Letos (2020) bomo na Ratitovec tekli že petindvajsetič!

 Ratitovec je zanimiva gora s tako značilno obliko, da je res vidna na daleč. Pravzaprav ne le gora, skoraj bi lahko rekel, da je pogorje. Kot skrajni rob planote Jelovica se razteza od Kosmatega vrha preko Gladkega vrha in Altemavra do Kremanta. Gladki je tisti s kočo, najvišji pa je Altemaver (1678 m). Za pristop so na voljo številne poti, najbolj množične, "božjepotne", so hkrati tiste, ki jih prav zaradi tega najbolj "ne maram", številni pristopi so opisani na hribi.net , prav tako pa obstaja še nekaj nemarkiranih kozjih steza, za poznavalce. Izbira je res pestra.

Hišna gora

 Vsaka vas ima svoj "hišni hrib/goro." Dovolj je nekam namestiti vpisno knjigo, kar se je v zadnjih letih zelo razpaslo, in že se razvije pravo tekmovanje, kdo bo večkrat. Za Železnike je tak vrh Hujska (višina 706 m pomeni cca 250 m višinske razlike in če greš malce naokrog, je zmerne hoje lahko za uro in 15 do uro in pol) in, btw., nekateri se morda še spomnite, da so Železniki leta 2004 gostile tekmo za slovenski pokal v gorskih tekih disciplina gor dol s krožno traso- tek na Hujsko.

 Kadar grem sam, si raje izberem katerega od drugih hribov v okolici: Kovaški vrh, Sv. Miklavž, Sv. Križ nad Kališami...vsi so dovolj blizu za peš od doma.

 Ampak...Hujska je "rezerva". Prava hišna gora Selške doline je Ratitovec. Številnim se je vsakodnevno vzpenjanje na isti vrh prelevilo v obveznost. Seveda tudi jaz rad grem, vendar mi bistveno več kot osvajanje vrha in vpisi v neko knjigo pomeni gibanje, miganje v naravi.
 Marsikdo ne misli tako. Včasih sem, takole za vikend, v soboto ali nedeljo, rad "skočil" od doma čez Hujsko in naprej do lovske koče na Prtovču. Kamor že grem, najraje izberem traso direkt od doma, brez prevoza. Ta vzpon mi je vzel približno še enkrat toliko časa kot vzpon s Prtovča na Ratitovec, pri mojem tempu približno uro in 10 minut in nekaj manj pri povratku. V koči sem večkrat naletel na "prijatelje Ratitovca" z zunaj parkiranimi vozili, ki so se pravkar vrnili z vrha. Zanimalo jih je, če sem bil slučajno na vrhu. Na mojo informacijo, kje sem hodil oz. od kje sem prišel, je bila običajna reakcija zamah z roko, češ "aja, a samo to..." Ja, sicer sem res hodil precej dlje, na vrhu pa nisem bil.

Pred 25 leti

  Ljubitelj narave in hribov, prijatelj Ratitovca in gorski tekač. Slednje sem postal leta 95 z udeležbo na petih gorskih tekih: Dobrča, Mohor, Kriška gora, Planina Javornik in Osolnik. To je bil začetek moje rekreativno-tekaške poti. Vedno, ko sem lazil po ratitovških poteh, me je spreletavala misel, kako lepe so in tudi, kako idealne so za organizacijo tekme. Na srečo sem v tistem času imel za sabo organizacijo in dobro ekipo, s katero je bila izvedba mogoča. Že naslednje leto, 14. septembra 1996 smo jo imeli, tekmo. Potek proge je bil takrat drugačen, Start smo postavili nad Sorico, na odcep ceste proti Zgornjim Danjam, Zabrdu in Torki. Trasa je tekače vodila skozi omenjene vasi, iz Torke pa naprej mimo spodnje postaje žičnice. Nato se je kmalu priključila na pešpot iz Prtovča, kjer poteka sedanja trasa, vzpon do cilja je bil torej enak sedanjemu. Imela je pa tekma en problem: start na nekem križišču brez bližine strehe, vode in štroma. Po štirih letih smo si spomagali s selitvijo v "moje" Spodnje Danje. Prvi del trase je bil spremenjen, po cca 1,5 km pa se je priključila na prejšnjo.

Spodnje Danje

 Kasneje, leta 2005 se je tek znašel v koledarju tekov za Slovenski pokal v gorskem teku in takrat se je start teka preselil v Železnike. Organizator, AD Železniki, se iz leta v leto trudi tek ohranjati zanimiv, zato tek vsako leto prinaša nekaj novosti. Letošnja največja je sprememba trase panoramskega teka s startom na Prtovču. Vsa leta do sedaj je potekal po zadnjem delu trase dolgega teka iz Železnikov, tokrat pa jo trasa ubere v drugo smer (več o progah) in čez planino Klom proti Ratitovcu. Lahko vam zagotovim, da je trasa čudovita, celo dobil sem idejo, da bi se je udeležil, čeprav že dve leti nisem bil na nobeni tekmi. V nasprotnem primeru je beseda v naslovu (bomo tekli) zavajajoča, pač boste ali bodo tekli.
 Organizator si je s to spremembo zavestno otežil svoje delo, trasa je povsem nova in terja dodatno označevanje, dodatne okrepčevalnice, dodatne prostovoljce in vse ostalo, kar spada zraven, ampak...zadovoljstvo tekačev je prvo!
 Spletna stran z vsemi informacijami

Torej, vabljeni  začetek junija v Železnike na jubilejni, 25. tek na Ratitovec!

Prtovč

Ratitovec z novo malo kočo

Planina Klom

Planina Klom

 In to je to...zaenkrat!

LP

Bodi pozitiven

Uvodne misli (ki imajo le malo ali nič z nadaljevanjem)

Takole ko hodim naokrog, srečujem ljudi in govorim z njimi, često naletim na primerke, za katere bi potem lahko rekel, da ne znajo drugega kot jamrati. Saj vem, da vedno ni lahko, da se nam na življenjski poti dokaj pogosto pojavljajo ovire, raznovrstne težave, toda...če se nekdo pretirano vrti samo okrog tega, kako mu je hudo, kako je nevzdržno...tega noče nihče poslušati in takemu se hitro začnejo vsi izogibati, kmalu postane osamljen in vse globlje v breznu. Iz tega se lahko naučimo, kako se ne smemo obnašati.

Prebuja se želja

 da bi se vrnil na ultra-tekaško pot. Glede na projekte, o katerih sem nekaj malega namignil v svojem prejšnjem zapisu, ta vrnitev ne bi bila taka, kot da nimam nič bolj pametnega početi. Vsake toliko časa bi si pač vzel kakšen dan časa za kakšno bolj konkretno turo, pa parkrat na leto mogoče za kakšno organizirano prireditev. Pozno jeseni, oktobra in novembra, sem za vikende opravil nekaj tur, časovno od 2 uri do 3 ure in pol, baterije pa sem polnil tudi z raznimi filmčki iz ultra trail tekmovanj na you tube...Takrat so me potem ustavile bolečine v križu. Tri leta in pol sem vsakodnevno zjutraj pred službo izvajal vaje za stabilizatorje, a ko pride preobremenitev, tudi to ne pomaga. Sedaj sva skoraj vsakodnevno "na terenu", zmeren tempo cca ura in pol, toliko da ostanem v gibanju...bo pa treba počasi stopnjevati.

 Zadnjič sem nekje bral statistiko, da zaposleni v javnem sektorju gredo na bolniško veliko pogosteje kot tisti v zasebnem sektorju, vendar se v javnem sektorju  potem hitreje vrnejo na delo, v zasebnem pa bolniški stalež traja dlje. Ne bom razpredal o razlogih, zakaj je tako...

 Ko smo že ravno pri teku: na spletni strani Atletskega društva Železniki sem zasledil, da so letos spremenili progo za panoramski tek, to je tista "rekreativna", krajša varianta s startom na Prtovču. Proga ima enako višinsko razliko kot prej (cilj je na Ratitovcu), je pa nekoliko daljša. Gre pa od starta desno za Lovsko kočo in ne več levo čez Poden, pa potem naprej čez planino Klom.... Kot domorodec seveda teren dobro poznam in lahko rečem, da je trasa odlična. Vabljeni na to ali pa "klasik" iz doline do vrha.

 Kljub vsemu

pa prave vrnitve verjetno ne bo, dokler še hodim v službo. Tisto, kar sem napisal zadnjič, da imava še tri do štiri leta časa za razna gradbena dela, se nanaša na čas do pričakovane upokojitve, namreč: dokler delava, bi pričakoval, da bo na razpolago tudi še nekaj denarja. Potem ga bo bistveno manj- tako kot pri večini proizvodnih delavcev bo pokojnina minimalna, določena z zakonom. 

 Podaljševanje?

 Zakaj pa? S tem si pokojnine ne bom mogel popraviti. Itak bo država morala dodati razliko med izračunano in minimalno določeno. Če si bom s podaljševanjem popravil izračun, se mi to ne bo nič poznalo, le država mi bo dodala nekaj manj. 

 Pred par leti me je nekdo vprašal, ali se ne počutim sposobnega, da bi delal do 63. leta starosti. Ja, v redu, enkrat sem zdrav, poln energije, takrat bi delal, dokler lahko. Ampak takrat bi imel 45 let delovne dobe. Spet: zakaj le?

 Lahko pa zbolim, (pre)težko fizično garanje ustvarja invalide in naenkrat se pri 55-ih letih (ali še prej) znajdeš v situaciji, da ne veš, ali boš sploh lahko še kaj delal. Starejši itak rabi več časa za regeneracijo, ni več tak kot pred 10-imi ali 20-imi leti.

 Je pa še psihični razlog: 40 let vsakodnevne obveznosti zgodnjega vstajanja ob 5. uri, delo pod stalnimi pritiski (in tega je vedno več), ko nikoli ni nobena stvar narejena dovolj hitro in dovolj dobro...ali je potem čudno, da velika večina komaj čaka upokojitve in gre v prvem trenutku, ki se jim ponudi. Včasih pogledam nazaj, saj ni bilo tako hudo, ampak po drugi strani se zgrozim, če pomislim, da bi bil star šele, recimo 30 ali 40 let in bi imel pred sabo še 20 ali 30 let delovne dobe. 

 Kakorkoli že, imam (imava) določen plan, čas pa bo pokazal pot in tempo do uresničitve. Morda bom pa ravno takrat poln zdravja in žarel od energije...kdo ve?

 Dolžnost odraslega človeka je upravičiti svoj obstoj!

 Tisti vstopnici za dalmatinski spektakel v Stožicah sem pa v petek, na dan koncerta, le uspel unovčiti. Žal mi je za dober koncert, bili sta pa vsaj izkoriščeni. Upam, da so uživali...

Na Ratitovcu so lani postavili novo "malo kočo"

Najlepše je v naravi, v gozdu! 

Lani sem kupil tele mizunke. Mizuno je odlična firma, superge so dobre, ima pa tale model eno napako: na mokrem terenu drsijo kot na ledu. Ko to ugotoviš, jih pač uporabljaš na suhem, če le ni prepozno.

Sedaj je pred vrati

 Govorim o Dalmatinskem spektaklu v Stožicah, prvotno najavljenem za lanski 5. oktober in prestavljenem na 7. februar 2020. Lani sva bila na dalmatinskem večeru klap skupaj s fanti s Praprotna na loškem gradu, navdušila naju je predvsem klapa Šufit, res je špica. Zato sva se tega koncerta veselila, Pa ne bo nič, okoliščine nama onemogočajo udeležbo...vstopnici pa ostajata neizkoriščeni, denar vržen stran...če ne najdeva koga za prodajo. Tu se mi sedaj dogaja podobno kot pred par leti s tekaškimi tekmami: vnaprej plačano, potem pa nisem šel. Če kdo rabi...

Leto 2019- že drugo zaporedno brez ene same tekme

Zadnje čase na svojem blogu objavljam zelo malo. Pišem že dolgo nič. Včasih sedem k računalniku, ker dobim občutek, da bi morda imel spet kaj povedati. Po daljšem mučenju vse skupaj zbrišem. Nimam kaj pisati...ali pa, bolje rečeno, dogaja se, pa ne čutim potrebe to obešati na zvon.
Projekt iz enega zadnjih blogov smo uspešno zaključili. V letih 2018 in 2019 (po 25 zelo aktivnih letih) nisem bil na nobeni tekmi. Vseeno še vedno veliko migam, kondicijo je treba vzdrževati. Najdaljša lanska pot je bila dobrih 30 km dolga nočna iz Železnikov do Podbrda, metla za ultra pušeljc trail.

Sva pa tudi lani imela gradbeni projekt- prenovo kopalnice- ki je, tako kot vedno, za sabo potegnil še vrsto drugih, vzporednih.
Tule je nekaj lanskih slikc

Za naslednja leta ne kaže nič drugače. Na vidiku so, poleg službe, predvsem gradbeni projekti. Tekem zaenkrat še ne bo: vzame preveč časa (za vsako tekmo cel dan) in denarja. Ostaja še nekako tri, morda štiri leta, da speljeva svoje plane. Tudi to so zmage, pomembne zmage, ki se jih zelo veseliva.