Rehabilitacija poškodbe ramena: pričakujem preveč??

Ne vem, morda sem samo naiven, pa vendar se mi dozdeva, da je razlika med mojimi pričakovanji in dejanskim dogajanjem prevelika.
Od prejšnjega zapisa na to temo je minilo že cela dva meseca.
Sedaj je od poškodbe dobre štiri mesece, od pregledov in izvidov imam še vedno le RTG s prvega dne z urgence in samoplačniški UZ z začetka januarja, za mano je 30 fizioterapij...
Na FTH smo dobro napredovali...do neke točke, ko se je ustavilo, nobenega napredka več. Kaj sedaj? Preiskava pri ortopedu, ki bo dala odgovor, kje je problem in istočasno navodila, kako naprej!
Potem me je zdravnik na zahtevo komisije vendarle napotil na ponoven pregled k kirurgu na Jesenice...čakalna doba okrog mesec in pol. Vendar: od tega sem veliko pričakoval. Včeraj (4. april) sem bil na izletu na Jesenicah. Tega drugače ne morem imenovati: nobene nove preiskave, niti pogledal ni, v kakšnem stanju sem...pogledal je samo tisti tri mesece star UZ in ugotovil, da bo najverjetneje potrebna artroskopija, razen, če se zadeva sama od sebe ne umiri...pa nobenih navodil, kako sedaj ukrepati, kaj delati na FTH...nič! Čakalna doba za artroskopijo je okrog tri mesece, sledi rehabilitacija. Sedaj sem v čakalni vrsti...Z Jesenic sem odhajal jezen, prav penast...in še manj sem vedel, pri čem sem, kot prej. Popoldne sem naredil eno lepo turo. Umiriti se je treba, se spraviti v racionalno razmišljanje, ostati priseben...

Danes zjutraj sem imel še zadnjo FTH obravnavo, tudi tam so pričakovali kaj oprijemljivega, navodila...pa smo ugotovili, da sedaj nimamo več kaj, nima smisla. Razočaranje za vse!
Z zdravnikom sva potem ugotovila le to, da mi preostane izvajanje vaj za moč mišic po navodilih fizioterapevtke, da ne pride do atrofije (mišično propadanje zaradi neaktivnosti), "malicanje" nalgesinov (protibolečinsko in protivnetno zdravilo) v primeru hujših bolečin in čakanje ter upanje, da se morda zadeva popravi sama od sebe. Sam sem se odločil, da bom roko vse bolj uporabljal, stopnjeval obremenitve, potem pa kar bo, pa bo.
Ali pa dodatne samoplačniške preiskave, za katere pa ne morem vnaprej vedeti, da bodo dale kaj novega ali kakorkoli vplivale na potek. Po drugi strani imam pa vse bolj filing, da je taka usmeritev zdravstvenega sistema: kar najmanj skozi javni sistem in kar največ samoplačniško (kdor zmore). Prelesti kapitalizma v zdravstvu!
Po mojem skromnem mnenju bi v takih primerih takoj po poškodbi morali opraviti vse preiskave (osnovna diagnostika!!), ne pa da po štirih mesecih še ne vem točno, v kakšnem stanju je poškodovana rama. Potem pa čimhitrejše ukrepanje, v nasprotnem primeru akutna poškodba sčasoma postane kronična.
Moja pričakovanja so seveda velika, predvsem zaradi narave dela, ki ga opravljam. Zadeva mora funkcionirat 100%.
Ja, in še vedno veliko hodim. Vsakodnevno! Včasih tudi tečem.

Če bo kaj novega, pa spet napišem...LP

::