Kaj sedaj?

Eto, pojma nimam!
Moja zadnji tekmi sta bili Naj naj mali maraton 20. aprila  in   Iški treking 21. aprila, potem pa kup dela doma in v službi, vrsta stresnih dogodkov z verjetnim močnim vplivom na nadaljne življenje (mislim predvsem  na spremembe, ki jih dogodki prinašajo s sabo) in navsezadnje moja odločitev, da moram nekaj ukrepati v zvezi s kroničnimi težavami s križem in sanacijo stare poškodbe...
Sedaj je fizioterapija mimo, v tem času nisem tekel in, po pravici povedano, si komaj upam začeti, ker komaj verjamem, da bo kaj dosti bolje kot prej. Po eni strani razmišljam, kako naprej, po drugi strani sicer že malo pogledujem za tekmami (letos sem enkrat spet pomislil na sladkih6 ), a mislim, da si je vendarle bolje vzeti malo več pavze in potem "bolj zagvišno" naprej. Sezona je itak mimo...

In tako zaenkrat ne vem prav nič, nič ni jasno, vse je...Magla

Sedaj tudi bolj spoznavam, kaj mi je tek v resnici pomenil. Fizično sem čez glavo dovolj aktiven, da mi za "pokrivanje primankljaja" teči res ne bi bilo treba. Poleg tega, da sem v tekaškem svetu spoznal in se družil s čudovitimi ljudmi, zašel v marsikatere kraje, za katere sicer ne bi niti slišal, včasih preizkušal meje svoje zmogljivosti...lahko rečem (glede na svoje trenutno stanje), da mi je bil tek v veliko oporo pri samozavesti...

Se vidimo!

:

Sanacija nediagnosticiranih poškodb

Kako si naivneži predstavljamo zdravljenje poškodb?
Ko neka bolečina traja dovolj dolgo in postane nadležna ali pa nas že obremenjuje pri normalnem funkcioniranju tako pri delu (služba in domača dela) kot tudi pri izvajanju prostočasovnih dejavnosti, kot je npr. v mojem primeru tek, bi bilo najbolj normalno, da se sprehodimo do svojega zdravnika, ki seveda ni specialist za vse, zato nas pošlje z napotnico k pravemu specialistu za določeno področje, ta najprej diagnosticira stanje in temu sledi ustrezno zdravljenje.

Kako zdravljenje poteka v resnici?
Tole sem napisal takoj po dopustu, mislim, da sem dolžan nadaljevanje o poteku...
Torej, 9. septembra sem po mesecu zdravljenja (oz. lajšanja bolečin) z naklofenom pričel z fizioterapijo. Prvo vprašanje terapevtke je bilo, če gre za dokazano lumboishialgijo. Seveda ne, diagnoza ni bila nikoli postavljena...
En teden sem hodil zjutraj ob 7. uri za tri ure (kvihtat) v službo, potem za dve uri na terapijo in potem spet v službo. Potem sem bil en teden brez terapije, "ker je, glede na to, da gre za kronično težavo s križem, s terapevtskega stališča vseeno, če za en teden prenehamo in nadaljujemo spet 23. septembra, tako bom lahko na terapijo šel zjutraj pred službo, kar v tem tednu ne bi bilo mogoče". In tako jutri spet nadaljujem s terapijo, v tem tednu pa sem delal povsem običajno v delavnici in na terenu, zvečer pa "nepremičnina". Trd, polomljen, kot bi bil pretepen...in konec tedna spet na naklofenu.

nadaljevanje...

Berem o rekreaciji

Prejšni teden sta mi v roke prišli dve reviji: prva je posebna številka revije Fit Polet o teku, druga pa nosi naslov Naša lekarna,  oglašuje se kot "revija za zdrav življenski slog", dobi se jo brezplačno v lekarnah, ima pa (poleg oglaševanja farmacevtskih izdelkov) tudi nekaj zanimivih vsebin, ki mi zadostujejo, da nobene številke ne izpustim. Sedaj je aktualna že številka 75, letnik 08//september 2013.

In kaj je v revijah tako zanimivo, da se mi zdi vredno omenjati?
V obeh sem naletel na članka, ki v enem delu govorita o isti stvari...morda z drugimi besedami, a bistvo je isto...kaj je rekreacija in njen pravi namen... pa grem kar brez dolgovezenja na citate:

Revija Naša lekarna, stran 28 v članku (oz. intevijuju) Srce nas ubija:
>Redna rekreacija je zelo primerna za ohranjanje kondicije srca. A v zadnjih letih se zdi, da na tem področju kar malce pretiravamo, še posebej s trendovskimi visokointenzivnimi vadbami. So te primerne za ohranjanje kondicije srca? Kakšne so lahko posledice prenaporne vadbe za srce?<
Rekreacija ni športni trening! Rekreacija mora biti poleg telesne vadbe tudi psihična sprostitev. Telesna vadba mora biti prilagojena telesnim zmogljivostim rekreativca....Prava je tista rekreacija, ko se ure telesne vadbe že vnaprej veselimo. Pri zapletenejših oblikah rekreacije je priporočljivo, da jo vodi strokovnjak, ki rekreativcu izdela prilagojen načrt vadbe in vadbo tudi spremlja. Tako se izognemo poškodbam in morebitnim neželenim učinkom na srce in žilje. Za pozitiven učinek pa naj bo rekreacija stalna, brez večjih prekinitev.
Prav je, da bi se na rekreacijo navajalo že otroke, s tem se ustvarja nekakšna rekreacijska kultura. Pogosto pa se z intenzivno rekreacijo začno ukvarjati ljudje v četrtem ali petem desetletju življenja in želijo dosegati izjemne rezultate v dejavnostih, ki jih prej niso izvajali. S svojim zdravnikom se o vadbi ne posvetujejo, na strokovno vodstvo se požvižgajo. Poleg tega so morda še na kakšni ekstremni shujševalni dieti. Drug ekstrem so posamezniki, ki brez telesne pripravljenosti v prvem večjem snegu čistijo sneg z vso vnemo ali pa v poletni vročini na vso moč igrajo tenis. Ob tem si še predstavljajo, da so mnogo naredili za svoje zdravje. Takšna "rekreacija" se lahko konča tudi v bolnišnici na urgentnem oddelku.

                                      ********************************       

Revija Fit Polet, stran 82. kolumna Pretreniran in izmučen:
 Medtem, ko je izzivanje meja zmogljivosti človeškega telesa v vrhunskem športu nekako samoumevno, za nas vse razumljivo, se mi to pri rekreativnih športnikih zdi še najmanj vprašljivo, vsekakor pa nesmiselno. Zakaj se mnogi podajajo v skrajen napor, zakaj se s štoparico v roki in z drugimi merilnimi instrumenti trudijo z nabiranjem kilometrov in krajšanjem časa? Najprej mi pride na misel, da bi se radi dokazovali, sebi in drugim, ker jim ni uspelo kot tekmovalcem....
...Vrhunski športnik bo šel do skrajnosti in to bo vzel v zakup, navsezadnje je to njegovo poslanstvo, ki je več kot delo za preživetje. Kaj pa rekreativec, ki gre do skrajnosti? Moje mnenje je, da je zgrešil namen.
Ruski zdravnik Vladimir Frolov pravi, da raziskave kažejo, da bivši vrhunski športniki v povprečju hitreje ostarijo in so v starosti v slabšem zdravstvenem stanju kakor tisti, ki v mladosti niso trenirali.- vztrajne in skrajne telesne obremenitve slabo vplivajo na različna tkiva, splošnemu zdravju pa dolgoročno škodujejo tudi fiziološke reakcije na stres. ...Seveda ta ugotovitev ne nasprotuje temu, da se številni stresu uspešno upirajo s tekom. Tek je najbolj enostavna oblika rekreacije: primeren je za vsa obdobja življenja, je poceni in zanj ne potrebujemo strokovnega vodenja. Tek je kot zdravilo, ki zdravi tako dolgo, dokler ne pretiravamo z njim ter povzročimo več škode kakor koristi. Če samo po teku preveč utrujeni za vsakdanje delo in druge obveznosti, pomeni da smo porabili še energijo, namenjeno za obnovo organizma in normalno delo imunskega sistema. Pretrenirani rekreativci so veliko bolj občutljivi za prehlade, virusna in bakterijska obolenja.
...Prvi korak bomo naredili že s tem, da damo na tehtnico koristi in pasti vztrajne vadbe. Ta pa nikoli ni samo fizična: energija telesa, ki je ključna in odloča, kako uspešni bomo, je posledica uravnovešenosti čustev in duševnega zdravja, prizadevanje zanju pa je tudi nekakšna vadba...(Marjan Ogorevc, bioterapevt).


                                       ************************************

Vrhunski dosežek

"Slovenski tekači imajo že 17 let svoje poljudno strokovno glasilo – toda ali je res "priteklo" do vseh, ki bi ga radi brali? Vrhunski dosežek je v 17 letih izhajanja objavil okrog 1700 člankov mednarodno priznanih trenerjev in športnih znanstvenikov, zvečine o treniranju vzdržljivostnih tekov in vsem, kar je povezano z njimi: značilnih poškodbah, prehrani, načrtovanju in konkretni izvedbi treninga.
Zanesljiv pripomoček za varno ukvarjanje z rekreativnim in vrhunskim športom." (citirano)

Založnik in urednik revije je "bivši atlet, športni strokovnjak, prevajalec in zagovornik  narave" Janez Penca.
Na revijo sem bil prva leta naročen in sem jo z veseljem prebiral, še danes včasih posežem po tistih številkah, sedaj pa imam v svoji zbirki tri njegove prevode knjig: Veliko idejo, Hipotezo o sreči in Značaj je vse... zanimivo, kot tekač pa nimam njegove knjige Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto.

Zadnje čase pa rad preberem bloge Janeza Pence, ki jih žal piše bolj poredko, a so vredni branja...zadnji je še precej svež in nosi naslov Urednik o teku.

Kaj nam povedo številke?

Gorenjski pokal v rekreativnih tekih

Najprej je bila tema, v kateri sem se spraševal, zakaj udeležba na pokalnih tekih upada in hotel slišati tudi mnenja drugih tekačev. Nekaj odgovorov je bilo,  med drugim zanimivo, "na glavo postavljeno" Uroševo mnenje... vsi prispevki so dosegljivi na zgornji povezavi. Kakšnih svojih interpretacij ne nameravam delati, vse skupaj naj bi bilo bolj v razmislek in pomoč organizatorjem.

Potem sem malce premetal številke in nastalo je tole (statistika za zadnjih 6 let):

Upoštevana je samo udeležba na tekih za odrasle. 

Tudi tukaj si (sedaj) ne bom dovolil nikakršnih komentarjev, to so zgolj številke, ki si jih lahko vsak razlaga po svoje, da ne rečem tako, kakor komu bolj usteza...

Vendar pa, čeprav jaz raje ne komentiram, bi si od vas, bralcev, želel prav tega. Čim več mnenj, zlasti pa predlogov, kot odgovor na ta prispevek, prispevek na zgornjem linku ali pa kar na Tekaškem forumu!

Toliko zaenkrat in vabljeni na zadnji tekmi letošnjega gorenjskega pokala v Sorico (14. septembra) in Šenčur (5. oktobra)!

Gorenjski pokal.

: