Bodi pozitiven

Uvodne misli (ki imajo le malo ali nič z nadaljevanjem)

Takole ko hodim naokrog, srečujem ljudi in govorim z njimi, često naletim na primerke, za katere bi potem lahko rekel, da ne znajo drugega kot jamrati. Saj vem, da vedno ni lahko, da se nam na življenjski poti dokaj pogosto pojavljajo ovire, raznovrstne težave, toda...če se nekdo pretirano vrti samo okrog tega, kako mu je hudo, kako je nevzdržno...tega noče nihče poslušati in takemu se hitro začnejo vsi izogibati, kmalu postane osamljen in vse globlje v breznu. Iz tega se lahko naučimo, kako se ne smemo obnašati.

Prebuja se želja

 da bi se vrnil na ultra-tekaško pot. Glede na projekte, o katerih sem nekaj malega namignil v svojem prejšnjem zapisu, ta vrnitev ne bi bila taka, kot da nimam nič bolj pametnega početi. Vsake toliko časa bi si pač vzel kakšen dan časa za kakšno bolj konkretno turo, pa parkrat na leto mogoče za kakšno organizirano prireditev. Pozno jeseni, oktobra in novembra, sem za vikende opravil nekaj tur, časovno od 2 uri do 3 ure in pol, baterije pa sem polnil tudi z raznimi filmčki iz ultra trail tekmovanj na you tube...Takrat so me potem ustavile bolečine v križu. Tri leta in pol sem vsakodnevno zjutraj pred službo izvajal vaje za stabilizatorje, a ko pride preobremenitev, tudi to ne pomaga. Sedaj sva skoraj vsakodnevno "na terenu", zmeren tempo cca ura in pol, toliko da ostanem v gibanju...bo pa treba počasi stopnjevati.

 Zadnjič sem nekje bral statistiko, da zaposleni v javnem sektorju gredo na bolniško veliko pogosteje kot tisti v zasebnem sektorju, vendar se v javnem sektorju  potem hitreje vrnejo na delo, v zasebnem pa bolniški stalež traja dlje. Ne bom razpredal o razlogih, zakaj je tako...

 Ko smo že ravno pri teku: na spletni strani Atletskega društva Železniki sem zasledil, da so letos spremenili progo za panoramski tek, to je tista "rekreativna", krajša varianta s startom na Prtovču. Proga ima enako višinsko razliko kot prej (cilj je na Ratitovcu), je pa nekoliko daljša. Gre pa od starta desno za Lovsko kočo in ne več levo čez Poden, pa potem naprej čez planino Klom.... Kot domorodec seveda teren dobro poznam in lahko rečem, da je trasa odlična. Vabljeni na to ali pa "klasik" iz doline do vrha.

 Kljub vsemu

pa prave vrnitve verjetno ne bo, dokler še hodim v službo. Tisto, kar sem napisal zadnjič, da imava še tri do štiri leta časa za razna gradbena dela, se nanaša na čas do pričakovane upokojitve, namreč: dokler delava, bi pričakoval, da bo na razpolago tudi še nekaj denarja. Potem ga bo bistveno manj- tako kot pri večini proizvodnih delavcev bo pokojnina minimalna, določena z zakonom. 

 Podaljševanje?

 Zakaj pa? S tem si pokojnine ne bom mogel popraviti. Itak bo država morala dodati razliko med izračunano in minimalno določeno. Če si bom s podaljševanjem popravil izračun, se mi to ne bo nič poznalo, le država mi bo dodala nekaj manj. 

 Pred par leti me je nekdo vprašal, ali se ne počutim sposobnega, da bi delal do 63. leta starosti. Ja, v redu, enkrat sem zdrav, poln energije, takrat bi delal, dokler lahko. Ampak takrat bi imel 45 let delovne dobe. Spet: zakaj le?

 Lahko pa zbolim, (pre)težko fizično garanje ustvarja invalide in naenkrat se pri 55-ih letih (ali še prej) znajdeš v situaciji, da ne veš, ali boš sploh lahko še kaj delal. Starejši itak rabi več časa za regeneracijo, ni več tak kot pred 10-imi ali 20-imi leti.

 Je pa še psihični razlog: 40 let vsakodnevne obveznosti zgodnjega vstajanja ob 5. uri, delo pod stalnimi pritiski (in tega je vedno več), ko nikoli ni nobena stvar narejena dovolj hitro in dovolj dobro...ali je potem čudno, da velika večina komaj čaka upokojitve in gre v prvem trenutku, ki se jim ponudi. Včasih pogledam nazaj, saj ni bilo tako hudo, ampak po drugi strani se zgrozim, če pomislim, da bi bil star šele, recimo 30 ali 40 let in bi imel pred sabo še 20 ali 30 let delovne dobe. 

 Kakorkoli že, imam (imava) določen plan, čas pa bo pokazal pot in tempo do uresničitve. Morda bom pa ravno takrat poln zdravja in žarel od energije...kdo ve?

 Dolžnost odraslega človeka je upravičiti svoj obstoj!

 Tisti vstopnici za dalmatinski spektakel v Stožicah sem pa v petek, na dan koncerta, le uspel unovčiti. Žal mi je za dober koncert, bili sta pa vsaj izkoriščeni. Upam, da so uživali...

Na Ratitovcu so lani postavili novo "malo kočo"

Najlepše je v naravi, v gozdu! 

Lani sem kupil tele mizunke. Mizuno je odlična firma, superge so dobre, ima pa tale model eno napako: na mokrem terenu drsijo kot na ledu. Ko to ugotoviš, jih pač uporabljaš na suhem, če le ni prepozno.