33. Molniški tek- Zadvor, 26.4.2014

Ideja z začetka tedna: kaj, če bi v soboto spet šel na eno tekmo? Zakaj pa ne, le odločiti se je treba, kam. V Gorjah pri Bledu je tretja tekma gorenjskega pokala, ampak ta je popoldne, to mi pa ne ustreza. Molniški tek! Ta je dopoldne (Romana je v službi in si vzamem čas zase), lepa trasa (pred leti sem večkrat tekel na tej tekmi) v naravnem okolju, gozdovi in travniki...torej grem.
Smola sredi tedna: med montažo sem si po nesreči spustil omaro na nogo, zvečer sem komaj šepal. Joj, joj, iz tega ne bo nič dobrega. Ampak je bilo, kot kaže, le udarjeno in naslednji dan sem bil v službi, stanje pa se je z razmigavanjem hitro izboljšalo (brinovo olje dela čudeže) in bolečina je čez dan ponehala. Misel na molniški tek se je vrnila...
Organizatorji so ponudili za vsakogar nekaj: otroške teke, tek za zdravje na 5 km, potem tek na 10 km in tek na 20 km, poleg tega pa še tek trojk. Odrasli teki so se odvijali na 5 kilometrski trasi, torej krog, dva ali štiri. Proga je bila glede na prejšna leta malce spremenjena, štart pri brunarici in takoj v breg.
Jaz sem bil prejšnji teden na najnaj 21 km in glede na svoje kilometraže sem se odločil, da bo tokrat 2 kroga (10 km) čisto dovolj. Pretekel sem jih v času 40:57 in osvojil prvo mesto v kategoriji 35-51 let.
Po teku sem si privoščil še masažo, med čakanjem na razglasitve rešil eno križanko in poklepetal s peščico poznanih...
Lepo preživeto sobotno dopoldne!
Rezultati so!...fotke pa tudi pridejo, fotografov je bilo veliko.

Tekmovalno po polhograjcih (najnaj mali maraton 2014)

Številke govorijo

Sobota, 19. april 2014.
2. izvedba 21 098 m dolgega najlepšega in najtežjega (oboje je res!) malega maratona s štartom na Sv. Andreju nad Škofjo Loko z debelih 1000 višinskih metrov vzpona in enako spusta. Proga poteka "po naravnih poteh, ki se vzpenjajo in spuščajo skozi gozdove."
Potek trase: " Tekače bo pot vodila s 590 m visokega Sv. Andreja na razgledno vzpetino, Sv. Ožbolt (859 m). Nato se bodo po makadamski poti spustili do vasi Selo (710 m) in se ponovno vzpeli na najvišji vrh Polhograjskega hribovja, Tošč.  (1.021 m). Sledi spust in tek po gozdni poti do Osolnika (858 m), kjer se prične zadnji, dolg spust v dolino Hrastnice in še zadnji vzpon do cilja, na Sv. Andreju." (iz organizatorjeve spletne strani)
Iz rezultatov razberemo, da je bilo na progi 163 moških in 54 žensk, skupaj 217 udeležencev. Vsi si zaslužijo en velik Bravo!

Jaz tekač...
To je bil moj 7. tek v mesecu aprilu in 32. tek v letu 2014 ter moja 2. tekma letos (prva je bil Kokoš trail )
Na trasi "puštalskega kroga" sem bil petič, tekmovalno pa na obeh, lani in letos.
Lanski čas 2 uri, 14 min in 44 s sem letos dosegel že malo pred ciljem. Če računam povprečno hitrost na celotni progi 6 min 27 s na km, je bilo v cilju razlike okrog 220 m. Letošnji čas 2 uri, 16 min, 8 s je zadostoval za 37. mesto med moškimi in 5. mesto v kategoriji.
Analiza
Glede na drugačen pristop v letošnjem letu sem malce pričakoval izboljšanje lanskega časa. Problem je v kilometraži, predvsem mi zelo manjka dolgih tekov in s tem vzdržljivosti. Mesečno pretečenih manj kot 100 km seveda na takih progah ni dovolj. V klancih sem slab (saj nisem bil še nikoli dober), v spustih mi gre malce bolje. Tale krog bi mi bolj ustrezal, če bi imel start in cilj v Puštalu. Potem bi z Osolnika lahko "letelo kot sneta sekira" direkt v cilj, tako se je pa še vedno treba šparat za zaključni vzpon na Andreja.
Za konec
naj pohvalim še dobro organizacijo, dobro družbo...skratka, sedajle se ne morem spomniti ničesar, kar bi lahko grajal. Torej, naslednje leto spet, pa morda še kakšen turistični krog vmes. Za ogledno turo pred tekmo mi je letos zmanjkalo časa... 

::

Športnik pa tak!

Eto, zadnji dan v mesecu marcu je danes in v celem mesecu sem zabeležil vsega šest tekov. Včeraj sem spet tekel po dveh netekaških delovno intenzivnih tednih, ampak sva v tem času doma dosegla pomembno zmago: nova kuhinja se že uporablja, dela gredo h koncu in sedaj si bo treba čas vzet za več teka.

Hitro se že bliža najlepši in najtežji mali maraton  , brez dodatnega  tekaškega pospeška bo pa tole malo čudno...

Se vidimo...LP

Tole mi pa sedaj ni všeč...

...in spet ne vem, kaj bi.
Škofjeloški uvod v Slovensko treking ligo je pred vrati, sedaj pa se je obrnilo tako, da se tekme ne bom mogel udeležiti brez slabe vesti.
Doma sva začela z naslednjo etapo prenove, tokrat je na vrsti kuhinja. Dela se seveda v "naši delavnici", sedaj je skoraj dokončana, stanovanje pa še v razsulu, že dober teden "taboriva". Delam pač, kadar imam čas (po službi), sklenila pa sva, da ne bova- tako kot sva lani- delala tudi ob nedeljah. Zadeva se sprevrže v agonijo, pripelje do izgorevanja, ne znaš se ustaviti, ko bi bil čas za to... To nedeljo sva tako odšla peš po najnaj trasi s Puštala na Sv. Andreja na kosilo...ampak tale sobota mi bo pa pri delu v kuhinji zelo manjkala, če bom šel na treking. Saj hitim, ampak pri malarskem delu se ne da nič prehiteti, če hočeš, da je dobro narejeno.
Res pa je, da delo vedno počaka in da nihče ne bo ničesar naredil namesto mene...torej spet diši po odločitvi v soboto zjutraj in po moji slabi volji, kakorkoli se bom že odločil...f..k
V soboto treking, v nedeljo delo??? volk cel koza sita...ali obratno...
:

3. Kokoš trail 2014, Bazovica (Italija)

Lani sem bil prvič na tem lepem teku, a ker je bilo slabo vreme in megleno, smo lepe razglede, o katerih je pričala fotogalerija iz 1. izvedbe v letu 2012, lahko le slutili. To je bilo tisto, kar je lani manjkalo, zato sem se letos spet prijavil. Včeraj in še danes zjutraj sem bil na robu...čeprav do Bazovice ni daleč, le uro in pol vožnje, mi je po glavi rojila ideja, da bi se zapeljal le do Škofje Loke in še enkrat premagal Puštalski krog. Potem sem se vendarle odločil pravilno, Kokoš trail je le enkrat letno, pa še na tak lep dan.
Trasa je bila letos suha, a so jo malce spremenili in podaljšali. Lani je bila (po razpisu) dolga 14 km, letos 15 km, oznaka pa je bila nekje v gmajni vsaj pol km pred ciljem...rezultati tako niso primerljivi, najboljši so rabili za progo 3-4 min več kot lani.
Število tekačev na tem teku skokovito narašča. Prvo leto okrog 250 (če se prav spomnim), lani v cilju 413, letos že preko 500.
Hitri postopek na prijavnici, čakalna kolona pri Italijanih, na prijavnem mestu za "druge" (Slovenci, Hrvati...) sem zadevo opravil v pol minute.
Ogrevanje in kaj hitro čas štarta. Gori doli naokoli z vmesnimi pravimi tekaškimi vložki in lepimi razgledi (Tržaški zaliv...), prava razgibana trail proga, ki ne pusti počivati.
Prvič sem videl divjega praši(čk)a v njegovem naravnem okolju. Veliko sem v naravi, rad imam naravo, a to se mi do sedaj še ni zgodilo. Res je bil bolj majhen, par metrov pred mano je prečkal stezo, kar pa ni vplivalo na mojo hitrost...
Pogled na rezultate je tudi letos lep: absolutni vrh krojijo Slovenci, pa tudi po kategorijah jih je veliko v špici.
Čestitke!
Moj nastop: če sem že zgoraj malce špekuliral s sicer neprimerljivimi rezultati, bom pa še sedaj: glede na to, da sem za progo potreboval le 35 s več kot lani, sem lahko zelo zadovoljen. 3. mesto  med 63 tekači v kategoriji je bilo popolno presenečenje.


::

Februar je bil krajši...

Tudi tekaško. Januarja 12x, februarja le 7x. S kilometri se že dolgo ne ukvarjam več. Zajc jih vsak mesec naredi več, kot jaz letno...
1. marec! Danes sem prvič letos stopil na atletsko stezo. Dvajset 250 m krogov = 5 km. Prijetno, z vodnim hlajenjem, ker je padal dež.
V marcu me čakajo prva letošnja tekmovanja. Prvo že čez en teden!
Na Soriški planini je potegnjena tekaška proga, menda samo krajša proga kljub veliki količini snega...verjetno jim ni toliko v interesu ker "od tega nimajo nič".
Zanimivo: izračunal sem, koliko dni  že tlačim ta svet: danes 18.056!

 

Tek: hitrost ali razdalja?

Nekajkrat sem že odstopil na tekaški prireditvi. Ne na kratkih, na maratonu pa že. Pa sem potem imel vedno slab občutek, da ne rečem slabo vest, da nečesa nisem dokončal, nisem zaključil in kljub stotinji dobrih zagovorov, zakaj sem končal, sem bil potem luzer, ki je obupal, predčasno odnehal namesto da bi se odvlekel naprej, prečkal ciljno črto in potem bi bil zmagovalec! Zmagovalec nad samim seboj, če že ne drugače.
Imamo zelo veliko rekreativnih tekačev in vse več jih je. Pohvalno! Večina jih pride na dan ob tekaških praznikih, torej par mesecev prej in na sami prireditvi...naj bo to MKM, Radenci ali LM. Večini je najpomembneje priti do cilja, hitrost ni pomembna...

Berem v zadnji številki revije Tekač.si reportažo Luka Ljubiča, v kateri piše o svojih tekških  pripravah v vasici Iten v Keniji na 2400m in najbolj zanimivo mi je njegovo opažanje o načinih razmišljanja Kenijcev, ki se zelo razlikuje od našega. Veliko se je že pisalo o načinu treniranja, o življenju in nasploh o prednostih, ki v končni fazi rezultirajo v nadvladi kenijskih (afriških) tekačev na dolge proge, v tokratnem zapisu pa Luka predstavi še nekaj razlik oz. svojih zapažanj:

* Za večino kenijskih tekačev velja, da je hitrost teka bistveno bolj pomembna od razdalje, ki jo pretečejo. Na skupnih treningih se to kaže tako, da od začetka vsi sledijo vodilnim tekačem, ko tempa ne morejo več držati, pa se ustavijo.. Po treningu je večina tekačev zadovoljnih, kljub temu, da so nekateri pretekli več kot 15, nekateri pa le osem ali deset kilometrov.
-V tem se kaže bistvena razlika v primerjavi z "zahodnimi" tekači, ki so v večini primerov, ko ne realizirajo količinske komponente treninga, nesrečni in razočarani.

* Povsem drugačen pristop v Keniji gojijo tudi do tekmovanj. Na lokalnem tekmovanju v nekoliko večjem mestu Eldoret se je pojavilo 754 profesionalnih tekačev- v ruralnih kenijskih območjih rekreativnega teka praktično ne poznajo, tečejo profesionalno ali pa se ukvarjajo s čim drugim. Kot vedno je imel vsak izmed teh 754 v svoji glavi jasno idejo o tem, da lahko zmaga. In tako se je tekma tudi začela...s štartne črte so se pognali skoraj v šprintu. V ospredju je bila izjemna gneča, vsak se je hotel obdržati v vodilni skupini...Vodilna skupina se je začela manjšati, tekači pa so drug za drugim- pozor!- ne zaostajali, ampak odstopali. V cilj jih je prišlo morda 200 od 754-ih...
Pristop k tekmovanjem je torej skladen s pristopom k treningom. Ni pomembno, ali pridejo do cilja ali ne, pomembno je, da čim dlje tečejo v vodilni skupini. Dejstvo, da tekmovanja ne dokončajo, jih ne moti.
Tako kot po treningu so bili skoraj vsi zadovoljni tudi po tekmi. Nekateri so pretekli 5, drugi 10, tretji 15 kilometrov, vsem pa je bilo poleg zadovoljstva skupno, da so verjeli, da lahko naslednjič zmagajo.

Celoto si preberite v zadnji številki revije tekač.si 02-03/14

Pa imam spet dovolj tem za razmišljanje! 

LP, vencelj

::

Prihodnost našega alpskega smučanja

Ni jih veliko, ki bi bili bolj nekompetentni za pisanje o naslovni temi, kot sem jaz. O svoji smučarski zgodovini in svojem odnosu do "vrhunske smučarije" sem že pisal kake tri leta nazaj, bistveno se ni spremenilo...
Kaj me je torej pripeljalo, da sem se tega lotil?
Ja, nič posebnega...v teh dneh, včeraj in danes je v Škofji Loki (smučišče Stari vrh) potekalo že 39. tekmovanje za Pokal Loka, " eno največjih tekmovanj za otroke (U-14 in U-16) v alpskem smučanju na svetu"; "tekma, na kateri sta se kalili Tina Maze in Janica Kostelić"...
Prijavljenih je bilo 32 držav, letos celo tekmovalka iz Kenije in tekmovalec iz Libanona.
Pišem lahko, komentarji bi bili pa res krepko čez moj smučarsko-poznavalski domet, bolj zanimivo si je ogledati rezultate na uradni spletni strani samega tekmovanja. Bodo ti tekmovalci čez nekaj let krojili vrh svetovnega smučanja???

Aja, tole je moj dvestoti zapis v tem dnevniku (prvi je bil 29. januarja 2011...je res že toliko časa???), v drugem mi jih pa še nekaj manjka.

LP

::

Zavidanje, hrepenenje in svoboda...

Scott Jurek, Jej in teci, slovenski prevod 2012, stran 191., 19. poglavje-Izgubljen, citati:

Tisto poletje smo taborili na robu nacionalnega parka v Grand Canyonu in tekli po platojih med robom in vznožjem kanjona...Nikoli še nisem občutil tako osupljive prostranosti in samote hkrati.
Taborili smo štiri noči. Prvi dan smo pretekli kakšnih 60 kilometrov, ostale tri dneve nekoliko manj...
Po enem od naših tekov...sem nenadoma ugotovil, da ne zavidam le Kyleju njegove svobode, temveč obema njun način življenja.
Čez dan smo nekoliko zašli in tekli skoraj 20 km dlje, kot smo nameravali...Ko smo končali, sem lahko v nasmehu obeh mladih tekačev videl tisti občutek, ki je tudi mene ob podobnih avanturah prevzemal še pred kakšnim desetletjem. Prve ultre sem tekel, ko sta bila onadva še v osnovni šoli. Njuno veselje me je spomnilo, kako sem se nekoč počutil in v kaj sem takrat verjel. Imeli smo svoje poti, svež zrak, nekaj vode in hrane in naša čvrsta telesa in to je bilo vse, kar smo potrebovali, pravzaprav vse, kar človek sploh kdaj potrebuje.
Kako sem lahko izgubil to preprosto veselje? Kako sem si želel, da bi spet začutil to nedolžnost in hvaležnost...Spet bi rad tekel s široko odprtimi očmi začetnika, s svobodo in strastjo tekača, od katerega nihče ničesar ne pričakuje.
Zaželel sem si, da bi bil nezanesljiv in neodgovoren tip, spal bi, kjer bi hotel, peljal bi se, kamor bi se mi zahotelo. ..Kako sem si želel, da bi si kdaj lahko vzel čas samo zase. Tekel bi, živel samo za tisti trenutek, preizkušal bi svoje meje- vendar brez vsakršnih obveznosti in ciljev.
Potreboval sem umik. Celo tek na dolge proge mi ni več prinesel miru...Potreboval sem čas za premislek.
Kot prostovoljec sem pomagal na tekmi na Orcas Islandu. Nekje ob progi sem opazil votlo drevo in pomislil, da bi se kar skril vanj in za vedno ostal tam. Tudi sam sem se počutil precej votlo.

Obstaja razpoka, razpoka v vsem.
Da skozi njo vstopa svetloba.
                                      -LEONARD COHEN
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
:: 

Tekmovanja so lahko dobra motivacija!

Prijavljen sem na tri tekme. Dve sta v marcu, tretja v aprilu. Bil sem tudi na eno v februarju, pa mi je skliznila po ledu (žledu)...Šmarna gora...varnost je prva, pa ne mislim toliko na pešpot s Tacna gor kot na samo cesto iz Železnikov do podnožja gore...
Vse tri tekme so lepe, "hribčkaste", malo gor in malo dol, skratka, zelo pestro. Na vseh treh sem bil tudi že lani.
Tekaški kolega Mile pravi, da ima za 2014 v planu 55 tekem, točno spisan koledar z datumi itd. Vse sprogramirano! Ob tem samo strmim! V primerjavi s tem pri meni vlada popoln kaos. Za jutri pojma nimam, ali bom kaj tekel ali ne, če slučajno bom, ne vem ne koliko in ne kje. Planiranje = misija nemogoče!

Eto seznamček:
Kokoš trail ( 9. marec) s štartom v italijanski Bazovici je krasna tekma dolžine 15 km, če ne bo megleno (kot lani), bodo krasni razgledi in 100% uživancija;
Škofja Loka 21. marca že petič (če se ne motim, jaz sem bil na treh zapored, enkrat je bila pa že prej?) gosti tekmo Slovenske treking lige, drugič s štartom na Križni gori. Prijavljen na ultro;
Na Sv. Andreju nad Škofjo Loko  pa bo 19. aprila štart 2.najnaj polmaratona...

...se vidimo!



::

Kaj počnejo legende?

Čeprav v času interneta ni težko spremljati dogajanja, nam pogosto določene stvari "poniknejo", ker pač v množici novih informacij na stare pozabimo...pa vendar včasih spet priplavajo na površje in se začnemo spraševati, kaj neki se je zgodilo potem.

Ne vem zakaj, a nekatere stvari se nam neizbrisno vtisnejo v spomin in pri meni je ena od njih citat iz knjige Rojeni za tek ( o Jenn"Mookie" Shelton več kasneje):

"In zakaj ne tečeš maratonov?" sem vprašal Jenn, ko sem jo poklical zaradi intervjuja o novi generaciji ultratekačev. " Misliš, da bi se lahko uvrstila v kvalifikacije za olimpijske igre?"
"Daj, ne bodi smešen," je rekla. " Kvalifikacijska norma je 2 uri 48 minut. To zmore vsak." Jenn bi maraton s časom pod tremi urami zmogla tudi v bikiniju in s "čikpavzo" na štiridesetem kilometru- in to je tudi zares storila, le pet dni potem, ko je pretekla 50 milj dolgo gorsko preizkušnjo v gorah Blue Ridge.
"In kaj potem?" je nadaljevala. "Sovražim vso to evforijo okoli maratona. V čem je skrivnost? Poznam punco, ki trenira za kvalifikacije. Ima izdelan načrt prav vseh treningov za naslednja tri leta! Skoraj vsak drugi dan trenira hitrost na tekaški stezi. Uf, jaz tega ne bi nikoli prenesla. Enkrat sva se zmenili, da bova ob šestih zjutraj skupaj trenirali, a sem jo ob dveh zjutraj poklicala in ji povedala, da sem se napila margerit in mi, hik, po vsej verjetnosti, hik, ne bo uspelo."
Jenn ni imela ne trenerja ne programa treninga; še športne ure ni imela. Zjutraj se je preprosto skobacala iz postelje, pogoltnila vegetarijanski sendvič in tekla tako daleč in tako hitro, kot ji je prijalo; ponavadi je naneslo kakšnih 20 milj.

Ta citat, predvsem poudarjeni tekst, mi je te dni priplaval na površje. To je bilo takrat, kaj neki sedaj počne Jenn? Prava ultra legenda Scott Jurek? Spomnil sem se tudi na Antona Krupicko, ki ga sicer takrat v Bakrovih kanjonih (in v knjigi) ni bilo. Vsi ti so zvezde (trail) ultratekaškega podzemlja, a na splošno v medijih niso prisotni, tako kot npr. žogobrcarji.
Začel sem malce brskati in nekaj sem našel:

Scott Jurek, 7- kratni zmagovalec Western States 100.Mile Endurance Run (tekme, na katero se je kot edini Slovenec že dvakrat uvrstil tekaški kolega David Kadunc- AVI) je leta 2012 izdal knjigo Jej in teci, 2013 pa se je po dveletni ultratekaški pavzi udeležil teka 2013 Leadville 100 Mile Run in (po želodčnih težavah) dosegel 8. mesto. Spremljati se ga da tudi na njegovem blogu,  kjer med drugim preberemo, da je svoj letošnji prvi tek izvedel z zgoraj omenjeno Jenn.
Anton Krupicka prav tako piše bloge pod naslovom Riding The Wind, tam so dosegljivi rezultati prejšnih let in plan tekmovanj 2014...Lani na UTMB je bil DNF, letos menda spet pride...
Caballo Blanco je žal odšel, 2. marca 2014 pa se bo v Bakrovih kanjonih v Mehiki odvijala že 12. izvedba teka Ultra Caballo Blanco!
Na Born To Run Fan Site pa še kaj o ostalih "akterjih" iz knjige.

Jenn "Mookie" Shelton,  divja deskarka, ki je zašla med ultratekače zato, "da bi postala boljši človek"...
Zgornji citat in vprašanje, kaj je sedaj s tem olimpijskim maratonom: začetek leta 2012 je postavljala normo za kvalifikacije, jo s časom 2:45:01 tudi dosegla, a potem ni bila izbrana za OI v Londonu. Blogov ne piše, brskanje po netu pa da rezultate...Kaj je bilo zanjo značilno? Med tekom je vedno uživala, vedno je bila nasmejana!



In to je sedaj to! Namenoma sem se dotaknil samo nekaterih, za celoto bi rabili knjigo, ki pa nikoli ne bi mogla biti ažurna, ker se stalno nekaj dogaja...


:

Kaj je letos drugače?

Januar 2014 je mimo. Če so bili zadnji meseci 2013 bolj delovno intenzivni in posledično tekaške "suhe krave", mi je januar dal pospeška. 12 tekov  je zelo blizu mesečnega povprečja v najboljših časih. Pomagalo je tudi vreme...čeprav smo dva dni nazaj vihali nosove, da to ni nobena zima, me današnja polmetrska belina ne osrečuje: 4 kratno enourno brezplačno fitnesiranje, 2x včeraj, pa danes zjutraj in potem še popoldne...in še bohvekolikokrat v naslednjih dneh...VAU!

In kaj je drugače?
Tudi lani sem v januarju veliko migal, toda...lani sem bil 100% samo v klancih. Bolj strmo, bolje je. Seveda to niso bili teki. Vertikale! Grizenje kolen. Po vseh štirih, na škrge. Narava, korenine, steze...zgolj moč...ni pa hitrosti.
Letos sem tudi v glavnem v klancih, toda cestnih. Klancih, katere z dovolj trme lahko pretečem. Sorica- Soriška planina. Železniki- Podlonk. Železniki- Prtovč. Železniki- Dražgoše. Cesta. Trma, vzdržljivost in moč! In potem po istih klancih dol. Pospešek, hitrost!

In...
za letos imam hude plane, v katere bi prav rad vključil tekaško srenjo... Ne, niso datumski, niti niso rezultatski...to bi bilo pri mojem življenskem stilu in načinu razmišljana misija nemogoče...bolj sproti...

In...
btw.:stegenjska mišica mi je lani bolje služila, kar me ne navdušuje...

:

7 jurjev ni kar tako

Danes sem se prijavil na najlepši in najtežji puštalski polmaraton!
Včeraj sem si omislil nove superge: saucony triumph 10. Amfibija 40% popusta!
Včasih celo tečem: takole približno 2x na teden kakih 8 km.

Tudi tale prispevek gre na Tekaški forum v "mojo" temo "migam, torej sem" kot moj 7 tisoči prispevek na forumu.
Včasih sem že pomislil, da bi se pri tej številki enostavno umaknil, tako kot sem se pred leti "samoukinil" na FB, sedaj pa ne vem: o samem teku pravzaprav ni več kaj (novega) pisati; od znanosti, ki jo nekateri uganjajo okrog tega (predvsem oprema...), peče glava, služi pa najbolj trgovcem...pa ne bom sedaj brezkončno napletal o tem. Spremenil sem se, ni mi več do razpravljanja...aja, tisti, ki ste na TF, ste morda že "odkrili" moj podpis:

Nikoli ne izgubljaj časa s prerekanjem o nečem, kar ne bo pomembno zadnjih pet minut tvojega življenja! 

Ampak: tekaška srenja je nekaj posebnega, večina so zelo v redu ljudje, na forumu sem jih spoznal veliko, veliko smo skupaj pretekli in če bo vse OK., bomo tudi v bodoče. 

Še nekaj: dobro, da ne delam v pisarni in z računalnikom, sicer bi še kdo utegnil pomisliti, da večino delovnega časa pišem bloge...menda nekatere že skrbi.

LP, vencelj

:

Tradicije se ne prekinja!! Dražgoše 2014

Last minute dogovor
Po vseh dilemah, iti ali ne, najprej velika zahvala Marjanu, da me je vendarle zbezal iz luknje in me z močnimi argumenti prepričal, da ni druge...
Dovolj, da sem v tem tednu najprej prečekiral lansko lovsko s Češnjice na Prtovč, pa potem s Prtovča na Ratitovec in v petek še po cesti s Češnjice na Prtovč...
Potem smo sklenili, da je lanska vendarle preveč brutalna glede na to, da "gremo uživat" in smo jo danes ubrali kar lepo po cesti. 7 komadov! Marjan, Peter, Alen, Stane, Marko na kvadrat (šumadinac in TF član1- domačin iz Železnikov), pa še en...
In smo res uživali! Nobenih detajlov, samo še fotogalerije, te povedo več!
Tale je moja, fotke sončnega vzhoda, ki bi bile lahko enkratne, seveda niso dosegle željenega efekta, žal...
Petrova galerija je veliko bolj obsežna, šel sem skozi celo in nekaj je enkratnih, čudovitih fotk!

Tole je samo za "rajc"




   Ena sama uživancija! Rekordov nismo postavljali, na izi smo do Dražgoš rabili 5 ur, vreme pa neponovljivo enkratno čudovito! 

Drugo leto spet? Pa morda še kakšna tura vmes?

:

Športna priznanja občine Železniki za 2013

V ponedeljek je v dvorani v Železnikih potekala slavnostna podelitev priznanj najboljšim športnikom, športnim delavcem in klubom za leto 2013. Prireditev sem zaradi službenih obveznosti žal zamudil, a sedaj lahko napišem, kdo so bili dobitniki priznanj:

*bronasto plaketo je dobil obetavni nogometaš kranjskega Triglava Klemen Šturm;
*dobitnika srebrnih plaket sta odlična strelka Petra Dobravec in mladi smučarski skakalec Cene Prevc;
*zlato plaketo za športnega delavca so podelili Janezu Rakovcu;
*zlato plaketo za društva in klube sta prejela športno društvo Kamikaze (15 let uspešne organizacije kolesarske dirke na Soriško planino) in Atletsko društvo Železniki (15 let uspešnega delovanja);
*zlato plaketo za športnika občine (že tretje leto zapored) je dobil smučarski skakalec Peter Prevc (letos tudi najboljši športnik Slovenije)...

in to je to za letos!

:::

Črta pod 2013

Poznam jih kar nekaj, ki so se ga bali, zaradi trinajstice. Poznam jih kar nekaj, ki sedaj ugotavljajo, da je bilo res noro leto in komaj čakajo, da ga bo konec ( kot da bo s tem konec norišnice).
Saj, resnici na ljubo, bilo je res pestro, vseskozi se je nekaj dogajalo, veliko dobrega in tudi slabega, ampak o tem sem že pisaril, ne mislim pogrevati...tokrat (zelo na kratko) vlečem črto pod

Tekaško leto 2013
Tekme sem letos oklestil na vsega šest:
18. rekord Šmarne gore
Kokoš trail, Bazovica, Italija
Škofjeloški treking
Najlepši in najtežji mali maraton
Iška treking
Tek na Ratitovec...pravzaprav sedem:
občinsko prvenstvo v krosu.

Nekatere stvari sem počel prvič, npr. zimsko-snežni nočni vzponi na Hujsko, pa poletno tritedensko vsakdanje tekanje v službo in nazaj (2x 5 km dnevno), dokler neprevidno nisem fasal nove poškodbe...
Kljub vsemu sem odločen, da bom v tekaškem letu 2014 več tekel. Lahko se enostavno prepustim času in vidim, kaj bo prinesel, lahko pa si postavim določene cilje in se podam na "trnovo pot" za dosego.
Prvo sem pravzaprav že večkrat počel: vzdržljivostne tekme brez prave priprave...Kdaj sem zadnjič resno treniral? V svojih pionirskih časih, takrat, ko sem bil smučarski tekač!
In zdaj se spogledujem s spomladanskimi maratonskimi izleti: polmaraton Novi sad, Beograjski maraton, pa tudi novoletna voščilnica iz Radencev je ena boljših in zelo vabljiva...Če bi se na katero od njih prijavil, bi me to prisililo (motiviralo) k pripravam.
Vidim pa že en problem...sicer je to čisto moja stvar in stvar moje prednostne liste: v stanovanju naju čaka še prenova kuhinje, trenutno sva (skoraj) vsak večer v načrtih, izrisanih imava že 5 variant, zadevo bova morala počasi doreči in potem sledi izvedba...in to bo ravno v času zgoraj omenjenih maratonov. Če se samo spomnim, kako je to potekalo letos z dnevno in potem še, da je kuhinja veliko zahtevnejša... na tek lahko kar pozabim...
2014 bo zame posebno leto. Okroglo. Želim si ga obeležiti na tekaški način, le tega še ne vem, kako. 
Morda bi mi prav prišla kakšna dobra ideja!?


Dodatek :
Pozabil sem omeniti še eno tekmo: v novembru sem tekel na 6-urnem teku po Slakem vrhu- Sladkih6
:

Vinko Grašič častni občan občine Tržič...

 ...zaradi izjemnih zaslug na področju športa in njegove promocije v občini in širše.
Zadeva sicer ni nova (cca 14 dni), tule si lahko ogledate kratek pogovor z njim za GTV. Pripoveduje o tem, kako je še vedno aktiven, teče in kolesari...
Smučarsko- tekaški navdušenec, nekdanji reprezentant, uspešen trener...nekaj let je treniral v klubu Alples, katerega član sem bil...
Seveda so bili tudi uspehi hčerke Andreje Grašič v biatlonu v precejšni meri njegova zasluga.


Še dve (že objavljeni fotki), na eni Vinko s pionirsko ekipo ALPLES (ohoho, kako daleč je že to), na drugi pa jaz in Vinko par let nazaj na cilju teka pod Kriško goro. Lepi spomini!                                     






                                                                                                                                                                                                                                                                                         








                                                          

Vreme 1A

Ratitovec kar vabi...a pride na vrsto drugič!

Tokrat lovim detajle po gmajnah v okolici Železnikov, proti Kališam in Dražgošam...

Smučišče Rudno je ta vikend že obratovalo!

Teren zasnežujejo, okrog je vse zeleno. Vas v ozadju (zgoraj) so Dražgoše.

Še nekaj detajlov...

"pozlačena" praprot.

Sončna/senčna stran...kot bi bil drug svet.

Mogočen hrast v soncu, igrišče z atletsko stezo v ivju.

Ker sicer nič ne tečem, tudi za konec tedna nisem šel ekstremnih razdalj: v soboto vsega skupaj za slabo uro uživancije, danes sem potegnil na slabi dve uri v kombinaciji tek/hoja z nekaj intenzivnejšimi deli, razgibana trasa z mnogimi klanci, višina med 450 in dobrimi 900 m...
Ampak sem imel kar srečo: v petek mi je na palec leve noge padel...verjeli ali ne...štirikilski kozarec medu. Si predstavlajte, kako bi to izgledalo, če bi se razbil!? Na srečo ga je moj palec ublažil, da je ostal cel. Je pa bolelo v petek in včeraj kot hudič, bal sem se, da je kaj počilo in bo treba slikat. Pa kaže, da ni...danes bolečine skoraj ni več in kaže, da je le udarjeno. Uf, mi je odleglo...

Planinski vodniki PZS in še kaj...

Planinska založba...številni zemljevidi, planinski vodniki, plezalni vodniki itd.
Vse pa v planinski Spletni trgovini!

Doma imam veliko zemljevidov. Ko sem par let nazaj lomastil po območju VKP, sem si omislil karte tistega konca. Ko smo se kvalitetno izgubljali po Golteh, Smrekovcu in tam okoli, sem se ponovno založil z zemljevidi tega področja itd.,...pravzaprav bi lahko s pravim zemljevidom geografsko pokrival skoraj vsak košček Slovenije. Karto Škofjeloško in Cerkljansko hribovje pa itaq vsakih par let kupim novo, ker je stara izrabljena. Pred leti, ko sem prvič krenil peš iz Škofje Loke čez hribe v Železnike (po južni varianti, čez Lubnik do Zaprevala, pa v Rovte in potem skozi Smolevo v dolino)*, nisem s sabo vzel drugega kot karto (niti pijače). Tako v vsakem trenutku najbolje veš, kje si, kaj se nahaja na levi in kaj na desni, najbolje si zapomniš pot in kasnejše povezave...tega sedaj z GPS-om ni več...vodi te mašina, v resnici pa nikoli ne veš, kje v resnici si in brez mašine drugič nimaš šans, da najdeš pot. Ja, isto je, če se kam pelješ: vklopiš garmina, v resnici pa pojma nimaš, kje si.

Zgodbica o tem, kako je naneslo, da sem se podal peš iz Škofje Loke v Železnike
V prejšnem odstavku sem nekaj napisal o poti in medtem sem se spomnil, kako je sploh prišlo do tega. Tega je sicer že (verjetno) 20 let nazaj (lahko bi pobrskal in našel celo točen datum, pa nima veze), pa vendarle: včasih sem zjutraj (kakšno soboto ali nedeljo) šel na AP v Železnikih in se z busom odpeljal v Sorico ali na Soriško planino, takrat so te povezave še delovale, in potem šel peš čez Ratitovec nazaj v dolino. Enkrat stojim na postaji, kar se pripelje bus iz Železnikov proti Škofji Loki. Tokrat je bil tisti za dol preje kot tisti za gor. Klik v glavi: kaj pa če spremenim načrt? Pičim čez cesto in na bus za Škofjo Loko ter na pot spoznavanja novih krajev. 



Zadnjič sem po naključju naletel na vodnik po Škofjeloškem in Cerkljanskem hribovju, ujel 50% popust (do 15. novembra je bil, kot izdelek tedna) in sedaj ga imam. Zanimiv je opis območja, ki ga zajema vodnik: včeraj, ko sem štartal v Škofji Loki (Puštal), bi po "ljudski logiki" vsaj Sv. Andrej in Ožbolt ter Osolnik spadali k Škofjeloškemu hribovju... ampak ne, so jih že dali polhograjcem. V vodniku so hribi nad Sorškim poljem (od Križne gore vse do Jošta in Špičastega hriba, ne pa tudi nadaljevanje preko Mohorja in naprej proti Ratitovcu).
Kakorkoli že, svoj izvod vodnika sedaj imam in moja stvar je, da ga čimbolje izkoristim(va)...mislim, da se bo našla marsikatera dobra ideja za krajši izlet ali daljšo turo.
VKP ( in še marsikatera druga pot) pa še vedno čaka na realizacijo...čas kar nekam prehitro beži.

Izdelek tega tedna, od 14.11. do 21.11., s 25 % popustom lahko dobite knjigo avtorja Vikija Grošlja GOLA GORA, Nanga Parbat (8125 m)...


:

Po trasi najnaj 21 (Puštalski krog 17. novembra 2013)

Vremensko solidna nedelja sredi novembra, samo treba se je odločiti, kam? Možnosti je več:

• dve sta povezani s Kranjsko zimsko tekaško ligo , danes je bil na vrsti tek s Stražišča na Jošta...lahko bi šel malo pogledat npr. z Mohorja, malo pofotkat in poklepetat...ali pa kar tekmovat;
• na Obhodnici Ratitovec sem pred 14 dnevi zbral vse žige, manjkata mi še planina Klom in Kosmati vrh, bo enkrat treba...;
• že nekaj časa me je vleklo na ponovitev najlepšega in najtežjega malega maratona, nekaj časa sem imel v mislih razpis oz. vabilo na Tekaškem forumu, potem sem se pa danes zjutraj kar odločil in šel!

Izhodišče v Puštalu, smer standardna, kot na tekmi: Sv. Andrej, Sv. Ožbolt, Selo, Sv. Jedert, Tošč, Gontarska planina, Osolnik...

Zanimivosti, ki sem jih opazil (na tekmi pač ne):

• za cerkvijo sv. Jedrti

se pričnemo vzpenjati skozi borov gozd proti Tošču. Steza nas najprej vodi na greben, ki nas potem pripelje na 1021 m visoki Tošč (glede na to, kako se mi je danes ta del poti vlekel, bi ga lahko poimenoval večna pot)...prvič sem opazil izrazito razliko v  poraščenosti grebena: z južne strani borovci, s severne pa bukev. Jeseni, ko so bukve brez listja, je to še posebej opazno, če pogledaš z vrh nazaj proti Selu, se prav vidi linija.

• zanimiv napis na vrhu Tošča: 
  
   
• vrvična vremenska napoved na Osolniku:

                                               

• ponekod še kuhajo kopo:

• na poti srečujemo veliko križev, kapelic in crkva...tisti, ki hodijo k maši in mislijo, da morajo biti tam (vsaj) vsako nedeljo, bi s tem, da naredijo en krog, lahko dobili "odpustek" od maše za par mesecev, pa še veliko več bi naredili zase...

V tem času je polovica trase prekrita z listnato preprogo. Lepo, a to ima svoje slabe in dobre strani: če je listja na 20 cm debelo, nikoli ne veš, kaj se skriva v njem (korenine, skale, razmočena prst itd.) in to je lahko nevarno za zvine, padce, zdrse...  poleg tega "gaženje" listja oteži hojo/tek...Dobra stran je, da je pristanek v listje po padcu mehkejši...menda...tega danes nisem preverjal...

 Album slik!



: