Včeraj sva šla v gozd. Na sprehod. Zelo lepo je bilo, pa sva ga malo podaljšala. S Češnjice čez Kres na Novakov hrib, pa v Mrzlo dolino ter po makadamski cesti v Dražgoše. Povratek skozi Kališe. Štiri ure in pol pohajkovanja po gozdnih poteh in stezah ter makadamskih cestah, ptičje žvrgolenje namesto mp3...neprecenljivo! Bil je vroč dan, a v gozdu je senca, pa številne grape, veter...povsem znosno! Narava pa čudovita...brez besed!
Lepota!
In mi pride na misel zgodbica:
Opazujem sončni zahod in pride mimo kmet in vpraša: "Kaj neki delate tu? Saj ste čisto zmedeni!"
Odgovorim mu: "Čisto očaran sem od tolike lepote!"
In dobri mož prihaja sedaj vsak večer in išče lepoto, se sprašuje, kje tiči. Na obzorju vidi sonce, oblake, drevesa. Toda, kje je lepota? Ne razume, da lepota ni stvar. Lepota je način, kako vidimo stvari!
Kadar grem v naravo, velikokrat vzamem s sabo fotoaparat. Sčasoma se začnejo motivi ponavljati, lahko bi rekel, da ni nič več novega. A je vendarle vse tako lepo, da kar ne morem mimo, ne da bi tudi kaj "odnesel s sabo". Če dobro opazujemo, pa tako ali tako vedno najdemo kaj novega. Tole je od včeraj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar