Pohodniške poti po Dobrni in okolici

 14 dni v zdravilišču Dobrna, 6.9.- 20.9. 2016
 Šel sem z namenom, da teh 14 dni res dobro izkoristim, da čimbolj izboljšam gibljivost pred tremi meseci operirane desne rame, v prostem času pa kar najbolje spoznam okolje, kjer prej še nikoli nisem bil...in sedaj zelo zadovoljen lahko rečem, da sem pričakovanja dosegel in tudi krepko presegel.
 Vsak dan sem imel po 6 različnih terapij, razporejenih tako, da sem imel vmes dopoldne in popoldne po par ur časa za raziskovanje. S terapijami smo vidno izboljševali stanje poškodovane rame, v prostem času pa superge na noge in gasa! Spoznavanje novih krajev mi res da motivacije...in Dobrna zna biti kar zanimiva.
 Tule  je turistični vodnik v pdf, priskrbel sem si ga takoj ob prihodu in potem je bil moj zvesti in nepogrešljivi spremljevalec na vseh pohodih. Sprva sem nekajkrat šel brez, pa sem takoj ugotovil, da to ni to: večkrat niti nisem vedel točno, kje sem, kam me bo pripeljala ta ali ona pot...šele z vodnikom in s pomočjo kart v njem sem dobil pravo orientacijo, občutek za neverjetno razgibano okolje, polno gričev in dolin in takrat se je pravo spoznavanje šele začelo.

Anina pot
Loška pot
Poti na Paški Kozjak
Dobrna- Lanšperg- Kunigunda   
in najdaljša, Pohodna pot od Miklavža do Miklavža, ki se v dobršni meri prekriva z drugimi potmi in sem jo tako prehodil le delno. Prehodil! Tečem sedaj še ne. "Miklavž"  po podatkih v celoti meri okrog 32 km.
 Na trim stezi na hribu takoj ob hotelu dolžine 1550 m z 20 točkami sem bil le enkrat, toliko, da sem videl, kakšna je, sicer pa- kaj naj delam kroge...? Raje grem poiskat nekaj, kar še nisem videl!
 Je pa v okolici Dobrne označenih tudi 5 kolesarskih poti, štirko ( Dobrna- Parož- lovska koča na Trojni- Dobrna) sem prehodil, veliko asfalta in nekaj kilometrov makadama, do Trojne se vzpenja, nato spust.
 Bil sem pa na teh poteh...v hecu lahko rečem, da v dobri družbi: sam s sabo. Na označenih poteh sem pogosto ometal pajčevine, na Aleksandrovem vrhu, ki je visok zgolj 606 m (ima pa svoj žig in vpisno knjigo in, mimogrede, Dobrna je na 350 m), na katerega sem se povzpel preko Lanšperga in nadaljeval v Lokovino, je bilo povprečje vpisov nekako eden na dan, na isti strani v mali vpisni knjigi so bili trije moji.
Kakorkoli že, Slovenija je zelo lepa!
Fotk pa nič, sem že zadnjič pisal, da mi je kapituliral, zaenkrat novega nimam v planu. Saj ne bi bilo kaj novega, slikce so v vodniku na zgornji povezavi in...seveda na guglu.


 Pesimist v vsaki priložnosti vidi težavo,
optimist pa v vsaki težavi vidi priložnost!

btw.: danes sem šel v nabavo po fizioterapevtske pripomočke za lažje izvajanje vaj doma. Nič posebnega in za malo denarja, par ročk in elastične trakove. 

::::

Iz Martinj vrha na Blegoš

 Čigav je Blegoš?
Tole vprašanje je bolj za hec kot zares, ne ga jemati preveč resno. Vsak kraj ima "svoj" hrib, npr. Škofja Loka ima Lubnik, Kranj ima Jošta, Ljubljana Šmarno goro, Železniki Ratitovec, Podbrdo Črno prst...Poljanska dolina pa Blegoš. Ali res? Občinska meja Gorenja vas- Poljane/ Železniki je tam-tam, zelo blizu, tako da bi se Selčan pa Polanc na vrhu hitro lahko stepla za nekaj metrov... koča pa je pod okriljem PD Škofja Loka. Čigav je torej...

 Pohod
Danes sem šel gor. Lepo na izy, izbral sem pa manj obiskano varianto iz Martinj vrha na Črni kal in po grebenih na vrh, potem sem se spustil do koče in po cesti nazaj na izhodišče. Po tej poti poteka tudi del Ultra Pušeljc Traila. Nameraval sem narediti natančno poročilo z opisom poti, pa ni potrebe, ker je to nekdo, skupaj z galerijo, opravil že prej. Tule, na hribi.net!
Edino kar bom naredil, je objava parih (no ja, sedaj jih je pa kar ducat+ par) fotografij, ki sem jih naredil danes, da se vidi, kakšno je bilo vreme in razgledi...prejšnji dan sem bil kregan, ker čudovitih razgledov z Ratitovca v krasnem vremenu nisem delil z drugimi, pač nisem imel fotoaparata s sabo.

Na križiščih je dobro označeno

Tudi za Čemšišarjem ni dileme- levo Koprivnik in Romovec, desno Črni kal in Blegoš. Od tu naprej sem šel peš. Še dobro, prav v tem delu sem ob povratku našel lisičke. Če bi se peljal, jih ne bi.

Pri peskokopu je dobro vidna steza, ki nas popelje po pohvalno vzdrževani stezi do Črnega kala.

Steza zavije s ceste po grebenu na vrh Blegoša.

 Samsung je šel v franže
In tole so tudi zadnje fotke s to napravo. Fotoaparat je bil leta nazaj rojstnodnevno darilo, Romana je že vedela, kaj naj mi kupi, da me upočasni na skupnih pohodih...
Večkrat mi je že padel na tla, pa je do sedaj vse še nekako prenesel. Danes sem ga dotolkel, ima vsega dovolj in je podpisal kapitulacijo, sicer bi bila še kakšna fotka več.
Kaj sedaj? Nisem fotograf in novega ne nameravam kupovati. Navsezadnje lahko menjam za boljši telefon in bo vse v enem, ampak...ali ga ni škoda za vse, kar bo moral pretrpeti. Pravzaprav, ta, ki ga imam sedaj že tri leta in pol, je že veliko pretrpel in marsikaj prenesel, novi, kakršni so sedaj, so pa vse preveč občutljivi, jaz pa nisem dovolj bogat, da bi ga menjal vsak mesec.
Nekaj se bo že treba odločiti.

 Nikoli si nisem mislil, da so malenkosti tako pomembne. 
Grem obut v Salomonove speedcrosske v klanec, pa me začne boleti noga z zunanje strani tik nad stopalnim lokom po celi dolžini in ob vsakem koraku. Kaj pa je sedaj to? In se spomnim, da sem sedel v avto z razvezanimi supergami (sistem Quicklace ), se ustavim, zategnem in naenkrat je težava rešena, nobene bolečine več.. Pa taka malenkost, kdo bi si mislil?

 Kaj je s tistim osemtisočakom?
Par dni nazaj sem na Tekaškem forumu v tejle temi (klik) malce enigmatsko objavil fotko osemtisočaka Manasluja, čeprav navidezno tam nima kaj početi. Rešitev uganke: v tem svojem prispevku sem "splezal na svojega prvega osemtisočaka", to je bil moj osemtisoči prispevek na Tekaškem forumu in odločil sem se, da ga na tak način (ugankarsko) markiram. Zakaj Manaslu? Naključno, od vseh fotk osemtisočakov, ki so mi bile na voljo, mi je bila ta nekako najbolj všeč.


Še kaj? Pa naj bo zaenkrat dovolj...

LP, vencelj

Podratitovške vasi

 Večina pozna Prtovč. Seveda, to je najbolj pogosta izhodiščna točka za Ratitovec, do vasi pa nas pripelje 7 km asfaltirane ceste iz Železnikov. Manj je tistih, ki poznajo vasi Spodnje in Zgornje Danje, Zabrdo, Torka in Ravne.

Danes sem šel iz Torke skozi Zabrdo in Zgornje Danje v Spodnje Danje. Lepo počasi, roko imam po operaciji še vedno v opornici. Če ne bi bilo tako, bi šel na Ratitovec, sedaj sem pa raje na bolj varnih poteh. Ja, tolikokrat sem že šel (tekel) po tej cesti, če greš bolj počasi, pa vidiš marsikaj, kar sicer ne. Pa sem malo fotkal...

Porezen

Torka, 1150 m

Še kljubuje zobu časa

Tam je Torka, moje izhodišče

Zabrdo

Nekdaj je bila šola

Zabrdo

Zgornje Danje...

..in Spodnje Danje

Sv. Marko, zadaj Porezen

Zg. Danje

Še zadnjič Zgornje...

In spust v Spodnje Danje

Cesta iz Sorice proti Torki počasi, po etapah, dobiva asfaltno prevleko. Dobro za maloštevilne prebivalce, cesta je bila včasih v res slabem stanju, sprotna popravila pa le kratkoročna. Prav je, da se tudi v teh krajih izboljšujejo življenjski pogoji.

Kolesarji in tekači pa bi rekli, da nam uničujejo še eno dobro traso...

:::

GM40 je prerasel v pravi tekaški festival

Začelo se je leta 2002 (takrat je bila prva tekma, Jožko bo rekel, da se je pričelo bistveno prej). Štart in cilj na Petrovem brdu.

Domačini z Jožkom na čelu so se izkazali kot izvrstni organizatorji, "dober glas seže v deveto vas", tako se je število navdušenih udeležencev povečevalo in leta 2011 so si prvič upali organizirati svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Zelo uspešno in  s slovensko zmago za piko na i.
Zaradi pomanjkanja prostora na Petrovem brdu, kjer je bilo celotno dogajanje praktično na cesti, je bila proga spremenjena toliko, da nas je pripeljala na cilj v Podbrdu. V naslednjih letih se je v Podbrdo selil tudi štart, vse se je spet odvijalo na enem mestu, trasa pa sedaj meri točno toliko kot je dolžina klasičnega maratona 42 195 m.

Baška grapa

V letu 2012 se je kot novost pojavil mini GM40, otroški teki po terenih okrog Podbrda.
2015 je maraton dobil še dva "brata", velikega v obliki 100 kilometrskega Ultra pušeljc traila in malega v obliki 12 kilometrskega Graparskega trimčka. Prvi poleg Črne prsti in Porezna, ki sta klasiki gorskega maratona, obišče še Črni vrh, Blegoš, Ratitovec in Soriško planino.

Koča na Poreznu

Blegoš

Ratitovec

Taki projekti seveda ne morejo uspeti brez sodelovanja, domačinom iz Baške grape in okolice so se pridružile organizacije in društva iz Poljanske in Selške doline.
Gorski maraton pa je letos že drugič štel tudi za svetovno prvenstvo v gorskem maratonu.
Celotno dogajanje je razširjeno na tri dni, organizatorje pa zaposluje pravzaprav celo leto...

Prireditelji se res trudijo, vsako leto prinese kaj novega, zato "vsa čast in hvala" organizacijski ekipi z Jožkotom na čelu!!
Da ne pozabim: štirje teki organizatorjev iz Baške grape, Poljanske in Selške doline ( KBK, Tek na Ratitovec, GM40 in Tek na Črno prst) se že več let združujejo v Pušeljc gorskih tekov!

Prav tako so vsi štirje vključeni v koledar primorskih gorskih tekov!

Tale moj zapis je precej splošen, brez detajlov, če bi to hotel, bi si moral vzeti bistveno več časa in bi nastala knjiga. Veliko pa je že na spletni strani Podbrdo Trail Running Festivala, kot se sedaj imenuje večdnevna prireditev.
Letos žal sodelovati nisem mogel, čeprav so me srbeli podplati, ko sem spremljal ultraše na okrepčevalnici v Železnikih...upam pa na naslednje leto.
In če že ne morem pisati poročila o letošnji tekmi, se bo treba zadovoljiti s temle, kar je nastalo...in če sem slučajno kje ustrelil mimo, me bo hitro kdo popravil.

Črna prst

Kopačnica

Železniki