sobota, 23. julij 2011

Ultramaratonec

Tema, o kateri sem že besedičil v svojem drugem spletnem dnevniku , potem, ko sem ponovno prebiral knjigo Ultramaratonec, pa mi stalno vzbuja nove misli, dodatno podkrepljene v aktualni temi "ultra treningi"  na Tekaškem forumu...
Ultra tek pri nas je v vzponu, precej po zaslugi Tekaškega foruma. Kot sem tudi že sam večkrat zapisal: če ne bi bil na TF, ne bi vedel, da pri nas (razen Dušana) še kdo počne kaj podobnega. Naši ultraši tudi v mednarodnem merilu dosegajo zavidljive rezultate...
V zadnjih letih sem se ravno toliko dotaknil ultra scene, da večino naših ultrašev poznam (ponosen na to!), z nekaterimi smo skupaj pretekli kar nekaj kilometrov. Nekateri od njih so "pravi ultraši s srcem in dušo".
Leta izkušenj, opazovanje dogajanja, pogovori s sotrpini in sedaj še prebiranje "Ultramaratonca" z drugega zornega kota so me pripeljali do ugotovitve, da pravi ultraš vendarle ne more biti vsak. Naj si pomagam s citati iz knjige:
  • Tekači so pravi ljudje. Ne tečejo zaradi denarja ali priznanja, to počnejo iz strasti...Ultratekači gredo še stopnjo više. Trening za tek na 100 milj poleg redne službe zahteva neverjetno predanost in odločnost.  Potrebna je posebna vrsta človeka, da vzdrži ogromen fizični napor in čustveni davek, ki ga terja nastopanje na tako visoki ravni. Brez discipline vsakodnevnega vstajanja pred zoro in nabiranja kilometrov ti ne bo nikoli uspelo. Če ti  v srcu ne gori močan ogenj, nima smisla poskušati.
  • Štiriindvajseturni tek brez postankov ne gre preveč dobro skupaj  z živahnim socialnim življenjem....Večinoma so le z energijo prenabiti adrenalinski odvisniki, ki hočejo užiti življenje do zadnje kapljice; življenski superuporabniki, če hočete. Karkoli je že razlog, v vseh gori močan notranji ogenj...
  • ...v letih sem v vrste ultravzdržljivostnih tekačev pripeljal kar nekaj novincev. Žal jih je večina izstopila in mi ni nikoli odpustila, da sem jih zvlekel v ta šport. 
  • Človeško telo je zmožno neverjetnih vzdržljivostnih dosežkov, a ima varovalne mehanizme, ki preprečujejo njegovo popolno uničenje...Padec v nezavest je poslednje dejanje telesne samoohranitve. Ko se zibaš na robu prisebnosti,... postane korak prek roba zelo realna grožnja. V nekem trenutku tečeš, v naslednjem si že v reševalnem vozilu, na poti do urgence.
  • Ko sem prihajal v Santa Cruz (199 milj!), sem bil v celoti izpolnjen. Večina ljudi tega nikoli ne doživi.. Strah jih je in primanjkuje jim volje, da bi od sebe zahtevali več, zato izberejo lažjo pot, gredo po liniji najmanjšega odpora. A borba in trpljenje, kot sem sprevidel, sta bistvo življenja, ki ga je vredno živeti. Če ne greš preko točke udobja, če od sebe nenehno ne zahtevaš nečesa več- in ob tem rasteš in se učiš- si izbral obstoj v otopelosti. Onemogočaš si izjemno potovanje. 
Itd. In sedaj se bom vzdržal komentarjev ter (zaenkrat) zaključil...LP

Ni komentarjev:

Objavite komentar