Če bo šlo tako naprej, ne le da bom nehal tekmovat, nehal bom teči!
Junij je pri koncu, v celem mesecu sem tekel le 4X. Lutanje po Javornikih, vztrajanje z žabcem in ekipo v Vipavi, osvajanje našega Ratitovca, pa v lepi Baški grapi sem bil zraven. In to je vse!
Naslovna matematična formula predstavlja število danes prehojenih stopnic z obremenitvijo. Službeno. Pa eno tekaško legendo sem naključno srečal...
In sedaj spet delam plane, tako kot običajno za novo leto. Ja, bom več tekel... ko bodo dopusti mimo, bodo tekme, če bom kam šel, moram čim dražje prodati svojo kožo...
Julijski dopust v Vrbniku bi bil lahko lepa priložnost, le izkoristiti jo moram. Romana na dopust, jaz pa na priprave. O tem pa več potem...
ponedeljek, 27. junij 2011
nedelja, 19. junij 2011
Bil sem zraven (GM4o 2011)
Od kod naslov??
Tisti, ki so bili tam, že vedo, da gre za napis na zadnji strani darilne majice, za ostale pa
Gorski maraton štirih občin
je vsako leto nekaj posebnega. Letos je bila to že jubilejna deseta izvedba, Podbrdo pa je tokrat gostilo tudi 8. svetovno prvenstvo in 2. državno prvenstvo v gorskem maratonu.
Sama proga je doživela nekaj sprememb, zato je bila daljša in z več višinske razlike, predvsem spustov, ker je bil štart na Petrovem brdu, cilj pa v Podbrdu.
Zalogaj je od organizatorjev terjal veliko dela, a so ga ponovno opravili z odliko. Vsaka čast!!
Zjutraj se je na PB zbralo dobrih 400 tekačic in tekačev, spredaj reprezentance, zadaj pa ostali...
Pol ure pred štartom je nekaj strašil dež, a to je bilo na srečo tudi vse. Ker smo ljudje pač taki, da zelo hitro dobimo kaj, nad čemer se pritožujemo, lahko rečem, da nas je v tem smislu vreme pustilo na cedilu. Nismo se imeli kaj pritoževati!
Moj tek, moje misli...
Za GM sem se prijavil takoj po novem letu. Osnovni moto je bil: VAŽNO JE SODELOVATI! Svoje "tekme sezone" ali "tekme leta" že dolgo nimam več in se za nobeno posebej ne pripravljam ali "brusim" z namenom "dati vse od sebe". Pač še ena tekma. Tako je bilo tudi z GM.
Zelo sem hvaležen organizatorju, da me je s spremembo proge osvobodil še ene spone: lovljenja osebnih rekordov. Tako sem lahko šel na progo res sproščeno, brez pravega tekmovalnega naboja, odločen, da ne bom nikogar lovil ampak šel svoj tempo.
Po pričakovanju so mi dali vetra že prvi resni klanci od PB do Kovc. Tam so šle mimo mene procesije, nekateri so celo spraševali, kaj je z mano narobe. I, kaj neki, klanec je! Pa pot je še dolga. Ja, če bi bil cilj vrh Koble ali na Črni prsti, potem bi se dalo še malo stisnit...
Pa vendar, v takem položaju se po glavi začnejo motati negativne misli. Tukaj smo šele na začetku, spočiti, pa tudi klanec ni tako ekstremen, na drugi strani proti Durniku je v nogah že veliko kilometrov, klanec bolj strm...In tehtam, kaj je bolj pomembno. Odgovor je jasen, ponuja se mi kar z zapestnice "NEVER GIVE UP", ki jo nosim. Treba je priti v cilj, pa četudi malo počasneje!
Na Suho, najvišjo točko proge, sem prisopihal na 171. mestu. Sledi spust na Kal, Stržišče..., del od Znojil proti Oblokam sem večinoma prehodil..., v Hudajužni sem 162-i.
Zdaj pa "ura resnice". Durnik! Kar dobro mi gre. Prej sem se šparal, sedaj se mi obrestuje. Nobenih hujših kriz in na Porezen sem prispel kot 137-i. Napredujem!
Sedaj pa dol, v Podbrdo. Zadnjih 7 km, v glavnem spust. Ni slabo. V cilj sem pritekel z nasmehom na 102. mesto (absolutno moški) s časom 4 ure 48 min in nekaj drobiža.
Gorivo na progi
Na okrepčevalnicah je bilo vsega dovolj. Jaz sem predvsem veliko pil: voda, cedevita...jedel pa le pomaranče in limone. Nobenih gelov, tablic, niti čokolade ali sladkorja. Ja, pa s soljo sem se učinkovito obranil krčev.
A brez bojnih ran ne gre: pojavile so se mi v obliki dveh žuljev na petnem delu stopala. Na srečo šele v zadnjem delu s Porezna dol.
Čestitke tekmovalkam in tekmovalcem ter organizacijski ekipi...
Hvala navijačem ter Leonu (TF semjul) za prevoz...
Rezultati
Tisti, ki so bili tam, že vedo, da gre za napis na zadnji strani darilne majice, za ostale pa
Gorski maraton štirih občin
je vsako leto nekaj posebnega. Letos je bila to že jubilejna deseta izvedba, Podbrdo pa je tokrat gostilo tudi 8. svetovno prvenstvo in 2. državno prvenstvo v gorskem maratonu.
Sama proga je doživela nekaj sprememb, zato je bila daljša in z več višinske razlike, predvsem spustov, ker je bil štart na Petrovem brdu, cilj pa v Podbrdu.
Zalogaj je od organizatorjev terjal veliko dela, a so ga ponovno opravili z odliko. Vsaka čast!!
Zjutraj se je na PB zbralo dobrih 400 tekačic in tekačev, spredaj reprezentance, zadaj pa ostali...
Pol ure pred štartom je nekaj strašil dež, a to je bilo na srečo tudi vse. Ker smo ljudje pač taki, da zelo hitro dobimo kaj, nad čemer se pritožujemo, lahko rečem, da nas je v tem smislu vreme pustilo na cedilu. Nismo se imeli kaj pritoževati!
Moj tek, moje misli...
Za GM sem se prijavil takoj po novem letu. Osnovni moto je bil: VAŽNO JE SODELOVATI! Svoje "tekme sezone" ali "tekme leta" že dolgo nimam več in se za nobeno posebej ne pripravljam ali "brusim" z namenom "dati vse od sebe". Pač še ena tekma. Tako je bilo tudi z GM.
Zelo sem hvaležen organizatorju, da me je s spremembo proge osvobodil še ene spone: lovljenja osebnih rekordov. Tako sem lahko šel na progo res sproščeno, brez pravega tekmovalnega naboja, odločen, da ne bom nikogar lovil ampak šel svoj tempo.
Po pričakovanju so mi dali vetra že prvi resni klanci od PB do Kovc. Tam so šle mimo mene procesije, nekateri so celo spraševali, kaj je z mano narobe. I, kaj neki, klanec je! Pa pot je še dolga. Ja, če bi bil cilj vrh Koble ali na Črni prsti, potem bi se dalo še malo stisnit...
Pa vendar, v takem položaju se po glavi začnejo motati negativne misli. Tukaj smo šele na začetku, spočiti, pa tudi klanec ni tako ekstremen, na drugi strani proti Durniku je v nogah že veliko kilometrov, klanec bolj strm...In tehtam, kaj je bolj pomembno. Odgovor je jasen, ponuja se mi kar z zapestnice "NEVER GIVE UP", ki jo nosim. Treba je priti v cilj, pa četudi malo počasneje!
Na Suho, najvišjo točko proge, sem prisopihal na 171. mestu. Sledi spust na Kal, Stržišče..., del od Znojil proti Oblokam sem večinoma prehodil..., v Hudajužni sem 162-i.
Zdaj pa "ura resnice". Durnik! Kar dobro mi gre. Prej sem se šparal, sedaj se mi obrestuje. Nobenih hujših kriz in na Porezen sem prispel kot 137-i. Napredujem!
Sedaj pa dol, v Podbrdo. Zadnjih 7 km, v glavnem spust. Ni slabo. V cilj sem pritekel z nasmehom na 102. mesto (absolutno moški) s časom 4 ure 48 min in nekaj drobiža.
Gorivo na progi
Na okrepčevalnicah je bilo vsega dovolj. Jaz sem predvsem veliko pil: voda, cedevita...jedel pa le pomaranče in limone. Nobenih gelov, tablic, niti čokolade ali sladkorja. Ja, pa s soljo sem se učinkovito obranil krčev.
A brez bojnih ran ne gre: pojavile so se mi v obliki dveh žuljev na petnem delu stopala. Na srečo šele v zadnjem delu s Porezna dol.
Čestitke tekmovalkam in tekmovalcem ter organizacijski ekipi...
Hvala navijačem ter Leonu (TF semjul) za prevoz...
Rezultati
ponedeljek, 13. junij 2011
Ime tedna
Matej Markovič in ekipa NGU sta si za projekt 10 krogov za 10 nasmehov prislužila "IME TEDNA" na Valu 202.
Čestitke!
Pogovor z Matejem na Valu 202
Čestitke!
nedelja, 12. junij 2011
Ratitovec je naš!
Pa je za nami še ena uspešna izvedba gorskega teka na Ratitovec!
Gre za tekmo s 16- letno tradicijo, o kateri sem že zbiral drobižke, nekaj malega s smetišča zgodovine in nekaj misli o sami progi . Drobižki, kdo bi kake dolge litanije bral.
Kraljevska disciplina teka na Ratitovec je vsekakor tek članov in veteranov iz Železnikov do koče na Ratitovcu, v Podlonku imajo štart članice in mladinci, na Prtovču mladinke in ekipe, otroški teki pa se odvijajo krožno na pobočju Kresa s štartom in ciljem na istem mestu.
Tudi letos se je teka udeležilo kar nekaj znanih TF-jevcev, tako med tekači, kot tudi med navijači. Prvim čestitke za tek, drugim pa hvala za navijanje.
Jaz sem se že tretje leto zapored odločil za soft verzijo. Na TF smo zbrali mešano ekipo (miciM, alonso) in jo ob 10:15 družno, skupaj z drugimi ekipami, ubrali s Prtovča na vrh. Seštevek časov je bil dovolj nizek, da smo bili med mešanimi ekipami na 1. mestu.
Nato smo si ogledali še tek tistih, ki so začeli nižje in so v cilj prihajali za nami. Vrnitev v dolino, malica, razglasitev...
Z vremenom smo pa imeli srečo...
Rezultati
Gre za tekmo s 16- letno tradicijo, o kateri sem že zbiral drobižke, nekaj malega s smetišča zgodovine in nekaj misli o sami progi . Drobižki, kdo bi kake dolge litanije bral.
Kraljevska disciplina teka na Ratitovec je vsekakor tek članov in veteranov iz Železnikov do koče na Ratitovcu, v Podlonku imajo štart članice in mladinci, na Prtovču mladinke in ekipe, otroški teki pa se odvijajo krožno na pobočju Kresa s štartom in ciljem na istem mestu.
Tudi letos se je teka udeležilo kar nekaj znanih TF-jevcev, tako med tekači, kot tudi med navijači. Prvim čestitke za tek, drugim pa hvala za navijanje.
Jaz sem se že tretje leto zapored odločil za soft verzijo. Na TF smo zbrali mešano ekipo (miciM, alonso) in jo ob 10:15 družno, skupaj z drugimi ekipami, ubrali s Prtovča na vrh. Seštevek časov je bil dovolj nizek, da smo bili med mešanimi ekipami na 1. mestu.
Nato smo si ogledali še tek tistih, ki so začeli nižje in so v cilj prihajali za nami. Vrnitev v dolino, malica, razglasitev...
Z vremenom smo pa imeli srečo...
Rezultati
petek, 10. junij 2011
Vztrajaj- osmi krog v Vipavi
Dobrodelni projekt ekipe Never Give Up- 10 krogov za 10 nasmehov se nadaljuje. Udeležil sem se današnjega teka v Vipavi. Prijetna tekaška prireditev, dobra družba in strinjanje s semjulovo ugotovitvijo: ni važno, kje tečeš, važno je, zakaj tečeš!
Vsaka čast Mateju in ekipi NGU!
Jutri deveti krog v Kranju, v nedeljo pa zaključek na Kodeljevem.
Aha, še nekaj današnjih slikc.
Vsaka čast Mateju in ekipi NGU!
Jutri deveti krog v Kranju, v nedeljo pa zaključek na Kodeljevem.
Aha, še nekaj današnjih slikc.
petek, 3. junij 2011
Kvalitetno izgubljanje
Uvod
Gozdovi Javorniško - Snežniškega pogorja so največja strnjena gozdnata pokrajina v centralni Evropi, prepredena s pravim labirintom poti, makadamskih cest in gozdnih vlak. Velika Krpanova pot preči masiv javorniško- snežniških gozdov med Juriščami in Lazami.
Nočni vlak Postojna- Pivka, potem pa kar bo, bo. Tako sem napisal na Tekaškem forumu v temo Tek po Veliki Krpanovi poti. In kako je bilo? Gremo po vrsti.
Slovenske železnice- zanesljiv partner
Plan A je bil, da se zapeljem do Postojne, grem na prvi jutranji vlak ob 3:22 iz PO v Pivko, opravim krog (cel, delno...kakorkoli že) s ciljem v Postojni, sedem v avto in grem domov. Ura je zame morda zgodna, a sem v tem tednu dvakrat gledal skozi okno okrog pol petih, ko se je delal dan in bi bilo škoda zamujat.
Vstal sem ob 1:10, ob 1:50 šel od doma, malo čez tri sem bil na železniški postaji. "Moj vlak" ima 130 minut zamude!? Še dobro, da je bil na postaji nekdo od zaposlenih, da mi je povedal, sicer bi čakal in čakal...
OK., grem na plan B. Z avtom do Pivke.
Prvi del Velike Krpanove poti
Tu sem že hodil, kar mi je pri nočnem teku v veliko pomoč. Po poti, katere se je nekdaj menda posluževal tudi pisatelj Fran Levstik med pisanjem Martina Krpana. Pivka- Šilentabor- Zagorje- grad Kalec. Do Zagorja z lučko, potem je bilo dovolj svetlo. Nadaljevanje do Jurišč, potem pa preko javorniško- snežniškega masiva. Vrh Korena, Otoška dolina. Do tu sem imel oznake stalno pred očmi, potem pa se mi je zazdelo, da že dolgo ni nobene. Nekaj sem zgrešil. Karto iz ruzaka v roke, nazaj niti pomislil nisem, da bi šel.
Kaj se je zgodilo?
Samo enkrat zaviješ preveč v desno in pot te lahko prav kmalu pelje proti jugu namesto severu, s tem, da še ne veš, da nisi na pravi...torej misliš, da še vedno greš proti severu. To se mi do sedaj še ni zgodilo, a slišal sem veliko zgodb zelo izkušenih, ki so hodili v krogu. Problem je, da kljub karti ne veš, kje si. No, jaz sem na srečo prišel do orijentacijske točke. Jurjeva dolina, vsaj 4 km zračne linije od tam, kjer bi bil, če ne bi zgrešil.
Srečo sem imel tudi, da sem zjutraj tik pred odhodom v nahrbtnik vrgel komplet obvezno opremo za treking tekme, skupaj s kompasom. Tako sem vsaj vedel, kje je sever, sicer bi se lahko samo oddaljeval. Potem pa sedajle še ne bi bil doma...
Vrstijo se plani...A in B sledijo C... itd. do Ž.
Nazaj ne grem, lahko pa grem po poteh naprej (naredim orijentacijski trening) in pridem do Kozarišča ter se tam ponovno priključim na VKP. Obstaja več možnosti, nebo je oblačno, samo da ne začne padati, avto je v Pivki. A sedaj naj v Postojni ves moker, umazan čakam na loterijo z vlaki? Na Križišču (cesta Palčje- Jurjeva dolina- Mašun) se vsedem, vzamem sendvič in čas za razmislek. Gradim na spremenjenih razmerah- cilj je Pivka! In sem šel v Palčje ter naprej v Pivko. Avanturo sem zaključil v 7 urah 20 min (bruto). Geopedia pravi, da je bilo 57 (razgibanih) km. Verjamem ji, velikih odstopanj ne more biti.
EčO pa pravi, da bom imel sedaj razlog, da spet grem v tisti konec. Je tako!
Tule je razvidno, kje sem hodil. Sedaj vem, kje bom moral biti bolj pozoren.
Za fotografiranje sem si vzel le malo časa, v prvem delu je bilo še temno...vsega 15 fotk.
Danes nisem bil Martin Krpan, bolj sem bil podoben cariniku, ki neuspešno skuša slediti Martinu...Pa že tako mora bit!
Gozdovi Javorniško - Snežniškega pogorja so največja strnjena gozdnata pokrajina v centralni Evropi, prepredena s pravim labirintom poti, makadamskih cest in gozdnih vlak. Velika Krpanova pot preči masiv javorniško- snežniških gozdov med Juriščami in Lazami.
Nočni vlak Postojna- Pivka, potem pa kar bo, bo. Tako sem napisal na Tekaškem forumu v temo Tek po Veliki Krpanovi poti. In kako je bilo? Gremo po vrsti.
Slovenske železnice- zanesljiv partner
Plan A je bil, da se zapeljem do Postojne, grem na prvi jutranji vlak ob 3:22 iz PO v Pivko, opravim krog (cel, delno...kakorkoli že) s ciljem v Postojni, sedem v avto in grem domov. Ura je zame morda zgodna, a sem v tem tednu dvakrat gledal skozi okno okrog pol petih, ko se je delal dan in bi bilo škoda zamujat.
Vstal sem ob 1:10, ob 1:50 šel od doma, malo čez tri sem bil na železniški postaji. "Moj vlak" ima 130 minut zamude!? Še dobro, da je bil na postaji nekdo od zaposlenih, da mi je povedal, sicer bi čakal in čakal...
OK., grem na plan B. Z avtom do Pivke.
Prvi del Velike Krpanove poti
Tu sem že hodil, kar mi je pri nočnem teku v veliko pomoč. Po poti, katere se je nekdaj menda posluževal tudi pisatelj Fran Levstik med pisanjem Martina Krpana. Pivka- Šilentabor- Zagorje- grad Kalec. Do Zagorja z lučko, potem je bilo dovolj svetlo. Nadaljevanje do Jurišč, potem pa preko javorniško- snežniškega masiva. Vrh Korena, Otoška dolina. Do tu sem imel oznake stalno pred očmi, potem pa se mi je zazdelo, da že dolgo ni nobene. Nekaj sem zgrešil. Karto iz ruzaka v roke, nazaj niti pomislil nisem, da bi šel.
Kaj se je zgodilo?
Samo enkrat zaviješ preveč v desno in pot te lahko prav kmalu pelje proti jugu namesto severu, s tem, da še ne veš, da nisi na pravi...torej misliš, da še vedno greš proti severu. To se mi do sedaj še ni zgodilo, a slišal sem veliko zgodb zelo izkušenih, ki so hodili v krogu. Problem je, da kljub karti ne veš, kje si. No, jaz sem na srečo prišel do orijentacijske točke. Jurjeva dolina, vsaj 4 km zračne linije od tam, kjer bi bil, če ne bi zgrešil.
Srečo sem imel tudi, da sem zjutraj tik pred odhodom v nahrbtnik vrgel komplet obvezno opremo za treking tekme, skupaj s kompasom. Tako sem vsaj vedel, kje je sever, sicer bi se lahko samo oddaljeval. Potem pa sedajle še ne bi bil doma...
Vrstijo se plani...A in B sledijo C... itd. do Ž.
Nazaj ne grem, lahko pa grem po poteh naprej (naredim orijentacijski trening) in pridem do Kozarišča ter se tam ponovno priključim na VKP. Obstaja več možnosti, nebo je oblačno, samo da ne začne padati, avto je v Pivki. A sedaj naj v Postojni ves moker, umazan čakam na loterijo z vlaki? Na Križišču (cesta Palčje- Jurjeva dolina- Mašun) se vsedem, vzamem sendvič in čas za razmislek. Gradim na spremenjenih razmerah- cilj je Pivka! In sem šel v Palčje ter naprej v Pivko. Avanturo sem zaključil v 7 urah 20 min (bruto). Geopedia pravi, da je bilo 57 (razgibanih) km. Verjamem ji, velikih odstopanj ne more biti.
EčO pa pravi, da bom imel sedaj razlog, da spet grem v tisti konec. Je tako!
Tule je razvidno, kje sem hodil. Sedaj vem, kje bom moral biti bolj pozoren.
Za fotografiranje sem si vzel le malo časa, v prvem delu je bilo še temno...vsega 15 fotk.
Danes nisem bil Martin Krpan, bolj sem bil podoben cariniku, ki neuspešno skuša slediti Martinu...Pa že tako mora bit!
Naročite se na:
Objave (Atom)