Pa poizkusimo:
1) Za mano je 15 fizioterapij in ni še konec. Intenzivno delamo na rehabilitaciji ramena, da se čimprej vrnem na teren, kot prvo, na delo, montaža pohištva, predvsem kuhinj in kot drugo, na tekaške steze.
Kar se tiče dela, ni smiselno, da bi začel nekje na pol rehabilitacije, ker bi potem ob sicer samostojnem delu rabil še nekoga, ki bi delal namesto mene tisto, kar jaz ne bi mogel, poleg tega pa bi tvegal takojšno ponovitev ali celo poslabšanje stanja. Delodajalec je dovolj pameten in ima že nekaj izkušenj iz preteklosti, da se tega zaveda, težje je s tistimi, ki o tem odločajo. Zaenkrat počakajmo!
Sedaj pa k teku! Torej: tečem malo, hodim pa veliko. Tek zahteva velike rotacije ramenskega obroča, kar mi je dolgo povzročalo hude bolečine. Zato sem dolgo hodil z roko v žepu, da sem jo imobiliziral. Po navodilu fizioterapevtke, naj roko vendarle uporabljam, sem s tem prenehal. Peš grem na preglede, na FTH (pri mojem tempu 11 min v eno smer), dodam še kašen krog in skupno se nabere za uro- uro in pol dnevno. Stanje je že bistveno boljše, rama bolj gibljiva in sedaj hoji že dodajam tudi tek. Ne veliko in ne intenzivno, pa vendarle.
Če bomo pametno delali še naprej, se poleti vidimo na kakšni tekmi!!
2) Če je le mogoče, se umaknem iz Železnikov v naravo. Saj ni treba daleč, ne rabim veliko. V slabem vremenu je v naravi blatno ali pomrznjeno (spolzko) in nočem tvegati ponovitve (oz. "popravka") poškodbe, zato grem kakšen krog po ulicah. Sicer pa veliko raje malce stran, je vsestransko koristno:
- Čistejši zrak. Itak je v Železnikih boljši kot v večjih mestih, ampak če lahko izbiram, raje pobegnem v gozd.
- Klanci, več napora, več koristi za zdravje, za krepitev mišic, za srčno-ožiljni sistem...;
- Zelo ugodno za "duševno zdravje". Nemoč zaradi poškodbe me dela malce depresivnega. V firmi dela čez glavo, jaz doma, drugi pa namesto mene toliko več. Grozljivka v začetku januarja, ko je padlo nekaj snega in ga je poleg moje žene kidalo še nekaj upokojenk...jaz pa "invalid". Hvala bogu, da ni "prave" zime z veliko snega.
Pa še nekaj nezanemarljivega. Smrt človeka, ki sem ga izjemno cenil, odkar vem zanj, odkar sem bil pred 35 leti prvič na njegovem (njihovem) koncertu v Zagrebu, ne le glasbeno, pač pa tudi kot človeka! Sicer sem njegov konec nekako pričakoval, čutil, večkrat sem se vprašal: "jih bo dočakal 70?" Dočakal jih je, a le štiri dni potem je preminil. Itaq, Lemmy. Rest In Peace!
Takrat, na začetku, sem bil v p...., sedaj sem stvari postavil na svoje mesto, sedaj sem OK.! Gibanju in naravi zahvaljujoč.
Še ena dobra:
Dancing On Your Grave (Play It Loud!)
Ni komentarjev:
Objavite komentar