- 10 x sem tekel začetek meseca na dopustu v Vrbniku;
- 10 x sem vstal zjutraj pred službo in šel za dobre pol ure tečt;
- 30 x sem tekel v juliju do današnjega dne. Bili so dnevi, ko nisem tekel, a so bili tudi dnevi, ko sem tekel po dvakrat;
petek, 29. julij 2011
Okrogle številke
Julij mineva v znamenju okroglih številk:
četrtek, 28. julij 2011
Motivacija
Vsak ima svoje razloge, zakaj je pričel s tekom. O tem je bilo že kar nekaj napisanega, Tekaški Forum ima temo, v katero člani lahko vpisujejo svoje razloge, zakaj so se podali na tekaško pot.
Druga stvar je motivacija, ki tekača žene naprej, da v teku vztraja, da nekateri vsak dan, večina pa bolj poredko (nekajkrat tedensko), a vendarle redno obujejo superge in gredo odtečt svoje kilometre. Tudi motivacija ima svojo temo na TF...
Napisanega je že veliko, zato bom karseda kratek...ko se že ukvarjam s knjigo Ultramaratonec Deana Karnazesa, bom navedel le par citatov, razmišljanj o začetkih in motivaciji:
Na lep primer družinske podpore, pravzaprav celega družinskega projekta, pa smo naleteli včeraj, ko je Nejc nadvse uspešno opravil z najvišjimi vrhovi naših treh gorskih skupin...Slovenski Alpski Trio.
Druga stvar je motivacija, ki tekača žene naprej, da v teku vztraja, da nekateri vsak dan, večina pa bolj poredko (nekajkrat tedensko), a vendarle redno obujejo superge in gredo odtečt svoje kilometre. Tudi motivacija ima svojo temo na TF...
Napisanega je že veliko, zato bom karseda kratek...ko se že ukvarjam s knjigo Ultramaratonec Deana Karnazesa, bom navedel le par citatov, razmišljanj o začetkih in motivaciji:
- Moja filozofija glede vadbe in treninga sledi načelu, da moraš to, kar počneš, ljubiti. V nasprotnem primeru vse skupaj doživljaš kot eno samo garanje in ne vztrajaš prav dolgo...Izbrati si morate nekaj, česar se boste veselili in kar vam bo predstavljalo strast.
- ...Jaz pri teku vztrajam zaradi občutka pustolovščine...Če zagledam kaj zanimivega, se ustavim in se razgledam. Srečujem se z divjimi živalmi, gledam vzhajajočo luno, čutim, kako pada temperatura in narašča vlaga v zraku. Pogovarjam se z ljudmi ob poti. Večina je prijaznih in moja čudna navada v njih vzbudi zanimanje. Nekateri mi mahajo, ko se peljejo mimo, drugi trobijo in mi kažejo "enoprste" znake.Vse to se mi zdi vznemirljivo, je kot potovanje v divjino. Ko sem potopljen v pustolovščino, ni nikoli dolgočasno.
- Zame je motivacija nekaj, kar zahteva samodisciplino in predanost. Zagotovo pridejo dnevi, ko se mi ne da vstati s kavča. A se prisilim...nekaj, kar lahko pomaga, je to, da imaš pred sabo cilj, recimo bližajočo se tekmo. Če vam to pomaga, se lahko prijavi še kak vaš prijatelj. Tako boste imeli partnerja za trening...
Na lep primer družinske podpore, pravzaprav celega družinskega projekta, pa smo naleteli včeraj, ko je Nejc nadvse uspešno opravil z najvišjimi vrhovi naših treh gorskih skupin...Slovenski Alpski Trio.
ponedeljek, 25. julij 2011
Te prime, pa te mine
Jutranji tek
Zadnjič sem se nekaj hvalil, da sem vpeljal jutranji tek. Zadeva je izgledala tako, da sem vstal malo čez peto uro zjutraj in "skočil" na 250 m višjo Hujsko ter po drugih poteh nazaj. Intenzivnih dobrih 30 minut.
Že takrat sem vedel, da to ne bo trajalo dolgo, morda do takrat, ko bo zjutraj še dovolj svetlo. Nočno potikanje po tistih koreninah pred službo ni varno. Iti na prometno cesto še manj. Atletska steza je v tem času še nedostopna (ključavnica), ne bi rad lezel kje čez ograjo.
Poleg tega je zadeva vezana tudi na službo. Danes sem spet vstal malo čez pet, odločen, da odtečem svoj hribovski krog. Pa sem se spomnil, da grem v službi zmontirat eno kuhinjo. Spet cel dan, pa bogve, v katerem nadstropju, koliko stopnic...za to rabim energijo, ne smem se že pred službo skurit. In sem šel nazaj spat, še za eno uro. Še dobro, po rekordnih 2145 stopnicah prejšni torek je bila tokrat računica sledeča: 22X65= 1430. Tistih vmesnih, kar je pod 1000, sploh ne štejem več...
Tako sem v juliju do sedaj šel na jutranji tek 7x. Danes sem se potem, ko sem prišel domov, odvlekel na počasen 40 minutni tek, brez kakšne posebne živahnosti.
Zadnjič sem se nekaj hvalil, da sem vpeljal jutranji tek. Zadeva je izgledala tako, da sem vstal malo čez peto uro zjutraj in "skočil" na 250 m višjo Hujsko ter po drugih poteh nazaj. Intenzivnih dobrih 30 minut.
Že takrat sem vedel, da to ne bo trajalo dolgo, morda do takrat, ko bo zjutraj še dovolj svetlo. Nočno potikanje po tistih koreninah pred službo ni varno. Iti na prometno cesto še manj. Atletska steza je v tem času še nedostopna (ključavnica), ne bi rad lezel kje čez ograjo.
Poleg tega je zadeva vezana tudi na službo. Danes sem spet vstal malo čez pet, odločen, da odtečem svoj hribovski krog. Pa sem se spomnil, da grem v službi zmontirat eno kuhinjo. Spet cel dan, pa bogve, v katerem nadstropju, koliko stopnic...za to rabim energijo, ne smem se že pred službo skurit. In sem šel nazaj spat, še za eno uro. Še dobro, po rekordnih 2145 stopnicah prejšni torek je bila tokrat računica sledeča: 22X65= 1430. Tistih vmesnih, kar je pod 1000, sploh ne štejem več...
Tako sem v juliju do sedaj šel na jutranji tek 7x. Danes sem se potem, ko sem prišel domov, odvlekel na počasen 40 minutni tek, brez kakšne posebne živahnosti.
sobota, 23. julij 2011
Ultramaratonec
Tema, o kateri sem že besedičil v svojem drugem spletnem dnevniku , potem, ko sem ponovno prebiral knjigo Ultramaratonec, pa mi stalno vzbuja nove misli, dodatno podkrepljene v aktualni temi "ultra treningi" na Tekaškem forumu...
Ultra tek pri nas je v vzponu, precej po zaslugi Tekaškega foruma. Kot sem tudi že sam večkrat zapisal: če ne bi bil na TF, ne bi vedel, da pri nas (razen Dušana) še kdo počne kaj podobnega. Naši ultraši tudi v mednarodnem merilu dosegajo zavidljive rezultate...
V zadnjih letih sem se ravno toliko dotaknil ultra scene, da večino naših ultrašev poznam (ponosen na to!), z nekaterimi smo skupaj pretekli kar nekaj kilometrov. Nekateri od njih so "pravi ultraši s srcem in dušo".
Leta izkušenj, opazovanje dogajanja, pogovori s sotrpini in sedaj še prebiranje "Ultramaratonca" z drugega zornega kota so me pripeljali do ugotovitve, da pravi ultraš vendarle ne more biti vsak. Naj si pomagam s citati iz knjige:
Ultra tek pri nas je v vzponu, precej po zaslugi Tekaškega foruma. Kot sem tudi že sam večkrat zapisal: če ne bi bil na TF, ne bi vedel, da pri nas (razen Dušana) še kdo počne kaj podobnega. Naši ultraši tudi v mednarodnem merilu dosegajo zavidljive rezultate...
V zadnjih letih sem se ravno toliko dotaknil ultra scene, da večino naših ultrašev poznam (ponosen na to!), z nekaterimi smo skupaj pretekli kar nekaj kilometrov. Nekateri od njih so "pravi ultraši s srcem in dušo".
Leta izkušenj, opazovanje dogajanja, pogovori s sotrpini in sedaj še prebiranje "Ultramaratonca" z drugega zornega kota so me pripeljali do ugotovitve, da pravi ultraš vendarle ne more biti vsak. Naj si pomagam s citati iz knjige:
- Tekači so pravi ljudje. Ne tečejo zaradi denarja ali priznanja, to počnejo iz strasti...Ultratekači gredo še stopnjo više. Trening za tek na 100 milj poleg redne službe zahteva neverjetno predanost in odločnost. Potrebna je posebna vrsta človeka, da vzdrži ogromen fizični napor in čustveni davek, ki ga terja nastopanje na tako visoki ravni. Brez discipline vsakodnevnega vstajanja pred zoro in nabiranja kilometrov ti ne bo nikoli uspelo. Če ti v srcu ne gori močan ogenj, nima smisla poskušati.
- Štiriindvajseturni tek brez postankov ne gre preveč dobro skupaj z živahnim socialnim življenjem....Večinoma so le z energijo prenabiti adrenalinski odvisniki, ki hočejo užiti življenje do zadnje kapljice; življenski superuporabniki, če hočete. Karkoli je že razlog, v vseh gori močan notranji ogenj...
- ...v letih sem v vrste ultravzdržljivostnih tekačev pripeljal kar nekaj novincev. Žal jih je večina izstopila in mi ni nikoli odpustila, da sem jih zvlekel v ta šport.
- Človeško telo je zmožno neverjetnih vzdržljivostnih dosežkov, a ima varovalne mehanizme, ki preprečujejo njegovo popolno uničenje...Padec v nezavest je poslednje dejanje telesne samoohranitve. Ko se zibaš na robu prisebnosti,... postane korak prek roba zelo realna grožnja. V nekem trenutku tečeš, v naslednjem si že v reševalnem vozilu, na poti do urgence.
- Ko sem prihajal v Santa Cruz (199 milj!), sem bil v celoti izpolnjen. Večina ljudi tega nikoli ne doživi.. Strah jih je in primanjkuje jim volje, da bi od sebe zahtevali več, zato izberejo lažjo pot, gredo po liniji najmanjšega odpora. A borba in trpljenje, kot sem sprevidel, sta bistvo življenja, ki ga je vredno živeti. Če ne greš preko točke udobja, če od sebe nenehno ne zahtevaš nečesa več- in ob tem rasteš in se učiš- si izbral obstoj v otopelosti. Onemogočaš si izjemno potovanje.
sobota, 9. julij 2011
Izkoriščena priložnost
Za letošnji dopust sva si izbrala Vrbnik, majhen kraj na otoku Krk. Dobra izbira. Zanimiv kraj, odlično izbran apartma...s tekaškega stališča pa pravi raj. V okolici so številne markirane poti , ki so mi bile v oporo pri raziskovanju. Zemljevid stoji v obliki panoramske table takoj ob parkirišču, ko prispeš v mesto, kasneje pa sem karto (1: 21000) našel tudi v kupčku info materiala v apartmaju.
10 X v osmih dneh
Tekel sem vsak dan, začenši v petek, 1. julija do petka, 8. julija:
Trase so bile delno asfalt, delno (slabe) makadamske ceste, delno poti in steze, zelo razgibane...
Kinvara se obnese odlično na urejenih poteh, obute sem jih imel tudi drugi dan na Hlamu, brez pripomb, le smilile so se mi in kasneje sem za tisto kamenje in ostre skale obul raje stare riderke.
Nekaj fotk, par iz mesta, par z obhodnice...večina starih napisov v Vrbniku je v glagolici (tudi na nekaterih fotkah).
10 X v osmih dneh
Tekel sem vsak dan, začenši v petek, 1. julija do petka, 8. julija:
- prvi dan proti severozahodu (zaliv Sv. Marka, Risika, Garica), skupno 1 uro 40 min;
- drugi dan samotne poti in steze južno od Vrbnika, najvišja točka M. Hlam (446 mnv), skupno 2 uri;
- tretji dan (JV) od zaliva do zaliva : Potovošče, Srščica, Vinca in nazaj. Asfalt do prvega, naprej steza...skupno 1 uro 50 min;
- četrti dan cesta: Vrbnik- Punat- Vrbnik. Nazaj sem bil v 1 uri 20 min;
- peti dan sem imel krajši tek, 45 min, po markirani pešpoti skozi vrbniške vinograde, nazaj po cesti;
- prejšne dni sem šel na tek ob 7 uri 10 min zjutraj. Danes je na vrsti dolg tek...odločil sem se preteči (in prehoditi) Vrbniško planinsko obhodnico , (uradno 25 km dolgo, razgibano pot, markirano na cca 10 ur). Šel sem uro prej, ob 6:10, s sabo sem za spremembo vzel bidon s pol litra vode (ostale dni nič) in fotoaparat. Označena dobro, le na višinah med 350 in 400 m je orijentacija zelo težavna. Divjina, samo kamenje, markacije kot talne označbe na kamenju. Stojiš in opazuješ okolico, dokler nekje kakih 100 m naprej ne odkriješ nekaj rdečega. Trikrat sem se vračal do prejšne, da sem preveril, če nisem kje kaj zgrešil...Čez 3 ure 40 minut sem bil ponovno v Vrbniku...;
- sedmi dan zjutraj 1 uro in 30 minut teka, SZ (podobno prvemu dnevu);
- zvečer težak trening, krog za cca 8 minut (moj tempo) po mestu s spustom do luke in ponovnim vzponom...garaško...ponovil 4X s par minut vmesne pavze;
- osmi dan zjutraj le dobre pol ure tekanja po Vrbniku in bližnji okolici;
- zvečer 45 min tempa;
Trase so bile delno asfalt, delno (slabe) makadamske ceste, delno poti in steze, zelo razgibane...
Kinvara se obnese odlično na urejenih poteh, obute sem jih imel tudi drugi dan na Hlamu, brez pripomb, le smilile so se mi in kasneje sem za tisto kamenje in ostre skale obul raje stare riderke.
Nekaj fotk, par iz mesta, par z obhodnice...večina starih napisov v Vrbniku je v glagolici (tudi na nekaterih fotkah).
ponedeljek, 27. junij 2011
46x31= 1426
Če bo šlo tako naprej, ne le da bom nehal tekmovat, nehal bom teči!
Junij je pri koncu, v celem mesecu sem tekel le 4X. Lutanje po Javornikih, vztrajanje z žabcem in ekipo v Vipavi, osvajanje našega Ratitovca, pa v lepi Baški grapi sem bil zraven. In to je vse!
Naslovna matematična formula predstavlja število danes prehojenih stopnic z obremenitvijo. Službeno. Pa eno tekaško legendo sem naključno srečal...
In sedaj spet delam plane, tako kot običajno za novo leto. Ja, bom več tekel... ko bodo dopusti mimo, bodo tekme, če bom kam šel, moram čim dražje prodati svojo kožo...
Julijski dopust v Vrbniku bi bil lahko lepa priložnost, le izkoristiti jo moram. Romana na dopust, jaz pa na priprave. O tem pa več potem...
Junij je pri koncu, v celem mesecu sem tekel le 4X. Lutanje po Javornikih, vztrajanje z žabcem in ekipo v Vipavi, osvajanje našega Ratitovca, pa v lepi Baški grapi sem bil zraven. In to je vse!
Naslovna matematična formula predstavlja število danes prehojenih stopnic z obremenitvijo. Službeno. Pa eno tekaško legendo sem naključno srečal...
In sedaj spet delam plane, tako kot običajno za novo leto. Ja, bom več tekel... ko bodo dopusti mimo, bodo tekme, če bom kam šel, moram čim dražje prodati svojo kožo...
Julijski dopust v Vrbniku bi bil lahko lepa priložnost, le izkoristiti jo moram. Romana na dopust, jaz pa na priprave. O tem pa več potem...
nedelja, 19. junij 2011
Bil sem zraven (GM4o 2011)
Od kod naslov??
Tisti, ki so bili tam, že vedo, da gre za napis na zadnji strani darilne majice, za ostale pa
Gorski maraton štirih občin
je vsako leto nekaj posebnega. Letos je bila to že jubilejna deseta izvedba, Podbrdo pa je tokrat gostilo tudi 8. svetovno prvenstvo in 2. državno prvenstvo v gorskem maratonu.
Sama proga je doživela nekaj sprememb, zato je bila daljša in z več višinske razlike, predvsem spustov, ker je bil štart na Petrovem brdu, cilj pa v Podbrdu.
Zalogaj je od organizatorjev terjal veliko dela, a so ga ponovno opravili z odliko. Vsaka čast!!
Zjutraj se je na PB zbralo dobrih 400 tekačic in tekačev, spredaj reprezentance, zadaj pa ostali...
Pol ure pred štartom je nekaj strašil dež, a to je bilo na srečo tudi vse. Ker smo ljudje pač taki, da zelo hitro dobimo kaj, nad čemer se pritožujemo, lahko rečem, da nas je v tem smislu vreme pustilo na cedilu. Nismo se imeli kaj pritoževati!
Moj tek, moje misli...
Za GM sem se prijavil takoj po novem letu. Osnovni moto je bil: VAŽNO JE SODELOVATI! Svoje "tekme sezone" ali "tekme leta" že dolgo nimam več in se za nobeno posebej ne pripravljam ali "brusim" z namenom "dati vse od sebe". Pač še ena tekma. Tako je bilo tudi z GM.
Zelo sem hvaležen organizatorju, da me je s spremembo proge osvobodil še ene spone: lovljenja osebnih rekordov. Tako sem lahko šel na progo res sproščeno, brez pravega tekmovalnega naboja, odločen, da ne bom nikogar lovil ampak šel svoj tempo.
Po pričakovanju so mi dali vetra že prvi resni klanci od PB do Kovc. Tam so šle mimo mene procesije, nekateri so celo spraševali, kaj je z mano narobe. I, kaj neki, klanec je! Pa pot je še dolga. Ja, če bi bil cilj vrh Koble ali na Črni prsti, potem bi se dalo še malo stisnit...
Pa vendar, v takem položaju se po glavi začnejo motati negativne misli. Tukaj smo šele na začetku, spočiti, pa tudi klanec ni tako ekstremen, na drugi strani proti Durniku je v nogah že veliko kilometrov, klanec bolj strm...In tehtam, kaj je bolj pomembno. Odgovor je jasen, ponuja se mi kar z zapestnice "NEVER GIVE UP", ki jo nosim. Treba je priti v cilj, pa četudi malo počasneje!
Na Suho, najvišjo točko proge, sem prisopihal na 171. mestu. Sledi spust na Kal, Stržišče..., del od Znojil proti Oblokam sem večinoma prehodil..., v Hudajužni sem 162-i.
Zdaj pa "ura resnice". Durnik! Kar dobro mi gre. Prej sem se šparal, sedaj se mi obrestuje. Nobenih hujših kriz in na Porezen sem prispel kot 137-i. Napredujem!
Sedaj pa dol, v Podbrdo. Zadnjih 7 km, v glavnem spust. Ni slabo. V cilj sem pritekel z nasmehom na 102. mesto (absolutno moški) s časom 4 ure 48 min in nekaj drobiža.
Gorivo na progi
Na okrepčevalnicah je bilo vsega dovolj. Jaz sem predvsem veliko pil: voda, cedevita...jedel pa le pomaranče in limone. Nobenih gelov, tablic, niti čokolade ali sladkorja. Ja, pa s soljo sem se učinkovito obranil krčev.
A brez bojnih ran ne gre: pojavile so se mi v obliki dveh žuljev na petnem delu stopala. Na srečo šele v zadnjem delu s Porezna dol.
Čestitke tekmovalkam in tekmovalcem ter organizacijski ekipi...
Hvala navijačem ter Leonu (TF semjul) za prevoz...
Rezultati
Tisti, ki so bili tam, že vedo, da gre za napis na zadnji strani darilne majice, za ostale pa
Gorski maraton štirih občin
je vsako leto nekaj posebnega. Letos je bila to že jubilejna deseta izvedba, Podbrdo pa je tokrat gostilo tudi 8. svetovno prvenstvo in 2. državno prvenstvo v gorskem maratonu.
Sama proga je doživela nekaj sprememb, zato je bila daljša in z več višinske razlike, predvsem spustov, ker je bil štart na Petrovem brdu, cilj pa v Podbrdu.
Zalogaj je od organizatorjev terjal veliko dela, a so ga ponovno opravili z odliko. Vsaka čast!!
Zjutraj se je na PB zbralo dobrih 400 tekačic in tekačev, spredaj reprezentance, zadaj pa ostali...
Pol ure pred štartom je nekaj strašil dež, a to je bilo na srečo tudi vse. Ker smo ljudje pač taki, da zelo hitro dobimo kaj, nad čemer se pritožujemo, lahko rečem, da nas je v tem smislu vreme pustilo na cedilu. Nismo se imeli kaj pritoževati!
Moj tek, moje misli...
Za GM sem se prijavil takoj po novem letu. Osnovni moto je bil: VAŽNO JE SODELOVATI! Svoje "tekme sezone" ali "tekme leta" že dolgo nimam več in se za nobeno posebej ne pripravljam ali "brusim" z namenom "dati vse od sebe". Pač še ena tekma. Tako je bilo tudi z GM.
Zelo sem hvaležen organizatorju, da me je s spremembo proge osvobodil še ene spone: lovljenja osebnih rekordov. Tako sem lahko šel na progo res sproščeno, brez pravega tekmovalnega naboja, odločen, da ne bom nikogar lovil ampak šel svoj tempo.
Po pričakovanju so mi dali vetra že prvi resni klanci od PB do Kovc. Tam so šle mimo mene procesije, nekateri so celo spraševali, kaj je z mano narobe. I, kaj neki, klanec je! Pa pot je še dolga. Ja, če bi bil cilj vrh Koble ali na Črni prsti, potem bi se dalo še malo stisnit...
Pa vendar, v takem položaju se po glavi začnejo motati negativne misli. Tukaj smo šele na začetku, spočiti, pa tudi klanec ni tako ekstremen, na drugi strani proti Durniku je v nogah že veliko kilometrov, klanec bolj strm...In tehtam, kaj je bolj pomembno. Odgovor je jasen, ponuja se mi kar z zapestnice "NEVER GIVE UP", ki jo nosim. Treba je priti v cilj, pa četudi malo počasneje!
Na Suho, najvišjo točko proge, sem prisopihal na 171. mestu. Sledi spust na Kal, Stržišče..., del od Znojil proti Oblokam sem večinoma prehodil..., v Hudajužni sem 162-i.
Zdaj pa "ura resnice". Durnik! Kar dobro mi gre. Prej sem se šparal, sedaj se mi obrestuje. Nobenih hujših kriz in na Porezen sem prispel kot 137-i. Napredujem!
Sedaj pa dol, v Podbrdo. Zadnjih 7 km, v glavnem spust. Ni slabo. V cilj sem pritekel z nasmehom na 102. mesto (absolutno moški) s časom 4 ure 48 min in nekaj drobiža.
Gorivo na progi
Na okrepčevalnicah je bilo vsega dovolj. Jaz sem predvsem veliko pil: voda, cedevita...jedel pa le pomaranče in limone. Nobenih gelov, tablic, niti čokolade ali sladkorja. Ja, pa s soljo sem se učinkovito obranil krčev.
A brez bojnih ran ne gre: pojavile so se mi v obliki dveh žuljev na petnem delu stopala. Na srečo šele v zadnjem delu s Porezna dol.
Čestitke tekmovalkam in tekmovalcem ter organizacijski ekipi...
Hvala navijačem ter Leonu (TF semjul) za prevoz...
Rezultati
ponedeljek, 13. junij 2011
Ime tedna
Matej Markovič in ekipa NGU sta si za projekt 10 krogov za 10 nasmehov prislužila "IME TEDNA" na Valu 202.
Čestitke!
Pogovor z Matejem na Valu 202
Čestitke!
nedelja, 12. junij 2011
Ratitovec je naš!
Pa je za nami še ena uspešna izvedba gorskega teka na Ratitovec!
Gre za tekmo s 16- letno tradicijo, o kateri sem že zbiral drobižke, nekaj malega s smetišča zgodovine in nekaj misli o sami progi . Drobižki, kdo bi kake dolge litanije bral.
Kraljevska disciplina teka na Ratitovec je vsekakor tek članov in veteranov iz Železnikov do koče na Ratitovcu, v Podlonku imajo štart članice in mladinci, na Prtovču mladinke in ekipe, otroški teki pa se odvijajo krožno na pobočju Kresa s štartom in ciljem na istem mestu.
Tudi letos se je teka udeležilo kar nekaj znanih TF-jevcev, tako med tekači, kot tudi med navijači. Prvim čestitke za tek, drugim pa hvala za navijanje.
Jaz sem se že tretje leto zapored odločil za soft verzijo. Na TF smo zbrali mešano ekipo (miciM, alonso) in jo ob 10:15 družno, skupaj z drugimi ekipami, ubrali s Prtovča na vrh. Seštevek časov je bil dovolj nizek, da smo bili med mešanimi ekipami na 1. mestu.
Nato smo si ogledali še tek tistih, ki so začeli nižje in so v cilj prihajali za nami. Vrnitev v dolino, malica, razglasitev...
Z vremenom smo pa imeli srečo...
Rezultati
Gre za tekmo s 16- letno tradicijo, o kateri sem že zbiral drobižke, nekaj malega s smetišča zgodovine in nekaj misli o sami progi . Drobižki, kdo bi kake dolge litanije bral.
Kraljevska disciplina teka na Ratitovec je vsekakor tek članov in veteranov iz Železnikov do koče na Ratitovcu, v Podlonku imajo štart članice in mladinci, na Prtovču mladinke in ekipe, otroški teki pa se odvijajo krožno na pobočju Kresa s štartom in ciljem na istem mestu.
Tudi letos se je teka udeležilo kar nekaj znanih TF-jevcev, tako med tekači, kot tudi med navijači. Prvim čestitke za tek, drugim pa hvala za navijanje.
Jaz sem se že tretje leto zapored odločil za soft verzijo. Na TF smo zbrali mešano ekipo (miciM, alonso) in jo ob 10:15 družno, skupaj z drugimi ekipami, ubrali s Prtovča na vrh. Seštevek časov je bil dovolj nizek, da smo bili med mešanimi ekipami na 1. mestu.
Nato smo si ogledali še tek tistih, ki so začeli nižje in so v cilj prihajali za nami. Vrnitev v dolino, malica, razglasitev...
Z vremenom smo pa imeli srečo...
Rezultati
petek, 10. junij 2011
Vztrajaj- osmi krog v Vipavi
Dobrodelni projekt ekipe Never Give Up- 10 krogov za 10 nasmehov se nadaljuje. Udeležil sem se današnjega teka v Vipavi. Prijetna tekaška prireditev, dobra družba in strinjanje s semjulovo ugotovitvijo: ni važno, kje tečeš, važno je, zakaj tečeš!
Vsaka čast Mateju in ekipi NGU!
Jutri deveti krog v Kranju, v nedeljo pa zaključek na Kodeljevem.
Aha, še nekaj današnjih slikc.
Vsaka čast Mateju in ekipi NGU!
Jutri deveti krog v Kranju, v nedeljo pa zaključek na Kodeljevem.
Aha, še nekaj današnjih slikc.
petek, 3. junij 2011
Kvalitetno izgubljanje
Uvod
Gozdovi Javorniško - Snežniškega pogorja so največja strnjena gozdnata pokrajina v centralni Evropi, prepredena s pravim labirintom poti, makadamskih cest in gozdnih vlak. Velika Krpanova pot preči masiv javorniško- snežniških gozdov med Juriščami in Lazami.
Nočni vlak Postojna- Pivka, potem pa kar bo, bo. Tako sem napisal na Tekaškem forumu v temo Tek po Veliki Krpanovi poti. In kako je bilo? Gremo po vrsti.
Slovenske železnice- zanesljiv partner
Plan A je bil, da se zapeljem do Postojne, grem na prvi jutranji vlak ob 3:22 iz PO v Pivko, opravim krog (cel, delno...kakorkoli že) s ciljem v Postojni, sedem v avto in grem domov. Ura je zame morda zgodna, a sem v tem tednu dvakrat gledal skozi okno okrog pol petih, ko se je delal dan in bi bilo škoda zamujat.
Vstal sem ob 1:10, ob 1:50 šel od doma, malo čez tri sem bil na železniški postaji. "Moj vlak" ima 130 minut zamude!? Še dobro, da je bil na postaji nekdo od zaposlenih, da mi je povedal, sicer bi čakal in čakal...
OK., grem na plan B. Z avtom do Pivke.
Prvi del Velike Krpanove poti
Tu sem že hodil, kar mi je pri nočnem teku v veliko pomoč. Po poti, katere se je nekdaj menda posluževal tudi pisatelj Fran Levstik med pisanjem Martina Krpana. Pivka- Šilentabor- Zagorje- grad Kalec. Do Zagorja z lučko, potem je bilo dovolj svetlo. Nadaljevanje do Jurišč, potem pa preko javorniško- snežniškega masiva. Vrh Korena, Otoška dolina. Do tu sem imel oznake stalno pred očmi, potem pa se mi je zazdelo, da že dolgo ni nobene. Nekaj sem zgrešil. Karto iz ruzaka v roke, nazaj niti pomislil nisem, da bi šel.
Kaj se je zgodilo?
Samo enkrat zaviješ preveč v desno in pot te lahko prav kmalu pelje proti jugu namesto severu, s tem, da še ne veš, da nisi na pravi...torej misliš, da še vedno greš proti severu. To se mi do sedaj še ni zgodilo, a slišal sem veliko zgodb zelo izkušenih, ki so hodili v krogu. Problem je, da kljub karti ne veš, kje si. No, jaz sem na srečo prišel do orijentacijske točke. Jurjeva dolina, vsaj 4 km zračne linije od tam, kjer bi bil, če ne bi zgrešil.
Srečo sem imel tudi, da sem zjutraj tik pred odhodom v nahrbtnik vrgel komplet obvezno opremo za treking tekme, skupaj s kompasom. Tako sem vsaj vedel, kje je sever, sicer bi se lahko samo oddaljeval. Potem pa sedajle še ne bi bil doma...
Vrstijo se plani...A in B sledijo C... itd. do Ž.
Nazaj ne grem, lahko pa grem po poteh naprej (naredim orijentacijski trening) in pridem do Kozarišča ter se tam ponovno priključim na VKP. Obstaja več možnosti, nebo je oblačno, samo da ne začne padati, avto je v Pivki. A sedaj naj v Postojni ves moker, umazan čakam na loterijo z vlaki? Na Križišču (cesta Palčje- Jurjeva dolina- Mašun) se vsedem, vzamem sendvič in čas za razmislek. Gradim na spremenjenih razmerah- cilj je Pivka! In sem šel v Palčje ter naprej v Pivko. Avanturo sem zaključil v 7 urah 20 min (bruto). Geopedia pravi, da je bilo 57 (razgibanih) km. Verjamem ji, velikih odstopanj ne more biti.
EčO pa pravi, da bom imel sedaj razlog, da spet grem v tisti konec. Je tako!
Tule je razvidno, kje sem hodil. Sedaj vem, kje bom moral biti bolj pozoren.
Za fotografiranje sem si vzel le malo časa, v prvem delu je bilo še temno...vsega 15 fotk.
Danes nisem bil Martin Krpan, bolj sem bil podoben cariniku, ki neuspešno skuša slediti Martinu...Pa že tako mora bit!
Gozdovi Javorniško - Snežniškega pogorja so največja strnjena gozdnata pokrajina v centralni Evropi, prepredena s pravim labirintom poti, makadamskih cest in gozdnih vlak. Velika Krpanova pot preči masiv javorniško- snežniških gozdov med Juriščami in Lazami.
Nočni vlak Postojna- Pivka, potem pa kar bo, bo. Tako sem napisal na Tekaškem forumu v temo Tek po Veliki Krpanovi poti. In kako je bilo? Gremo po vrsti.
Slovenske železnice- zanesljiv partner
Plan A je bil, da se zapeljem do Postojne, grem na prvi jutranji vlak ob 3:22 iz PO v Pivko, opravim krog (cel, delno...kakorkoli že) s ciljem v Postojni, sedem v avto in grem domov. Ura je zame morda zgodna, a sem v tem tednu dvakrat gledal skozi okno okrog pol petih, ko se je delal dan in bi bilo škoda zamujat.
Vstal sem ob 1:10, ob 1:50 šel od doma, malo čez tri sem bil na železniški postaji. "Moj vlak" ima 130 minut zamude!? Še dobro, da je bil na postaji nekdo od zaposlenih, da mi je povedal, sicer bi čakal in čakal...
OK., grem na plan B. Z avtom do Pivke.
Prvi del Velike Krpanove poti
Tu sem že hodil, kar mi je pri nočnem teku v veliko pomoč. Po poti, katere se je nekdaj menda posluževal tudi pisatelj Fran Levstik med pisanjem Martina Krpana. Pivka- Šilentabor- Zagorje- grad Kalec. Do Zagorja z lučko, potem je bilo dovolj svetlo. Nadaljevanje do Jurišč, potem pa preko javorniško- snežniškega masiva. Vrh Korena, Otoška dolina. Do tu sem imel oznake stalno pred očmi, potem pa se mi je zazdelo, da že dolgo ni nobene. Nekaj sem zgrešil. Karto iz ruzaka v roke, nazaj niti pomislil nisem, da bi šel.
Kaj se je zgodilo?
Samo enkrat zaviješ preveč v desno in pot te lahko prav kmalu pelje proti jugu namesto severu, s tem, da še ne veš, da nisi na pravi...torej misliš, da še vedno greš proti severu. To se mi do sedaj še ni zgodilo, a slišal sem veliko zgodb zelo izkušenih, ki so hodili v krogu. Problem je, da kljub karti ne veš, kje si. No, jaz sem na srečo prišel do orijentacijske točke. Jurjeva dolina, vsaj 4 km zračne linije od tam, kjer bi bil, če ne bi zgrešil.
Srečo sem imel tudi, da sem zjutraj tik pred odhodom v nahrbtnik vrgel komplet obvezno opremo za treking tekme, skupaj s kompasom. Tako sem vsaj vedel, kje je sever, sicer bi se lahko samo oddaljeval. Potem pa sedajle še ne bi bil doma...
Vrstijo se plani...A in B sledijo C... itd. do Ž.
Nazaj ne grem, lahko pa grem po poteh naprej (naredim orijentacijski trening) in pridem do Kozarišča ter se tam ponovno priključim na VKP. Obstaja več možnosti, nebo je oblačno, samo da ne začne padati, avto je v Pivki. A sedaj naj v Postojni ves moker, umazan čakam na loterijo z vlaki? Na Križišču (cesta Palčje- Jurjeva dolina- Mašun) se vsedem, vzamem sendvič in čas za razmislek. Gradim na spremenjenih razmerah- cilj je Pivka! In sem šel v Palčje ter naprej v Pivko. Avanturo sem zaključil v 7 urah 20 min (bruto). Geopedia pravi, da je bilo 57 (razgibanih) km. Verjamem ji, velikih odstopanj ne more biti.
EčO pa pravi, da bom imel sedaj razlog, da spet grem v tisti konec. Je tako!
Tule je razvidno, kje sem hodil. Sedaj vem, kje bom moral biti bolj pozoren.
Za fotografiranje sem si vzel le malo časa, v prvem delu je bilo še temno...vsega 15 fotk.
Danes nisem bil Martin Krpan, bolj sem bil podoben cariniku, ki neuspešno skuša slediti Martinu...Pa že tako mora bit!
nedelja, 29. maj 2011
TEK NA ATLETSKI STEZI
Za začetek članek o koristnosti treninga na atletski stezi Janeza Ferlica, objavljen oktobra 2007 v Gorenjskem glasu.
Moje izkušnje
Na atletski stezi ne tečem velikokrat. Največ poleti 2008, ko se je v Ljubljani odvijalo evropsko prvenstvo v atletiki za veterane, pa tudi takrat sem na stezi le malo treniral, več tekmoval:
Težave
so se pojavile pred nekaj tedni. Bolečina v levem kolku. Nič posebnega, a ugotavljam, da vedno pri teku na stezi. Seveda sem se spet lotil brskanja po netu in trenutno mi je najbliže tale . Četrtkovim tekom sem dodal še torkove hitre 250-ke (20 ponovitev), krivina na 250 metrskem krogu je ostrejša kot na 400 m in očitno se je nabralo preveč.
Pri treningih v klanec pa nobenih problemov.
Današnji poizkus
Danes zvečer sem bil spet na stezi. Prvi krog sem naredil v običajno smer, nasproti urinega kazalca. Boleče! Nato sem se obrnil in tekel 5 km v obratno smer, od tega 2 km bos. Nobenih bolečin v kolku!
Kako naprej
Tole bolečino bo treba budno spremljati in se ji prilagajati. Z današnjim preizkusom mislim, da sem naredil korak naprej.
TF 10-ka bo tudi letos, menda 28. avgusta.
Začetek septembra BAVI , malo sem že špekuliral okrog možnih disciplin in zaenkrat mi je glede na časovno razporeditev najbolj všeč varianta 1500 m v petek in 21 km v nedeljo...Bomo še videli!
Veteransko DP je pa že konec junija v Domžalah, ne bi bilo slabo, če ne drugega, kot priprava...
10 krogov za 10 nasmehov
Dogodek humanitarnega društva Vztrajaj- Never give up se bo v celoti odvijal na stadionih, na atletskih stezah. 105 krogov za dolžino maratona. Začne se v petek v Hrastniku...udeležite se katerega od njih. Tule je urnik akcije 10 za 10!
In poznam še nekoga, ki je svojo prvo maratonsko razdaljo pretekel na stezi...
Moje izkušnje
Na atletski stezi ne tečem velikokrat. Največ poleti 2008, ko se je v Ljubljani odvijalo evropsko prvenstvo v atletiki za veterane, pa tudi takrat sem na stezi le malo treniral, več tekmoval:
- 29. junij, veteransko DP : 5000 m - 18:30;
- 26. julij, EVACS : 1500 m - 4:46:44 (v vročini ob 12. uri);
- 30. julij, EVACS : 5000 m - 18:00:79;
- 31. avgust, 1. TFdesetka: 10 000 m -37:21;
- V naslednjih letih sem bil na stezi še na drugi in tretji TF desetki (2009 - 38:50 , 2010 - 37:56);
- in to je to!
Težave
so se pojavile pred nekaj tedni. Bolečina v levem kolku. Nič posebnega, a ugotavljam, da vedno pri teku na stezi. Seveda sem se spet lotil brskanja po netu in trenutno mi je najbliže tale . Četrtkovim tekom sem dodal še torkove hitre 250-ke (20 ponovitev), krivina na 250 metrskem krogu je ostrejša kot na 400 m in očitno se je nabralo preveč.
Pri treningih v klanec pa nobenih problemov.
Današnji poizkus
Danes zvečer sem bil spet na stezi. Prvi krog sem naredil v običajno smer, nasproti urinega kazalca. Boleče! Nato sem se obrnil in tekel 5 km v obratno smer, od tega 2 km bos. Nobenih bolečin v kolku!
Kako naprej
Tole bolečino bo treba budno spremljati in se ji prilagajati. Z današnjim preizkusom mislim, da sem naredil korak naprej.
TF 10-ka bo tudi letos, menda 28. avgusta.
Začetek septembra BAVI , malo sem že špekuliral okrog možnih disciplin in zaenkrat mi je glede na časovno razporeditev najbolj všeč varianta 1500 m v petek in 21 km v nedeljo...Bomo še videli!
Veteransko DP je pa že konec junija v Domžalah, ne bi bilo slabo, če ne drugega, kot priprava...
10 krogov za 10 nasmehov
Dogodek humanitarnega društva Vztrajaj- Never give up se bo v celoti odvijal na stadionih, na atletskih stezah. 105 krogov za dolžino maratona. Začne se v petek v Hrastniku...udeležite se katerega od njih. Tule je urnik akcije 10 za 10!
In poznam še nekoga, ki je svojo prvo maratonsko razdaljo pretekel na stezi...
sobota, 28. maj 2011
Dobrodelnih 10 maratonov v 10 dneh
VZTRAJAJ!
Manj kot teden dni nas loči do prvega dogodka. In potem 10 dni zapored, v 10ih slovenskih krajih na 10ih stadionih.Ultra triatlonec Matej Markovič bo skupaj s prijatelji v 10 ih dneh pretekel 10 maratonov (105 krogov na stadionu), lahko pa se mu pridružijo vsi ljubitelji športa in humanitarnosti oz."vsi dobri po srcu".
Namen? 10 krogov za 10 nasmehov
Zgodba o nastanku
Kako lahko pomagam ali doniram...pogosta vprašanja
Spletno mesto Never give up
Manj kot teden dni nas loči do prvega dogodka. In potem 10 dni zapored, v 10ih slovenskih krajih na 10ih stadionih.Ultra triatlonec Matej Markovič bo skupaj s prijatelji v 10 ih dneh pretekel 10 maratonov (105 krogov na stadionu), lahko pa se mu pridružijo vsi ljubitelji športa in humanitarnosti oz."vsi dobri po srcu".
Namen? 10 krogov za 10 nasmehov
Zgodba o nastanku
Kako lahko pomagam ali doniram...pogosta vprašanja
Spletno mesto Never give up
Tekaški vikend
Uh, koliko je tekaških prireditev!
Tem moramo prišteti še grosupeljskih 24 ur , pa Muto za trekerje...
Vreme je enkratno, v Grosuplju meljejo že od včeraj, od 18. ure dalje in bodo vztrajali danes do 18. ure. Tuširanje zagotovljeno, skoraj non-stop.
V mojem planu je bil Koroški treking Muta. Bil! Pa ga je odplavilo. Tako kot je napisal Janez: sem se odločil, da se ne bom cel dan tuširal.
Tako ostajam pri štirih tekmah letos. S tistih seznamov bi se kaj lahko odločil za katero, nekaj jih je prav blizu, npr. Visoški tek za Gorenjski pokal, ki sem se ga vedno rad udeleževal, pa županov tek na Brdu pri Kranju, navsezadnje niti Domžale, kjer se bo odvijala tekma SLO pokala v gorskih tekih (disciplina gor-dol, nekakšna kros varianta) niso daleč...pa mi ni dosti do tega. Prav hitro bi se moral odločiti, ura je 7, tekme dopoldne. Ja, pa v Grosuplje bi se lahko podal, do konca prireditve je še dolga, lahko bi še kaj naredil...vsaj toliko kot lani, ko sem tekel cca 8 ur in pol in naredil 86 km.
V tem tednu sem tekel v torek (po cesti na Prtovč) in četrtek (atletska steza), včeraj smo označevali progo za tek na Ratitovec.
Jutri so pa že druge stvari, bo spet slabo s časom za tek...torej bo treba ukrepati že danes!
Tem moramo prišteti še grosupeljskih 24 ur , pa Muto za trekerje...
Vreme je enkratno, v Grosuplju meljejo že od včeraj, od 18. ure dalje in bodo vztrajali danes do 18. ure. Tuširanje zagotovljeno, skoraj non-stop.
V mojem planu je bil Koroški treking Muta. Bil! Pa ga je odplavilo. Tako kot je napisal Janez: sem se odločil, da se ne bom cel dan tuširal.
Tako ostajam pri štirih tekmah letos. S tistih seznamov bi se kaj lahko odločil za katero, nekaj jih je prav blizu, npr. Visoški tek za Gorenjski pokal, ki sem se ga vedno rad udeleževal, pa županov tek na Brdu pri Kranju, navsezadnje niti Domžale, kjer se bo odvijala tekma SLO pokala v gorskih tekih (disciplina gor-dol, nekakšna kros varianta) niso daleč...pa mi ni dosti do tega. Prav hitro bi se moral odločiti, ura je 7, tekme dopoldne. Ja, pa v Grosuplje bi se lahko podal, do konca prireditve je še dolga, lahko bi še kaj naredil...vsaj toliko kot lani, ko sem tekel cca 8 ur in pol in naredil 86 km.
V tem tednu sem tekel v torek (po cesti na Prtovč) in četrtek (atletska steza), včeraj smo označevali progo za tek na Ratitovec.
Jutri so pa že druge stvari, bo spet slabo s časom za tek...torej bo treba ukrepati že danes!
petek, 20. maj 2011
Po trasi teka na Ratitovec
Iz Železnikov po cesti skozi Dašnico do Podlonka, od tam pa naprej po gozdnih poteh na Prtovč. To po kilometrih znese 2/3 celotne proge za tek na Ratitovec, a na Prtovču se "pravi" gorski tek šele začenja. Če se spomnim svojih nastopov, ki niso bili bogvekaj, klanci mi pač ne gredo, a neko časovno razmerje le prikažejo, torej: za končni čas 1 uro in dobrih 25 min sem rabil do Podlonka okrog 25 min, prav toliko pa s Podlonka do Prtovča, skupaj okrog 50 min. S Prtovča do cilja pri koči na Ratitovcu sem rabil še okrog 36 min. Za primerjavo, lani sem tekel ekipno le s Prtovča na Ratitovec s časom 33 min.
Pred par leti smo že enkrat nekaj napletali okrog tega, kateri tek je težji, Ratitovec ali Grintovec. Potem sem se enkrat (2009) udeležil teka na Grintovec in ko sem s časom 1:47:47 prispel na vrh, je bila prva izjava: "Vem odgovor! Ratitovec je absolutno težji!"
Verjetno marsikdo meni drugače, možno je celo, da se bom tudi jaz ob naslednjem naskoku na Grintovec premislil, vendar: na Grintovec daš v določeno, progi primerno prestavo in stalno enakomerno melješ proti vrhu. Ratitovec zahteva stalno menjavanje ritma. Začetna ravnina in (pre)hiter začetek, plačevanje davka že v prvih klancih...do Prtovča se ravninski deli in klanci stalno menjavajo.
In spet pogled nazaj: kako smo prvo leto, ko smo selili štart v Železnike, iskali možne variante prehoda s Podlonka do Prtovča. Kaj vse smo takrat prehodili...In proga naj bi bila 12 km dolga z 1200 m višinske razlike. Uspelo je pa le in mislim, da je trasa lepa, čeprav težka.
Na Prtovču pa zaigra srce pravim hribolazcem. Od dveh variant, ki vodita iz vasi proti vrhu, smo se odločili za levo, na Poden. Za pohodnike sta markirani obe enako, uro in pol, je pa leva preverjeno nekoliko daljša, a (zame) tudi lepša.
Danes sem bil na trasi do Prtovča in nastal je šopek zelenih fotografij . Zadnje so s telefona...baterija, itak.
Pred par leti smo že enkrat nekaj napletali okrog tega, kateri tek je težji, Ratitovec ali Grintovec. Potem sem se enkrat (2009) udeležil teka na Grintovec in ko sem s časom 1:47:47 prispel na vrh, je bila prva izjava: "Vem odgovor! Ratitovec je absolutno težji!"
Verjetno marsikdo meni drugače, možno je celo, da se bom tudi jaz ob naslednjem naskoku na Grintovec premislil, vendar: na Grintovec daš v določeno, progi primerno prestavo in stalno enakomerno melješ proti vrhu. Ratitovec zahteva stalno menjavanje ritma. Začetna ravnina in (pre)hiter začetek, plačevanje davka že v prvih klancih...do Prtovča se ravninski deli in klanci stalno menjavajo.
In spet pogled nazaj: kako smo prvo leto, ko smo selili štart v Železnike, iskali možne variante prehoda s Podlonka do Prtovča. Kaj vse smo takrat prehodili...In proga naj bi bila 12 km dolga z 1200 m višinske razlike. Uspelo je pa le in mislim, da je trasa lepa, čeprav težka.
Na Prtovču pa zaigra srce pravim hribolazcem. Od dveh variant, ki vodita iz vasi proti vrhu, smo se odločili za levo, na Poden. Za pohodnike sta markirani obe enako, uro in pol, je pa leva preverjeno nekoliko daljša, a (zame) tudi lepša.
Danes sem bil na trasi do Prtovča in nastal je šopek zelenih fotografij . Zadnje so s telefona...baterija, itak.
nedelja, 15. maj 2011
Športnik pa tak
Trojke prejšno soboto, pa potem dva teka med tednom, v torek in četrtek.
V planu sem imel udeležbo na svoji peti letošnji tekmi, danes (15. maj) v Šmarjeških toplicah. V AD smo imeli v načrtu skupno invazijo, pa je (dobesedno) splavala po vodi. Tek odpovedan oz. prestavljen. Pa mi je spet uspel še en
NETEKAŠKI VIKEND
Ta vikend se je spet dogajalo sto stvari: 12 urni Vogau, pa 12 urni Forrest Gump v Zagrebu, pa treking po Zasavju, trojke na K-24, DOS...in še kup drugih prireditev.
Mimo mene. Sva že v petek skufrala v Danje. Plan: zmontirati še stensko oblogo v zeleni barvi , ki zelo poživi prostor, priključiti vodo in odtoke...dela za petek in soboto, v nedeljo pa tek. Na srečo sem začel že v petek in kaj hitro ugotovil, da mi za vodo manjka material. V soboto ob 8. uri sem bil v nabavi v Škofji Loki, vračal sem se čez Petrovo brdo in tam naletel na TF 5r002 , ki se je ravno odpravljal na traso GM40...
Zvečer sem dobil sporočilo, da tek odpade. Ostala sva v Danjah (btw. brez neta, signal na bližnjem griču...), sem računal na en hribovski tek danes, a v hladnem, vetrovnem in deževnem dnevu ni bilo nič. Športal sem zvečer doma, ko sem na TF prebiral o neverjetnih podvigih na zgoraj omenjenih terenih.
ČESTITKE VSEM!
A ni kaj, tudi doma je treba kaj premakniti.
V planu sem imel udeležbo na svoji peti letošnji tekmi, danes (15. maj) v Šmarjeških toplicah. V AD smo imeli v načrtu skupno invazijo, pa je (dobesedno) splavala po vodi. Tek odpovedan oz. prestavljen. Pa mi je spet uspel še en
NETEKAŠKI VIKEND
Ta vikend se je spet dogajalo sto stvari: 12 urni Vogau, pa 12 urni Forrest Gump v Zagrebu, pa treking po Zasavju, trojke na K-24, DOS...in še kup drugih prireditev.
Mimo mene. Sva že v petek skufrala v Danje. Plan: zmontirati še stensko oblogo v zeleni barvi , ki zelo poživi prostor, priključiti vodo in odtoke...dela za petek in soboto, v nedeljo pa tek. Na srečo sem začel že v petek in kaj hitro ugotovil, da mi za vodo manjka material. V soboto ob 8. uri sem bil v nabavi v Škofji Loki, vračal sem se čez Petrovo brdo in tam naletel na TF 5r002 , ki se je ravno odpravljal na traso GM40...
Zvečer sem dobil sporočilo, da tek odpade. Ostala sva v Danjah (btw. brez neta, signal na bližnjem griču...), sem računal na en hribovski tek danes, a v hladnem, vetrovnem in deževnem dnevu ni bilo nič. Športal sem zvečer doma, ko sem na TF prebiral o neverjetnih podvigih na zgoraj omenjenih terenih.
ČESTITKE VSEM!
A ni kaj, tudi doma je treba kaj premakniti.
sobota, 7. maj 2011
TEK TROJK 2011
Pa je za nami. Še tretje leto zapored tek na daljši progi v kombinaciji z dvema zajcema (brez zamere, prosim!). Tokrat smo se malce pošalili na račun lanskoletnega dogajanja na Golovcu in smo se prijavili pod imenom TF izgubljeni.
Ob 9. uri smo se pognali na progo skupaj s še cca 200 ekipami (600 tekačev), pol ure za nami pa še ekipe na krajši progi.
Tek trojk je nekaj posebnega. Tovarištvo! A to ne pomeni, da ni rezultatskih želja in ciljev. In tempo temu primerno že od začetka ni prav nič tovariški.
Vsaka trojka ima svoj najšibkejši člen. Letos je ta vloga pripadla meni. Do Urha je še šlo, tam pa kaže, da sem zaloge pokuril. Klanci me pa sploh dokončno potolčejo. No, vsaj izgubljali se nismo!
Pa zadnji kilometri na srečo vendarle hitro minejo in ne preostane nam drugega, kot da smo s časom 2:04:46 zadovoljni. 7. mesto med moškimi ekipami in 5. mesto v članski kategoriji pa tudi ni kar tako.
nedelja, 1. maj 2011
Prvomajsko tekanje po Obhodnici Ratitovec
1.maj. Praznik dela.Običajno nas na ta dan prebuja pihalni orkester Alples z budnico, a tokrat je nisem slišal, ker sem bil takrat, ko so se oni prebudili, že nekje v hribih okrog Soriške planine.
Od doma sem se odpeljal ob 7. uri v megli, pol ure kasneje mi je srce vriskalo ob pogledu na s soncem obsijana Dravh in Lajnar visoko nad Sorico.
Pozimi sem z Obhodnico opravil v več etapah, sedaj sem se odločil, da jo naredim naenkrat. Pot je markirana na 11 ur, seveda bo lahko šlo veliko hitreje. 15 minut do osmih sem se že vzpenjal čez smučišče Soriška planina in v desno do stare italijanske kasarne.
DILEMA
Od petih vrhov, ki jih na tem območju zajema Obhodnica, je kasarni najbliže Slatnik(1609m). In prav tu me je čakal še en oreh: ko sem januarja delal zimsko izvedbo, je bil žig pod snegom. Poleg tega je Slatnik na različnih kartah različno označen (cca 500 m razlike) in nisem vedel, na katerega so postavili žig. Takrat sem bil v enem tednu dvakrat na obeh vrhovih, pa nikjer nič. Tokrat sem od kasarne šel na najbližjega, proti zahodu. Nič! Zato sem potem šel na Možica (1602 m), pa oddaljeni Šavnik (1574 m), pri povratku pa od kasarne proti vzhodu čez greben proti Lajnarju. In sem ga našel, žig na Slatniku. YES! Je pa res tako postavljen, da ga pozimi hitro prekrije sneg.
Po odkritju sem nadaljeval na Lajnar (1549 m) in Dravh (1547 m) ter po sankaški progi na izhodišče. 1 ura 40 min.
Pijače s sabo nisem jemal, okrepčevalnica je bil avto, nekaj sem še pojedel, nato pa v drugi del obhodnice proti Ratitovcu. Tudi sedaj s sabo nisem jemal pijače. Saj je na Ratitovcu koča. Kačji rob (1520 m), Kremant (1658 m) in Altemaver ( z 1678 m najvišji vrh Ratitovškega pogorja) so bile naslednje tri točke, preostale so še planina Pečana (1470 m), Kosmati vrh (1643 m) in planina Klom (1490 m) ter seveda Gladki vrh (1667 m). Vse skupaj slabe 4 ure (bruto).
Pehtranovka na Ratitovcu je bila dobra, vpisali so me v seznam, nato pa še uro za povratek.
Poleti pa spet, poletna izvedba. 4x v štirih zaporednih letnih časih. Aja, da ne pozabim vzeti s sabo blazinice za žige. Danes so bili razpoznavni samo trije (na Kačjem robu je poleg celo blazinica), vsi ostali pa suhi kot poper...Zato sem imel s sabo fotoaparat, da sem vse KT poslikal, za vsak slučaj. V album sem jih dal le za vzorec.
Od doma sem se odpeljal ob 7. uri v megli, pol ure kasneje mi je srce vriskalo ob pogledu na s soncem obsijana Dravh in Lajnar visoko nad Sorico.
Pozimi sem z Obhodnico opravil v več etapah, sedaj sem se odločil, da jo naredim naenkrat. Pot je markirana na 11 ur, seveda bo lahko šlo veliko hitreje. 15 minut do osmih sem se že vzpenjal čez smučišče Soriška planina in v desno do stare italijanske kasarne.
DILEMA
Od petih vrhov, ki jih na tem območju zajema Obhodnica, je kasarni najbliže Slatnik(1609m). In prav tu me je čakal še en oreh: ko sem januarja delal zimsko izvedbo, je bil žig pod snegom. Poleg tega je Slatnik na različnih kartah različno označen (cca 500 m razlike) in nisem vedel, na katerega so postavili žig. Takrat sem bil v enem tednu dvakrat na obeh vrhovih, pa nikjer nič. Tokrat sem od kasarne šel na najbližjega, proti zahodu. Nič! Zato sem potem šel na Možica (1602 m), pa oddaljeni Šavnik (1574 m), pri povratku pa od kasarne proti vzhodu čez greben proti Lajnarju. In sem ga našel, žig na Slatniku. YES! Je pa res tako postavljen, da ga pozimi hitro prekrije sneg.
Po odkritju sem nadaljeval na Lajnar (1549 m) in Dravh (1547 m) ter po sankaški progi na izhodišče. 1 ura 40 min.
Pijače s sabo nisem jemal, okrepčevalnica je bil avto, nekaj sem še pojedel, nato pa v drugi del obhodnice proti Ratitovcu. Tudi sedaj s sabo nisem jemal pijače. Saj je na Ratitovcu koča. Kačji rob (1520 m), Kremant (1658 m) in Altemaver ( z 1678 m najvišji vrh Ratitovškega pogorja) so bile naslednje tri točke, preostale so še planina Pečana (1470 m), Kosmati vrh (1643 m) in planina Klom (1490 m) ter seveda Gladki vrh (1667 m). Vse skupaj slabe 4 ure (bruto).
Pehtranovka na Ratitovcu je bila dobra, vpisali so me v seznam, nato pa še uro za povratek.
Poleti pa spet, poletna izvedba. 4x v štirih zaporednih letnih časih. Aja, da ne pozabim vzeti s sabo blazinice za žige. Danes so bili razpoznavni samo trije (na Kačjem robu je poleg celo blazinica), vsi ostali pa suhi kot poper...Zato sem imel s sabo fotoaparat, da sem vse KT poslikal, za vsak slučaj. V album sem jih dal le za vzorec.
ponedeljek, 25. april 2011
Usklajujem
Še vedno sem zvozil, pa bom tudi tokrat. Ne vem zakaj, a maj in junij se vedno pokaže gužva, iz katere se komaj vidim. Tudi letos, čeprav skoraj ne tekmujem.
Do sedaj sem bil le na treh tekmah, za katere pravzaprav težko rečem, da so sploh tekme. Prej druženje, spoznavanje krajev, uživancija, testiranje samega sebe.... Treking liga 2x ter Formaraton.
Naprej pa:
Do sedaj sem bil le na treh tekmah, za katere pravzaprav težko rečem, da so sploh tekme. Prej druženje, spoznavanje krajev, uživancija, testiranje samega sebe.... Treking liga 2x ter Formaraton.
Naprej pa:
- Treking liga 28. maja (Muta) in 11. junija (Bovec). Se jih že veselim!
- Če grem v (ali na??) Muto, se moram odreči 24 urnemu teku sreče v Grosupljem, 27. in 28. maja.
- V Radence (21. maja) letos ne grem, je pa isti dan KBK dopoldne in (skoraj domači) tek Suša, na katerem še nisem manjkal, popoldne.
- Od 3. do 12. junija je hvalevreden projekt ekipe Never Give Up- 10 krogov za 10 nasmehov. Netekmovalno, 10 maratonov v 10 dneh v 10 slovenskih mestih, dobrodelno. Najbližja sta mi Kranj in Ljubljana, 11. junij in 12. junij. Toda:
- 11. junij (glej zgoraj)- Bovec!
- 12. junija organiziramo tek na Ratitovec, tudi če ne tečem (a do sedaj sem še vedno), je z organizacijo čez glavo dela.
- En teden kaseje, 18. junija, sledi Gorski maraton 4. občin.
Spomladanski pohod
Včeraj sva šla v gozd. Na sprehod. Zelo lepo je bilo, pa sva ga malo podaljšala. S Češnjice čez Kres na Novakov hrib, pa v Mrzlo dolino ter po makadamski cesti v Dražgoše. Povratek skozi Kališe. Štiri ure in pol pohajkovanja po gozdnih poteh in stezah ter makadamskih cestah, ptičje žvrgolenje namesto mp3...neprecenljivo! Bil je vroč dan, a v gozdu je senca, pa številne grape, veter...povsem znosno! Narava pa čudovita...brez besed!
Lepota!
In mi pride na misel zgodbica:
Opazujem sončni zahod in pride mimo kmet in vpraša: "Kaj neki delate tu? Saj ste čisto zmedeni!"
Odgovorim mu: "Čisto očaran sem od tolike lepote!"
In dobri mož prihaja sedaj vsak večer in išče lepoto, se sprašuje, kje tiči. Na obzorju vidi sonce, oblake, drevesa. Toda, kje je lepota? Ne razume, da lepota ni stvar. Lepota je način, kako vidimo stvari!
Kadar grem v naravo, velikokrat vzamem s sabo fotoaparat. Sčasoma se začnejo motivi ponavljati, lahko bi rekel, da ni nič več novega. A je vendarle vse tako lepo, da kar ne morem mimo, ne da bi tudi kaj "odnesel s sabo". Če dobro opazujemo, pa tako ali tako vedno najdemo kaj novega. Tole je od včeraj.
Lepota!
In mi pride na misel zgodbica:
Opazujem sončni zahod in pride mimo kmet in vpraša: "Kaj neki delate tu? Saj ste čisto zmedeni!"
Odgovorim mu: "Čisto očaran sem od tolike lepote!"
In dobri mož prihaja sedaj vsak večer in išče lepoto, se sprašuje, kje tiči. Na obzorju vidi sonce, oblake, drevesa. Toda, kje je lepota? Ne razume, da lepota ni stvar. Lepota je način, kako vidimo stvari!
Kadar grem v naravo, velikokrat vzamem s sabo fotoaparat. Sčasoma se začnejo motivi ponavljati, lahko bi rekel, da ni nič več novega. A je vendarle vse tako lepo, da kar ne morem mimo, ne da bi tudi kaj "odnesel s sabo". Če dobro opazujemo, pa tako ali tako vedno najdemo kaj novega. Tole je od včeraj.
Naročite se na:
Objave (Atom)