Vrhunski športniki imajo vedno pred sabo neke cilje. Imajo določene tekme kot vrhunec tekaške sezone. Temu prilagodijo svoje plane treningov. Ti potekajo po ciklusih in svoj vrh naj bi dosegli prav na dan tiste najpomembnejše tekme. Dan D prinese veselje ali razočaranje. Sledi obdobje analize in počitka, potem pa spet jovonanovo, do naslednjega cilja.
Tudi velik del rekreativcev se obnaša enako, npr. za cilj si postavijo tainta maraton in svoje treninge podredijo temu cilju, skladno s svojim teoretičnim znanjem o treniranju.
Cilj je lahko tudi drugačen: tekač nima nobenega plana tekmovanj, a si kljub temu želi biti dober na tekmah, ki se jih bo v nekem obdobju udeležil. Za tekme se bo odločal sproti, ko bo čutil, da je dobro pripravljen, cilj pa si postavi rezultatsko, npr. sposobnost preteči 10 km v času 36 min. Tudi tak tekač ima obdobja "sistemskega", načrtnega treniranja in obdobja počitka.
So pa tekači (v to skupino že nekaj let sodim tudi jaz), ki običajno rečejo, da nimajo nobenega cilja. Malce naveličani dirkanja, stalno aktivni, brez vrhuncev, a tudi nikoli "povsem zanemarjeni". A tudi tu vendarle mora obstajati neki cilj oz. motivacija, da ostajajo na sceni. Biti v stalni relativno dobri kondiciji, biti kadarkoli sposoben preteči (na primer) PST, ali pa traso GM 4o, kakor komu ljubo. Le en problem je v tem: nikoli ni bistvenih odstopanj, torej tudi ni napredka. Konstantno povprečje. No ja, temu lahko rečemo problem ali pa tudi ne. Če se tega enkrat zaveš in ti postane problem in če imaš dovolj volje in/ali novega zagona, zapustiš to skupino tekačev in se preseliš v eno zgoraj omenjenih...
številke, številke, številke, kaj pa če je cilj enostavno vedno znova premagati samega sebe?
OdgovoriIzbrišiJa, tudi to je lahko cilj, pa še kaj drugega, vsak ima nekaj svojega...
OdgovoriIzbrišiTole sem pisal precej na hitro, danes zjutraj pred službo, v pisno obliko sem prelil del včerajšne debate, ki smo jo imeli trije člani AD Železniki na včerajšnem skupnem teku.