Kaj sedaj?

Eto, pojma nimam!
Moja zadnji tekmi sta bili Naj naj mali maraton 20. aprila  in   Iški treking 21. aprila, potem pa kup dela doma in v službi, vrsta stresnih dogodkov z verjetnim močnim vplivom na nadaljne življenje (mislim predvsem  na spremembe, ki jih dogodki prinašajo s sabo) in navsezadnje moja odločitev, da moram nekaj ukrepati v zvezi s kroničnimi težavami s križem in sanacijo stare poškodbe...
Sedaj je fizioterapija mimo, v tem času nisem tekel in, po pravici povedano, si komaj upam začeti, ker komaj verjamem, da bo kaj dosti bolje kot prej. Po eni strani razmišljam, kako naprej, po drugi strani sicer že malo pogledujem za tekmami (letos sem enkrat spet pomislil na sladkih6 ), a mislim, da si je vendarle bolje vzeti malo več pavze in potem "bolj zagvišno" naprej. Sezona je itak mimo...

In tako zaenkrat ne vem prav nič, nič ni jasno, vse je...Magla

Sedaj tudi bolj spoznavam, kaj mi je tek v resnici pomenil. Fizično sem čez glavo dovolj aktiven, da mi za "pokrivanje primankljaja" teči res ne bi bilo treba. Poleg tega, da sem v tekaškem svetu spoznal in se družil s čudovitimi ljudmi, zašel v marsikatere kraje, za katere sicer ne bi niti slišal, včasih preizkušal meje svoje zmogljivosti...lahko rečem (glede na svoje trenutno stanje), da mi je bil tek v veliko oporo pri samozavesti...

Se vidimo!

:

Sanacija nediagnosticiranih poškodb

Kako si naivneži predstavljamo zdravljenje poškodb?
Ko neka bolečina traja dovolj dolgo in postane nadležna ali pa nas že obremenjuje pri normalnem funkcioniranju tako pri delu (služba in domača dela) kot tudi pri izvajanju prostočasovnih dejavnosti, kot je npr. v mojem primeru tek, bi bilo najbolj normalno, da se sprehodimo do svojega zdravnika, ki seveda ni specialist za vse, zato nas pošlje z napotnico k pravemu specialistu za določeno področje, ta najprej diagnosticira stanje in temu sledi ustrezno zdravljenje.

Kako zdravljenje poteka v resnici?
Tole sem napisal takoj po dopustu, mislim, da sem dolžan nadaljevanje o poteku...
Torej, 9. septembra sem po mesecu zdravljenja (oz. lajšanja bolečin) z naklofenom pričel z fizioterapijo. Prvo vprašanje terapevtke je bilo, če gre za dokazano lumboishialgijo. Seveda ne, diagnoza ni bila nikoli postavljena...
En teden sem hodil zjutraj ob 7. uri za tri ure (kvihtat) v službo, potem za dve uri na terapijo in potem spet v službo. Potem sem bil en teden brez terapije, "ker je, glede na to, da gre za kronično težavo s križem, s terapevtskega stališča vseeno, če za en teden prenehamo in nadaljujemo spet 23. septembra, tako bom lahko na terapijo šel zjutraj pred službo, kar v tem tednu ne bi bilo mogoče". In tako jutri spet nadaljujem s terapijo, v tem tednu pa sem delal povsem običajno v delavnici in na terenu, zvečer pa "nepremičnina". Trd, polomljen, kot bi bil pretepen...in konec tedna spet na naklofenu.

nadaljevanje...

Berem o rekreaciji

Prejšni teden sta mi v roke prišli dve reviji: prva je posebna številka revije Fit Polet o teku, druga pa nosi naslov Naša lekarna,  oglašuje se kot "revija za zdrav življenski slog", dobi se jo brezplačno v lekarnah, ima pa (poleg oglaševanja farmacevtskih izdelkov) tudi nekaj zanimivih vsebin, ki mi zadostujejo, da nobene številke ne izpustim. Sedaj je aktualna že številka 75, letnik 08//september 2013.

In kaj je v revijah tako zanimivo, da se mi zdi vredno omenjati?
V obeh sem naletel na članka, ki v enem delu govorita o isti stvari...morda z drugimi besedami, a bistvo je isto...kaj je rekreacija in njen pravi namen... pa grem kar brez dolgovezenja na citate:

Revija Naša lekarna, stran 28 v članku (oz. intevijuju) Srce nas ubija:
>Redna rekreacija je zelo primerna za ohranjanje kondicije srca. A v zadnjih letih se zdi, da na tem področju kar malce pretiravamo, še posebej s trendovskimi visokointenzivnimi vadbami. So te primerne za ohranjanje kondicije srca? Kakšne so lahko posledice prenaporne vadbe za srce?<
Rekreacija ni športni trening! Rekreacija mora biti poleg telesne vadbe tudi psihična sprostitev. Telesna vadba mora biti prilagojena telesnim zmogljivostim rekreativca....Prava je tista rekreacija, ko se ure telesne vadbe že vnaprej veselimo. Pri zapletenejših oblikah rekreacije je priporočljivo, da jo vodi strokovnjak, ki rekreativcu izdela prilagojen načrt vadbe in vadbo tudi spremlja. Tako se izognemo poškodbam in morebitnim neželenim učinkom na srce in žilje. Za pozitiven učinek pa naj bo rekreacija stalna, brez večjih prekinitev.
Prav je, da bi se na rekreacijo navajalo že otroke, s tem se ustvarja nekakšna rekreacijska kultura. Pogosto pa se z intenzivno rekreacijo začno ukvarjati ljudje v četrtem ali petem desetletju življenja in želijo dosegati izjemne rezultate v dejavnostih, ki jih prej niso izvajali. S svojim zdravnikom se o vadbi ne posvetujejo, na strokovno vodstvo se požvižgajo. Poleg tega so morda še na kakšni ekstremni shujševalni dieti. Drug ekstrem so posamezniki, ki brez telesne pripravljenosti v prvem večjem snegu čistijo sneg z vso vnemo ali pa v poletni vročini na vso moč igrajo tenis. Ob tem si še predstavljajo, da so mnogo naredili za svoje zdravje. Takšna "rekreacija" se lahko konča tudi v bolnišnici na urgentnem oddelku.

                                      ********************************       

Revija Fit Polet, stran 82. kolumna Pretreniran in izmučen:
 Medtem, ko je izzivanje meja zmogljivosti človeškega telesa v vrhunskem športu nekako samoumevno, za nas vse razumljivo, se mi to pri rekreativnih športnikih zdi še najmanj vprašljivo, vsekakor pa nesmiselno. Zakaj se mnogi podajajo v skrajen napor, zakaj se s štoparico v roki in z drugimi merilnimi instrumenti trudijo z nabiranjem kilometrov in krajšanjem časa? Najprej mi pride na misel, da bi se radi dokazovali, sebi in drugim, ker jim ni uspelo kot tekmovalcem....
...Vrhunski športnik bo šel do skrajnosti in to bo vzel v zakup, navsezadnje je to njegovo poslanstvo, ki je več kot delo za preživetje. Kaj pa rekreativec, ki gre do skrajnosti? Moje mnenje je, da je zgrešil namen.
Ruski zdravnik Vladimir Frolov pravi, da raziskave kažejo, da bivši vrhunski športniki v povprečju hitreje ostarijo in so v starosti v slabšem zdravstvenem stanju kakor tisti, ki v mladosti niso trenirali.- vztrajne in skrajne telesne obremenitve slabo vplivajo na različna tkiva, splošnemu zdravju pa dolgoročno škodujejo tudi fiziološke reakcije na stres. ...Seveda ta ugotovitev ne nasprotuje temu, da se številni stresu uspešno upirajo s tekom. Tek je najbolj enostavna oblika rekreacije: primeren je za vsa obdobja življenja, je poceni in zanj ne potrebujemo strokovnega vodenja. Tek je kot zdravilo, ki zdravi tako dolgo, dokler ne pretiravamo z njim ter povzročimo več škode kakor koristi. Če samo po teku preveč utrujeni za vsakdanje delo in druge obveznosti, pomeni da smo porabili še energijo, namenjeno za obnovo organizma in normalno delo imunskega sistema. Pretrenirani rekreativci so veliko bolj občutljivi za prehlade, virusna in bakterijska obolenja.
...Prvi korak bomo naredili že s tem, da damo na tehtnico koristi in pasti vztrajne vadbe. Ta pa nikoli ni samo fizična: energija telesa, ki je ključna in odloča, kako uspešni bomo, je posledica uravnovešenosti čustev in duševnega zdravja, prizadevanje zanju pa je tudi nekakšna vadba...(Marjan Ogorevc, bioterapevt).


                                       ************************************

Vrhunski dosežek

"Slovenski tekači imajo že 17 let svoje poljudno strokovno glasilo – toda ali je res "priteklo" do vseh, ki bi ga radi brali? Vrhunski dosežek je v 17 letih izhajanja objavil okrog 1700 člankov mednarodno priznanih trenerjev in športnih znanstvenikov, zvečine o treniranju vzdržljivostnih tekov in vsem, kar je povezano z njimi: značilnih poškodbah, prehrani, načrtovanju in konkretni izvedbi treninga.
Zanesljiv pripomoček za varno ukvarjanje z rekreativnim in vrhunskim športom." (citirano)

Založnik in urednik revije je "bivši atlet, športni strokovnjak, prevajalec in zagovornik  narave" Janez Penca.
Na revijo sem bil prva leta naročen in sem jo z veseljem prebiral, še danes včasih posežem po tistih številkah, sedaj pa imam v svoji zbirki tri njegove prevode knjig: Veliko idejo, Hipotezo o sreči in Značaj je vse... zanimivo, kot tekač pa nimam njegove knjige Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto.

Zadnje čase pa rad preberem bloge Janeza Pence, ki jih žal piše bolj poredko, a so vredni branja...zadnji je še precej svež in nosi naslov Urednik o teku.

Kaj nam povedo številke?

Gorenjski pokal v rekreativnih tekih

Najprej je bila tema, v kateri sem se spraševal, zakaj udeležba na pokalnih tekih upada in hotel slišati tudi mnenja drugih tekačev. Nekaj odgovorov je bilo,  med drugim zanimivo, "na glavo postavljeno" Uroševo mnenje... vsi prispevki so dosegljivi na zgornji povezavi. Kakšnih svojih interpretacij ne nameravam delati, vse skupaj naj bi bilo bolj v razmislek in pomoč organizatorjem.

Potem sem malce premetal številke in nastalo je tole (statistika za zadnjih 6 let):

Upoštevana je samo udeležba na tekih za odrasle. 

Tudi tukaj si (sedaj) ne bom dovolil nikakršnih komentarjev, to so zgolj številke, ki si jih lahko vsak razlaga po svoje, da ne rečem tako, kakor komu bolj usteza...

Vendar pa, čeprav jaz raje ne komentiram, bi si od vas, bralcev, želel prav tega. Čim več mnenj, zlasti pa predlogov, kot odgovor na ta prispevek, prispevek na zgornjem linku ali pa kar na Tekaškem forumu!

Toliko zaenkrat in vabljeni na zadnji tekmi letošnjega gorenjskega pokala v Sorico (14. septembra) in Šenčur (5. oktobra)!

Gorenjski pokal.

:

Tekaški trendi

Tek je v zadnjih letih postal moderen. Tekačev je vse več, tudi tekov je vedno več. S tekom je prav tako kot z modo: postal je tržna niša za trgovce, tekači pa v večini temu sledijo in nabavljajo tudi kup stvari, ki jih v resnici sploh ne rabijo. In tarnajo, kako je vse drago.
Aha, sem že skrenil...hotel sem pisati o nečem drugem:

Kaj se dogaja z regijskimi pokalnimi tekmovanji? 
Za gorenjski pokal je očigledno, da je udeležba v upadanju. Zakaj je temu tako in kaj bi bilo potrebno storiti, da bi postal (spet) bolj zanimiv za tekače. Vem, da se organizatorji tekov trudijo po svojih močeh, a njihov trud ni poplačan in potem se lahko začnejo spraševati o smiselnosti.
Tekači morda porečejo, da so predrage prijavnine, istočasno pa množično derejo na bistveno dražje prireditve. Po drugi strani pa ravno toliko sodelujem pri organizaciji, da vem, da taki teki ne prinašajo nobenega dobička (prej zgubo), tako kot je včasih slišati očitke.
Nekdo bo rekel, da bi hodil na teke, če bi bilo več gorskih, spet drugi bi raje ravninske, a luksuz delitve pokala na gorskega in ravninskega si zaenkrat lahko privoščijo le primorci...pri ostalih je najbolje, da so teki različni in je za vsakogar nekaj.

OK., ne bom več dolgovezil, res pa bi si želel čimveč mnenj in (konstruktivnih) idej, kako naprej...

:

9. tek na Dražgoško goro, 25.8.2013

Tekel nisem, je pa tako blizu, da sem šel pogledat in navijat. Najprej na Rudno na štart, nato sem pustil avto pri brunarici v Dražgošah  in se v naselju pri cerkvi priključil na progo. Po progi sem šel do naselja Jelenšče (najviše ležeče dražgoške hiše pod Bičkovo skalo ), nato pa krožno do OŠ, kjer je bila razglasitev rezultatov in nazaj na izhodišče.
Nekaj sem slikal, ampak tekačev res ne bom nikoli več, so prehitri in potem je sama megla, slike pa ničvredne. Tokrat jih ne bom niti sortiral in izločal, kar je- je...sicer so pa Dražgošani imeli svojega fotografa (kolikor vem) in bo imelo večjo uporabno vrednost... 55 slikc!
Vreme je bilo pravo za tek, razgledov zaradi megle ni bilo, za tekača pa itak ni lepšega, kot da nedeljsko dopoldne preživi v družbi somišljenikov, čeprav sam ne teče. Včasih je pa fajn kakšno tekmo tudi samo gledat.

Rezultati so tukaj

:

Na dopustu sem tudi tekel!

V mojem popoldanskem dopustniškem prispevku sem se veliko ukvarjal z obrobjem, nič pa o samem teku.

Torej:
* kljub bolečini sem stisnil zobe in tekel ob podpori naklofena in "raznih žavb", preostali del dneva sem itak bolj kot ne počival. Sicer pa, če bi zdravnik mislil, da moram samo počivati, bi me dal na bolniško...;
* tek je postal moda, srečal sem veliko tekačev, v glavnem pa tečejo ob obali;
* med drugim sem srečal kar nekaj znanih tekačev, z Janezom sva opravila tudi skupni jutranji tek, začenši ob 6:00.  Hvala za družbo!;
* tekaških tras v okolici Barbarige je toliko, da bi jih lahko opisoval v posebni temi. Kot sem že napisal, večina se raje drži obale, meni so bolj všečne tiste po makadamskih cestah v zaledju (izbira je velika in eno tako sva izbrala tudi z Janezom), Pavle raje teče po asfaltu proti Fažani...
* tekel sem ob različnih urah, izogibal se nisem niti vročini (popoldanski teki);
* še kaj? Nič pametnega mi več na pade na misel, zato naj bo zaenkrat toliko!

Dopust je mimo!

Fajn je bilo. Letos smo spet enkrat imeli malce cenejšo družinsko varianto v tekaškem raju...no ja, jaz sem sicer  tekaško spet bolj tako-tako, pa ne gre za kakšno pretiravanje s kilometri ali intenzivnostjo teka, pač pa za še vedno nesanirano poškodbo z lanskega 7. septembra, katere sanacija se ni odvijala ravno po željah (če temu, kar sem počel sploh lahko rečem sanacija), potem pa je poškodba dobila svojo "nadgradnjo" še letošnjega 18. julija: usoden je bil en spotik, ki je v križu, kolku itd. naredil prave premike...Potem sem si rekel, da je vendarle čas, da nekaj ukrepam in sem se znašel pri dohtarju. "Vnetja se zdravijo z naklofenom", pri meni ni bilo nič drugače, a danes po 20 dneh stanje ni bistveno boljše. En teden sem še delal, sedaj sem bil na dopustu (privoščil sem si celo masažo), danes spet v službi. Dokler mirujem, je OK., ko pride do obremenitve (delo ali tek), boli. Sedaj (mislim da) se mi obeta fizioterapija.

Pa ne bom samo jamral, to je neproduktivno...bo že kako oz. dajmo času čas! Morda o poteku napišem kaj več kasneje...

Še nekaj slikc z dopusta.

Višje se v tej vročini lažje diha

Seveda!
Med 38°C, kolikor je kazalo v  petek v Ljubljani, ko smo montirali eno kuhinjo (na srečo je bilo v prostoru hladneje), in pohajkovanjem na svežem zraku po jelovških gozdovih pri prijetnih 24-ih stopinjah je vendarle velika razlika. Priložnosti nisva zamudila...Dvakrat sva bila na Ratitovcu, z jelovške strani je lepa pot, bolj v senci, včeraj pa sva se ustavila na Soriški planini...

Je kaj novega?

Ja, na Ratitovcu so naju presenetili alpski svizci...saj vem, da jih je v naših alpah veliko, a na Ratitovcu jih do sedaj še nisem videl. So pa kar plašni in se hitro umaknejo.

Druga novost prihaja iz Soriške planine: sedežnica deluje tudi poleti! Seveda midva nisva izbrala te možnosti, proti vrhu sva jo ubrala po sankaški stezi...

Zjutranja klasika...

Moji jutranji teki v službo in popoldanski iz službe so postali že klasika. Začel sem 26. junija in danes je bil to 13. tek. Vsak dan dvakrat po cca. 5 km.
Jutranji so sveži, temperatura okrog 15°C, popoldanski sončni in vroči. Vsega se je treba navadit.
Konec tedna sem naredil en lep in razgiban 15 km krog v naravi na področju Sorice in  Petrovega brda...

Zaenkrat si še nisem izbral nobene tekme, so pa v planu...že malce pogrešam tekaško druščino...

Se vidimo!

1...2...3...gremo!

Zelo na kratko: namesto uvoda ena hitra, udarna na one,two, three, four (ne morem iz svoje kože).

Gremo dalje: pred kratkim sem v dnevniku obetal, da se nemara okrog 6666 prispevka s TF selim nekam v tri krasne. Sedaj sem na 6666, pa s tem ne bo nič: tek je nepogrešljiv, TF pa mi je dal že zelo veliko (če se samo ozrem nazaj na zadnja tekaška leta, nova znanstva, nove izkušnje...preveč, da bi pisal...) in seveda ne grem nikamor. Namesto tega sem  letošnji projekt prenove stanovanja pripeljal skoraj do konca in ta teden ponovno pričel s tekom. Včeraj in danes je avto ostal doma, v službo sem tekel. Ne po cesti, me kdo še ubije, zadaj za Soro po kolovozih in stezah. Dokler je dolg dan in je zjutraj še svetlo, bo šlo...
LP in se vidimo na kakšnem teku!


*

Gorski maraton štirih občin 2013

Dober teden do tekme, rok za prijave se izteče 7. junija!

Letos bo tekma potekala na ponovno spremenjeni trasi, štart se seli v Podbrdo, s tem pridobi dodatne 4 km in tako postaja prvi pravi gorski maraton z dolžino 42 km.

Vseskozi sem računal, da bom tudi tokrat zraven, a se je obrnilo tako, da nima smisla:

1) brez treninga se na teku na Ratitovec morda še prešvercaš, čeprav ni lahka tekma, na gorskem maratonu pa nimaš šans...
2) dokler ne zaključim svojih domačih projektov, ne tečem ob delovnih dneh! Enostavno ne gre...

Saj bo počasi...te dni belimo...
 

LP

18. tek na Ratitovec- 2. junij 2013

1) Vreme je bilo na naši strani! 
Zbudil sem se zjutraj ob 5. uri, takrat je še rahlo deževalo. Ob 6. uri sem se sprehodil čez Kres  in za Ratitovcem že ujel jasnino,  ki je obetala, da se bo vreme izboljšalo in morda celo zdržalo, čeprav je današnje dni tako spremenljivo, da nikoli ne veš. Imeli smo srečo!
2) Danes ni bil dan za rekorde!
Kosovelj je potegnil takoj na štartu in pustil konkurenco daleč za seboj: Aliča 3 min, Bregarja 5 min...
Nočno deževje je vendarle naredilo svoje, proga je bila ponekod blatna in tako je bil Mitja  2 min 24 s za svojim rekordom, Mateja, ki je zmagala pri ženskah, pa 23 s za svojim rekordom proge. 
Alples timing je "v koraku s časom" in tudi z rezultati  so bili hitri. 

Čestitke vsem tekačem!

3) Moj tek/hoja po pričakovanju! 
Rekordne količine teka zadnje mesece so dobra popotnica za NErekordne rezultate na nastopih. Na celotni trasi sem sicer zadnjič nastopil leta 2008, potem sem 4 leta sodeloval v ekipnem teku na kratki progi s Prtovča na vrh, letos sem se pa ponovno odločil za celoto...realno sem si dal 10 min pribitka na prejšne rezultate in s časom 1:35:50 100% izpolnil plan.
Hoje je bilo pri mojih gorskih tekih vedno veliko, takole brez treninga pa še več. Po oceni sem danes prehodil vsaj 70% proge. Samo, da klanec vidim, že hodim.
Kljub vsemu sem zelo zadovoljen, čudežev pač ne gre pričakovati.


.
 

Ratitovec, Železniki, ob 6:00

Tek na Ratitovec, 2. junij 2013
Jutranji sprehod po trasi proge za otroške teke.

Zdaj gre zares!

Znova rekordno

Odkar se rekreativno ukvarjam s tekom in tega je približno zadnjih 20 let, je maj 2013 spet rekorden! V celem mesecu sem zbral en tek in dva vzpona s Prtovča na Ratitovec...katastrofa!

Ko sem se prijavil za tek na Ratitovec, sem pričakoval malce več teka v drugi polovici meseca, a tega ni bilo...no, sedaj sem vendarle odločen, da grem, si bom pač rezerviral malo več časa.
Razen če...če bi, npr. na TF sestavili ekipo, bi se morda odločil za skrajšanje in bi spet šel takratko, s Prtovča na vrh.

.

Frišno beli Ratitovec, 26.maj 2013

18. tek na Ratitovec je točno čez en teden, v nedeljo, 2. junija!

 
Zadnje dni je na višini nad 1000 m padal sneg, pa sem si rekel, da grem pogledat nove razmere. Hitra odločitev danes zjutraj. V dolini vse zeleno, trava primerna za košnjo, temperatura 7°C. 

Med vožnjo proti Prtovču sem se nekajkrat ustavil in naredil majhno galerijo fotk.

                                      Podlonk, zadaj Ratitovec.

                                        In sem že na Prtovču.

Proti vrhu sem nadaljeval po levi varianti čez Poden, tam, kjer gre tudi trasa teka. Malo nad Prtovčem je bilo sprva le nekaj sledi snega, nato pa vedno več.

Temperatura pri koči 0°C, padlo ga je menda 40 cm.
Mislim, da ga bo ob ugodnem vremenu hitro pobralo, tako da zaenkrat ni panike.
Odločil sem se za krožno pot, zato sem šel dol na Razor, je tudi pot bolj shojena.

Moj drugi današnji cilj je bil po 25 netekaških dneh in le en teden pred tekmo preveriti svojo pripravljenost. Čeprav sem bil v tem času (preveč) fizično aktiven, pa nisem počel nič specifično tekaškega. Ugotavljam, da kondicija ni slaba, problem je le nevajenost organizma na intenzivne napore.

Se vidimo!

.

Delo...

...delo in samo delo se kaže na vseh koncih. Kot sem že zadnjič napisal: "med prvomajskimi prazniki sem zaradi okoliščin naredil doma le 10% načrtovanega in sedaj na vseh frontah lovim izgubljeni teden. Dela čez glavo."
V službi imamo "povečan obseg del", poleg tega pa delam še na večih "domačih projektih" in v tem tednu se je vse skupaj odvijalo "od teme do teme" (o domačih projektih kaj več po zaključku, skupaj s slikicami).
Da je dela dovolj, je čisto v redu, slabo pri tem je, da:

- sem  iz dneva v dan bolj utrujen, konec tedna "cunja";
- že od 1. maja nisem tekel. Danes sem imel v planu KBK, bil sem prijavljen s plačano prijavnino, pa se ni izšlo.
Za povrh vsega pa bo v spremenjenih okoliščinah treba bistveno več časa nameniti kmetijstvu, ki je, žal, v resnici samo precej drag hobi.

Zaključek: projekte čimprej zaključiti (čeprav se v ozadju že kažejo novi), končno posaditi tisti krompir, ki ga zaradi časovnih in vremenskih ovir do sedaj še ni bilo možno ter končno spet obuti superge, sicer mi ne bo preostalo drugega kot to, da se nekje okrog svojega 6666. prispevka na Tekaškem forumu  ustavim in presedlam na forum "pod svojo streho" ali/in katerega od kmetijskih forumov. 
Bolj za šalo, v resnici to ne bo šlo, najboljši forum, TF, mi je dal in mi daje toliko, da...se me še ne boste znebili.


:

Brez naslova...

Sedem aprilskih tekov
Ja, res je, aprila sem tekel vsega sedemkrat. Trikrat sem bil na trasi najlepšega in najtežjega malega maratona, dvakrat ogledno in enkrat tekmovalno, potem na Iškem trekingu, enkrat sem tekel pomotoma, ker sem na sredo mislil, da je četrtek, dve krožni trasi sta bili pa na "mojih terenih", prva Železniki- Kališe- Sv. Križ- Selca- Dolenja vas- Sv. Miklavž- Železniki, druga pa Sp. Danje- Podrošt- Ravne- Torka- Sp. Danje. To zadnjo sem nato ponovil še 2. maja v obratno smer in to je bil moj zadnji tek...zaenkrat...

Tek trojk 2013
Že začetek februarja sem objavil, da "se letos ne grem več!". Po tragičnih peripetijah pred in med prvomajskimi prazniki, ko je malce dišalo po zarečenem kruhu, o čemer sem pisal v drugem spletnem dnevniku (in ste nekateri morda celo brali), je sledil epilog, dodan kot komentar v taisti dnevnik...In letos na trojkah res ne tečem, niti na takratki...
Saj je kar prav, imam doma čez glavo dela, itak ne vem, kdaj bom zaključil...

Pušeljc gorskih tekov
Dobra ideja, nobenega točkovanja, zgolj udeležba na vseh štirih "rožicah": KBK, tek na Ratitovec, GM40 in Črna prst.
Bi, ampak zadnja se mi že prekriva z veselim dogodkom...in moj pušeljc bo imel le tri rožice (če bo vse po načrtih). Ja, škoda Črne prsti, je lepa tekma, čeprav sem bil do sedaj le enkrat (takrat, ko je štela za pokal Slovenije) in bi bil že čas...

Kakorkoli že, gremo naprej, čez en teden jo šibamo s Kopačnice na Blegoš in nazaj, 2. junija pa domači tek na Ratitovec ...in 14 dni zatem gorski maraton štirih občin.
Se vidimo!

:
 

Iška treking, 21.4.2013

Štart druge tekme letošnje slovenske treking lige je bil tokrat v lepem naravnem okolju Iškega vintgarja. Mokrški gozdovi in Krimsko pogorje nudijo lepe možnosti za izvedbo trekinga in organizatorji so jih, v kombinaciji z Ljubljanskim barjem, dobro izkoristili. Karte, ki smo jih tekmovalci na vseh treh razdaljah (najkrajša aktivna- dobrih 10 km, srednja pohodniška- 20 km in najdaljša ultra- 40 km) dobili v roke pred tekmovanjem, so izgledale takole!
Glede na to, da sem včeraj predihal najlepši in najtežji mali maraton , se tokrat za spremembo nisem odločil za ultra treking, pač pa za 20 km pohodniško varianto. Pravilna odločitev! Na daljši progi je v cilj prvi prišel Marjan Zupančič (5 ur in pol), nedaleč za njim pa Toni Vencelj in prva ženska, Katja Kegl. Bravo!
V pohodniški kategoriji je bil prvi v cilju Gregor Mlakar, drugi Miha Vidali, za njim pa Bojan Jevševar, ki mi je v zadnjih vzponih nekoliko pobegnil in sem tako pristal na 4. mestu. REZULTATI!

Čestitke tekačem in čestitke organizatorjem!

Naslednja tekma: Zlati treking v Logarski dolini


: