Povprečni rekreativec vleče črto pod 2017

Najprej rekreacija!

 Pravzaprav nič posebnega, nič novega. Precej podobno kratkima tekaškima inventurama 2016 in 2015, pa verjetno še kateri prej....zadnji dve sem izbrskal in preveril, kaj sem počel oz. pisal. Tole postaja že malce dolgočasno. Veliko sem bil na terenu po okoliških hribih, nekaj daljših tur (nič posebnega, max do 50 km), celo na 7-tekmah sem bil. Kokoš trail, Najnaj, Ratitovec, Slo trail 25 in Rašica trail 25, pa še na dveh KTZL začetek leta in to je to.
 Kako "začiniti" ta dolgčas? Tekem se ne grem več. Kadarkoli sem se predprijavil, mi je potem to šlo narobe in nekajkrat sploh nisem šel. Vsekakor pa si je treba postaviti cilj, ta je dobra motivacija za nadaljevanje.
 Se spustiti na raven "letom primerne" rekreacije ali verjeti Joeju v knjigi Hitri po petdesetem  in nadaljevati (oz. se vrniti) k intenzivni vadbi?

»V naši pomehkuženi zahodni civilizaciji je globoko zakoreninjen mit, da s staranjem nastajajo nekatere neizbežne in uničujoče spremembe, ki so zunaj našega nadzora. Največ, kar lahko upamo, je, da jih bomo s pomočjo vsakodnevnega odmerka tablet in diet odrivali, dokler bo pač šlo. Vzporedno s tem tudi verjamemo, da v starosti ne smemo početi ničesar živahnega in napornega. Da moramo varovati svoje krhke kosti in slabotno srce. Da prenaporne vadbe niso več za nas. Da se je treba ustaviti. Se ukvarjati z domačim vrtom, s počasnimi sprehodi ali z opazovanjem ptic. Živeti letom primerno. Normalno. Tako kot živi 'normalni' sosed,«
 ugotavlja Andrej Poznič, direktor založbe Ciceron, v kateri je izšla knjižna poslastica za športne zanesenjake Hitri po petdesetem.

 Sicer, če pogledam nazaj, sem na svojih poteh užival (skoraj) vsak trenutek, ampak...ljudje smo vendarle ustvarjeni tako, da rabimo malce vznemirjenja; nekaj, kar nam ostane v spominu; izzive, ki so nekaj posebnega...Moje najdaljše 2017 ture Sp. Danje- Ratitovec- Zali log- Blegoš- Davča- Porezen- Petrovo brdo- Sorica- Sp. Danje se komajda še spomnim, skoraj presenetila me je, ko sem našel zapis v svojem dnevniku.
 Kaj torej? Tu se še iščem.

Zdravje, delo...

 To mi zadnje čase daje več zadovoljstva...razveseljuje me vsaka nova delovna zmaga, naj bo v službi ali doma...in ni jih malo. V službi so bolj sprotne, za doma pa sva si prav v tem prazničnem tednu, ki sva ga preživela v Danjah, že zelo točno zastavila cilje za letošnje leto. Prav kmalu bo treba zastaviti prve korake za uresničitev...pozimi itaq ne bo nič, lahko pa pripravim teren za "visoki start" spomladi.

 Zagon, ki se ga morda da razbrati iz prejšnjega odstavka, je tisto, kar me je včasih poganjalo na tekaških terenih, sedaj pa mi tam tega manjka. Cilji, motivacija!

 Dobro leto je že, odkar sem se po poškodbi in operaciji rame vrnil na delo. Kaže na zelo dobro izveden operativni poseg (Artros, dr. Martin Mikek) in dobro, pravilno izvedeno rehabilitacijo. Zaenkrat nimam nobenih težav, delam lahko vse tisto, kar sem tudi že prej in tako naj tudi ostane. Sedaj si vsak dan pred službo (torej ob 5.uri) vzamem čas 15 minut za vaje ramenskega obroča, dodajam pa vaje za stabilizacijo trupa, predvsem za odpravo bolečin v križu oz. za aktivacijo mišic, ki hrbtenici dajejo oporo pri "nošenju" zgornjega dela telesa. Potrkam na les...zaenkrat sem z rezultatom zelo zadovoljen, vem pa, da se mi vsaka nedoslednost lahko hitro maščuje.

Naj dogodek 2017

Ni dvoma, koncert Nick Cave &The Bad seeds 

 Za konec še nekaj fotk prazničnega tedna v Danjah