30 let teka na Ratitovec

1. tek

14. september 1996 je bil datum prve izvedbe teka na Ratitovec, s startom teka na Rotku nad Sorico, po takrat še v celoti makadamski cesti skozi podgorske vasi Zgornje Danje, Zabrdo in Torko, nato pa navzgor po planinskih poteh do cilja pri koči na Ratitovcu. To so bili še drugi časi: za povezavo med štartom, ciljem in kontrolnimi točkami so poskrbeli radioamaterji, čase pa smo merili z v OŠ Železniki sposojeno štoparico s 100 rezultati spomina. V tednu pred tekom je že zapadlo nekaj snega, v kotanjah ga je malenkost še ostalo, da bi se lahko kepali. Tekmovalcev je bilo 33 (1 tekmovalka, Sergeja Lipušček), prvi zmagovalec pa je postal Mernik Igor iz Celja.

Selitev starta v Spodnje Danje

Po štirih letih (tudi slabega vremena) smo se odločili, da za 5. izvedbo prestavimo start v vas Spodnje Danje.

Spodnje Danje, slikano z "Dajnarskega balkona"

Tukaj smo potem imeli vsaj streho, elektriko, pitno vodo...vsega tega na Rotku ni bilo.

S tem smo malce skrajšali progo, na cca 7,5 km, z nekaj več višinske razlike. Spremenjen je bil pravzaprav le prvi del, do Zgornji Danj.

Na tej trasi se je potem odvijalo pet tekov, zadnjikrat iz te strani na 9. teku, 26.6.2004. Razglasitev rezultatov prvih devetih tekov je bila na cilju, pri koči na Ratitovcu ali pa, v primeru slabega vremena, v koči.

Slovenski pokal v gorskih tekih in selitev starta v Železnike

Prvo tekmo za slovenski pokal v gorskih tekih smo imeli v Železnikih 13.6.2004, ampak to ni bil tek na Ratitovec, pač pa Tek na Hujsko. 14 dni pred zadnjim tekom na Ratitovec s startom v Spodnjih Danjah je AD Železniki organiziralo tekmo za SLO pokal v disciplini gor- dol, ki je štela tudi kot izbirna tekma za EP v tej disciplini. Traso smo speljali krožno čez Kres na Hujsko, poti je dovolj, da smo jo prilagajali glede na kategorije, npr. člani smo tekli dvakrat čez Hujsko.

Tek na Ratitovec je bil v SLO pokal uvrščen naslednje leto. Seveda se je spremenila tudi trasa (cca 1,5 km pred ciljem se združita), tako je bil start 19.6.2005 prvič v Železnikih. Trasa bistveno daljša in s precej večjo višinsko razliko.

Tek se je uspešno razvijal naprej, dodane so bile nove trase (krajši panoramski tek s Prtovča, potem pa še trail varianta s startom in ciljem v Železnikih), organizirana so bila večja mednarodna tekmovanja...

Jaz sem se s spremembo prioritet (in selitvijo v Spodnje Danje) od organizacije vse bolj odmikal, tudi prenehal s svojim več kot 25 letnim nastopanjem na rekreativnih tekih, sodelujem pa še vsako leto v vlogi metle na teku na Ratitovec (in PTRF), tako tudi na letošnjem jubilejnem.

Start traila 30 km

V cilju

Potem, ko sva z zadnjo tekmovalko v dobrih dveh urah, 20 minut prišla v cilj, je sledil malce hitrejši spust skozi Razor mimo Lovske koče ter skozi Podlonk in Dašnjico na prizorišče športni park Dašnjica. Na torto.

Enkrat sem že omenjal falango mladih tekačev iz našega konca, tudi tokrat ne morem mimo tega.  Letos na teku jih je bilo kar nekaj (poleg nekaterih starejših, bolj izkušenih domačinov), za prihodnost se ni bati. Brez oklevanja se podajo tudi na daljše razdalje.

Čestitke vsem!!!

Rezultati na spletni strani AD Železniki

LP, vencelj

 

Zimski trail tek Soriška planina, 7. marec 2026

Ta vikend poteka, po navedbah organizatorjev, "prvi turnosmučarski festival v Sloveniji, večdnevni turnosmučarski festival z izobraževalnim, terenskim in trail tekmovalnim programom v Bohinju".

Prvi turnosmučarski festival v Sloveniji (klik)

 Zelo zanimiva zadeva, celoten tekmovalni program, torej turnosmučarska tekma, trail tek v enem, dveh ali treh krogih (6 km, 12 km ali 18 km) in duatlon v kombinaciji turnega smučanja in trail teka, je potekal danes na terenih Soriške planine.

 Zelo blizu in zelo poznani tereni. Toliko, da sem imel celo idejo, da bi šel na trail. Zadnje mesece veliko migam, veliko sem v klancih, velikokrat grem na sneg na Jelovico, včasih "iščem" tudi ravnino za pridobivanje hitrosti (kar je v našem koncu skoraj nemogoče) in ja, priznam, da spet malce pogledujem po tekaških koledarjih...Odločitev po dolgem času ni lahka, približno tako, kot začeti spet nekaj na novo. Moja zadnja tekma je bila PTRF 70 km 2022, pa še pred to nekaj let nič.

 In sva potem danes dopoldne v sončnem vremenu šla z Romano in Skyem na še en podgorski pohod dobrih 7 km, popoldne pa na Soriško planino malo pogledat dogajanje. Vreme enkratno, dobra družba, nekaj znanih (tudi tekaške in turnosmučarske legende)...Malo sem šel po trasi, pa je popoldanski sneg že zmehčan, da se kar melje pod čevlji. 

 Kakorkoli, na tadolgi (18 km) je suvereno zmagal Patrik Lušina, eden od številnih in najbolj zavzetih mladih domačih tekačev in hkrati, kot kažejo rezultati, tudi najbolj perspektivnih. Ja, zadnja leta je tudi v našem koncu nastala cela tekaška falanga, kar je zelo pohvalno...morda pa enkrat v prihodnje napišem še kaj več o tem.

 Rezultati so na zgornji povezavi.

  Samo še par fotk:

Lep dan je bil, čimveč takih!

LP, vencelj

 

Pohodi s Skyem

 Pes pasme border collie, borderski ovčar po imenu Sky. Črno bel, več črne kot bele. Sedaj je star 2 leti. 

 Ni najin, je od hčere, ampak je veliko pri nama. Saj veste, službe, šola, pes rabi veliko gibanja...Midva sva doma, rada pešačiva in se nama zdi neumno, da midva greva, pes pa dopoldne doma zaprt brez gibanja. Psa sva imela že prej, sicer bolj kavč varianta, shih-tzu, ampak je bilo vprašanje časa, kdaj se bova spet kaj izmislila. Sedaj ga imava večkrat. Dovolj, da ne rabiva svojega.

 Pes rabi sprehode, border še prav posebej veliko. Nekateri pravijo, da po 15 km na dan. Jaz pa tudi rabim več gibanja. To mi je samo dodatna motivacija, da moram ven, ne glede na vreme. "Glavni", daljši krog ponavadi dopoldne, popoldne pa še enega ali dva krajša. Sedaj sem se tega navadil, da grem tudi sam, kadar Skya ni. V okolici imam že kar celo mrežo različnih poti: deloma ceste, poljske in gozdne poti, steze in "kozje" steze, vse to kombiniram v različne kroge, v glavnem od doma ne grem s ciljem, kam bom šel, ampak se na poti sproti odločam. Vedno se nabere nekaj višincev, odvisno od trase. Večkrat grem tudi na Jelovico, zaenkrat je snega še pol metra. Na snegu Sky še prav posebno uživa.

Ta teden je spet pri naju, obeta se lepo (pomladno) vreme, pa bo treba izkoristiti.

LP, vencelj

Pet let (2020- 2025)

 Dobrih pet let sem potreboval, da mi je spet uspelo "spacati" par objav. Seveda, kot sem že v tistem obdobju pogostega pisanja večkrat poudaril, za pisanje je treba imeti primeren material, dogajanje, o katerem se avtorju zdi vredno pisati. 

 Tega na tekaškem oz. športnem področju zadnjih pet let ni bilo prav veliko. Vem pa, da je aktiven življenjski slog edina prava pot, če ga redno prakticiraš, ti preide v kri in se ga navadiš tako, kot se nekateri navadijo njegovega bolj udobnega nasprotja (posedanja in poležavanja na kavču...). 

 Pod tekaško oznako v zadnjih letih bi lahko navedel le nastop na prvi izvedbi 70 km preizkušnje PTRF 2023, ki sva se je udeležila in skupaj uspešno odtekla z bratom Mihom. Miha se je takrat šele podajal na ultra tekaško pot, v duetu je šlo lažje. Sedaj ga lahko večkrat srečate na trail tekaških terenih👏.

 Morda lahko dodam še vsakoletno "pometanje" na trasi PTRF iz Železnikov do Podbrda (ali Soriške planine) in na teku na Ratitovec...in to je to. Vse ostale aktivnosti so v glavnem krogi s štartom od doma, raje bolj pogosti in krajši... Še vedno pa držim kontinuiteto dobrih 15 000 korakov dnevno. Zadnjih pet let mi pravzaprav najbolj manjka intenzivnosti, na tem sem začel več delati zadnje pol leta.

  Pa drgač?

 Odlično! 

 V tem času sva se preselila v Spodnje Danje, nekaterim tekačem poznane tudi kot "štartna vas" nekaj tekov na Ratitovec iz prvotnega obdobja. Sicer je bilo s hišo še kar nekaj dela, da je sedaj tako, kot sva si zamislila in želela in sva sedaj super zadovoljna.

 V tem času sem šel v penzijo, sedaj sva oba na "svobodi"...neprecenljivo!

 V tem času se lepo razvija tudi tekaška scena v našem koncu 😀👍. O tem morda kdaj drugič kaj več.

LP, vencelj

 

 

Razdalje merim v miljah

 Pred dobrimi tremi leti sem dobil Garminovo pametno uro, vendar je potem dolgo nisem uporabljal pri svojih aktivnostih...no ja, nosil sem jo, za štetje korakov, ne pa za merjenje razdalj itd. Za ostalo sem uporabljal stravo na telefonu. Ko sem prvikrat pustil telefon doma in uporabljal uro, sem videl, da razdalje meri v miljah. Sam sem se odločil, da bo tako tudi ostalo. Saj je enostavno: 1 milja je 1609,344 metra, poenostavljen izračun npr.: 5 milj x 1,6 = dobrih 8 km. To je dolžina kopenske milje, morska in zračna sta dolgi 1852 m. Zabavna matematika, sproti pa zaposliš še možgane. Pri prenosu podatkov na stravo mi pa itaq avtomatsko preračuna v km. Kadar "grem na teren" s telefonom, ki razdalje meri v km, se mi pa sedaj toliko hitreje nabirajo. 

Tek na miljo 

 Pred leti, natančneje 24. septembra 1999 je bil v ljubljanskem BTC organiziran tek na miljo, udeležilo se ga je takrat veliko naših najboljših atletov (vključno z rekorderjem v maratonu Romanom Kejžarjem) in tudi kar nekaj rekreativcev, ker je bil tek odprtega tipa. Takrat sem razdaljo zmogel v času 5:01:92.

LP, vencelj

Ena kratka hitra statistika 2025

Pet let je minilo od moje zadnje objave, morda bom enkrat napisal še kaj o vmesnem dogajanju, tokrat pa samo kratka statistika zadnjega leta. Ne o tekmah, ker pač na nobeni nisem bil, a to ne pomeni, da nisem nič migal. Gre zgolj za podatke, ki so jih zabeležile naprave, torej:

 -Skupno število korakov 2025: 5 217 770; 

 -Povrečno korakov na dan 15000; 

 -Skupno kilometrov 4477; 

 -Mesečno povprečje korakov 434 814;

 -"Najslabši" mesec april 2025: 392 470 korakov; 

 -Rekordni mesec december 2025: 544 500 korakov, sledi junij: 534 380 korakov.; 

 Gre za veliko hoje po različnih terenih z veliko klancev, seveda pa tudi nekaj teka. V drugi polovici leta sem, na moje veselje in zadovoljstvo, bistveno dvignil intenzivnost svojih dejavnosti. Važno, da se miga!

 LP; vencelj

Sepultura - Guardians of Earth (Official Music Video)

V dolini megla

 Danes sem tekmoval...tekmoval z meglo in soncem...in v obeh tekmah zmagal.

Štartal sem po službi iz Železnikov (Češnjica) malo čez pol četrto, povsod megla. Ne da bi slutil, kako visoko je treba, da bi se povzpel nad meglo in to tudi ni bil moj prvotni namen, ampak vas Kališe je bila že veliko svetlejša. Pri zgornjih hišah se je odprlo: zgoraj jasnina, spodaj morje...precej nižje, kot sem pričakoval. 😀V tem trenutku sem pričel tekmo s soncem. Pri cerkvi Sv. Križa sem bil še pred zahodom. Čarobno!

 In spet sem enkrat naredil nekaj dobrega zase, pospešil korak in srce, globoko zadihal, se dobro prepotil. Srečal pa nisem žive duše.

Rumeni dirkač

  Ko sem konec februarja pisal tale članek, se niti pod razno še nisem zavedal/ nismo zavedali, kako se lahko v tako kratkem času vse postavi na glavo. Noro! Včeraj bi moral biti tek na Ratitovec, pa je, tako kot še številne druge prireditve, odpadel. V koledarček si označite 6. junij 2021.

 Koča na Ratitovcu je sicer stalno odprta od 30. maja do 2. oktobra, je pa tudi v izboru za naj planinsko kočo 2020 - glasujte!

 

 Prioritete se menjajo!

Letos sem bil na Ratitovcu šele dvakrat. Prvič sem se odločil za jutranjo varianto iz Spodnjih Danj preko planine Sp. Jirn in s povratkom čez Danjarsko planino. Malce daljša pot po bolj osamljenih poteh in z obilico živalskega sveta: najprej par gamsov z dvema mladičema, nato trop osmih do desetih gamsov, nato še štirje gamsi in- presenečenje, tri bele domače koze, ki so bržkone v skalah ostale od lani. Tudi domača koza je še vedno le koza, narava ji ostane...

 Medtem, ko sem v zadnjem prispevku objavljal fotke lepega okolja v Sp. Danjah, imava v hiši spet, že tretje leto zapored, gradbišče. Tokrat je na vrsti adaptacija celotnega pritličja in vrta za hišo. Menim, da to ne bo projekt le za letos...no ja, kolikor bo, pa bo, nadaljevanje pa drugo leto. Ta, sedaj že pravzaprav stalnica, ki se je človek navadi in jo prav kmalu začne pogrešati, človeka sili, da stalno brska in išče, česa se bo še lotil, kaj je še za narediti...ampak končni uspeh, končna zmaga je vedno sladka, prav tako kot tudi vsi manjši vmesni uspeh na poti proti končnemu cilju. Ta stalnica je torej po petindvajsetih letih na prednostni listi zelo učinkovito nadomestila tek. To ne pomeni, da ne migam, tudi sedaj še večkrat grem sam, s svojim tempom, da globlje zadiham, poženem srce...prav zanimalo me je, koliko časa bi sedaj, brez treninga, potreboval za pot od cerkve na Prtovču čez Razor do koče na Ratitovcu. Leta 2018 sem večkrat "probal", rezultat sem parkrat spravil pod 35 min, v glavnem pa okrog 36 (v klancih nikoli nisem bil prav dober), tokrat sem upal na rezultat pod 40, pa sem se ustavil na dobrih 36, zelo zadovoljen. Dol na Poden je šlo v 19 minutah. 

 Samo še slikca, od kje mi današnji naslov. moja današnja pridobitev, novi gorski dirkalnik hoka one one torrent , le da so moji, za razliko, rumene barve.

 

Ja, kozel ostane kozel...

LP

Slike govorijo...

Cvetoča jablana

Nevihta se bliža

Mavrica

Ostanite zdravi!

Letos (2020) bomo na Ratitovec tekli že petindvajsetič!

 Ratitovec je zanimiva gora s tako značilno obliko, da je res vidna na daleč. Pravzaprav ne le gora, skoraj bi lahko rekel, da je pogorje. Kot skrajni rob planote Jelovica se razteza od Kosmatega vrha preko Gladkega vrha in Altemavra do Kremanta. Gladki je tisti s kočo, najvišji pa je Altemaver (1678 m). Za pristop so na voljo številne poti, najbolj množične, "božjepotne", so hkrati tiste, ki jih prav zaradi tega najbolj "ne maram", številni pristopi so opisani na hribi.net , prav tako pa obstaja še nekaj nemarkiranih kozjih steza, za poznavalce. Izbira je res pestra.

Hišna gora

 Vsaka vas ima svoj "hišni hrib/goro." Dovolj je nekam namestiti vpisno knjigo, kar se je v zadnjih letih zelo razpaslo, in že se razvije pravo tekmovanje, kdo bo večkrat. Za Železnike je tak vrh Hujska (višina 706 m pomeni cca 250 m višinske razlike in če greš malce naokrog, je zmerne hoje lahko za uro in 15 do uro in pol) in, btw., nekateri se morda še spomnite, da so Železniki leta 2004 gostile tekmo za slovenski pokal v gorskih tekih disciplina gor dol s krožno traso- tek na Hujsko.

 Kadar grem sam, si raje izberem katerega od drugih hribov v okolici: Kovaški vrh, Sv. Miklavž, Sv. Križ nad Kališami...vsi so dovolj blizu za peš od doma.

 Ampak...Hujska je "rezerva". Prava hišna gora Selške doline je Ratitovec. Številnim se je vsakodnevno vzpenjanje na isti vrh prelevilo v obveznost. Seveda tudi jaz rad grem, vendar mi bistveno več kot osvajanje vrha in vpisi v neko knjigo pomeni gibanje, miganje v naravi.
 Marsikdo ne misli tako. Včasih sem, takole za vikend, v soboto ali nedeljo, rad "skočil" od doma čez Hujsko in naprej do lovske koče na Prtovču. Kamor že grem, najraje izberem traso direkt od doma, brez prevoza. Ta vzpon mi je vzel približno še enkrat toliko časa kot vzpon s Prtovča na Ratitovec, pri mojem tempu približno uro in 10 minut in nekaj manj pri povratku. V koči sem večkrat naletel na "prijatelje Ratitovca" z zunaj parkiranimi vozili, ki so se pravkar vrnili z vrha. Zanimalo jih je, če sem bil slučajno na vrhu. Na mojo informacijo, kje sem hodil oz. od kje sem prišel, je bila običajna reakcija zamah z roko, češ "aja, a samo to..." Ja, sicer sem res hodil precej dlje, na vrhu pa nisem bil.

Pred 25 leti

  Ljubitelj narave in hribov, prijatelj Ratitovca in gorski tekač. Slednje sem postal leta 95 z udeležbo na petih gorskih tekih: Dobrča, Mohor, Kriška gora, Planina Javornik in Osolnik. To je bil začetek moje rekreativno-tekaške poti. Vedno, ko sem lazil po ratitovških poteh, me je spreletavala misel, kako lepe so in tudi, kako idealne so za organizacijo tekme. Na srečo sem v tistem času imel za sabo organizacijo in dobro ekipo, s katero je bila izvedba mogoča. Že naslednje leto, 14. septembra 1996 smo jo imeli, tekmo. Potek proge je bil takrat drugačen, Start smo postavili nad Sorico, na odcep ceste proti Zgornjim Danjam, Zabrdu in Torki. Trasa je tekače vodila skozi omenjene vasi, iz Torke pa naprej mimo spodnje postaje žičnice. Nato se je kmalu priključila na pešpot iz Prtovča, kjer poteka sedanja trasa, vzpon do cilja je bil torej enak sedanjemu. Imela je pa tekma en problem: start na nekem križišču brez bližine strehe, vode in štroma. Po štirih letih smo si spomagali s selitvijo v "moje" Spodnje Danje. Prvi del trase je bil spremenjen, po cca 1,5 km pa se je priključila na prejšnjo.

Spodnje Danje

 Kasneje, leta 2005 se je tek znašel v koledarju tekov za Slovenski pokal v gorskem teku in takrat se je start teka preselil v Železnike. Organizator, AD Železniki, se iz leta v leto trudi tek ohranjati zanimiv, zato tek vsako leto prinaša nekaj novosti. Letošnja največja je sprememba trase panoramskega teka s startom na Prtovču. Vsa leta do sedaj je potekal po zadnjem delu trase dolgega teka iz Železnikov, tokrat pa jo trasa ubere v drugo smer (več o progah) in čez planino Klom proti Ratitovcu. Lahko vam zagotovim, da je trasa čudovita, celo dobil sem idejo, da bi se je udeležil, čeprav že dve leti nisem bil na nobeni tekmi. V nasprotnem primeru je beseda v naslovu (bomo tekli) zavajajoča, pač boste ali bodo tekli.
 Organizator si je s to spremembo zavestno otežil svoje delo, trasa je povsem nova in terja dodatno označevanje, dodatne okrepčevalnice, dodatne prostovoljce in vse ostalo, kar spada zraven, ampak...zadovoljstvo tekačev je prvo!
 Spletna stran z vsemi informacijami

Torej, vabljeni  začetek junija v Železnike na jubilejni, 25. tek na Ratitovec!

Prtovč

Ratitovec z novo malo kočo

Planina Klom

Planina Klom

 In to je to...zaenkrat!

LP

Bodi pozitiven

Uvodne misli (ki imajo le malo ali nič z nadaljevanjem)

Takole ko hodim naokrog, srečujem ljudi in govorim z njimi, često naletim na primerke, za katere bi potem lahko rekel, da ne znajo drugega kot jamrati. Saj vem, da vedno ni lahko, da se nam na življenjski poti dokaj pogosto pojavljajo ovire, raznovrstne težave, toda...če se nekdo pretirano vrti samo okrog tega, kako mu je hudo, kako je nevzdržno...tega noče nihče poslušati in takemu se hitro začnejo vsi izogibati, kmalu postane osamljen in vse globlje v breznu. Iz tega se lahko naučimo, kako se ne smemo obnašati.

Prebuja se želja

 da bi se vrnil na ultra-tekaško pot. Glede na projekte, o katerih sem nekaj malega namignil v svojem prejšnjem zapisu, ta vrnitev ne bi bila taka, kot da nimam nič bolj pametnega početi. Vsake toliko časa bi si pač vzel kakšen dan časa za kakšno bolj konkretno turo, pa parkrat na leto mogoče za kakšno organizirano prireditev. Pozno jeseni, oktobra in novembra, sem za vikende opravil nekaj tur, časovno od 2 uri do 3 ure in pol, baterije pa sem polnil tudi z raznimi filmčki iz ultra trail tekmovanj na you tube...Takrat so me potem ustavile bolečine v križu. Tri leta in pol sem vsakodnevno zjutraj pred službo izvajal vaje za stabilizatorje, a ko pride preobremenitev, tudi to ne pomaga. Sedaj sva skoraj vsakodnevno "na terenu", zmeren tempo cca ura in pol, toliko da ostanem v gibanju...bo pa treba počasi stopnjevati.

 Zadnjič sem nekje bral statistiko, da zaposleni v javnem sektorju gredo na bolniško veliko pogosteje kot tisti v zasebnem sektorju, vendar se v javnem sektorju  potem hitreje vrnejo na delo, v zasebnem pa bolniški stalež traja dlje. Ne bom razpredal o razlogih, zakaj je tako...

 Ko smo že ravno pri teku: na spletni strani Atletskega društva Železniki sem zasledil, da so letos spremenili progo za panoramski tek, to je tista "rekreativna", krajša varianta s startom na Prtovču. Proga ima enako višinsko razliko kot prej (cilj je na Ratitovcu), je pa nekoliko daljša. Gre pa od starta desno za Lovsko kočo in ne več levo čez Poden, pa potem naprej čez planino Klom.... Kot domorodec seveda teren dobro poznam in lahko rečem, da je trasa odlična. Vabljeni na to ali pa "klasik" iz doline do vrha.

 Kljub vsemu

pa prave vrnitve verjetno ne bo, dokler še hodim v službo. Tisto, kar sem napisal zadnjič, da imava še tri do štiri leta časa za razna gradbena dela, se nanaša na čas do pričakovane upokojitve, namreč: dokler delava, bi pričakoval, da bo na razpolago tudi še nekaj denarja. Potem ga bo bistveno manj- tako kot pri večini proizvodnih delavcev bo pokojnina minimalna, določena z zakonom. 

 Podaljševanje?

 Zakaj pa? S tem si pokojnine ne bom mogel popraviti. Itak bo država morala dodati razliko med izračunano in minimalno določeno. Če si bom s podaljševanjem popravil izračun, se mi to ne bo nič poznalo, le država mi bo dodala nekaj manj. 

 Pred par leti me je nekdo vprašal, ali se ne počutim sposobnega, da bi delal do 63. leta starosti. Ja, v redu, enkrat sem zdrav, poln energije, takrat bi delal, dokler lahko. Ampak takrat bi imel 45 let delovne dobe. Spet: zakaj le?

 Lahko pa zbolim, (pre)težko fizično garanje ustvarja invalide in naenkrat se pri 55-ih letih (ali še prej) znajdeš v situaciji, da ne veš, ali boš sploh lahko še kaj delal. Starejši itak rabi več časa za regeneracijo, ni več tak kot pred 10-imi ali 20-imi leti.

 Je pa še psihični razlog: 40 let vsakodnevne obveznosti zgodnjega vstajanja ob 5. uri, delo pod stalnimi pritiski (in tega je vedno več), ko nikoli ni nobena stvar narejena dovolj hitro in dovolj dobro...ali je potem čudno, da velika večina komaj čaka upokojitve in gre v prvem trenutku, ki se jim ponudi. Včasih pogledam nazaj, saj ni bilo tako hudo, ampak po drugi strani se zgrozim, če pomislim, da bi bil star šele, recimo 30 ali 40 let in bi imel pred sabo še 20 ali 30 let delovne dobe. 

 Kakorkoli že, imam (imava) določen plan, čas pa bo pokazal pot in tempo do uresničitve. Morda bom pa ravno takrat poln zdravja in žarel od energije...kdo ve?

 Dolžnost odraslega človeka je upravičiti svoj obstoj!

 Tisti vstopnici za dalmatinski spektakel v Stožicah sem pa v petek, na dan koncerta, le uspel unovčiti. Žal mi je za dober koncert, bili sta pa vsaj izkoriščeni. Upam, da so uživali...

Na Ratitovcu so lani postavili novo "malo kočo"

Najlepše je v naravi, v gozdu! 

Lani sem kupil tele mizunke. Mizuno je odlična firma, superge so dobre, ima pa tale model eno napako: na mokrem terenu drsijo kot na ledu. Ko to ugotoviš, jih pač uporabljaš na suhem, če le ni prepozno.

Sedaj je pred vrati

 Govorim o Dalmatinskem spektaklu v Stožicah, prvotno najavljenem za lanski 5. oktober in prestavljenem na 7. februar 2020. Lani sva bila na dalmatinskem večeru klap skupaj s fanti s Praprotna na loškem gradu, navdušila naju je predvsem klapa Šufit, res je špica. Zato sva se tega koncerta veselila, Pa ne bo nič, okoliščine nama onemogočajo udeležbo...vstopnici pa ostajata neizkoriščeni, denar vržen stran...če ne najdeva koga za prodajo. Tu se mi sedaj dogaja podobno kot pred par leti s tekaškimi tekmami: vnaprej plačano, potem pa nisem šel. Če kdo rabi...

Leto 2019- že drugo zaporedno brez ene same tekme

Zadnje čase na svojem blogu objavljam zelo malo. Pišem že dolgo nič. Včasih sedem k računalniku, ker dobim občutek, da bi morda imel spet kaj povedati. Po daljšem mučenju vse skupaj zbrišem. Nimam kaj pisati...ali pa, bolje rečeno, dogaja se, pa ne čutim potrebe to obešati na zvon.
Projekt iz enega zadnjih blogov smo uspešno zaključili. V letih 2018 in 2019 (po 25 zelo aktivnih letih) nisem bil na nobeni tekmi. Vseeno še vedno veliko migam, kondicijo je treba vzdrževati. Najdaljša lanska pot je bila dobrih 30 km dolga nočna iz Železnikov do Podbrda, metla za ultra pušeljc trail.

Sva pa tudi lani imela gradbeni projekt- prenovo kopalnice- ki je, tako kot vedno, za sabo potegnil še vrsto drugih, vzporednih.
Tule je nekaj lanskih slikc

Za naslednja leta ne kaže nič drugače. Na vidiku so, poleg službe, predvsem gradbeni projekti. Tekem zaenkrat še ne bo: vzame preveč časa (za vsako tekmo cel dan) in denarja. Ostaja še nekako tri, morda štiri leta, da speljeva svoje plane. Tudi to so zmage, pomembne zmage, ki se jih zelo veseliva.

Tom Waits- Christmas Card from a Hooker in Minneapolis (Studio Version)

Shane MacGowan - 'Christmas Lullaby'

Iggy Pop Popload Festival Audio Club, Sao Paulo, Brazil 2015 10 1...

Ghosteen

Kje so meje?

Umazana igra

S pravo opremo na pot

 Predvsem v zimskem času je pomembno, kako se opremimo za na pot, pa naj gre za tek ali pa pohodništvo. Vlogo igrajo številni dejavniki, torej kam gremo (cesta, tek ali hoja po uhojenih oz. zgaženih poteh v naravi, pobeg "v divjino", kjer je večkrat treba gaziti na celo ali pa morda v visokogorje), upoštevati je treba poledenelost poti, pa načrtovano trajanje dejavnosti...
 Pri odločanju se kar precej lahko zanesemo na zdravo pamet, kot opomnik pa nam lahko služijo številni članki s tega področja, kot npr. tale za zimski tek  ali pa izčrpen prispevek o zimskem pohodništvu  na spletni strani PZS.

 Moja včerajšnja dilema ni bila tako resna.
V jutru, kakršno je bilo, megleno, pusto, deževno, sem se že zbudil zoprn. Že vnaprej je kazalo na dan, kjer bo ob zaključku pod črto pisalo "nič od nič". Praznina. Tega si ne smem dovoliti. Kljub dežju se moram prisiliti, da grem ven, da dam vsaj majhen prispevek v statistiko tistih 10 % na zraku preživetega časa dnevno, v nasprotnem primeru bo razpoloženje šlo samo iz slabega na slabše.
 Ko sem se odpravljal od doma, nisem še točno vedel, kam bom šel in koliko časa bom imel voljo hoditi. Padal je dež, lahko bi šel po cesti npr. proti Prtovču, izven cest je bil pa teren razmočen, še nekaj snega ali pa blato. Spodaj sem se ustavil pri avtomobilu in odločal sem se, ali vzeti iz prtljažnika pohodne palice ali dežnik. Vse ne gre, roki sta le dve. Odločil sem se za dežnik.
 Potem sem šel po cesti proti Prtovču, pa sem se ceste do prve ride že naveličal in jo ubral po stezi za Draboslovico in naprej na Prtovč. Dež je po 10 minutah ponehal, palice bi mi pa v tistih razmočenih klancih prav prišle, pa tudi višje, ko sem gazil na celo bi šlo lažje.
 Ampak zadeva mi je postala všeč, zato sem iz Prtovča nadaljeval po LPP proti Novaku in se na izhodišče spustil čez Kres. Slabih 18 km in dobre tri ure "zračenja". Tole je zabeležil sports tracker.
 Nekaj sem naredil zase, predvsem pa je zelo ugodno vplivalo na razpoloženje,

Tukaj se združita "moja" varianta in markirana iz Škovin z izhodiščem za cerkvijo v Železnikih

Pogled proti Martinj vrhu

Prtovč

V grapah je veliko vode, prehod čez tole mi je delal nekaj problemov, potem sem jo preskočil z malce več vode v čevlju...

Za Novakom, pogled proti Dražgošam