Sanacija nediagnosticiranih poškodb

Kako si naivneži predstavljamo zdravljenje poškodb?
Ko neka bolečina traja dovolj dolgo in postane nadležna ali pa nas že obremenjuje pri normalnem funkcioniranju tako pri delu (služba in domača dela) kot tudi pri izvajanju prostočasovnih dejavnosti, kot je npr. v mojem primeru tek, bi bilo najbolj normalno, da se sprehodimo do svojega zdravnika, ki seveda ni specialist za vse, zato nas pošlje z napotnico k pravemu specialistu za določeno področje, ta najprej diagnosticira stanje in temu sledi ustrezno zdravljenje.

Kako zdravljenje poteka v resnici?
Tole sem napisal takoj po dopustu, mislim, da sem dolžan nadaljevanje o poteku...
Torej, 9. septembra sem po mesecu zdravljenja (oz. lajšanja bolečin) z naklofenom pričel z fizioterapijo. Prvo vprašanje terapevtke je bilo, če gre za dokazano lumboishialgijo. Seveda ne, diagnoza ni bila nikoli postavljena...
En teden sem hodil zjutraj ob 7. uri za tri ure (kvihtat) v službo, potem za dve uri na terapijo in potem spet v službo. Potem sem bil en teden brez terapije, "ker je, glede na to, da gre za kronično težavo s križem, s terapevtskega stališča vseeno, če za en teden prenehamo in nadaljujemo spet 23. septembra, tako bom lahko na terapijo šel zjutraj pred službo, kar v tem tednu ne bi bilo mogoče". In tako jutri spet nadaljujem s terapijo, v tem tednu pa sem delal povsem običajno v delavnici in na terenu, zvečer pa "nepremičnina". Trd, polomljen, kot bi bil pretepen...in konec tedna spet na naklofenu.

nadaljevanje...