Moj "srčni hrib"??

"Srčni hrib" je izraz, ki ga zadnje čase večkrat srečamo na raznih "rekreativnih" forumih, med drugim tudi na meni najbližjem tekaškem forumu, označuje pa hrib, katerega najraje (in največkrat oz. kadar imamo le čas) obiskujemo.
 Skrajna varianta je hrib, za katerega smo se odločili, da ga obiščemo vsak dan v letu in tako po možnosti leto za letom. Ne mi zamerit, ampak meni osebno to deluje kot obsesija, da ne rečem, neke vrste bolezensko stanje. Ko si enkrat tako daleč, da ti obiskovanje enega "kucla" kroji življenje, ki si ga potem "prisiljen" prilagajati zgolj temu cilju...pa ne le sam, pač pa je od tega odvisna oz. se temu prilagaja celotna družina, ker navsezadnje v takih primerih niti dopust ni to, kar naj bi bil...

Takega hriba nimam. Lahko bi bil to Ratitovec. Nekako mi je najbližji. Letos sem ga obiskal 30 x. Lep je, ima številne dostope, najraje imam variante, ko lahko grem peš...peš iz Železnikov ali peš iz Spodnjih Danj. Peš od doma!
 Lahko bi bila tudi Hujska. Marsikomu je! Pa vendar, kot sem že omenil...vsak dan na isti poti, čez iste korenine...?
 Potem je tu Miklavška gora, pa Sv. Mohor, Dražgoše in Dražgoška gora itd...
Točk kolikor hočeš, večino od njih že "bogati" vpisna knjiga.

Srčni hrib

je tisti, ki nas v nekem obdobju najbolj "vleče", na katerega se najraje povzpnemo , kadar imamo čas in kadar začutimo potrebo po miganju drugačne narave, kot je tisto v službi, kadar si zaželimo rekreativne sprostitve, zadihati malce svežega zraka in urico ali dve čisto zase za zbistritev glave...

 Kateri je torej moj srčni hrib? 

 V tem trenutku lahko rečem, da ni noben od zgoraj naštetih...je hrib, ki nima svoje vpisne knjige; hrib, na katerem malokrat srečam kogarkoli; hrib, na katerega lahko pridem od koderkoli in preko katerega lahko podaljšujem svoje poti v katerokoli smer; hrib, na katerem stoji cerkev (kar seveda nima nobene povezave z mojimi prepričanji)...
 Na tem hribu sem bil tudi danes ob 16. uri...od doma do vrha s svojim tempom rabim okrog pol ure, sedaj v snegu pač nekaj dodatnih minut, pri povratku običajno pot podaljšujem, grem malce naokrog...Ja, dan je res kratek, ob štirih popoldne je bilo na hribu sonce že v zatonu.

Sv. Križ 

Vzpon iz Železnikov (Češnjica) v Kališe in naprej na Sv. Križ.
Takole je bilo danes:

Lubnik

Od leve: Miklavž, Stari vrh, Mladi vrh, Koprivnik, Blegoš...

Gugl mi je iz zadnjih par fotk naštancal panoramo, ki pa žal ni prav uporabna: zaradi višine ima cerkev odrezan turn...😞

 Ko bom imel nov srčni hrib, pa spet nova objava...😐

LP, vencelj

Nedeljski zimski trail, razpisi 2018 in še kaj...

 Gremo v naravo, v gozd, v sneg

Enostavno brez tega ne gre. Če je teden namenjen delu- in ta teden je bil delavno zelo učinkovit- ter sobota domačim opravilom, za katere med tednom ni bilo časa, sem si danes rekel, da je pač čas za turo.

 Odločil sem se za klasiko: razgibana krožna varianta s startom od doma, vzponi, spusti in "ravninski" deli...pa vendar sem iskal nove terene. Zadnje čase sem bil največ na terenih čez Kres in proti Jelovici ter Prtovču ali na drugo stran v Kališe, na Sv. Križ in v Dražgoše, tokrat pa sem šel od doma v Železnike in  skozi Smolevo do razcepa za Martinj vrh (Megušnica) in Ojstri vrh (do tu asfalta 4,5 km), nato sem se odločil za spremembo terena:

Kapelica ob križišču

Ne levo v Ojstri vrh, ne desno proti Martinj vrhu...po sredini naravnost v breg!

Strmo, sneženo, a lepo!

 Skoraj direktni vzpon, prečkanje gozdnih vlak, gaženje snega na celo do kolen...to me je pripeljalo na nespluženo makadamsko cesto Rovte- Martinj vrh, ultra tekačem poznano iz Ultra pušeljc traila. Tu so me najprej presenetile sledi tekaških smuči, nato pa še nekdo, ki se je z jeepom odločil prebiti z Rovt v Martinj vrh. Snega je bilo cca 40 cm, pa sem kasneje sam pri sebi ocenil, da ima celo realne možnosti za uspeh. Preverjal nisem, tako da ne vem.

Zasnežena pokrajina

UPT oznaka ob poti

Po cesti sem gazil do Rovt...

...z Rovt do Golice pa je bilo že spluženo. Veliko lažje, bi rekel, ampak...tudi veliko bolj nevarno. Gladka, ledena, zlizana makadamska cesta, idealna za "sestrelitev". In ko jo takole previdno, ob robu ceste, maham proti Golici in se mi pred očmi živo prikazujejo slike usodnega padca na ledu v Razorju pod Ratitovcem, ki me je za celo leto spravil na bolniško, mi naenkrat preblisne, da prav danes (3.12.) mineva dve leti od tega dogodka. Ej, ne bi še enkrat...

 Na Golici je bila torej varianta, da se spustim v levo v Studensko grapo, grem na Miklavža in po stezi dol ali pa po cesti v Selca. Ker sem na poti začel res uživati, mi je bila prva kar prekratka in druga zaradi spusta po strmi uhojeni (zaledeneli) stezi na Rovn prenevarna, torej sem se odločil za tretjo. Cesta je bila v glavnem suha, nobenih pasti. Ker mi je bilo ceste vendarle počasi dovolj, sem se odcepil in se po stezi spustil v Dolenjo vas, od tam pa čez polje na Rovn in naprej (ali nazaj?) na izhodišče.
 Okrog 16,5 km, skoraj dve uri in pol...sports tracker!

 Tudi pozimi je treba migat

Če hočemo ohraniti kondicijo in se čim bolje pripraviti za prve spomladanske tekaške izzive, časa za zimsko spanje ni. Nikakor ne gre za neke hude tekaške treninge, gre bolj za "ostati v gibanju".  

Morda ne bi bilo slabo prebrati kakšen članek o tem, na poletu jih je še več...

 Razpisi 2018

In ko že namigujem na spomladanske tekaške izzive, čas hitro teče, danes so videti še oddaljeni, v resnici pa bodo mimogrede tu in spet nas bodo presenetili nepripravljene. 

 To se nam ne more zgoditi, če se na tekmo prijavimo dovolj zgodaj, si jo vkalkuliramo in se temu tudi prilagodimo. 

 Tule jih je nekaj:

> Najlepši in najtežji mali maraton, 31. marec 2018
> Ultra trail Vipavska dolina, 12. maj 2018 (državno prvenstvo v gorskem maratonu)
> 38. Maraton treh src, 19. maj 2018 in 9. KBK- trail istega dne
> 23. mednarodni tek na Ratitovec, 2. 6. 2018, ki bo štelo tudi za svetovno prvenstvo veteranov v gorskih tekih
> Podbrdo trail running festival 2018, 15.6.-17.6

Seveda pa se že v zimskih mesecih lahko udeležujemo raznih zimskih tekaških lig, v našem koncu je najbolj aktualna Kranjska zimska tekaška liga

...le odločiti se je treba in AKCIJA!

LP

3. Trail Rašica 2o17

 Sobota, 25. november 2017

Čeprav se po več kot 20-ih letih rekreativne tekaške "kariere" vse manj udeležujem tekmovanj, še vedno veliko (ali celo še več) migam, torej je kondicije dovolj, istočasno pa mislim, da vendarle ne bi bilo prav, da jih (tekmovanja) čisto opustim...zato sem se po dobri lanski izkušnji, zmerni prijavnini in relativni bližini same tekme letos ponovno odločil za Trail Rašica. Ni slabo včasih zamenjati svoje domače terene! Dodaten + je bila tudi sprememba trase, za osvežitev spomina: lani je 10 km trasa vodila le čez Rašico, tekači smo imeli na izbiro 2 ali 5 krogov, letos je bila trasa podaljšana čez avtocesto in nas je peljala še čez Grmado in Šmarno goro, kar je naneslo 18,7 km v enem krogu...komur je bilo to premalo, se je lahko odločil za tri kroge, torej kar dobrih 56 km.
 Imel sem prav, občutek me ni prevaral: pa ne bom dolgovezil z opisovanjem trase, označil jo bom s slikovitim izrazom enega od poročevalcev na tekaškem forumu: trasa za prste obliznit!
 Čeprav: če pogledam malce nazaj, na taki tekmi ne bi niti pomislil na kaj manj kot na "tadolgo", 3x 18,7 km, sedaj se to spreminja...celo sprašujem se, zakaj bi to naredil, zakaj bi isti krog ponavljal trikrat? Zakaj bi se na eni tekmi do konca skuril? No ja, na tekmi se itak "skuriš" ne glede na razdaljo, krajšo pač opraviš s hujšim tempom, na daljših se "šparaš", da ne pregoriš "predčasno". Pa je to še zdravo? Je to pretiravanje? Ljudje smo zelo različni in se tudi spreminjamo, gre pa v glavnem za vprašanja "glave". Kakorkoli že: "hardičem" na daljši razdalji kapo dol, čestitke tudi vsem ostalim udeležencem tega lepega traila! 
 Kljub lepoti trase sem vesel, da sem se odločil le za en krog. Čisto dovolj! Prvič sem šel čez Grmado...skoraj neverjetno, glede na to, da je tam speljana trasa legendarnega gorskega teka na Šmarno goro..."povsod sem že bil, le tam še nikoli". 2 uri trinajst minut je uradni rezultat, 6. mesto med kratkaši pa dovolj za presenečenje in zadovoljstvo.
 Fajn je bilo spet srečati tekaške znance, predvsem nekaj legend tekaškega foruma!
 Sem bil kregan, da sem jo na zadnji tekmi zelo hitro odkuril. Malce sem pobrskal in se spomnil, da je bila to postojnska 25-ka...sedaj jih bom spet poslušal, tokrat se mi je še bolj mudilo...
 In še: trail in ultra teki tudi v našem koncu (Selška dolina) dobivajo svoje mesto. V Gameljnah smo štartali trije, dva na kratki, vsa čast pa sodelavcu Boštjanu, ki je po uspešni Valvasorjevi 24-urni tokrat uspešno zmazal še tri rašiško- šmarnogorske kroge. Bravo, Boštjan!!

Rezultati na tekaškem forumu!
Rezultati so prav tako na FB, kjer so tudi številne fotke.

 Nedelja, 26. november 2017

 Če bi včeraj šel tri kroge, danes ne bi bilo nič. Ponoči je padlo nekaj snega, v Železnikih zelo malo, recimo da bi kakih 20 kvadratnih metrov, če vsega postrgamo, zadostovalo za enega snežaka, višje pa ga je bilo nekaj več. Takoj sem se odločil, da bo treba opraviti en krog.
 Od doma čez Kres v Doline (pod kmetijo Novak), priključitev na markirano Loško planinsko pot, po kateri sem šel v Dražgoše, skozi vas na Površnico (Sleme), naprej do Sv. Križa, spust v Kališe in nazaj v Železnike. 13 km, slabih 900 višincev...snega v Dražgošah in na Površnici morda 15 cm, več ne, ravno za zimski občutek.
 Zanimivo mi je, da Sv. Križ še nima svoje vpisne knjige, ko je že skoraj povsod. Po drugi strani je pa logika: Železniki (Češnjica) imajo Hujsko in Doline, Selca imajo Miklavža (in Mohorja, če se ne motim), Dražgoše imajo knjigo na Dražgoški gori, vsi skupaj pa na Ratitovcu in kolesarji (v sezoni) na Prtovču (pri lovski koči) ter na Petrovem brdu. Kdo bi bila torej "ciljna skupina" Sv. Križa??

 Trasa. Vse OK. ampak max speed je kr˙neki, za svetovne rekorde postavljat, pa ne le v teku...

 Navadimo se, zima je tu. Slikce:

Vas Kališe, v sredini oddaljeni Lubnik, desno od smreke Miklavž

Zimske poti

Čez most naprej proti Dražgošam

Dražgoše

Sv. Križ

Ratitovec

LP

Gibanje v urbanem okolju ali v naravi?

Kot prvo:  "pozitiven učinek na psihično zdravje pri aktivnostih v naravi je kar 50 odstotkov večji kot pri aktivnostih v zaprtih prostorih oz. telovadnici. "
Tako menda kažejo študije! Jaz verjamem.

Še več: verjamem, da ima tek (ali hoja) v naravi, v gozdu, čez travnike, po hribih...po kolovozih, stezah...vsestransko veliko ugodnejši vpliv na tekača ali pohodnika kot gibanje v mestu. S slednjim si v določenih obdobjih lahko naredimo celo več škode kot koristi...

Tek v naravi ali stran od skrbi
Ugoden vpliv hoje v naravi

Zasvojenost?

Kot drugo: tek človeka lahko zasvoji. To je sicer znano, gre za eno "boljših" zasvojenosti v primerjavi z večino ostalih, dokler se ne prelevi v popoln egoizem, ki lahko zelo veliko "košta", poleg tega pa od celotne družine terja prilagajanje ( da ne rečem podrejanje) egoističnemu posamezniku in njegovim "muham"...Pa ne bom sedaj o tem, prvotni namen je bil le napisati, da sem verjetno postal zasvojen z gibanjem v naravi, predvsem gozdu.
Motivacija se vedno najde: lahko so to nove trail superge, nova naprava za merjenje razdalje in višincev, lahko je iskanje medveda, iskanje novih poti, včasih pot v dobri družbi, lahko pa le sprostitev po delu...sčasoma pa takih motivacij niti ne rabimo več, gibanje enostavno rabimo, se oblečemo in gremo. Brez nujnosti po osvajanju vrhov ali postavljanju rekordov, včasih le za kakšno urico, včasih se zna tudi "nakuhati"...

Tale vikend sem spet izkoristil:

V soboto krožna varianta čez Prtovč

V nedeljo skozi Kališe do cerkve SV. Križ

Ali ni lepo? 

Na zgornjih povezavah so tehnikalije in več fotk.

Trail Rašica, 25.11.2017

Naslednji teden me pa spet čaka ena tekma. Rašica trail, štart v Gameljnah, vzpon na Rašico, čez avtocesto na Šmarno goro in nazaj. En krog meri 18,7 km, to je krajša varianta, hardiči so se odločili za daljšo, trikratno ponovitev kroga, torej 55 km...

LP

Taki in drugačni prazniki

Martinov praznik

Poznan kot praznik vina.

Zame pomemben praznik. Že pred leti, ko je na primorskem potekal Martinov tek s startom v Kortah, je bila udeležba na teku le pika na i...Običajno smo za 3-4 dni najeli apartma v Strunjanu. 

Gos/raca ? Je vprašanje. Enkrat gos, pri kateri pa, po moji oceni, gre razlika v velikosti le na račun maščobe. Tisto, česar ne pojemo. Mesa skoraj enako. Torej gos samo enkrat, sedaj vedno raca. Tudi letos. Odlična. Pohvala Romani za dobro pripravo!!

Martin je pomemben praznik na vinorodnih področjih, drugje pa kakor kdo. Kolega je letos šel martinovat na Primorsko, pa kaj...kolikor jih poznam, bodo (so) martinovali ob pivu. 

Praznik demokracije

 Volitve. Praznik demokracije? No ja, ne vem...Pri 9 kandidatih v prvem krogu, pa tako slaba udeležba. "Ni izbire"!.  Stranke (s svojimi kandidati) jokajo, da ni izbire. 

 Smo se sčasoma navadili, da volimo kogarkoli le zato, ker "tainta" ne sme zmagati? Sedaj je nastal problem, ker ni bilo kandidatov, ki "res ne bi smeli zmagati".

 Jaz vidim bolj problem v tem, da nas je sama politika pripeljala do situacije, ko ne vidimo več nobene možnosti kakorkoli vplivati na pomembna življenjska vprašanja...apatija, ki se odraža v vse nižji udeležbi na volitvah.

Tekaški prazniki

Ja, določene  prireditve se javno označujejo kot tekaški prazniki, za take jih običajno razglašajo organizatorji sami. Tekaški praznik je pravzaprav lahko karkoli: danes bi lahko izpostavil primorski trail treh vrhov ali pa uvodno tekmo kranjske zimske tekaške lige...
 Sobota je bila namenjena delu (med drugim sem posadil tri drevesa, dve jablani in češnjo, pa upam, da bo kaj iz tega), nedelja je bila dopoldne še delavna, potem je pa sledil "tekaški praznik", en lep krog Spodnje Danje- Podrošt- Sorica. En del (po grapi s Podrošta v Sorico) sem šel celo prvič, torej odkrivanje novih poti. Kolikokrat sem preskakoval grape niti nisem štel, pot in potok se stalno križata. Se ne pritožujem, to je le popestritev. Je bilo le slabih 8,5 km, 800 višincev...lepo!
 Takole.

Izhodišče

Preskoči!

Sorica

Odločitev za tekmo

Moram se še prijavit, v planu imam Rašica trail...še en tekaški praznik?

"Transcendenca glasbene izkušnje"

praznik glasbe:

:::

Avto je ostal doma

 Delovna sobota, Ratitovška tridesetica, EMŠO in medved kdovekje

Včeraj se je dogajala Valvasorjeva ultra (rezultati 24 ur  in  rezultati 8 ur), 24-urno gorsko preizkušanje samega sebe s krajšo, 8-urno varianto za "softiče". Slednja mi je bila zanimiva za koristno preživetje ene od lepih jesenskih sobot, pa s tem potem ni bilo nič...soboto sem preživel koristno, ampak na drugačen način, od jutra do večera. 8. novembra odpira vrata ljubljanski pohištveni sejem Ambienti 2017...
 Nedelja naj bi bil čas za počitek, ampak, vsaj ena Hujska pa lahko pade. In sem šel, v svojem stilu. Odločanje na vsakem razpotju za naprej, nazaj, desno (Rudno, Dražgoše) ali levo (Dašnica, Podlonk, Prtovč). Danes je bilo dovolj volje za "naprej" in tako sem se po uri in 50 minut znašel v koči na Ratitovcu. Moj trideseti letošnji! Veliko jih je z več vzponov, nekaj celo takih, da že več let hodijo vsak dan, ampak tako se jaz ne mislim vezati. In še: v glavnem se pripeljejo, kolikor blizu se da. Pa pustimo to debato: sledil je spust na Zali log ter vrnitev mimo Suše na izhodišče v Železnike.
 Takole  izgleda moj krog na sports trackerju. Izmerjenim slabim 24 km pa moram dodati še dva neprostovoljna: med spustom z Ratitovca na Poden sem, bukselj, odkril praznino v odpetem žepu trenerke. V tistem, kjer bi moral biti telefon. Točno sem vedel, kje sem ga nazadnje uporabljal. Vzpel sem se cel km proti Ratitovcu do tiste točke, pa spet nazaj dol...in sem ga našel, slabih 100 m nižje. Uf!
 Tematska pot v Sušo, na novo postavljene živalske tarče za trening lokostrelcev, pavza pri sodelavcu Anžetu in zaključek poti sredi popoldneva...precej več, kot sem planiral. Tako je pač življenje, nepredvidljivo. In prav je tako, da ni preveč dolgočasno.

Pogled proti "mojim" Sp. Danjam (v sredini fotke) in Sorici (malce levo)

Prtovč

Tematska pot v Sušo. Lani (2016) je dobila priznanje kot najboljša tematska pot!

Lokostrelske tarče: fotkal sem le te tri, sicer jih je več.

 Medveda pa še vedno nikjer, niti makete.
 Za konec pa, še vedno pod vtisom odličnega ljubljanskega koncerta nikajame...ni šanse, da izbiram po lestvici boljši/slabši, ker so vsi dobri! Jubilee street je izjemen!

LP, se vidimo!

Can you feel my heart beat...bum,bum, bum

Kako opisati Nicka Cavea in njegovo glasbo?

 V ponedeljek, 30. oktobra se je v okviru svoje evropske turneje v ljubljanskih Stožicah ustavil "avstralski melanholik" Nick Cave s svojo odlično skupino The Bad Seeds.

 Je eden redkih "velikih", ki redno obiskujejo tudi Ljubljano. To je bil menda že njegov deveti nastop, vsakokrat pa se predstavi v novi luči, tako da njegovi koncerti nikakor niso ponavljanje nečesa že videnega. 

 Lahko rečem, da sem njegov "fan", videl sem ga (prazaprav množina, "jih", slaba semena so redni spremljevalci) v Križankah in v Tivoliju...Sedaj, ko sem nepoznavalcem omenil, da grem na koncert, sem trčil na vprašanje, kakšno glasbo izvaja (seveda je bila prva ocena, da verjetno gre za neke "dratarje"). Kako sploh opisati Nicka Cavea? Po moji oceni je to misija nemogoče (po ponedeljkovem koncertu še toliko bolj), zadevo je treba doživeti...pa ne le doživeti, nekomu, ki ga vsaj malo ne pozna, enkratni dogodek ne bi pomenil veliko ali pa bi ga usmeril v napačne ulice...

 Zato tudi ne mislim na veliko razpredati, za predstavo, o kom govorimo, navajam povezavo na wikipedijo , za vtise iz koncerta pa nekatere od recenzij, objavljenih dan po ljubljanskem koncertu:

Nick Cave ganil razprodane Stožice (Delo)
"To ni koncert, to je maša". Nick Cave in transcendenca glasbene izkušnje (MMC)
Bučne nježnosti s terapeutskim učinkom

...

 Odličen, izjemen koncert, koncert leta, kot ga je nekdo označil (povzetek iz Dela):

Zagotovo bo tudi sinočnji koncert skupine Nick Cave and the Bad Seeds mnogim ostal v spominu kot koncert leta, mogoče celo naj koncert, na katerem so sploh kdaj bili. Veščost Cavea pri sodelovanju z občinstvom presega naučene odrske trike, kaže pa se kot spontana iskrenost, popolno razdajanje. Občinstvo to čuti in naklonjenost vrača. Čeprav so teme Cavovih pesmi temačne, pa so tudi življenjske in nekako biblično usodne in očitno mnogim dovolj blizu, da jih vzamejo za svoje. V času glasbene plehkosti, debilne repeticije polpismenih verzov prav takih stihoklepov, je slišati in videti koncert Cava in druščine nekaj veličastnega.
In to veličastje mu je uspelo pričarati skupaj z izjemno podporo fantastičnih glasbenikov, med katerimi je Ellis, kot nekak nori profesor, menjaval inštrumente, s katerimi je ustvarjal, skupaj z drugimi, na trenutke popolne pop melodije - krhke in nežne, že v naslednjem hipu pa kakofoničen zvok hrupa, ki bi lahko zidove podiral. Tak glasbeni pristop je ob odlično postavljenem odru in treh dodatnih ekranih in spodobnem zvoku pričaral popolnost rockovskega koncerta.

In še tale zaključek  iz MMC:

Še manj je jasno, kako je lahko vsaka nota zvenela neizpodbitno avtentično. Ste že kdaj slišali izvajalca na koncertu reči tisto klasično "tudi jaz imam vas rad" in začutili, da to stoodstotno resno misli? Ne glede na to, ali ima Nick Cave mesto v vašem osebnem panteonu najljubših, si upam trditi, da je bila sinočnja izkušnja za vse prisotne eno najbolj samosvojih koncertnih doživetij v življenju.

                                         
                     

Dodani posnetki iz koncertov pred ljubljanskim.

Ljubljanskega maratona 2017 dan...

 Nikoli ne reci nikoli

Zgodnje dopoldanski klic na 031712306, to je avtomatska vremenska postaja Ratitovec, me je hitro prepričal, da kakšnih vrhov danes ne bom osvajal. Hitrost vetra 14 m/s v sunkih do 21 m/s, kar moramo za preračun v km/h  množiti z 3,6 in temperatura zraka 1°C. Pa vendar, en krog bo pa treba narediti.

 Vzpon iz Spodnjih Danj na Danjarsko planino, naprej na Soriško planino, po kolesarski progi na sedlo med Lajnarjem in Dravhom, spust po markirani stezi v Sorico in povratek na izhodišče. 

In spet nekaj "telovadbe" z napravami: kaže, da sem na sedlu nekako pomotoma pritisnil "pavzo" in to opazil šele spodaj pri starem seniku- sedaj na karti kaže, kot da sem tiste serpentine na spustu (od šestega km dalje) preletel po zraku v direktni liniji...👀... takole !
 Če se prav spomnim, sem do sedaj v tem delu vedno šel gor, sedaj prvič dol.

Soriška planina

Sorica

 Rokavice bo treba začeti uporabljat. Prste imam zelo občutljive, pa ravno danes sem se domislil, da bi šel s palicami. Vse OK, ampak potem niti ne moreš dati rok v žepe in me je na Soriški planini že pošteno zeblo. Med "jagrsko debato" v brunarici sem se vendarle ogrel in v nadaljevanju nisem več imel tega problema.

Tako, pa je šla še ena maratonska nedelja mimo brez mene, ampak: narava, mir, tišina, čist zrak...svoboda; vse to je neprecenljivo in vredno veliko več kot gužvanje po ljubljanskih ulicah, začenši z logističnimi problemi, pa hitenje za minutami in sekundami, nabijanje po asfaltu...

 Pa bom raje nehal, ker vrag si ga vedi, kdaj me bo spet zagrabilo. Nikoli ne reci nikoli, saj veste, "zarečenega kruha se največ poje"!

LP, vencelj

Igračkanje s tekaško/pohodniškimi aplikacijami

 Ljudje smo postali odvisni od naprav. Celo iz tako preproste dejavnosti, kot je tek, smo naredili znanost. Pa se kdaj vprašamo, kaj  v resnici rabimo in kaj je zgolj izpolnjevanje želja oz. kaj "moramo" imeti, ker je pač  "v trendu" in ker "imajo vsi". 

 Povsem iskreno: kar  rabimo je le par superg, da nismo bosi (pa še tu bi lahko kdo oporekal) in nekaj kosov oblačil, da nismo nagi...za vse ostalo bi lahko rekli, da je krama...žal zelo draga krama. Proizvajalcem in trgovcem jo je uspelo spraviti v zavest tekačev kot "nujno". Dejansko obstajajo tekači, ki so od teh naprav tako odvisni, da so npr. brez športne ure povsem izgubljeni. 

 Na to nihče ni povsem imun, tudi jaz ne, čeprav sem bil vedno znova deležen najmanj čudenja, ko sem šel na tekmo (tudi maraton) brez ure in to še vedno počnem. Podatek o dolžini proge (trase) sem dobil v razpisu, izmerjen čas bo v rezultatih...kaj sploh še rabim?

  Ja, morda pa vendarle, za domačo rabo. Ne štoparica, srčni utrip, tempo...to mi ni pomembno. Rad pa vem, koliko kilometrov naredim na svojih turah in za to mi povsem zadostuje ena od aplikacij na telefonu, pravzaprav sploh ni važno, katera...Zanimivi podatki, pa še vedno le to, kar sem napisal v naslovu: igračkanje.

 Tako sem se letos igral z dvema, sports trackerjem in mapmyrun, razlike, ki sem jih opazil "na prvo žogo" so 1) presenečenje, da sports tracker izračunava porabo kalorij in ne spomnim se, da bi prej kaj vprašal po podatkih glede teže in višine, kar naj bi bila ena od osnov za izračun tega podatka...mapmy run to ima, 2) mapmyrun ima za razliko od sports trackerja tudi števec korakov...drugih odstopanj pa zaenkrat še ne. Zadnjič sva z Markom na Blegoški turi uporabljala Marko prvega in jaz drugega in bistvenih razlik v podatkih ni bilo...

 Bolj zanimivo je postalo ta teden, ko sem, spet zgolj za igračkanje, dodal še pedometer, aplikacijo za štetje korakov, porabo kalorij in tudi...hm, na meni neznan način merjenja razdalje. 

 Testiranje in primerjava na terenu

 Bom za primerjavo navedel samo današnjo aktivnost in primerjavo med mmp in tole "kvazi pogruntavščino". Torej:

Map my run mi je na poti iz Železnikov čez Kres mimo Novaka na Jesenovec, spust po cesti na Prtovč, nadaljevanje mimo Draboslovice nazaj v Železnike nameril 17,8 km, dobrih 1000 m višincev, 24 400 korakov, porabljenih 1200 kalorij v dobrih 3 urah in 3/4 (klik na tehnikalije ), pacer pa 20 000 korakov (4400 razlike!), 13 km (skoraj 5 km razlike) in 520 kalorij (700 razlike). Seveda so mi dejanske razdalje že od prej dokaj jasne in vem, kdo je v tej igri "lažnivec"...čaka ga še par preizkusov za primerjave in nato odhod na smetišče zgodovine.

 Ja, današnja zgoraj opisana tura je bila kar zanimiva. Dopoldansko vreme še odlično, le ozračje nekam megleno, tako da za fotke ni bilo kaj prida.

 Na Novakovem griču sem bil v tem tednu trikrat, prvič sam, drugič sva šla z Romano, danes spet solo. Vsakič po drugih poteh, vedno krožno, po eni gor, drugi dol. Zadnja leta je nastalo toliko gozdnih vlak, da se vedno znova najdem pred odločitvijo, kam naprej ali nazaj, levo proti Dašnjici ali Podlonku, desno v Rudensko grapo ali naravnost proti Jesenovcu in Kosmatemu vrhu. No, če grem popoldne po službi je sedaj treba računati tudi na temo, danes nisem imel nobenega plana, do kje...pa sem imel čas in voljo za malce podaljšanja...pa vendar ne prav na Ratitovec. Sem bil doma ravno pravi čas, da sem še skuhal kosilo, preden je prišla Romana iz službe.

 O medvedu pa ne duha ne sluha. Itaq!

Ja, s fotkami danes ni bilo nič, posnel sem jih le nekaj v okolju, v katerem res uživam: gozd, mir, tišina...svoboda!

Prtovč in Ratitovec

 

Podlonk

Železniki

To je to za danes, LP, vencelj!