DANES

Treniranje

Tečem v povprečju 2 x do 3 x na teden. 8 do 12 tekov na mesec, redkokdaj več.
Svojih kilometrov nisem spremljal nikoli. Nikoli prej nisem vedel, koliko sem jih pretekel na mesec ali letno.
S tem sem začel leta 2008. Spremljal sem lestvice pretečenih km na treningih in tekmah, pa sem si rekel, da bi bilo morda vendarle dobro vedeti...
V tem času sem svojo kilometražo povečal, a sem le redko tekel več kot 200 km/ mesec, povprečje je bilo le dobrih 150 km / mesec. V glavnem za konec tedna, med tednom pa zelo malo, zaradi narave svojega dela (pa s tem ne mislim več utrujati, kdor ne preizkusi, pač ne more razumeti...).

Naveličan tekmovalnosti
Sčasoma mi je spremljanje in primerjanje mesečnih kilometraž  začelo najedati, postajal sem že kar depresiven. Tudi iz tega je nastala tekmovalnost.
Trud za doseganje nerealnih rezultatov v primerjavi z vložkom je naredil svoje. Leta tekmovanj so naredila svoje. Tudi potreba po stalnih spremembah je naredila svoje. Spet sem se že na startni črti spraševal, kaj sploh počnem tam. Tri leta sem namenoma zmanjševal število tekmovanj in zaenkrat me še nikamor ne vleče.

Uživajmo v teku!
Rad tečem. Tek je enostaven. Samo prestopanje. Leva, desna, leva...Nočem ga komplicirati na tak ali drugačen način. Ne uporabljam naprav. Od novega leta ne spremljam več kilometrov. Januarja sem tekel 8x. Februarja 10x. Narava, klanci, blato, sneg, gozd...asfalt v kar najmanjši meri. Vse za užitek. Nobenih programov (btw., že prej so se mi vedno naježili lasje ob pogledu na tiste tabele in številke), nobenega treniranja s kakimi posebnimi nameni.

Dajmo času čas. Tekmoval bom spet, ko bom dobil spet pravi občutek, ko me bo potegnilo. Sedaj še ne morem vedeti, kakšne in katere tekme bodo to.

KRALJICA ŠPORTOV

Atletika! Osnova za vse druge športe, tudi ekipne z žogo.
Atletske discipline so  meti (krogla, kladivo, kopje, disk), skoki (daljina, višina, palica in troskok), sestavljene discipline (peteroboj, sedmeroboj in deseteroboj)...in
Teki
Šprinti od 60 m (dvorana) do 400 m; teki na srednje proge od 800 do 3000 m, teki na dolge proge 5000 in 10 000 m, teki čez ovire; štafetni teki; cestni teki (najpogosteje polmaraton in maraton) ter hitra hoja(običajno na cestah (10 km, 20 km, 50 km)...
Seveda je za dobre rezultate treba trdo trenirati, a v besednjaku tekačev se običajno besedna zveza dolgi tek uporablja za treninške razdalje 15- 18 km (razen pri maratoncih). Ostali treningi so seveda še bistveno krajši.
Leto 2007 je bilo zame pomembno tudi zato, ker sem se registriral na TEKAŠKI FORUM.
Spoznal sem veliko tekačev, razširil sem si obzorja, predvsem sem se pa prvič srečal s slovensko ultra sceno. Tipi, ki mesečno pretečejo po 300, 400...pa tudi 700 km; ki tečejo po 24 ali več ur vkupaj; tečejo etapne dirke 5 dni zapored po 80 km v povprečju; ki za hudiča ne naredijo treninga krajšega od polmaratona; ki vstajajo zjutraj ob 4.uri, da naredijo svoje kilometre...ki s svojim početjem razbijajo neka veljavna pravila in norme o treniranju tekov.
Preko TF-ja sem odkril novo "nišo". Razmišljal sem prav tisto, kar je malo nazaj nekdo že napisal v neki temi: starejši sem, postajam počasnejši, lahko pa na ta račun podaljšam razdaljo.
Sedaj imam za sabo že nekaj supermaratonskih izkušenj, nekatere bi lahko označil kot uspešne, so pa tudi take, ki bi jih lahko uvrstili med "polomije". Včasih se mi enostavno ne da več teči toliko časa skupaj, pa neham. Saj potem itak vse skupaj razmislim in ugotovim, kje sem ga sam lomil...

In včasih se mi enostavno ne da več pisati, pa nadaljujem prihodnjič...

Čas za maraton??

 PODALJŠUJEM RAZDALJE
Nekoč (pa ne mislim brskat po statistiki) sem spremljal tekaškega kolega z našega konca, ko je tekel ljubljanski maraton. Celega! Pravzaprav: jaz sem takrat tekel polovičko, on pa z bistveno manj kilometri celega. Za stavo. Nič ni pomagalo prepričevati ga o norosti takega početja, prijavil se je in šel. Ni vedel, v kaj se podaja. Prvi krog okrog 1:30. Drugi krog 2 uri. Končno zelo soliden rezultat. A ko sem ga videl v zadnjih kilometrih, pa potem, ko je šel na pijačo v rikverc po štengah...ne, maratona pa ne bom pretekel nikoli v življenju!!
Pa me je sčasoma vendarle začelo premikati.V mislih sem imel par stvari:

1. Staram se, če hočem kdaj preteči maraton, ne bom smel več dolgo odlašati. Kakšen tekač bi pa bil, če nikoli ne bi pretekel maratona?
2. S staranjem postajam počasnejši, torej mi bodo bolj ustrezali daljši, a počasnejši teki.
3. Asfalt je ena sama grozljivka...torej začnemo z gorskimi maratoni:  v naravi, na planinskih poteh...
4. GM4o je s svojo konfiguracijo katastrofa za noge, druga možnost je SAM 35:

OK. To bo moja prva malo daljša. Sicer tudi nisem vedel, kam grem, kaj me čaka. To je vse kaj drugega kot teki za gorenjski ali primorski pokal, tudi za maratone se je treba marsikaj novega naučiti. Prvi SAM so zaznamovali hudi krči, ki so se začeli med vzponom na najvišjo točko SAM-a, Plešivec, in se potem nadaljevali do cilja. Del, ki bi mi moral najbolj ustrezati (v klanec itaq nikamor ne pridem), torej zadnji 15 km spustov in relativne ravnine, sem prehodil, občasno posedal ter masiral noge, a trmasto odločen, da pridem v cilj. Uspelo mi je, 4 ure 22 min. To je bila vendarle neke vrste zmaga, predvsem je bila pa zmaga tisto, kar sem iz izkušnje koristnega odnesel. Naslednje leto sem progo pretekel z bistveno manj problemov 52 minut hitreje (3:30).
GM4o
2006 se je prijatelj spomnil, da bi šel na Gorski maraton štirih občin. V maju sem šel z njim na ogled prvega dela trase s Petrovega brda na Baško sedlo. Nato sem šel sam s Hudajužne čez Durnik na Porezen in nazaj. Noro. To pa res ni zame! No ja, parkrat prespiš...čez dva dni sem se prijavil.
In sem šel. Solidno. 4 ure 41 minut. Potem sem oktobra spremljal v enem krogu Jocota, ki je delal ultra varianto (3x), naslednje leto (2007) sem bil na trasi 3x (maj, junij tekma (4 ure 15 min), septembra pa z Martinom, Slavkom in Jocotom v zanje zadnjem, četrtem krogu)...
Če ne sedaj, kdaj potem
Če sedaj nisem dovolj pripravljen za maraton, ne bom nikoli. LM 2007- 42,2 km- prvič. Do 32 km sem sledil zajcu za 3 ure, potem mi je pobegnil. Niti nisem računal, da bo šlo. V cilju je bilo 3:08.
Radenci so nekaj drugega...mejnik pod tri ure sem prestopil na svojem tretjem. LM 2008: 2 uri, 58 minut.
Sedaj sem prišel v cilj trikrat v Ljubljani in trikrat v Radencih. No, tudi Radence sem lani spravil na 3 ure in 2 minuti, kar je že blizu...a so bili dokaj ugodni pogoji, kakršni v Radencih niso velikokrat. 

2007 pa je bilo zame pomembno še v nečem...(sledi) 

Tek in pohodništvo (3.)

VZPONU sledi PADEC
Iz leta v leto več tekmovanj, izboljševanje rezultatov, organiziranje prireditev, (vmes pa še stečaj podjetja s 300 zaposlenimi, v katerem sem bil predsednik sindikata), organiziranje gorenjsko- ljubljanskega rekreativnega pokala...kupi papirjev, členi, razprave.
Trčil sem v zid. Vsega se je nabralo preveč, vsega sem bil sit. Ljudi, členov, papirjev, tekmovanj...edina rešitev je bil umik v ilegalo. Skoraj dobesedno!
Leto 2001 je bilo krizno. Aprila sem šel  na tek v Mekinje, misleč, da mi bo pri teku v naravi steklo. Ko sem se po 300 m teka spraševal, kaj počnem tukaj, sem si vseeno rekel, da en krog (5 km) bom pa že naredil, nato pa odstopil. Jok, brate! 3 km sem se silil, nato pa odnehal. Poslušal sem nasvete svojega strelskega kolega Aleša in vse začel na novo. Počasi, brez obveznosti, kadar in kolikor mi paše. Hoja, tek, opazovanje narave, poslušanje ptičkov... in nobenih papirjev, nobenih členov več. To je bila edina pot, brez bližnjic ali siljenja z glavo skozi zid.
Septembra sem potem nastopil na domačem teku na Ratitovec, pa oktobra na domačem krosu v Selcih ter LM 21-ki (1:23:30). V spremenjenih razmerah je bilo več narave, hribov...stvari za užitek!
Počasi sem se vračal, a vsakomur lahko povem, da situacije, ko se znajdeš v slepi ulici, ne moreš reševati na silo in na način, ki te je do tega pripeljal. Potrebne so korenite spremembe miselnosti, več sproščenosti...predvsem pa času čas. Morda na prvi pogled to izgleda kot korak nazaj, a čas pokaže, da temu ni tako.
V naslednjih letih sem spet dobil veselje do tekmovanj, a sem jih obdržal v nekih razumnih številkah.

Sem se pa pričel počasi spogledovati z daljšimi razdaljami: morda bi bil čas za kak maraton...

Tek in pohodništvo (2.)

PRVE TEKME
Prvič sem se spet postavil na štartno linijo s štartno številko na prsih 30. septembra 1994. Šlo je za občinsko prvenstvo v krosu takratne občine Škofja Loka (sedaj občine Železniki, Škofja Loka, Gorenja vas- Poljane in Žiri). 64. tekačev, osvojil pa sem 28. mesto. Ta podatek sem snel iz svojih zapiskov...
V spominu imam bolj prvomajski Tek na Dobrčo 95, običajno tega navajam kot prvo rekreativno tekmo. Tej so sledile še Mohor, Kriška gora, Planina Javornik in Osolnik: same gorske. Not padu!

ORGANIZACIJA 
Tek na Ratitovec
Tekmoval sem v glavnem gorske teke. Saj teh je bilo tudi največ.
Na Ratitovcu sem bil v letih 95 in 96 po 32x, 97 pa 45x...
To sem  povezal v tek na Ratitovec. Prvi je bil 14. septembra 96, prvotni štart je bil na Rotku, križišču na cesti Sorica- Soriška planina, odcep za Zg. in Sp. Danje. Proga je potekala po makadamu do Torke, nato pa navzgor po planinski poti do cilja pri koči. Po tej trasi smo tekli 4 leta, nato smo prestavili štart v Sp. Danje. Smo imeli vsaj elektriko in streho v bližini. Spremenjen je bil le prvi del, po cca 1,5 km se je nova priključila na makadamsko cesto proti Torki...
Naslednjo spremembo je tekma doživela leta 2005. Takrat je prvič štela za SLO pokal v gorskih tekih, štart se je selil v Železnike, proga je dolga 12 km z 1200 m višincev. Kasneje sprememb trase ni bilo več.
AD Železniki
Tekmo torej imamo. Sedaj rabimo še pravno osebo, društvo, kot organizatorja.
S tem sem se veliko ukvarjal v prvih mesecih leta 98. Zbrati prave ljudi, zainteresirane za delo v društvu, soočanje in sooblikovanje idej, kakšno društvo oz. kakšne dejavnosti bi pokrivalo (ob obilju raznoraznih že obstoječih društev), sestava statuta društva, sestava iniciativnega odbora, sestanki na to temo...dela čez glavo.
Atletsko društvo Železniki je imelo ustanovni občni zbor 15. maja 98,  že od takrat pa ga uspešno vodi Brane Čenčič.
Poleg tega, da je društvo prevzelo organizacijo teka na Ratitovec (SLO pokal), vsako leto organiziramo vsaj še eno tekmo državnega ranga (prva leta DP v krosu za mlajše kategorije, parkrat DP občinskih reprezentanc
v krosu, pa DP OŠ in SŠ v krosu, leta 2004 tek na Hujsko (SLO pokal gor-dol)...) poleg tega pa prva leta še druge rekreativne tekme (tek po ulicah Železnikov...). Poleg tega se v društvu dela z mladimi atleti, rekreativci pa se udeležujemo raznih tekmovanj (lanski Wolfgangsee lauf!!!)

 V nadaljevanju: tako kot se življenje odvija po različnih obdobjih, sem obdobja imel tudi pri teku- vzponi in padci!

Drugič na VKP

Včeraj niti približno nisem vedel, kam bi se danes podal. Ne bom rekel, da nisem vedel, kaj bom počel, itak da bom migal, a kje...niti približno. Ob 11. uri sem bil v LJ, v gepeku torba z različno opremo (saj nisem vedel, kakšne razmere me čakajo: sneg, blato, suho, asfalt???) in še nisem bil 100%, kam naj jo mahnem. Ob 12. uri sem v Zagorju (malo naprej od Pivke) štartal na še eno etapo Velike Krpanove poti. Vreme krasno, sonce, tu pa tam nemoteč veter...kaj še hočeš lepšega.
Prvi odstavek je hkrati tudi opravičilo vsem, ker nisem držal obljube, da bom  svoje etape po VKP vnaprej najavljal, če bi kdo slučajno hotel z mano...

POT
Najprej iz Zagorja po poljski poti do gradu Kalec, nato malo asfalta, potem pa odcep desno, makadam. Lepa tekaška tura. Ob poti so pašniki, ovce, govedo, konji...In dolg vzpon. Pot v neznano. Oznake so, a je dobro imeti tudi karto VKP. Jaz imam traso vrisano v karto PZS Snežnik 1: 50 000, večkrat sem se ustavil in kaj preverjal. Predvsem pa rad vem, kje hodim. Ko bo padla VKP v kosu, ne bo časa za raziskovanje, takrat bo treba vedeti, kam grem!
Vzponu sledi kratek spust na drugo stran, prav kmalu sem na asfaltirani cesti Palčje- Jurišče (btw, opazil sem, da tam na tabli piše Juršče, a samo tam, drugje je povsod Jurišče!?). Na začetku vasi na levi strani je turistična kmetija Cunar, kjer imajo žig druge KT. Skozi vas, nato pa spet makadam. Nekaj 100 m iz vasi je s knafeljčevimi markacijami označena pot (bolj steza), ki zavije levo s ceste...tam moramo nadaljevati pot po makadamu, ker nas te oznake oddaljijo od trase VKP! Še kakih 500 m naprej je razpotje, tam pa je oznaka za VKP, ki nas usmeri levo. Spet mimo pašnikov, nato se pot začne zlagoma vzpenjati in nas pripelje v gozd. Tukaj je tudi še nekaj novozapadlega snega. Tako se vzpnemo z višine 704 m v Jurišču na dobrih 880 m na Vrh Korena. Tukaj se pot začne spuščati na drugo stran v Otoško dolino, jaz pa sem se obrnil nazaj proti izhodišču.
Pri Cunarju sem se nazaj grede ustavil, s sabo sem namreč imel le karto, fotoaparat, mobija...pijače pa namenoma nisem vzel, sem bil s to okrepčevalnico v Jurišču čisto zadovoljen.
To je to za danes, nadaljevanje pa prihodnjič...

The Wolf

Tek in pohodništvo(1.)

 UVOD
Seveda se spodobi, da kaj napišem tudi o svojem glavnem športu, teku. Ta pri meni igra zelo pomembno vlogo, gre pa z roko v roki s pohodništvom in ju skoraj ni mogoče ločiti.
Svoje teke, pohode in (omembe vredne) sprehode že vseskozi tudi zapisujem, gre sicer za skope vpise v eno vrsto črtastega zvezka brez "velepomembnih" podatkov, a včasih le poiščem kaj statistično zanimivega.
Suhega teka je bilo veliko že takrat, ko sem kot pionirček tekel na smučeh, v pripravljalnem obdobju pred zimo, pa kros tekme...
Tukaj imam pa namen pisati predvsem o svojem rekreativnem ukvarjanju s tekom in sorodnimi dejavnostmi, z osnovnim gibanjem človeka, odkar se je postavil na dve...

PONOVEN ZAČETEK, POHODNIŠTVO
Sploh ne vem, zakaj. Prvi zapiski izhajajo iz leta 1991, torej po rojstvu obeh hčerk, pri starosti 26 let. V spominu imam dolgo obdobje megle v dolini in informacij o sončnem vremenu v višjih legah. V spominu imam dan, ko sem se usedel na avtobus in se zapeljal do Soriške planine. Sonce. Pohod na Ratitovec, na Prtovč in v dolino. Spodaj megla, zgoraj sonce. Enkratno! Verjetno je bil to mejnik. Tisto leto imam Ratitovec vpisan 8x, poleg tega pa treking s Sorice na Črno prst, nazaj na Soriško, pa čez Ratitovec domov. Prvo leto.
Naslednje leto sem imel par dobrih enodnevnih tur: Savica- Prehodavci- Savica; pa St. Fužina- Sedmera jezera- Savica...pa 27x na Ratitovcu, z različnih smeri, večkrat tudi z doline...
Verjetno sem takrat sklenil, da bom spet začel hoditi na tekme, rekreativno...a stvari se pri meni dogajajo bolj počasi in tudi do tega koraka je preteklo še kar nekaj vode.

PRVE TEKME... (sledi)



 


 

Smučanje

Včasih sem tudi smučal. Ko sem bil še v OŠ in kasneje v srednji šoli, smo vsi fanatično spremljali uspehe naših smučarjev.
Smučali smo v glavnem na domačih terenih, ki smo jih prej sami "poštanfali". Vlečnice ni bilo, a smo bili na ta račun vsi nabiti s kondicijo in prav nič razvajeni.
Z bratom sva takrat s pomočjo peščice zagnanih v Dražgošah organizirala nekakšen pokal, ki je zajemal tekmovanja v slalomu, veleslalomu in smuku na različnih terenih, ki smo jih seveda morali predhodno pripraviti. Poleti smo pripravili "butare" leskovih kolov, jih ostrgali in prebarvali z rdečo in modro barvo, pripravili koledar tekmovanj in pravila ter točkovanje...pravi intuziasti. Zadeva je uspešno potekala mislim da 3 leta.
Kasneje se je vse skupaj selilo na urejena smučišča. Intuziazem je šel v franže, po prihodu iz bivše JLA se mi pa ni nikoli zdelo vredno nabavljati nove opreme. Smučarija je predrag šport, sploh pa ni vredno za tiste dvakrat v sezoni, ko bi šel na kako smučišče. Pa še modne smernice so vsako leto drugačne. Tega se pač ne grem.
Enkrat sem potem šel v Dražgoše na podstrešje iskat svoje stare dile in se spustil z njimi v dolino, turna varianta. Nato sem jih še večkrat vzel s sabo na zimske pohode proti Jelovici, dol sem smučal...vse dokler niso skoraj razpadle. Novih pa nisem kupoval.
Sedaj smučanje pri meni deli usodo večine ostalih "vrhunskih športov": odnos je bolj negativen kot ne, zanimanje za smučarske tekme je pa nekje na nivoju zanimanja za mednarodne tekme v dolžinskem metanju suhih kravjekov...Lanski sneg, če sem se izrazil nerazumljivo!

Športno streljanje z zračnim orožjem

Lep šport, ki v mojem življenju ni igral ravno nezanemarljive vloge.

Mogoče nekdo na strelstvo gleda malce postrani, kot na nekaj povezanega z agresijo. V resnici je športno streljanje z zračnim orožjem zelo umirjen, celo meditativen šport. Šah je bolj agresiven: šahist sedi za mizo in ima na drugi strani nasprotnika, proti kateremu se bori; v strelstvu je vsak sam s sabo, svojo zbranostjo,  koncentracijo in sposobnostjo odmisliti dogajanje v okolici ter tako doseči čim boljši rezultat. 40 ali 60 dobrih strelov , brez kiksov.

S strelstvom sem se srečal že leta nazaj, ko je bilo strelišče še v prostorih pod bazenom v Železnikih. Seveda je bilo takrat vse drugače, streljalo se je s serijskimi zračnimi puškami...Kasneje se je Strelsko društvo (SD) selilo v zaklonišče v OŠ, pet strelskih mest...a takratno vodstvo je sčasoma prekinilo svoje delo.
Nekaj let kasneje je prišlo do ponovnega zagona z novimi ljudmi, dovolj je le eden pravi in to je bil zdravnik, ki je bil zelo aktiven strelec (še danes) in je prišel službovat v Železnike. V tistem času (96-00) sem bil celo predsednik društva. Temu sem posvetil zelo veliko časa (imel sem  "normalno" službo od 6. do 14. ure, ki mi je to omogočala), na strelišču sem bil cele popoldneve (skoraj vsak dan 2-3 ure), delal z mladimi strelci, jih ob koncu tedna vozil na tekmovanja (včasih MS, Lendava...), dihal z njimi in se skupaj z njimi veselil uspehov. Pa sem se tudi sčasoma naveličal, predvsem samega sebe: iz dneva v dan mladim strelcem papagajsko ponavljati in jih opozarjati na napake, ki jih delajo...ja, samega sebe sem bil sit.
Poleg tega sem streljal in tekmoval tudi jaz. Z novim zagonom smo se preusmerili v glavnem na zračno pištolo. Predvsem veliko ceneje. Sama pištola sicer ni veliko cenejša od standardne puške, a ne rabiš zelo drage ostale opreme (strelski jopič, hlače, čevlji, rokavica...). Saj kakih vrhunskih rezultatov nisem dosegal, mislim, da sem za kaj takega preveč kaotična osebnost, težko se za uro in pol toliko zberem, da bi naredil dober rezultat, pa še vse skupaj je kontra teku ( čimprej do cilja), tam imaš določen čas za celo serijo in ti res ni treba hiteti.
Z društvom smo še na vezi, ob organizaciji tekmovanj (slovenska mladinska in članska liga) običajno priskočim na pomoč, streljat pa grem le še na občinsko prvenstvo...saj za kaj več pa tudi zaradi službe ni časa. Lani smo praznovali 60 letnico strelstva v Železnikih.
Kakorkoli, športno streljanje z zračnim orožjem je lep šport! Lovstvo, veliki kalibri in podobne zadeve nimajo nič s tem in me ne zanimajo.

Bicikliranje

Pa res nimam veliko pisati.
Vem, da sem se v Dražgošah, na klancih in (takrat še) makadamu dokaj pozno naučil, da je kamenje in pesek pretrdo in je bolje držati ravnotežje. Tista stara kolesa, ki so jih prej starši dolgo uporabljali kot prevozno sredstvo, nam je, mulcem, hitro uspelo uničiti. Kasneje sem imel rogovo "dirkalno kolo" na 5 prestav, pa skoraj ni bilo terena, kamor se ne bi dalo. Konec osnovne in začetek srednje šole je bil aktualen krog Kropa- Begunje- Bled- Bohinj in čez Jelovico na izhodišče...to je bilo pa tudi vse. Sedaj že desetletja kolesa sploh nimam. Ja, enkrat vmes sem nekaj nabavil, pa v par mesecih tudi dal naprej.
Kupujem že leta, pa ne pridem do tega, a ne bi bilo slabo, kot dopolnitev za tek. Sploh v gorskem teku je nekaj uspešnih tekmovalcev, ki ta športa uspešno kombinirajo.
Pa bi se sploh še znal peljati??

Tek na smučeh

In če se že enkrat razglašam za športnika je prav, da pogledam, s čim sem se sploh kdaj bavil, razen s tekom. Namreč, tudi jaz nisem bil vedno tako dolgočasen, kot sedaj, ko je prestavljanje nog eno pred drugo, tekaško ali pohodniško, edino česar se še lotim.

Tek na smučeh
To je bil pravzaprav moj prvi in osnovni šport. Z njim sem se ukvarjal v pionirskih časih, tekel sem v klubu (Alples), trener je bil pa Vinko Grašič. V tistih časih je bil to močan klub z dobrimi tekači, a so bili v vrhu ŠD očitno drugačni interesi v korist rokometa: denar nekje odškrneš in ga razporediš drugam. Tako je smučarski tek uspešno zamrl...
Po dolgih letih sem ponovno nekaj začenjal kot rekreativec, še vedno mi je to eden najlepših športov, a tudi najbolj napornih. Po znanstvenih podatkih tek na smučeh aktivira največji odstotek vseh mišic...deluje praktično celotno telo.
Kot rekreativec sem bil najbolj aktiven leta 2006, ko sem se udeležil sedmih smučarsko- tekaških prireditev (Bloški teki, Trnovski Maraton, Vojsko, Hoterdšica...). Drugače OK., a me moti gneča, pa tiste smuči in palice pokrižem in počez. Potem sem s tem prenehal in sedaj le tu pa tam še grem na laufarce, letošnjo zimo sem bi le enkrat na Dražgoški gori. Skozi teden itaq ni časa... Bi bilo pa dobro, za spremembo, malo menjati suhi tek. Ja, pa novo opremo bi si moral nabaviti.
Proge v bližini: Dražgoška gora ima zelo lepo, razgibano progo, a ni krožna, vračanje po isti progi je pa v vzponih (oz. spustih) lahko tudi nevarno. 10 min vožnje, nato pa 1,3 km dolg vzpon za peš;
Soriška planina, pol ure vožnje, lepa proga, a kratka, če ne potegnejo dolge variante (kar se pa zgodi zelo redko, ker od tega oni nimajo nič);
Dolenja vas, kadar je dovolj snega. Je v dolini, 5 min vožnje. Letos ni bilo še praktično nič. Je pa ravninska, dokaj dolgočasna...za prvo silo, če nimaš veliko časa.

Tole za sedaj, bom še kaj našel za drugič...

Višinske priprave

Najin mali plan je zajemal odhod takoj v soboto na vikend, nato pa sprotno odločanje o prostočasovnih kulturno-športnih dejavnostih. Vreme se je obetalo čudovito in bilo navsezadnje še lepše.

Višinske priprave, če lahko tako rečemo bivanju na 850 m in teku na višinah od 700 do 1670 m.

1.dan, sobota

Dopoldne priprave na odhod, še nekaj opravkov, popoldne pa v hribe. 

V Danjah zunanja temperatura 8+, notri 0°. Prva skrb je ogrevanje. Že odpiranje oken je takoj dvignilo temperaturo na 4+, za ostalo bo poskrbela krušna peč. Dolgo traja, preden se ogreje, a do večera pridemo že blizu 20, kar je čisto OK., ogreti so le prostori, ki jih rabiva.

Digitalni sprejemnik, ki bi nama omogočal 6 ali 7 programov, sva namenoma "pozabila" doma. TV ubija družabnost...

Glede teka je bil dan po težkem delovnem tednu (vsakodnevno štenganje) namenjen počitku, privoščila sva si pa večerni sprehod.

2. dan, nedelja

Sonce sedaj vzide dobrih 25 min prej, kot je pred dobrim mesecem, ko sva bila v Danjah za novo leto in seveda malo bolj proti vzhodu. In petelinje petje, tega v mestih ni več. Zajtrk, kava, mudi se nama nič. Čas se v Danjah ustavi. Sredi dopoldneva se zapeljeva do najviše ležeče slovenske vasi, Torke. 6 km po makadamski cesti skozi Zg. Danje in Zabrdo. Pot ni slaba, je pa sonce naredilo svoje in je že nekaj blata. Od tam se povzpneva (pravzaprav povzpnemo, z nama je tudi Tara, shit-tzu) na Ratitovec. Za moj okus preveč ljudi. Privabil jih je lep, sončen nedeljski dan. Jaz imam s sabo dnevnik obhodnice Ratitovec. Tistega, ki je na pohodu iz Železnikov čez Ratitovec v Dražgoše ostal doma, pozabljen. S preostalimi KT opravim na hitro, za trening. Gladki vrh, par minut od koče. Mimo rudnika železove rude v Vratca, vzpon na Kosmati vrh, spust direkt na planino Klom, pa spet na Vratca, po dolini do planine Pečana, nato pa samo še nazaj do koče in "klobasa je zašpiljena". Romana se je medtem (po dogovoru) že spuščala proti Torki, kar je zame pomenilo hiter adrenalinski spust...Lep dan in dobro baziranje!

3. dan, ponedeljek

Jutranja ponovitev rituala. Že zjutraj sem vedel, kaj si želim. Tako sva šla vsak svojo pot, ona s Taro, jaz pa na Giro. Z Danj do Rotka, mimo Sorice na Petrovo brdo po asfaltu (ki se mi zadnje čase kar nekaj upira), nato vzpon po trasi GM4O do planine Kovce, tam pa odcep od trase po mulatjeri na sedlo med Slatnikom in Lajnarjem na Soriško planino (kontra smer dela poti, ki sva ga poleti opravila z Gregorjem). Martinčkanje ob pivu na Soriški planini, povratek pa čez Mišji grunt...in še en odličen dan.

4. dan, Kulturni praznik 

Po dveh napornih tekaških dnevih dan za martinčkanje, sprehajanje, klepet, branje, pesnjenje in načrtovanje nove kuhinje...ter seveda pospravljanje in selitev v dolino. Jutri je nov delovni dan. 

Športno-kulturni dnevi pred vrati

V tem tednu sem baziral v glavnem na stopnicah, lepih krožnih betonskih štengah, z dna v drugi ali tretji štuk, da se ti skoraj v glavi zvrti, gore-dole...pa nisem štel, kolikokrat. Pa včeraj 40 min v naravi, v klancih čez Kres in Hujsko. Miganja vse dni čez glavo dovolj, prav nobene potrebe, da bi še tekel.
Jutri je še en delovni dan, potem pa nekaj dni časa zase. Ja, tudi za ponedeljek sem si vzel frej, to bo skupaj štiri dni športno- kulturnih aktivnosti in prešernega razpoloženja, a brez konkretnega plana. Bo šlo bolj sproti.
Dogajalo se bo: že v soboto gre TF ponovno osvajat 55 kilometrsko Šentiljsko pot, ki je dovolj privlačna, da bi jo po slabih dveh letih spet lahko obdelal. Na kulturni praznik v torek se teče iz Kranja v Vrbo, menda 27 km. Lani sem tekel, vabljivo je, a bomo še videli.
Seveda je možnosti še veliko, če bo vreme tako, kot ga napovedujejo (lepo), bova morda obiskala kak hrib; za dokončanje zimske izvedbe Obhodnice Ratitovec imam časa še dober mesec in pol, morda se sliši veliko, a ob spremembi vremena se bo hitro izteklo; Velika Krpanova pot je pa tudi še vedno na čakanju.
Kakorkoli že, v prostih dneh bom moral nekako uskladiti svoje "divjanje" in družinsko življenje. Saj "boljša polovica" tudi rada gre na kak pohod, pa bova šla skupaj, malo počasneje, kar ima pa tudi svojo pomembno prednost: več vidiš in bolj doživiš tišino in lepoto narave. Malo tega, malo onega.