Tekaški raj

Tekaški raj je izraz, ki lahko pomeni karkoli, kakor za koga. Nekomu to predstavlja kilometre asfaltiranih cest brez metra vzpona ali spusta, kar je sicer v kombinaciji z ustreznim programom tekaškega treninga in občasnim skokom na stadionski tartanski krog idealna pot za pridobivanje hitrosti in izboljševanje osebnih rekordov. 

 Nekomu drugemu predstavljajo ideal teki s čim več klanca, bolj strmo navzgor, bolje je...in ko se začne navzgor, ni konca, ko se začne navzdol, ni konca (primer PTRF). Simon, npr., ima idejo, da bi moral tek na Ratitovec potekati s startom na Zalem logu, vertikala, direkt v breg...

 Večina ostalih tekačev (nas) je seveda nekje vmes. Malo gor, malo dol, lepo razgiban teren, ki ti omogoči tudi malce "počitka", nekaj vmesnih ravninskih delov, da daš v višjo prestavo in pritisneš na plin. V mojem koncu npr. Dražgoše- Mohor- Križna gora ali Ratitovec- Soriška planina, pa tudi Porezen- Blegoš in naprej proti Lubniku...ja, še kaj bi se našlo.

 Pravi tekaški raj pa sem običajno našel med dopustom na morju: kjerkoli sem že bil, mi je bil izziv raziskovanje terenov v tekaških copatah. Zadnja leta sva bila večkrat v Poratu na Krku in ja, lahko rečem, da je rajsko okolje za tekača. Pa ne toliko ob obali, zaledje! Številne makadamske ceste, poti, steze, dovolj razgibane, da hitro nabereš 100 ali 200 m višincev, ravno prav, da včasih moraš tudi malo več iztisniti iz sebe. Tereni, ki ti omogočajo številne tekaške ali pohodniške kombinacije poljubnih dolžin.

 Velikokrat sva bila na Krku, v različnih krajih, pogosto sva menjala teren: Vrbnik, Šilo, mesto Krk...in če pogledam za nazaj, povsod je bilo "rajsko" za tek. Enkrat sem opravil z Vrbniško planinsko obhodnico , pa me včasih zamika, da bi jo ponovil, morda v kakšnem drugem, ne poletnem obdobju. Sedaj imajo tudi svojo Camino Krk varianto , bolj aktualno v času izven poletne sezone, kar pa po drugi strani pomeni nekaj več logističnih problemov. 

 Kjerkoli že si in če je v tebi le malo raziskovalca, se lahko spustiš "z verige", oddivjaš v naravo, iščeš nove poti, si daš duška...meni je bil to vedno izziv in največkrat hkrati tudi motivacija, da se sploh spravim v gibanje.

 Doma, na primer, bi ravnino težko našel. Največji približek bi bila podgorska cesta proti Torki ali pa proti Petrovemu Brdu, pa morda še gozdne ceste na Jelovici. Sploh mi pa ni več do tega, da bi moral na vsak način biti čim hitrejši. Tile klanci, ki jih skoraj vsakodnevno ubirava s Skyem kar od doma so mi čisto všeč.

 Danes zjutraj sem opravil en prav poseben trening. Na njivi imam sod za vodo, ki pa je, v suši, kakršna je, seveda prazen. In sem zjutraj, namesto treninga, 7x prinesel vodo iz grape v 20 l kanistru. Ena tura 100 m dol, 100 m nazaj gor z 25 m višinske razlike. Skupaj slabih 1500 m z 175 višincev z 20 kg obtežitvijo. Tekaški raj 😁

 

  O tekaškem raju na tekalnih stezah bom pa tiho...😶

 LP, vencelj