Kot prvo, kar je Ema ugotavljala že prejšni teden: kdo bi si za izhodišče na Lubnik izbral sv. Andreja? Seveda, trekerji!
In potem? Po najbližji v Loko pa na vrh? Ne ne, trekerji že ne. V Loko, pa malo na Stari grad pogledat, pa še navzgor čez travnike...in ko po brezpotju prideš na višini 783 m končno na markirano pot, ki vodi čez grebene na Lubnik, se kar naenkrat premisliš in jo užgeš navzdol, v Podlubnik. Nato nekaj časa ob Selški Sori, pa spet naskok na Lubnik, tam, kjer je najbolj strmo, naravnost v breg. Še gamsi se nam čudijo, dva z zabodenimi pogledi sta se pojavila spodaj, potem ko smo že šli mimo. Mi pa spet le na pol (ne bom rekel poti, ker je tam ni), sredi brega luknjice v kartonček pa nazaj dol, v sotesko, do Sore. Odkrivat stare markirane poti proti Zalubnikarju. Ja, Zalubnikar je spet gor. Pa ne dovolj. 9KT je že toliko visoko, da tukaj više ne gre...sedaj smo zadovoljni in...
...v tretje gre rado!
Če smo si prej že dvakrat premislili in odšli nazaj v dolino, je tokrat padel tudi Lubnik. KT pred vhodom, notri pa sem si dopolnil tekočinske zaloge ter srečal znano gorenjsko TF družino z Radolce (hvala za spodbudo!).
Tako, Lubnik je osvojen, sedaj pa do avta. Pa pri trekerjih ni tako enostavno, kot se sliši. Je treba na poti še nekaj točk obiskat. V Lubniški jami sem bil prvič, v Breznici smo šli mimo rekordnih kostanjev, pa čez Ostrni vrh do cerkve sv. Lovrenca, strmo navzdol v Zminec, za Poljansko Soro do vasi Bodovlje (misija nemogoče, če ne bi bilo tako suho in zato voda nizka), pa potem še hrib Dešna, da ne bi bilo slučajno preenostavno...no no- pa smo vendarle spet pri Ruparju.
Tule so karte za vse tri trase, da se ve, kje smo kolovratili.
Brez izgubljanja sem za pot potreboval 4 ure 44 min in prišel v cilj kot osmi med ultraši.
Čestitke organizatorjem za lepo tekmo in za domiselno speljane trase. Včasih pohajkujem tudi okrog Lubnika, a danes sem skoraj vseskozi odkrival neznano.
Čestitke vsem trekerjem za današnje podvige!
Rezultati
Galerija
