Tisto poletje smo taborili na robu nacionalnega parka v Grand Canyonu in tekli po platojih med robom in vznožjem kanjona...Nikoli še nisem občutil tako osupljive prostranosti in samote hkrati.
Taborili smo štiri noči. Prvi dan smo pretekli kakšnih 60 kilometrov, ostale tri dneve nekoliko manj...
Po enem od naših tekov...sem nenadoma ugotovil, da ne zavidam le Kyleju njegove svobode, temveč obema njun način življenja.
Čez dan smo nekoliko zašli in tekli skoraj 20 km dlje, kot smo nameravali...Ko smo končali, sem lahko v nasmehu obeh mladih tekačev videl tisti občutek, ki je tudi mene ob podobnih avanturah prevzemal še pred kakšnim desetletjem. Prve ultre sem tekel, ko sta bila onadva še v osnovni šoli. Njuno veselje me je spomnilo, kako sem se nekoč počutil in v kaj sem takrat verjel. Imeli smo svoje poti, svež zrak, nekaj vode in hrane in naša čvrsta telesa in to je bilo vse, kar smo potrebovali, pravzaprav vse, kar človek sploh kdaj potrebuje.
Kako sem lahko izgubil to preprosto veselje? Kako sem si želel, da bi spet začutil to nedolžnost in hvaležnost...Spet bi rad tekel s široko odprtimi očmi začetnika, s svobodo in strastjo tekača, od katerega nihče ničesar ne pričakuje.
Zaželel sem si, da bi bil nezanesljiv in neodgovoren tip, spal bi, kjer bi hotel, peljal bi se, kamor bi se mi zahotelo. ..Kako sem si želel, da bi si kdaj lahko vzel čas samo zase. Tekel bi, živel samo za tisti trenutek, preizkušal bi svoje meje- vendar brez vsakršnih obveznosti in ciljev.
Potreboval sem umik. Celo tek na dolge proge mi ni več prinesel miru...Potreboval sem čas za premislek.
Kot prostovoljec sem pomagal na tekmi na Orcas Islandu. Nekje ob progi sem opazil votlo drevo in pomislil, da bi se kar skril vanj in za vedno ostal tam. Tudi sam sem se počutil precej votlo.
Obstaja razpoka, razpoka v vsem.
Da skozi njo vstopa svetloba.
-LEONARD COHEN
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
::
Ni komentarjev:
Objavite komentar