altemaverja proti koči na Ratitovcu z zamegljeno Ljubljansko kotlino v ozadju.
Bliža se največja tekaška prireditev v Sloveniji, Ljubljanski maraton.
Tekači si običajno zelo dobro zapomnimo svojega prvega, jaz pa bom sedaj za spremembo na hitro obdelal le par svojih maratonov...(pustimo zdaj 21-ke, pa razdalje daljše od maratona, pa gorske variante, pa xy-urne teke...):
Moj najslabši
Prvi maraton v Crikvenici leta 2011. Klasična napaka: priključil sem se skupinici znancev, itak da smo tekli prehitro...finta je v tem, da to točno veš, se tega zavedaš, pa vendar ne popustiš in gre, dokler pač gre. Potem pa trpljenje, občasna hoja, vlečenje do cilja. Na progi sem se odločil, da je najbolj pomembno, da maraton končam in to mi je potem tudi uspelo, z daleč najslabšim maratonskim rezultatom, 3 ure 21 minut 42 s.
Maratonski odstop
Zgodilo se je v Ljubljani 2010. Na maratonski startni liniji sem se vedno postavil veliko bolj zadaj kot na polmaratonu. Zato, da me množica ne bi potegnila v prehiter tempo! 2007, 08, 09...vse OK. Prvo polovico z užitkom, sproščeno, spočito...tukaj se tekma šele začne. Uspešno v cilju, zadovoljen z rezultatom. 2010 je bilo drugače. Na startu v skupini tekaških kolegov. Moja prva misel: preveč spredaj! Pa dobro, naj bo. Prvih 21 km par minut prehitro. Enako kot v primeru iz Crikvenice: prehitri smo, ampak ne odnehamo. Potem sem kmalu v drugi polovici popustil, na 28 km pa odstopil, ker sem imel vsega dovolj in je bilo do cilja še zeeeelooo daleč. S Šišenske sem se preko Rožnika (ja, gozd, pešpoti, narava...) vrnil na startno-ciljni prostor.
Podobnost obeh je na dlani: obakrat so me "pokopali" prehitri začetki, dovolil sem, da me je skupina potegnila za sabo.
Naslednje leto sem šel na 21-ko (1:22:15)... Moj zadnji
Tema dvema je sledil še nastop v Radencih 2012, pretekel sem ga v času 3 ure 6 minut, kar se mi zdi solidno za Radence. Od mojega zadnjega klasičnega maratona je torej minilo že 3 leta.
Septembra 2012 sem na atletskem mnogoboju pri startu na 100 m iz bloka fasal poškodbo (zadnjične in stegenska mišica), ki me je v nadaljevanju oddaljila s ceste v naravo in klance ter mi sčasoma odvzela tekmovalno hitrost.
Ja, letos me v Ljubljani spet ne bo, na nobeni od razdalj. Sem se že "odtujil".
Zakaj tole pišem: morda bodo opisane izkušnje komu v pomoč, da v nedeljo ne bo naredil največje napake, ki jo pri maratonski razdalji lahko narediš: prehiter tempo v prvem delu proge!
V prejšnjem zapisu sem obljubil poročilo s traila, ki se na treh razdaljah, 50 km, 100 km in 100 milj, odvija ta vikend s središčem dogajanja v Postojni...Jaz sem se včeraj udeležil tekmovanja na najkrajši razdalji. Dobrih 52 km dolga pot s skoraj 2200 m višincev nas je vodila s starta v Predjami do naselja Podkraj, mimo turistične kmetije Abram do Vojkove koče na Nanosu, sledil je res strm spust v Veliko Ubeljsko (na razmočenem terenu bi bil ta spust lahko zelo problematičen) in potem še relativno ravninski del do cilja v Postojni.
Na startno mesto v Predjami nas je prepeljal organizator. Dobrih 20 se nas je ob 10.uri podalo na pot. Sama trasa je zelo tekaška, do Abrama v glavnem makadamska cesta, potem planinske poti do vrha in na spustu, zadnjih 15 km pa večinoma makadam in poljske poti. Ne vem, kaj je botrovalo moji odločitvi, da grem s palicami, ampak sedaj (in tudi že med tekmo) ugotavljam, da so bile kar malo odveč, brezpotreben tovor.
V delu med Podkrajem in Abramom sta se trasi 50 km in 100 milj prekrivali, vendar v obratni smeri. Tam sem srečal Ivija, zmagovalca na 100 milj, ki je hitel proti Podkraju in cilju v Postojni.
V Veliko Ubeljsko sem pritekel na 3. mestu, a brez volje, želje in energije za grizenje, za "borbo do konca". Tistih 15 km (skoraj) ravnine bi mi v kakšni drugi situaciji ustrezalo, tokrat ne. Pa vendar sem s končnim rezultatom 5 ur 43 minut in s 5. mestom absolutno ter 2. mestom v kategoriji (40-59 let) zelo zadovoljen, je več od pričakovanj.
Seveda sedaj razmišljam, kako bi se lahko "nafilal" z energijo za zadnji del. "Cukra" sem imel čez glavo dovolj, mi sploh ni več pasal. Morda je pravi odgovor v sendviču s suho salamo ali pršutom, Na okrepčevalnicah sem salamo videl, ne vem, zakaj ne tudi vzel...
Uradni rezultati so tule, slike pa na FB strani organizatorja.
Čestitke vsem tekačicam in tekačem!!
S Starta v Predjami:
222
Jutri ob 12. uri bo v Postojni start daljših razdalj (100 km in 100 milj) SLO trail 100, nam, "softičem" na krajši 50 km razdalji pa so dali še eno mirno noč in startamo v soboto ob 10. uri v Predjami. Jutri je itak še služba, v soboto bo pa šlo zares. Čeprav najkrajša, (dobrih) 50 je še vedno 50 in razdaljo je treba vzeti resno ne glede na to, da je "cici". 222 je moja startna številka.
Nevidna meja
je naslov druge knjige Kiliana Jorneta, ki je pred kratkim izšla v slovenščini in je tudi že obogatila mojo knjižno polico...pravzaprav nočno omarico, dokler ne bo prebrana. Sem šele na strani 28 in že presega moja pričakovanja. Ja, to je bistveno več kot pa zgolj še eno tekaško branje.
Naj si dovolim samo en citat:
"Kajti plezanje po gorskih vrhovih je s tržnega zornega kota, ki dandanes vlada svetu, popolnoma nekoristno; tam zgoraj ne bomo našli nič materialnega, a v duhovnem pomenu bomo našli popolnoma vse." Bad Magic
Netekaško, ampak zame pomemben del življenja.
22. studijski album Bad Magic britanske skupine Motorhead z legendarnim 69-letnim (decembra 70!) Lemmyem na čelu je izšel 28. avgusta in danes je že grmelo... Komad z Brianom Mayem (Queen) na kitari, pa odlična priredba Sympathy for the devil...Če sem za Aftershock rekel, da je odlična, kaj naj rečem sedaj. Fenomenalno, sveže, udarno...pravi rock˙n˙roll!
Včeraj sem se drugo leto zapored udeležil 8 kilometrskega Groharjevega teka v Sorici na lepi, razgibani progi...stalno gor dol z vmesnimi ravninskimi vložki, ko se začne vzpon, veš da ni dolg, prav tako je s spusti in take proge so mi všeč. Vreme je bilo za razliko od lani, ko je cel teden in tudi na dan prireditve deževalo, tokrat lepo, sončno z malce vetra. Tek šteje za Gorenjski pokal, letos je bila to celo zaključna prireditev za leto 2015.
Žal je udeležba na pokalnih tekih že nekaj let v upadanju, včerajšnjemu teku v Sorici se je verjetno poznal tudi dopoldanski tek na Brdu. Jaz imam o tem svoje mnenje, jasno je, da imajo "majhni" vse tisto, kar imajo "veliki", s tem, da "velikim" običajno manjka prijetne domačnosti, kakršno običajno najdemo na "vaških dirkah"...in pravkar berem, kako na "velikem" Brdu varnostnik ni pustil na prizorišče spremljevalke s koker španjelom,..to pa je primitiven odnos, ki mi dvigne pritisk in t.i. "veliki" teki me (nekaj časa) ne vidijo več.
Kakorkoli že, z včerajšnjo Sorico sem zelo zadovoljen, tudi s svojim tekom in če bo vse v redu(mislim zdravje pa to...), se bom še vračal.
Kratka analiza mojih zadnjih dveh tekov, prejšnji teden Črna prst, sedaj Sorica. Seveda sta progi povsem različni in neprimerljivi, a pokazalo se je: v klancih sem bil vedno slab in tukaj ni nobenih pozitivnih sprememb, ne glede na to, kaj počnem. (Relativna) ravnina mi gre veliko bolje, sicer glede na moje treninge, sestavljene v največji meri iz službenega "stopniščanja" in pretečenih slabih 100 km na mesec (večinoma v klancih brez česarkoli, kar bi bilo podobno treningu hitrosti) moje tekmovalne predstave niso ravno bleščeče, ampak "kopriva ne pozebe" (se je včeraj nekdo slikovito izrazil). Bila je pa včerajšnja tekma moja tretja v zadnjem času in mislim, da tole tekmovalno dihanje "na škrge" že daje rezultate.
Podatki, ki nakazujejo pravi gorski tek. Za večino hojo, z namenom priti v najkrajšem času iz Podbrda do koče na Črni prsti. Tek s tradicijo, ki tudi v bolj vprašljivem vremenu še vedno privabi dobrih sto tekačev (87+17)
Skoraj nerodno mi je povedati, da sem se tega tako legendarnega teka danes udeležil šele drugič. Prvič je bilo 7. avgusta 2004 na malce spremenjeni progi: tek je takrat štel tudi za slovenski pokal v gorskem teku.
Sedaj je tek skupaj z KBK, tekom na Ratitovec in GM40 vključen v Pušeljc gorskih tekov in letos sem bil 1/33 tekačev udeležencev vseh štirih tekov. Današnji razglasitvi rezultatov je sledil zaključek in podelitev nagrad uspešnim nabirateljem gorskih rožic. Pa naslednje leto spet, začne se s KBK!
S svojim vzpenjanjem sem čisto zadovoljen, rezultat pa sorazmeren treningu. Organizacija teka odlična, sadna kupa na vrhu, hrana po mojem okusu v dolini (ajdovi žganci in jota so zakon!), dobra družba...
Nekaj fotk je že objavila Valentina na Tekaškem forumu, nekaj jih še pričakujem, prav tako tudi rezultate.
Ta vikend sta potekali (vsaj) dve lepi, da ne rečem čudoviti tekaški preizkušnji, ena v soboto, druga v nedeljo. Zelo različni: v soboto TF 10-ka, 25 krogov na atletski stezi v Domžalah, v nedeljo pa gorski tek na Dražgoško goro.
Tokrat sem spet imel močne razloge za neudeležbo. Z Romano sva zelo na hitro izkoristila (morda zadnji) lep, vroč vikend, vzela dva dni dopusta in skufrala za štiri dni na Krk. Bilo je super, poleg tega pa sem lahko vsakodnevno popravljal svoje (zadnje čase bolj revno) tekaško povprečje.
Vsekakor pa imam letos v planu Črno prst! Ja, to soboto bo!
Še ena ultra trail "zabava" je pred vrati. SLO trail 100 (tretji vikend v septembru) prinaša tri razdalje, 50 km, 100 km in 100 milj.
Prijavljen za najkrajšo, "cici" varianto, 50 km. Start Predjama, trasa nekje po Nanosu, cilj Postojna.
Želel bi si pa malce več odzivnosti s strani organizatorjev, niti na spletni strani in ne na FB že dolgo nobenega dogajanja, novic... Nekako sem prišel do sklepa, da so (verjetno) podaljšali prijave do konca avgusta, kar je pa še vedno skoraj tri tedne do tekme...
Od dopusta na morju začetek julija praktično skoraj ne treniram več, služba mi popolnoma zadostuje. Jutranji hitri solo vzpon s Prtovča na Ratitovec prejšnjo in to soboto, pa zadnjič tek na Talež...
V planu imam utrgati še četrti, zadnji cvet pušeljca gorskih tekov, Po KBK, teku na Ratitovec in UPT bo to tek iz Podbrda na Črno prst v soboto, 5. septembra.
Spet imam nove superge!
Tekaško sem se skoraj povsem preusmeril v klance in sedaj ugotavljam, da v svoji kolekciji praktično nimam več uporabnega cestnega copata. Ampak tudi nove so pravi terenec. Nenačrtovano in nepričakovano, vendar mislim, da bi bil greh pustiti v trgovini salomonove speedcross za 75€. Vedno sem trdil, da so salomonke precenjene, prav speedcross pa je model, ki sem si ga želel, če bi se vendarle odločil...a ne za običajno ceno.
OK. sedaj jih imam!
Lovska koča Taležleži na razglednem robu Jelovice v bližini istoimenske planine in včeraj je tam potekal 4. tek s startom na Savskem mostu v bližini Ribna pri Bledu, proga pa nas po 8,5 km teka po makadamskih cestah, gozdnih poteh in planinskih stezah pripelje do cilja pri lovski koči. Dopustniške lekcije Če hočeš imeti res pravi dopust, moraš nekam odpotovati! Tak dopust sva si privoščila začetek julija na morju in takrat sem v desetih desetkrat tekel. Potem dva težka službena tedna in sedaj dva tedna kolektivnega dopusta. Doma, pravzaprav v Danjah. Dela vse dni čez glavo. V dveh tednih samo štirje skupni poznopopoldanski vzponi na Ratitovec, teka nič. Taležlauf In potem sem se v nedeljo zjutraj spomnil, da bi pa vendarle šla na Talež. In sva, ona po krajši varianti, jaz pa naokrog po progi, tekmovalno. No ja, niti ne tako zelo tekmovalno, bolj zato, da se nekaj dogaja, glede na količino in intenzivnost svojih "treningov" pa sem vendarle zadovoljen. Pa tudi paše, že dolgo nisem gnal telo na takih obratih...Tega pa itak ne morem pričakovati, da bi bil vedno hitrejši. EMŠO.
Trasa mi je všeč, tek v naravi, tekaški makadamski cestni klanci in bolj pohodniški planinski vzponi, najbolj pa mi ustreza zadnji spust s Tolstega vrha do koče. Organizacija dobra, kremšnite špica...
Se vidimo na kakšnem podobnem dogodku!
Aja, pa za SLO trail 100 sem se prijavil. Na cici varianto, najkrajšo, dobrih 50 km. Premalo kilometrov za kaj daljšega, čeprav jih tudi za UPT nisem delal več kot 100 na mesec. Pri 100 km me najbolj moti start ob 16. uri, garantirano celonočno, 100 milj (oz. po podatkih iz razpisa še kakšnih 20 km več) je pa sploh "tumač."
Po desetih dneh dopustniškega tekanja ob morju in dveh dneh počitka je včeraj zvečer kot naročeno prišlo vabilo na krog Železniki- Prtovč- Ratitovec- Dražgoše. Zaradi kasnejših obveznosti sva se z Markom dogovorila za zgoden start ob 5. uri iz Železnikov. Za razliko od običajne zimske izvedbe (Dražgoške prireditve začetek januarja- nočni pohod)) tokrat do Prtovča nisva šla po cesti, pač pa skozi Dašnico v Podlonk, do lovske koče na Toli (Prtovč) in po varianti čez Razor na vrh. Po postanku sva nadaljevala po trasi zimske variante čez Kosmati vrh in Ledine do Rastovke ter po robu Dražgoške gore do (nekdaj) vzletne rampe, kjer imajo Dražgošani vpisno knjigo, pri spustu v Dražgoše pa sva se odločila za desno, bolj strmo stezo, ki naju je pripeljala do ostankov stare, med vojno porušene cerkve. Sledil je le še spust na Rudno in na izhodišče v Železnike. Okrog 27 km, za kar sva, skupaj s postanki, potrebovala 5 ur in pol (neto kako uro manj).
Podlonk
Julijske alpe s Triglavom
Pri koči na Ratitovcu
Na Kosmatem vrhu
Razgledi z Vratnega roba na Dražgoški gori
Podlonk, Prtovška cerkev (bela pika na desni), najvišji vrh zadaj je Blegoš
Dražgoše z Vratnega roba
Rudno in dražgoški spomenik
Rudno in Železniki (Log in naselje Na Kresu)
Novakova domačija, Podlonk, Prtovč in Ratitovec
Odlična tura v krasnem vremenu, ravno prav za porabo včerajšnjih piknik kalorij.
In spet sem enkrat preverjal težo prej in potem. Čeprav nisem čutil žeje oz. sem pil, kolikor sem potreboval (po občutku), s sabo sem imel meh 1,5 l, a ga nisem izpraznil, sem med potjo izgubil 2,5 kg.
Hvala, Marko, da si me "zbezal" na pot, bilo je res super!
10 dni dopusta, 10 dni morja. Vroče. Pa vendarle tečem. Zakaj pa ne? Saj imam vendar čas in navsezadnje, nekaj moram početi.
Že večkrat sem rekel, da na morje ne grem na dopust pač pa na priprave. Tudi tokrat sem tekel vsak dan, v povprečju dobro uro. Vedno zvečer, največkrat okrog 19. ure, nekajkrat tudi prej, okrog 17-ih. Prevroče? Niti ne, tudi telo se mora navajati na take pogoje. Za tisto uro še pijače ni potrebno jemati s sabo. Zjutraj je sicer bolj sveže, ampak se mi res ne da vstajati ob 6.uri samo zato, da bi šel na tek. To je potem že kot obveznost in tega ne maram.
Od doma sem s sabo vzel tudi salomonov "dirkalni ruzak" z mehom, za vsak slučaj, če bi se spravil na kak jutranji daljši tek. Rabil sem ga le enkrat, ko sva šla z Romano ob 11. uri na "romanje" do Sv. Foške in sva s sabo vzela nekaj nujnih stvari + pijačo.
Tereni so za tek odlični in zelo različni. Istrske makadamske ceste v kombinaciji s povezovalnimi stezami, s kilometri skalnatih obal, pa tudi z asfaltom...kakor komu ljubo. Ko se v vsakem križišču sproti odločaš, kam naprej; ko nekje "bogu za hrbtom" naletiš na zajce, kače, želve...; razgibana istrska pokrajina; prašna cesta spodaj in vroče sonce zgoraj...ne, dolgčas pa res ni. V tem najdem pravo motivacijo za tek!
Planirano pomladno tekaško tekmovalno obdobje se je z UPT zaključilo, sedaj moram nekaj domisliti za naprej in potem se spet kaj oglasim. Dvema delovnima tednoma sledi kolektivni dopust...
Veselje, zadovoljstvo, ponos...to so bila čustva, ki so me preplavljala v soboto 15 minut pred polnočjo, ko sem po 17 urah in 46 minutah "prijurišal" v prireditveni šotor v Podbrdu na cilj 107 kilometrskega UPT. To je bila pika na i vseh priprav, ki so se začele že lansko jesen s trasiranjem, iskanjem in izbiranjem pravih poti, primernih povezav...Neverjeten organizacijski projekt, ki je svoj vrhunec doživel v soboto, 20. junija.
Z mislimi, ki so se mi podile po glavi v četrtek in petek, ko smo opravljali zadnja dela na trasi ter potem v soboto pred in med samo tekmo, bi lahko napolnil knjigo, če bi jih sproti pisal. Hvalabogu jih nisem...
V soboto zjutraj nisem bil pravi. Verjetno prestrašen. Med vožnjo proti Podbrdu me je prešinilo: kaj hudiča pa počenjaš? Ura je pol petih zjutraj, pojdi lepo nazaj domov v toplo posteljo in prespi vse skupaj. A to ne gre tako, ne moreš po vseh mesecih sedaj pred zadnjim dejanjem odnehati! Grem opravit s svojo prvo 100 kilometrsko tekmovalno preizkušnjo!
Same tekmovalne priprave niso bile pri meni nič drugačne kot kadarkoli prej. Hitrosti (intervalni treningi itd.) že več let ne treniram več, po programih nisem delal nikoli. Tudi sedaj ne. Dobrih 100 km na mesec, v zadnjem času večinoma klanci. Pred pol leta, ko sem se prijavil za UPT, sem nameraval nabaviti tekaško uro...pa je nisem in tudi v soboto sem bil na progi brez.
V prejšnjem zapisu nisem hotel razpredati svojih teorij, koliko časa naj bi potreboval za traso, sedaj z veseljem ugotavljam, da nisem prav veliko ustrelil mimo, kolikor sem, pa v pozitivno smer.
Ko sva se kakih 10 dni nazaj ob pol sedmih zvečer z Romano vzpenjala po trasi UPT iz Železnikov čez Kres, sem v šali rekel, da bom zelo vesel, če bom na tekmi ob istem času na istem mestu. Velika želja mi je bila čim manj nočnega teka, to mi je bilo vedno kr`neki.
Potem sem v soboto na tekmi nadaljeval iz Železnikov proti Ratitovcu 10 min pred 18 uro, torej kake pol ure prej. Odlično!
Lahko pa bi bilo tudi drugače. Vremenske razmere na Blegošu. Premočeni do kosti, premraženi, niti rok nisem čutil. Rokavice sem imel, pa so bile takoj premočene...bil sem eden tistih, ki so se odločili za "bivakiranje" v koči...od tu do odstopa je pa samo še majhen korak. Po 40 minutah je dež prenehal, za Ratitovcem se je jasnilo, torej pot pod noge do Železnikov in v suhe cunje, potem pa naprej. Težka, a najpomembnejša odločitev. Ne vem, kako bi se danes počutil, če bi takrat odnehal.
Noč me je ujela malo pred Danjarsko planino, končni rezultat v cilju pa je bil za 15 minut boljši od željenih 18 ur (ne bom rekel pričakovanih).
Kaj se je zgodilo s krči?
Po Vipava trailu, kjer sem tekel na 50 km razdalji in so se mi krči začeli že po 20 km teka ter potem vseskozi do konca, sem se zelo bal, kako bo tokrat. Kaj takega ne bi rad še enkrat dal skozi.
A neverjetno: kaže, da so ukrepi ("filanje" z magnezijem v tednih pred UPT, ena fizioterapija, vsakodnevne raztezne vaje..) 100% zalegli- na UPT me na celotni trasi ni niti enkrat niti opozorilo, da bi bilo lahko kaj narobe. Nobenih krčev! In nobenega musklfibra.
Čestitke organizatorjem, čestitke tekmovalcem na vseh razdaljah... Hvala vsem, ki so se trudili z nami, tekači, stregli našim muham in maksimalno dobro skrbeli, da nam je bilo lepo... Rezultati za vse razdalje in vse kategorije!
Vsem ljubiteljem rožic in ultra traila se bliža eden vrhuncev sezone.
Že takoj povem, da je tale pisarija eno samo bluzenje, bolj primerno za moj drugi dnevnik, ki je sicer manj obiskan, čeprav so nekatere vsebine morda tudi zanimive, vsaj za razmislek, po lastni presoji pač. Vsak iskalec resnice mora biti vnaprej pripravljen sprejeti jo...
Nočni pohodi
Velik del udeležencev UPT mora v zadnjem delu računati na nočni pohod. Marsikdo bo v Železnike prišel ponoči. Dobrih 70 km, torej šele na 2/3 proge. Vsi pa vedo, kam gredo, v kaj se podajajo. Zreli ljudje, ki vedo, kaj delajo, kaj jih čaka in se na to, eni bolj, drugi manj, ustrezno pripravijo. Naloga organizatorja je, da traso označi tako, da udeleženec v vsakem trenutku ve, da je na pravi poti.
Malce sem zraven. Ravno toliko, da verjamem, da bodo stvari izvedene tako, kot morajo biti. Že dolgo sem imel v misli kratek nočni pohod za preizkus nočnega gibanja, čelne svetilke in svetlečih oznak na progi, ampak je sedaj dan že tako dolg, zjutraj pa služba, da je bil potem, ko se je stemnilo, čas veliko bolj primeren za v posteljo kot pa za na teren. V četrtek sem vendarle šel ob 21:15 iz Železnikov, za dobro uro. Sem zelo zadovoljen, lučka OK, oznake dobro vidne...
Vreme
Bo! Kakršnokoli že, bo! Danes sem se prvič letos zapeljal na Prtovč z namenom, da osvojim Ratitovec. Opoldne. S palicami. Na Ratitovcu sem bil letos sicer (recimo) 7x (se mi pa res ne da sedaj preverjat po zapiskih), a vedno le v mimohodu, ne zgolj z namenom osvojiti vrh (npr. iz Železnikov v Dražgoše, ogledna tura iz Železnikov na Soriško...itd.), razen prejšnje nedelje, ko sem bil udeleženec teka na Ratitovec iz Železnikov. Na Prtovču sonce in vetrovno, do Podna (leva varianta po trasi) umirjeno, nato do vrha dež, veter, zgoraj megla, celo sodra. Koča itak odprta (je že od začetka junija stalno, tudi med tednom), ampak se sploh nisem ustavil. Ker sem bil "tekaški", v kratkih hlačah in majici, brez preoblačenja, bi me začelo zebsti in se potem sploh ne bi mogel ogreti. Na Poden gor, Razor dol, Na Prtovču pa spet sonce.
Tek in rock
Nočno gibanje preizkušeno. Gibanje s palicami preizkušeno. Hitre spremembe vremena, dež, veter...preizkušeno. Nikoli dovolj, ampak bolje nekaj kot nič.
Ob 19. uri sem naredil še en enourni "rukar" gibanja gore-dole, menjavanje ritma... In nepredvideni dogodki: na dnu spusta sem naletel na metal žur, pravi lokalni koncert rock skupin. Prijetna domača zadeva, v glavnem znani ljudje in dobra "muzka". Vseeno sem s trdno voljo po krajšem postanku nadaljeval po začrtani trasi nekam v breg...in si potem doma za nadomestek zavrtel eno domačo! Loud!
Koliko časa za traso?
Imate kakšno lažje vprašanje? Na osnovi česa bi to lahko izračunal? Naj upoštevam idealne razmere ali cel kup nepredvidenih (neljubih) dogodkov na poti. Če povzamem Jožkota: zeeeeelooo veliko korakov in pri vsakem od njih se ti lahko nekaj zgodi...
Po nekaterih špekulacijah sem se vendarle tudi jaz lotil teorije...Ne, ne bom o tem! Čez 168 ur bo izid jasen!
Kaj me še čaka v tem tednu?
Predvsem veliko dela v službi. Menda bo težak teden, pa še eden iz ekipe nam manjka...Upal sem na malce počitka, pa slabo kaže. Potem označevanje proge v petek, dan pred tekmo. Računal sem na dvig številke v petek, da zadeve normalno uredim, sedaj mi kaže na še bolj zgodno vstajanje, bezlanje in kup živčnosti v soboto zjutraj. Vse to usklajevanje me že sedaj dela živčnega...Pa bo že nekako, itak je vedno tako, vse na kupu...
Imejte se skrajno lepo, naslednji vikend se pa itak vidimo,
Železniki, 7. junij 2015
Začelo se je seveda že veliko prej. Približno pol leta prej. Hoteli smo, da bi bil jubilejni 20. tek na Ratitovec nekaj posebnega, korak naprej. Danes lahko rečem, da je uspelo.
Tek je v sončne Železnike privabil lepo število tekačev, na trasah s ciljem pri koči na Ratitovcu (od mladincev do veteranov) jih je teklo dobrih 180, krožne proge za mlajše kategorije s startom in ciljem v Železnikih pa so privabile dobrih 50 tekmovalcev.
Če dodamo še sobotni prvi test hoje na 2 km v Železnikih in družinski tek, letos izveden drugič, potem res lahko rečem, da se je tek na Ratitovec razvil v pravi festival teka, za vsakogar nekaj.
Čeprav sprva nisem nameraval teči, sem se potem vendarle prijavil...in odtekel. Na srečo precejšen del proge poteka po gozdu, ki s svojo senco malce ublaži vročino. Predvsem spremenjeni del trase je bil dobrodošel, tek po stari trasi po asfaltu skozi Podlonk, na odprtem, bi bil večja muka.
Moj tek, pravzaprav bolj hoja, ne sodi med vrhunske dosežke, klanci pač...tako kot pravi Vilko, nekje v skalah v zgornjem delu proge: "dajmo, sedaj si na domačem terenu!"..."pa kaj mi pomaga domači teren, če ni energije, je vseeno, domač ali pa kje drugje".
In sem z rezultatom 1:34:42 pač zadovoljen. Tudi Aleksandrovo razmišljanje je na mestu: kaj mi pomaga priti 10 min hitreje, če sem potem "mrtev".
Rezultati (tisti na dolgi progi iz Železnikov na Ratitovec zaradi spremenjene trase niso primerljivi s prejšnjimi leti).
Fotk je nekaj že v poročilih na Tekaškem forumu, bo pa zagotovo še kakšna galerija...bom dodal...
To je bila moja letošnja 6. tekma, čez 12 dni bomo spet v teh koncih, na 100 kilometrskem Ultra Pušeljc trailu.
S tem mislim na Vipava trail, ki se je odvijal dovolj zgodaj pred Ultra pušeljc trailom, da sem potem vse skupaj lahko preanaliziral in ugotovil, kaj je še potrebno storiti do stotke. Analiza pa ni dovolj, treba je tudi kaj storiti. In nekaj delam, pa o tem ne bi sedaj prav veliko, morda potem, ko bo na tekmi čas pokazal, ali je tudi kaj efekta.
Morda najpomembnejša je bila moja odločitev za fizioterapijo...po več letih je dozorela ugotovitev, da težave z išiasom ali piriformisom ali križem ali karkoli že je pravi vzrok, niso nekaj normalnega in da je treba nekaj storiti, če bo uspešno, je to dobro, če pa ne, sem pa vsaj poizkusil. Po eni terapiji imam zelo dober občutek, končno pa sem začel tudi sam izvajati raztezne vaje. Par dni potem sem bil na KBK in potem sem imel še nekaj dni težke noge (musklfiber) predvsem zaradi spusta, tam se res nisem "šparal", tako da je prave učinke zaenkrat težko ocenjevati, mislim pa, da bom zadevo še ponovil (oz. bi bilo zelo koristno to storiti večkrat, predvsem po tekmah, ki ti "razsujejo telo").
Špekuliranje
Ko sem malo preračunaval rezultate, sem izračunal (na hitro, ne me držat za morebitne napakice), da sem bil na vrhu vzpona 39., do vmesnega časa pri koči sem jih par prehitel in potem v dolino še več, tako da sem bil v cilju 25., dosegel pa sem 15. čas spusta od koče do Kopačnice.
Treksta SYNC
Prav danes sem jih dobil. Moj tretji Treksta par. Ponovno sem izkoristil kupon za popust, dvema alter ego paroma sedaj sledi model SYNC. Prvi 40 minutni "sprehod" čez Kres (delno po trasi UPT) sva že opravila, zaenkrat bp. Alter ego so me uspešno "nesle" na NajNaj malem maratonu, v Vipavi itd. Za UPT računam na sync.
Tek na Ratitovec
Nisem nameraval, pa sem se potem vendarle odločil. Itak bi bil (oz. sem) del tekaškega praznika pod Ratitovcem, tako ali drugače. Včeraj sem se prijavil. Še zadnja tekma pred UPT. Večji del po trasi UPT.
Na ogledno turo od Porezna do Železnikov v soboto pa ne grem, čeprav me je mikalo, predvsem zato, ker dela s Črnega vrha do Kopačnice ne poznam. Imam filing, da bi tura take dolžine tri tedne pred tekmo lahko zelo negativno vplivala na psiho (naveličanost, vprašanje smiselnosti...).
Sem bil na praznični ponedeljek (dvojni praznik) popoldne nekje na trasi med Davčo in Črnim vrhom.
Uvodni zapis na njihovi spletni strani: "Druga polovica maja je za Športno društvo Marmor Hotavlje
tradicionalno rezervirana za KBK. Preizkušnja v gorskem teku je bila v
dosedanjih petih izvedbah za nas organizatorje potrditev, da smo vešči
speljati tudi tekaški praznik pod Blegošem, ne samo kolesarskega (MTB
Blegoš), ki je za nas osnovni vir izkušenj, pristopa in ostalih
zakonitosti organizacije, za udeležence rekreativnih, za nas pa predvsem
volontersko izpeljanih športnih prireditev. V soboto 23.5.2015 bo šesti KBK prvič šel v šolo oz. sedel v večje
klopi. Sedaj gre zares. KBK bo letos speljan v obsegu in vzdušju
preteklih let, največji poudarek pa bo tokrat poleg sodelovanja v POKALU
PRIMORSKIH GORSKIH TEKOV namenjen PUŠELJCU ŠTIRIH GORSKIH TEKOV (KBK,
Ratitovec, GM4O, Črna prst). KBK se poleg ostalih organizatorjev
pripravlja na so-organizacijo največje, v geografskem in težavnostnem
smislu, športne prireditve v gorskem teku. Sredi junija bo del trase
KBK-ja vključen v projekt ULTRA PUŠELJC TRAIL. Tekaškim zanesenjakom
najbrž ni treba posebej predstavljati te ultra zahtevne tekaške borbe,
pa vendar, gre za več kot 100km dolg gorski maraton s preko 6000
višinskih metrov vzponov (in hkrati spustov), ki bo v celoto združil vse
štiri cvetove pušeljca naenkrat in bo hkrati kvalifikacijska tekma za
"Ultra-Trail du Mont-Blanc®".
Temu nimam več kaj dodajati, razen svojega videnja današnjega dogodka in Ana Lizo:
Torej, če bi lahko sami krojili vreme, bi bilo morda lepše, brez oblakov, bolj sončno. In bi bilo prevroče, pa bi se pritoževali. Ampak potem mene in morda še koga (kljub plačani prijavnini) ne bi bilo, ker se v lepem vremenu kaže še veliko drugega dela. Sedaj bo delo pač počakalo, mi pa smo brez slabe vesti tekli.
Dobro, da je bilo vsaj pred startom vedro. In dobro, da ne moremo sami urejati vremena! To bi bila šele katastrofa...
Proga je bila zaradi vremena malce spremenjena. Vrhu Blegoša smo se izognili, tik pod vrhom smo zavili levo direkt do koče. Hribolazci bi itak šli samo gor in jim to ni ustrezalo, čeprav ni veliko razlike. Jaz in meni podobnim, ki v vzponih ne blestimo, je odločitev pomenila olajšanje, čeprav le za malo. Me je spreletela zanimiva misel: kaj če bi bil start na vrhu in gremo samo dol. To bi bila pesem! Pa ne me resno jemat, se zafrkavam!
Ja, v klanec nikamor, da gredo mimo mene procesije, je postalo že kar tradicionalno. Dol samo spustiš, leti kot sneta sekira. Bo zanimivo primerjat vmesne rezultate pri koči in tiste v cilju. Pa bi kdo rekel, da sem prehitro začel. Se držim nazaj, počasneje ne gre...
Po dolgem času sem spet enkrat srečal Marjana. Me je prehitel na cesti pod Leskovico, ko smo šli gor. Je bil dovolj svež, da je povedal, da je bil nekaj časa odsoten in da se sedaj vrača. Jaz sem bil bolj brez besed, sem imel dovolj drugega dela, zlasti z dihanjem.
Ker nismo šli na vrh, sem za celotno progo porabil cca 6 min manj kot lani, imam pa neko računico, ki kaže, da sem bil za dol bistveno hitrejši kot lani. 5. mesto v kategoriji ni slabo.
Dobra družba v cilju, veliko dobre volje, pozitivne energije, dobra hrana...
Absolutni zmagovalec Timotej Bečan. Mislim, da ni prav zelo znan v tekaških krogih, spomnil pa sem se ga po uspešnem nastopu na lanskem Katarinskem teku. Medvoški košarkaš. Bil je, je še?
Pri ženskah pa Mihaela. Je kdo pričakoval kaj drugega?
