Pes pasme border collie, borderski ovčar po imenu Sky. Črno bel, več črne kot bele. Sedaj je star 2 leti.
Ni najin, je od hčere, ampak je veliko pri nama. Saj veste, službe, šola, pes rabi veliko gibanja...Midva sva doma, rada pešačiva in se nama zdi neumno, da midva greva, pes pa dopoldne doma zaprt brez gibanja. Psa sva imela že prej, sicer bolj kavč varianta, shih-tzu, ampak je bilo vprašanje časa, kdaj se bova spet kaj izmislila. Sedaj ga imava večkrat. Dovolj, da ne rabiva svojega.
Pes rabi sprehode, border še prav posebej veliko. Nekateri pravijo, da po 15 km na dan. Jaz pa tudi rabim več gibanja. To mi je samo dodatna motivacija, da moram ven, ne glede na vreme. "Glavni", daljši krog ponavadi dopoldne, popoldne pa še enega ali dva krajša. Sedaj sem se tega navadil, da grem tudi sam, kadar Skya ni. V okolici imam že kar celo mrežo različnih poti: deloma ceste, poljske in gozdne poti, steze in "kozje" steze, vse to kombiniram v različne kroge, v glavnem od doma ne grem s ciljem, kam bom šel, ampak se na poti sproti odločam. Vedno se nabere nekaj višincev, odvisno od trase. Večkrat grem tudi na Jelovico, zaenkrat je snega še pol metra. Na snegu Sky še prav posebno uživa.
Ta teden je spet pri naju, obeta se lepo (pomladno) vreme, pa bo treba izkoristiti.
Dobrih pet let sem potreboval, da mi je spet uspelo "spacati" par objav. Seveda, kot sem že v tistem obdobju pogostega pisanja večkrat poudaril, za pisanje je treba imeti primeren material, dogajanje, o katerem se avtorju zdi vredno pisati.
Tega na tekaškem oz. športnem področju zadnjih pet let ni bilo prav veliko. Vem pa, da je aktiven življenjski slog edina prava pot, če ga redno prakticiraš, ti preide v kri in se ga navadiš tako, kot se nekateri navadijo njegovega bolj udobnega nasprotja (posedanja in poležavanja na kavču...).
Pod tekaško oznako v zadnjih letih bi lahko navedel le nastop na prvi izvedbi 70 km preizkušnje PTRF 2023, ki sva se je udeležila in skupaj uspešno odtekla z bratom Mihom. Miha se je takrat šele podajal na ultra tekaško pot, v duetu je šlo lažje. Sedaj ga lahko večkrat srečate na trail tekaških terenih👏.
Morda lahko dodam še vsakoletno "pometanje" na trasi PTRF iz Železnikov do Podbrda (ali Soriške planine) in na teku na Ratitovec...in to je to. Vse ostale aktivnosti so v glavnem krogi s štartom od doma, raje bolj pogosti in krajši... Še vedno pa držim kontinuiteto dobrih 15 000 korakov dnevno. Zadnjih pet let mi pravzaprav najbolj manjka intenzivnosti, na tem sem začel več delati zadnje pol leta.
Pa drgač?
Odlično!
V tem času sva se preselila v Spodnje Danje, nekaterim tekačem poznane tudi kot "štartna vas" nekaj tekov na Ratitovec iz prvotnega obdobja. Sicer je bilo s hišo še kar nekaj dela, da je sedaj tako, kot sva si zamislila in želela in sva sedaj super zadovoljna.
V tem času sem šel v penzijo, sedaj sva oba na "svobodi"...neprecenljivo!
V tem času se lepo razvija tudi tekaška scena v našem koncu 😀👍. O tem morda kdaj drugič kaj več.
Pred dobrimi tremi leti sem dobil Garminovo pametno uro, vendar je potem dolgo nisem uporabljal pri svojih aktivnostih...no ja, nosil sem jo, za štetje korakov, ne pa za merjenje razdalj itd. Za ostalo sem uporabljal stravo na telefonu. Ko sem prvikrat pustil telefon doma in uporabljal uro, sem videl, da razdalje meri v miljah. Sam sem se odločil, da bo tako tudi ostalo. Saj je enostavno: 1 milja je 1609,344 metra, poenostavljen izračun npr.: 5 milj x 1,6 = dobrih 8 km. To je dolžina kopenske milje, morska in zračna sta dolgi 1852 m. Zabavna matematika, sproti pa zaposliš še možgane. Pri prenosu podatkov na stravo mi pa itaq avtomatsko preračuna v km. Kadar "grem na teren" s telefonom, ki razdalje meri v km, se mi pa sedaj toliko hitreje nabirajo.
Tek na miljo
Pred leti, natančneje 24. septembra 1999 je bil v ljubljanskem BTC organiziran tek na miljo, udeležilo se ga je takrat veliko naših najboljših atletov (vključno z rekorderjem v maratonu Romanom Kejžarjem) in tudi kar nekaj rekreativcev, ker je bil tek odprtega tipa. Takrat sem razdaljo zmogel v času 5:01:92.
Pet let je minilo od moje zadnje objave, morda bom enkrat napisal še kaj o
vmesnem dogajanju, tokrat pa samo kratka statistika zadnjega leta. Ne o tekmah,
ker pač na nobeni nisem bil, a to ne pomeni, da nisem nič migal. Gre zgolj za
podatke, ki so jih zabeležile naprave, torej:
-Skupno število korakov 2025: 5 217 770;
-Povrečno korakov na dan 15000;
-Skupno kilometrov 4477;
-Mesečno povprečje korakov 434 814;
-"Najslabši" mesec april 2025: 392 470 korakov;
-Rekordni mesec december 2025: 544 500 korakov, sledi junij: 534 380
korakov.;
Gre za veliko hoje po različnih terenih z veliko klancev, seveda pa tudi
nekaj teka. V drugi polovici leta sem, na moje veselje in zadovoljstvo, bistveno
dvignil intenzivnost svojih dejavnosti.
Važno, da se miga!
Danes sem tekmoval...tekmoval z meglo in soncem...in v obeh tekmah zmagal.
Štartal sem po službi iz Železnikov (Češnjica) malo čez pol četrto, povsod megla. Ne da bi slutil, kako visoko je treba, da bi se povzpel nad meglo in to tudi ni bil moj prvotni namen, ampak vas Kališe je bila že veliko svetlejša. Pri zgornjih hišah se je odprlo: zgoraj jasnina, spodaj morje...precej nižje, kot sem pričakoval. 😀V tem trenutku sem pričel tekmo s soncem. Pri cerkvi Sv. Križa sem bil še pred zahodom. Čarobno!
In spet sem enkrat naredil nekaj dobrega zase, pospešil korak in srce, globoko zadihal, se dobro prepotil. Srečal pa nisem žive duše.
Ko sem konec februarja pisal tale članek, se niti pod razno še nisem zavedal/ nismo zavedali, kako se lahko v tako kratkem času vse postavi na glavo. Noro! Včeraj bi moral biti tek na Ratitovec, pa je, tako kot še številne druge prireditve, odpadel. V koledarček si označite 6. junij 2021.
Koča na Ratitovcu je sicer stalno odprta od 30. maja do 2. oktobra, je pa tudi v izboru za naj planinsko kočo 2020 - glasujte!
Prioritete se menjajo!
Letos sem bil na Ratitovcu šele dvakrat. Prvič sem se odločil za jutranjo varianto iz Spodnjih Danj preko planine Sp. Jirn in s povratkom čez Danjarsko planino. Malce daljša pot po bolj osamljenih poteh in z obilico živalskega sveta: najprej par gamsov z dvema mladičema, nato trop osmih do desetih gamsov, nato še štirje gamsi in- presenečenje, tri bele domače koze, ki so bržkone v skalah ostale od lani. Tudi domača koza je še vedno le koza, narava ji ostane...
Medtem, ko sem v zadnjem prispevku objavljal fotke lepega okolja v Sp. Danjah, imava v hiši spet, že tretje leto zapored, gradbišče. Tokrat je na vrsti adaptacija celotnega pritličja in vrta za hišo. Menim, da to ne bo projekt le za letos...no ja, kolikor bo, pa bo, nadaljevanje pa drugo leto. Ta, sedaj že pravzaprav stalnica, ki se je človek navadi in jo prav kmalu začne pogrešati, človeka sili, da stalno brska in išče, česa se bo še lotil, kaj je še za narediti...ampak končni uspeh, končna zmaga je vedno sladka, prav tako kot tudi vsi manjši vmesni uspeh na poti proti končnemu cilju. Ta stalnica je torej po petindvajsetih letih na prednostni listi zelo učinkovito nadomestila tek. To ne pomeni, da ne migam, tudi sedaj še večkrat grem sam, s svojim tempom, da globlje zadiham, poženem srce...prav zanimalo me je, koliko časa bi sedaj, brez treninga, potreboval za pot od cerkve na Prtovču čez Razor do koče na Ratitovcu. Leta 2018 sem večkrat "probal", rezultat sem parkrat spravil pod 35 min, v glavnem pa okrog 36 (v klancih nikoli nisem bil prav dober), tokrat sem upal na rezultat pod 40, pa sem se ustavil na dobrih 36, zelo zadovoljen. Dol na Poden je šlo v 19 minutah.
Ratitovec je zanimiva gora s tako značilno obliko, da je res vidna na daleč. Pravzaprav ne le gora, skoraj bi lahko rekel, da je pogorje. Kot skrajni rob planote Jelovica se razteza od Kosmatega vrha preko Gladkega vrha in Altemavra do Kremanta. Gladki je tisti s kočo, najvišji pa je Altemaver (1678 m). Za pristop so na voljo številne poti, najbolj množične, "božjepotne", so hkrati tiste, ki jih prav zaradi tega najbolj "ne maram", številni pristopi so opisani na hribi.net , prav tako pa obstaja še nekaj nemarkiranih kozjih steza, za poznavalce. Izbira je res pestra.
Hišna gora
Vsaka vas ima svoj "hišni hrib/goro." Dovolj je nekam namestiti vpisno knjigo, kar se je v zadnjih letih zelo razpaslo, in že se razvije pravo tekmovanje, kdo bo večkrat. Za Železnike je tak vrh Hujska (višina 706 m pomeni cca 250 m višinske razlike in če greš malce naokrog, je zmerne hoje lahko za uro in 15 do uro in pol) in, btw., nekateri se morda še spomnite, da so Železniki leta 2004 gostile tekmo za slovenski pokal v gorskih tekih disciplina gor dol s krožno traso- tek na Hujsko.
Kadar grem sam, si raje izberem katerega od drugih hribov v okolici: Kovaški vrh, Sv. Miklavž, Sv. Križ nad Kališami...vsi so dovolj blizu za peš od doma.
Ampak...Hujska je "rezerva". Prava hišna gora Selške doline je Ratitovec. Številnim se je vsakodnevno vzpenjanje na isti vrh prelevilo v obveznost. Seveda tudi jaz rad grem, vendar mi bistveno več kot osvajanje vrha in vpisi v neko knjigo pomeni gibanje, miganje v naravi.
Marsikdo ne misli tako. Včasih sem, takole za vikend, v soboto ali nedeljo, rad "skočil" od doma čez Hujsko in naprej do lovske koče na Prtovču. Kamor že grem, najraje izberem traso direkt od doma, brez prevoza. Ta vzpon mi je vzel približno še enkrat toliko časa kot vzpon s Prtovča na Ratitovec, pri mojem tempu približno uro in 10 minut in nekaj manj pri povratku. V koči sem večkrat naletel na "prijatelje Ratitovca" z zunaj parkiranimi vozili, ki so se pravkar vrnili z vrha. Zanimalo jih je, če sem bil slučajno na vrhu. Na mojo informacijo, kje sem hodil oz. od kje sem prišel, je bila običajna reakcija zamah z roko, češ "aja, a samo to..." Ja, sicer sem res hodil precej dlje, na vrhu pa nisem bil.
Pred 25 leti
Ljubitelj narave in hribov, prijatelj Ratitovca in gorski tekač. Slednje sem postal leta 95 z udeležbo na petih gorskih tekih: Dobrča, Mohor, Kriška gora, Planina Javornik in Osolnik. To je bil začetek moje rekreativno-tekaške poti. Vedno, ko sem lazil po ratitovških poteh, me je spreletavala misel, kako lepe so in tudi, kako idealne so za organizacijo tekme. Na srečo sem v tistem času imel za sabo organizacijo in dobro ekipo, s katero je bila izvedba mogoča. Že naslednje leto, 14. septembra 1996 smo jo imeli, tekmo. Potek proge je bil takrat drugačen, Start smo postavili nad Sorico, na odcep ceste proti Zgornjim Danjam, Zabrdu in Torki. Trasa je tekače vodila skozi omenjene vasi, iz Torke pa naprej mimo spodnje postaje žičnice. Nato se je kmalu priključila na pešpot iz Prtovča, kjer poteka sedanja trasa, vzpon do cilja je bil torej enak sedanjemu. Imela je pa tekma en problem: start na nekem križišču brez bližine strehe, vode in štroma. Po štirih letih smo si spomagali s selitvijo v "moje" Spodnje Danje. Prvi del trase je bil spremenjen, po cca 1,5 km pa se je priključila na prejšnjo.
Spodnje Danje
Kasneje, leta 2005 se je tek znašel v koledarju tekov za Slovenski pokal v gorskem teku in takrat se je start teka preselil v Železnike. Organizator, AD Železniki, se iz leta v leto trudi tek ohranjati zanimiv, zato tek vsako leto prinaša nekaj novosti. Letošnja največja je sprememba trase panoramskega teka s startom na Prtovču. Vsa leta do sedaj je potekal po zadnjem delu trase dolgega teka iz Železnikov, tokrat pa jo trasa ubere v drugo smer (več o progah) in čez planino Klom proti Ratitovcu. Lahko vam zagotovim, da je trasa čudovita, celo dobil sem idejo, da bi se je udeležil, čeprav že dve leti nisem bil na nobeni tekmi. V nasprotnem primeru je beseda v naslovu (bomo tekli) zavajajoča, pač boste ali bodo tekli.
Organizator si je s to spremembo zavestno otežil svoje delo, trasa je povsem nova in terja dodatno označevanje, dodatne okrepčevalnice, dodatne prostovoljce in vse ostalo, kar spada zraven, ampak...zadovoljstvo tekačev je prvo! Spletna stran z vsemi informacijami
Torej, vabljeni začetek junija v Železnike na jubilejni, 25. tek na Ratitovec!
Uvodne misli (ki imajo le malo ali nič z nadaljevanjem)
Takole ko hodim naokrog, srečujem ljudi in govorim z njimi, često naletim na primerke, za katere bi potem lahko rekel, da ne znajo drugega kot jamrati. Saj vem, da vedno ni lahko, da se nam na življenjski poti dokaj pogosto pojavljajo ovire, raznovrstne težave, toda...če se nekdo pretirano vrti samo okrog tega, kako mu je hudo, kako je nevzdržno...tega noče nihče poslušati in takemu se hitro začnejo vsi izogibati, kmalu postane osamljen in vse globlje v breznu. Iz tega se lahko naučimo, kako se ne smemo obnašati.
Prebuja se želja
da bi se vrnil na ultra-tekaško pot. Glede na projekte, o katerih sem nekaj malega namignil v svojem prejšnjem zapisu, ta vrnitev ne bi bila taka, kot da nimam nič bolj pametnega početi. Vsake toliko časa bi si pač vzel kakšen dan časa za kakšno bolj konkretno turo, pa parkrat na leto mogoče za kakšno organizirano prireditev. Pozno jeseni, oktobra in novembra, sem za vikende opravil nekaj tur, časovno od 2 uri do 3 ure in pol, baterije pa sem polnil tudi z raznimi filmčki iz ultra trail tekmovanj na you tube...Takrat so me potem ustavile bolečine v križu. Tri leta in pol sem vsakodnevno zjutraj pred službo izvajal vaje za stabilizatorje, a ko pride preobremenitev, tudi to ne pomaga. Sedaj sva skoraj vsakodnevno "na terenu", zmeren tempo cca ura in pol, toliko da ostanem v gibanju...bo pa treba počasi stopnjevati.
Zadnjič sem nekje bral statistiko, da zaposleni v javnem sektorju gredo na bolniško veliko pogosteje kot tisti v zasebnem sektorju, vendar se v javnem sektorju potem hitreje vrnejo na delo, v zasebnem pa bolniški stalež traja dlje. Ne bom razpredal o razlogih, zakaj je tako...
Ko smo že ravno pri teku: na spletni strani Atletskega društva Železniki sem zasledil, da so letos spremenili progo za panoramski tek, to je tista "rekreativna", krajša varianta s startom na Prtovču. Proga ima enako višinsko razliko kot prej (cilj je na Ratitovcu), je pa nekoliko daljša. Gre pa od starta desno za Lovsko kočo in ne več levo čez Poden, pa potem naprej čez planino Klom.... Kot domorodec seveda teren dobro poznam in lahko rečem, da je trasa odlična. Vabljeni na to ali pa "klasik" iz doline do vrha.
Kljub vsemu
pa prave vrnitve verjetno ne bo, dokler še hodim v službo. Tisto, kar sem napisal zadnjič, da imava še tri do štiri leta časa za razna gradbena dela, se nanaša na čas do pričakovane upokojitve, namreč: dokler delava, bi pričakoval, da bo na razpolago tudi še nekaj denarja. Potem ga bo bistveno manj- tako kot pri večini proizvodnih delavcev bo pokojnina minimalna, določena z zakonom.
Podaljševanje?
Zakaj pa? S tem si pokojnine ne bom mogel popraviti. Itak bo država morala dodati razliko med izračunano in minimalno določeno. Če si bom s podaljševanjem popravil izračun, se mi to ne bo nič poznalo, le država mi bo dodala nekaj manj.
Pred par leti me je nekdo vprašal, ali se ne počutim sposobnega, da bi delal do 63. leta starosti. Ja, v redu, enkrat sem zdrav, poln energije, takrat bi delal, dokler lahko. Ampak takrat bi imel 45 let delovne dobe. Spet: zakaj le?
Lahko pa zbolim, (pre)težko fizično garanje ustvarja invalide in naenkrat se pri 55-ih letih (ali še prej) znajdeš v situaciji, da ne veš, ali boš sploh lahko še kaj delal. Starejši itak rabi več časa za regeneracijo, ni več tak kot pred 10-imi ali 20-imi leti.
Je pa še psihični razlog: 40 let vsakodnevne obveznosti zgodnjega vstajanja ob 5. uri, delo pod stalnimi pritiski (in tega je vedno več), ko nikoli ni nobena stvar narejena dovolj hitro in dovolj dobro...ali je potem čudno, da velika večina komaj čaka upokojitve in gre v prvem trenutku, ki se jim ponudi. Včasih pogledam nazaj, saj ni bilo tako hudo, ampak po drugi strani se zgrozim, če pomislim, da bi bil star šele, recimo 30 ali 40 let in bi imel pred sabo še 20 ali 30 let delovne dobe.
Kakorkoli že, imam (imava) določen plan, čas pa bo pokazal pot in tempo do uresničitve. Morda bom pa ravno takrat poln zdravja in žarel od energije...kdo ve?
Dolžnost odraslega človeka je upravičiti svoj obstoj!
Tisti vstopnici za dalmatinski spektakel v Stožicah sem pa v petek, na dan koncerta, le uspel unovčiti. Žal mi je za dober koncert, bili sta pa vsaj izkoriščeni. Upam, da so uživali...
Na Ratitovcu so lani postavili novo "malo kočo"
Najlepše je v naravi, v gozdu!
Lani sem kupil tele mizunke. Mizuno je odlična firma, superge so dobre, ima pa tale model eno napako: na mokrem terenu drsijo kot na ledu. Ko to ugotoviš, jih pač uporabljaš na suhem, če le ni prepozno.
Govorim o Dalmatinskem spektaklu v Stožicah, prvotno najavljenem za lanski 5. oktober in prestavljenem na 7. februar 2020. Lani sva bila na dalmatinskem večeru klap skupaj s fanti s Praprotna na loškem gradu, navdušila naju je predvsem klapa Šufit, res je špica. Zato sva se tega koncerta veselila, Pa ne bo nič, okoliščine nama onemogočajo udeležbo...vstopnici pa ostajata neizkoriščeni, denar vržen stran...če ne najdeva koga za prodajo. Tu se mi sedaj dogaja podobno kot pred par leti s tekaškimi tekmami: vnaprej plačano, potem pa nisem šel. Če kdo rabi...
Leto 2019- že drugo zaporedno brez ene same tekme
Zadnje čase na svojem blogu objavljam zelo malo. Pišem že dolgo nič. Včasih sedem k računalniku, ker dobim občutek, da bi morda imel spet kaj povedati. Po daljšem mučenju vse skupaj zbrišem. Nimam kaj pisati...ali pa, bolje rečeno, dogaja se, pa ne čutim potrebe to obešati na zvon. Projekt iz enega zadnjih blogov smo uspešno zaključili. V letih 2018 in 2019 (po 25 zelo aktivnih letih) nisem bil na nobeni tekmi. Vseeno še vedno veliko migam, kondicijo je treba vzdrževati. Najdaljša lanska pot je bila dobrih 30 km dolga nočna iz Železnikov do Podbrda, metla za ultra pušeljc trail.
Sva pa tudi lani imela gradbeni projekt- prenovo kopalnice- ki je, tako kot vedno, za sabo potegnil še vrsto drugih, vzporednih.
Tule je nekaj lanskih slikc
Za naslednja leta ne kaže nič drugače. Na vidiku so, poleg službe, predvsem gradbeni projekti. Tekem zaenkrat še ne bo: vzame preveč časa (za vsako tekmo cel dan) in denarja. Ostaja še nekako tri, morda štiri leta, da speljeva svoje plane. Tudi to so zmage, pomembne zmage, ki se jih zelo veseliva.
Predvsem v zimskem času je pomembno, kako se opremimo za na pot, pa naj gre za tek ali pa pohodništvo. Vlogo igrajo številni dejavniki, torej kam gremo (cesta, tek ali hoja po uhojenih oz. zgaženih poteh v naravi, pobeg "v divjino", kjer je večkrat treba gaziti na celo ali pa morda v visokogorje), upoštevati je treba poledenelost poti, pa načrtovano trajanje dejavnosti...
Pri odločanju se kar precej lahko zanesemo na zdravo pamet, kot opomnik pa nam lahko služijo številni članki s tega področja, kot npr. tale za zimski tek ali pa izčrpen prispevek o zimskem pohodništvu na spletni strani PZS.
Moja včerajšnja dilema ni bila tako resna.
V jutru, kakršno je bilo, megleno, pusto, deževno, sem se že zbudil zoprn. Že vnaprej je kazalo na dan, kjer bo ob zaključku pod črto pisalo "nič od nič". Praznina. Tega si ne smem dovoliti. Kljub dežju se moram prisiliti, da grem ven, da dam vsaj majhen prispevek v statistiko tistih 10 % na zraku preživetega časa dnevno, v nasprotnem primeru bo razpoloženje šlo samo iz slabega na slabše.
Ko sem se odpravljal od doma, nisem še točno vedel, kam bom šel in koliko časa bom imel voljo hoditi. Padal je dež, lahko bi šel po cesti npr. proti Prtovču, izven cest je bil pa teren razmočen, še nekaj snega ali pa blato. Spodaj sem se ustavil pri avtomobilu in odločal sem se, ali vzeti iz prtljažnika pohodne palice ali dežnik. Vse ne gre, roki sta le dve. Odločil sem se za dežnik.
Potem sem šel po cesti proti Prtovču, pa sem se ceste do prve ride že naveličal in jo ubral po stezi za Draboslovico in naprej na Prtovč. Dež je po 10 minutah ponehal, palice bi mi pa v tistih razmočenih klancih prav prišle, pa tudi višje, ko sem gazil na celo bi šlo lažje.
Ampak zadeva mi je postala všeč, zato sem iz Prtovča nadaljeval po LPP proti Novaku in se na izhodišče spustil čez Kres. Slabih 18 km in dobre tri ure "zračenja". Tole je zabeležil sports tracker.
Nekaj sem naredil zase, predvsem pa je zelo ugodno vplivalo na razpoloženje,
Tukaj se združita "moja" varianta in markirana iz Škovin z izhodiščem za cerkvijo v Železnikih
Pogled proti Martinj vrhu
Prtovč
V grapah je veliko vode, prehod čez tole mi je delal nekaj problemov, potem sem jo preskočil z malce več vode v čevlju...
Smo generacija, ki živi v zaprtih prostorih!
Pred časom je zakrožila informacija, da človek večino svojega časa preživi v zaprtih prostorih, kar pravzaprav ni nič novega. Lahko smo prebrali podatek (klik), da zunaj preživimo le 10% časa, da je notranji zrak lahko tudi 5x bolj onesnažen kot zunanji in da ni problem le v tem pač pa tudi v pomanjkanju dnevne svetlobe...in tako naprej (preberite si na zgornji povezavi). Že prvi podatek, ki pravi, da smo zunaj le 10 % časa, ostalih 90% pa noter, bi na prvo žogo lahko označili za šokantno...dokler se ne lotimo preračunavanja:
24 ur x 60 minut= 1440 minut. Dan ima 1440 minut! 10% od tega je 144 minut, to je 2 uri in 24 minut. To pa navsezadnje niti ni več tako malo. To pomeni povprečno skoraj dve uri in pol gibanja na svežem zraku dnevno in če nimaš ravno službe, ki se opravlja pretežno zunaj ali pa zagrizen rekreativec z dovolj volje, predvsem pa dovolj prostega časa, je teh povprečnih 10% nedosegljivih.
Seveda je lahko. Tako kot karkoli drugega. Za nekoga je to lahko tudi poležavanje, vegetiranje...in čeprav to za moje pojme sploh ni življenje, se temu početju predaja zelo velik odstotek človeštva.
Tek je smisel življenja profesionalnim tekačem, poleg tega jim je to tudi vir preživetja. Tek je smisel življenja tudi marsikateremu rekreativcu. čeprav od tega ne more živeti, je samo del njegovega življenja, poleg družine, službe, ostalih prosto- časovnih dejavnosti...prav gotovo pa mu tek lahko zelo pomaga pri ovinkarjenju skozi natrpano življenje.
Tek kar tako, "za sebe", je zelo sproščujoč, vzame le dobro urico časa dnevno in ima neprecenljive učinke.
Tekaške tekme, četudi rekreativne, so že drugo področje. Kje je meja med rekreativcem in tekmovalcem? Je to trenutek, ko si nadenemo štartno številko? Smo že v območju biti boljši, hitrejši od rekreativcev sotekačev? Dobra urica časa dnevno ni več dovolj, ostale obveznosti in dejavnosti se vse bolj podrejajo tekaškim ciljem. Udeležba na vsaki tekmi vzame (skoraj) cel dan časa, terja velike stroške za prevoz, prijavnino...
Vem, to sem počel leta in leta, včasih več, včasih manj...več kot 20 let. Res pa je, da nisem nikoli pomislil, da je s tem kaj narobe, da mogoče pretiravam. In še: ne upam si trditi, da tega nikoli več ne bo.
Sedaj si za miganje še vzamem čas. Veliko ga je v službi, parkrat na teden pa si prav rad vzamem čas za kakšno turico, malo hoje, malo teka, kakšnih razgibanih 10 km.
Tekme pa letos, kot kaže, ne bo nobene. Dovolj me je letos zaposloval spomladi začeti projekt, ki se je razvil v celoletnega...
Nezdelani kletni prostori se kažejo kot zelo uporabni, ker v njih lahko pospraviš skoraj vse, v resnici pa so čisto navadna ropotarnica. Že izpraznitev je projekt, veliko itaq gre na odpad...pa naj govori prej/potem foto zgodba.
Voda, elektrika, stene, stropi, estrihi, ogrevanje, toplotna črpalka...in veliko veselja ter zadovoljstva po opravljenem (za zaključek pride v naslednjih dneh še epoksi talni premaz).
Kaj pa naslednje leto? Bomo videli, ampak za marec/april se že dogovarjamo za nov projekt. Manjši, ampak...saj vemo, kako to gre: nekje se začne potem pa "dajmo še to, pa ono"...vedno potegne za sabo kup novih stvari.
In tako tek še vedno ostaja zelo pomemben del mojega življenja, predstavlja mi nekakšen smisel kot ravnotežje za vse ostale obremenitve, nikakor pa ne prvi in edini smisel življenja.
"Verjamem, da je smisel življenja v tem, da si srečen. Od rojstva dalje si vsako človeško bitje želi sreče in zavrača trpljenje. Na to dejstvo ne vplivajo ne socialna pogojenost ne vzgoja ne ideologija." (Dalaj Lama) Modrosti Dalajlame za srečno življenje (klik) Brez glasbe ne gre
Kako nakvačkati blog v 45 minutah, medtem ko je od zadnjega minilo več kot mesec, pa se stalno nekaj dogaja in bi skoraj lahko napisal knjigo. Pred časom sem to delal drugače: za "vsak drek" svoj prispevek, pa gremo naprej. Sedaj mi je bedasto napihovati se "za vsak drek", ampak potem se nabere polna glava vsega in je spet problem, kako zastaviti, kadar te prime...
Pa naj začnem politično: v nedeljo bodo lokalne volitve. Tem pezdetom od kandidatov niti pod razno ne zaupam več... ne vem, kaj imajo od tega, da pred volitvami tako klečeplazijo in se prilizujejo ljudem, kao, delali bomo za občino in ljudi...potem pa itaq nič od tega. Prav res ne vem, komu dati svoj glas in...neverjetno...ne najdem nikogar, za katerega bi rekel, da temu ga pa nikakor ne dam. Še danes mi ni jasno, kako sem pred leti verjel v vso to farso in bil del nje. Bil sem član občinskega sveta v prvem sklicu (takoj po ustanovitvi občin), na polovici mandata sem se umaknil. Bedasto...kot da človek nima početi kaj bolj pametnega.
Torej... gremo delat!
Kdor danes hoče delat in pod pogojem, da nima "dveh levih rok", ima lahko dela neomejeno. Lahko tudi preveč. Ampak tega tempa se navadiš tako, da je celo nedelja včasih predolga in ti ne da, da bi jo enostavno preležal. Nekaj je treba "delat". Mi je že prešlo v kri, trpi pa drugo področje: letos še nisem bil na nobeni tekaški tekmi. Eno je firma, drugo so domači projekti, danes smo "zalaufali" toplotno črpalko, kar pomeni piko na i letošnjega projekta. Takoj po zagonu sem se "odvezal" in spet enkrat skočil na Ratitovec po lovski nemarkirani iz Zabrda. Juhuhu!
Gremo naprej k glasbi:
Zagrizen Motorhead vernik po Lemmyevi smrti (btw., gre za človeka, ki sem ga leta, pravzaprav desetletja izjemno cenil) išče nadomestek in ga tudi najde...v glasbenikih, ki jih prav tako spremlja že desetletja, v stilsko popolnoma drugačni glasbi...v Nicku Caveu in njegovih The Bad Seeds. Lani sem bil (mislim da) tretjič na njihovem koncertu v Ljubljani, tokrat v Stožicah...no ja, sva bila in sva bila navdušena.
Bila sva pa pred leti dvakrat v Železnikih na Oliverjevem koncertu in tudi ta me je takrat zelo pozitivno presenetil. Sedaj sva šla v Tivoli na prvi koncert iz serije v spomin na Oliverja. Tri ure glasbenega uživanja.
Tek pa...hm...če me ni na tekmah, ne pomeni, da ne migam. Na tekme grem, kadar se mi ne pokaže kaj bolj pametnega. Tudi na tekmah se bomo še srečali, verjetno pa ne letos. Po 25 letih leto brez ene same tekme?
