Ali kokoš uhaja...

Gripa v teoriji takole, v praksi pa: ona dva dni s temperaturo med 39 in 40, nato se umiri, jaz pa v pon. po službi 38.5, nato vročina danes že peti dan, a nikoli nad 39. Stanje izčrpanosti, veliko počivanja in sedaj me tudi od tega že vse boli...pa ne jamrat, saj bo bolje!
Pozimi sem bil zelo veliko zunaj, v naravi, v gibanju. S tem si med drugim izboljšujemo imunski sistem, po drugi strani pa ga z intenzivnimi in/ali dolgotrajnimi treningi oslabimo. Kakorkoli že: virusi se prenašajo s človeka na človeka in tu so možnosti majhne...

Imam pa že od začetka občutek, da mi letošnja kokoš uhaja iz kokošnjaka...
Ampak počakajmo, pustimo se presenetiti! Časa je še dober teden.

::

Zimsko trailanje

Najprej orhideja. Darilo Romani za valentinovo in prvi korak k obnovi "cvetličnega parka".

Nato trening. Tej besedi se običajno izogibam, treningi so nekaj, kar izvajajo vrhunski športniki, kot rekreativec pa si tega ne dovolim, ker to vedno pomeni delo po nekem točno  določenem programu iz dneva v dan in nedopustno je, da si rekreativec tako omejuje življenje, saj, navsezadnje, cilj vsake prostočasovne dejavnosti naj bi bil sproščeno, kvalitetno in zdravo življenje, ne pa "en kup matranja na mus". Tokrat je malce drugače: že dolgo nisem bil tako motiviran s tekaškimi načrti in v končni fazi mi ne preostane drugega kot garati. Treniraj trdo, nastopaj z lahkoto. Z eno razliko: kar počnem, je še vedno povsem spontano, brez plana treningov, še vedno iz dneva v dan, kar mi pač "zapaše". To si kot povprečen rekreativec menda lahko privoščim.

Po včerajšnem ekspresnem vzponu in (še bolj) ekspresnem spustu (letelo kot sneta sekira) iz Selc na Sv. Miklavža sem danes ponovil trail izpred par tednov , pa vendarle v marsičem drugačen: 1) krog sem obrnil v obratni smeri; 2) tokrat je potekal v zimskih razmerah, poti niso"božjepotne" in marsikje sem gazil na celo; časi temu primerni: gor do Lovske na Prtovču uro 45, dol (no ja, ne le dol, vmes sem se še enkrat konkretno povpel) po delu trase UPT-ja do Železnikov uro 15, skupaj 3. Ko pred prihodom na Prtovč že razmišljam o najkrajšem možnem spustu v dolino, pa potem najdem potrebno voljo za VEČ! In nadaljujem po (naj)daljši..
Kadar se "spustim iz ketne" in oddivjam v svobodo, v naravo, vedno pričakujem, da bom slej ko prej naletel tudi na kakšne živali: srne, jelenjad, gamse in sedaj pozimi morda muflone... Včasih jih vidim, včasih tudi ne. Danes sem videl veliko sledi, a nobene živali. Dobre tri ure v naravi, pa niti ene. A glej ga zlomka. Ko sem prišel domov, sem se usedel za mizo k kosilu, pogledal skozi okno in na gajgarjevem bregu videl srne.

Sem pa danes o nečem razmišljal: če bi hotel teči po cesti na Prtovč, bi moral obuti superge. V gojzarjih pač ne gre. In, recimo, da se mi upira tek po cesti nazaj dol (sem že tekel, a če se le da, se temu izognem). Ostane mi tek poprek. Tam pa je sneg, torej rabim gojzarje. Kako naj to uskladim?

To je bil torej še en kamenček v februarskem mozaiku in gremo naprej!  

Te dni

Danes tretjič na tekaških smučeh. Celotno telo sto na uro. Ni le sprehod, je intenzivna ura. Ura razmigavanja, ki bi je ob svojem delu v resnici ne potreboval.
Češnjica- Dražgoše in nazaj (po cesti), Selca- Sv, Miklavž, Hujska, smučarski tek na Rudnskem polju...to je to, kar februarja počnem poleg službe.

Ponovno prebiranje Jorneta in Jureka za psihološko pripravo:

"Odkril sem, da omejitve ne obstajajo v našem telesu. Od njih sta odvisni le hitrost in moč, dejanske meje, tiste, zaradi katerih bomo odnehali ali pa se borili naprej in dosegli svoje sanje, pa niso odvisne od našega telesa, temveč od našega uma, od motiviranosti in od volje, da bi svoje sanje uresničili."
(Kilian Jornet Burgada v knjigi Teči ali umreti)

"Nikoli ne bom razumel, kako lahko ljudje živijo sredi betona, asfalta, železa in stekla. V takem svetu je težko najti en sam odsev tistega, kar je bilo na istem mestu v davnini, ko je Zemlja sledila svojemu toku, neodvisna od človeških rok. Kaj se je zgodilo z vodo, ki je svobodno iskala pot med skalami, da bi po najkrajši poti prišla do svojega cilja, do morja? In s cvetlicami, ki so rastle med drevesi in grmovjem in se borile z drugimi rastlinami za sončne žarke, v katerih bi lahko pokazale svojo lepoto? Živalim primanjkuje zemlje, da bi lahko živele v skladu s svojimi nagoni, se pritajevale, prežale na svoj plen ali pa se skrivale v svojih skrivališčih, na varnem pred očmi svojih plenilcev, da bi, skratka, živele. Kaj pa mi? Ali nismo tudi mi zgolj živali? Tako kot psi, mačke in papige, ali nismo tudi mi ujeti med betonske stene, ki nam preprečujejo, da bi se svobodno gibali, ki nam onemogočajo, da bi začutili človeško bistvo, bistvo živali, ki spi v nas in čaka na trenutek, da se zbudi in svobodno steče po svoji zemlji?" 

(Kilian Jornet Burgada v knjigi Teči ali umreti)

Kamniško -Savinjske alpe z Vrha nad Krašnjo, 11.2.2015 (v resnici bolj delovna fotka, tu ni bilo planinske uživancije, kot bi morda nekdo pomislil, čeprav je res, da je tudi montaža v takem okolju prava uživancija v primerjavi z betonskimi džunglami)

In še nekaj: do sedaj sem na Vrh vedno prišel z Krašnje, tokrat sva se prvič vračala v Šmartno v Tuhinjski dolini. Seveda sva bila, tako btw. tudi na trasi Rokovnjaške planinske poti. Lepi spomini, ki vlečejo, vabijo k ponovitvi!

Se spodobi, da dodam še izdelek

Občasno varstvo dveh vnukinj in vnuka

vnuk in ponosen tastar

Torej;* dela dovolj, kar je v redu; 

          * miganja dovolj, morda celo več kot prejšna leta v tem času, kar je (glede na tekaške cilje)                     tudi v redu;

           * medčloveški odnosi (družina, okolje...)"tak kot mora bit";

           * zdravje tako kot sedaj že več let...pa ne bom o tem, ker jamranje itak ni produktivno...delam               še lahko in tečem še lahko, rekordov pa več ne bo...

            

Dejstvo je, da na določene stvari že gledam drugače, pač nisem več mulec...(to bo nova tema, če se bom le spomnil, jo v kratkem odprem)

rvi, LP in se vidimo, vencelj

hmmm....zakaj imam na koncu vedno filing, da sem na nekaj pozabil....

::

Spet enkrat na tekaških smučeh

V sezoni 12/13 le enkrat, praktično konec sezone, 5. marca.
Lani nič.
Danes sem naredil prve letošnje kilometre na tekaški progi, ki je speljana po polju v neposredni bližini smučišča Rudno.
1 km od doma ali 2 minuti vožnje.
"Urejena je tekaška proga, celotni krog meri 2,29 km (od Ribiškega doma do vasi Rudno)."  
6 krogov.
Proga je lepo speljana in lepo urejena. Smuči mi sprva niso dobro drsele, kasneje je bolje letelo, ampak ne vem, ali je senca v kratkem času toliko spremenila sneg (prej je bilo sonce) ali pa mi je sčasoma stare maže (danes nisem nič mazal, le obrisal prah) odneslo s smuči in je bila spodaj boljša podlaga. Ne vem.
Prava zimska pravljica.
Tole bo treba večkrat ponoviti, za popestritev!

__