Spet enkrat sem bil na razpotju. Vedel sem, da bom še tekmoval, a vedel sem tudi, da ne smem z glavo skozi zid. Ne smem se siliti. In tudi ne smem obtičati ter zariniti glavo v pesek. Ozreti se moram za novimi, drugačnimi prijemi, novimi motivacijami, novimi izzivi. Stari so se izpeli, stari mi ne nudijo več zadovoljstva.
Prenehal sem seštevati kilometre, pustil sem cesto... pobegnil v naravo, na travnike in v gozd, makadam, gozdne poti in steze... ugotovil, da v tem uživam. Predvsem so mi spremembe prinesle olajšanje. Razbremenitev. Dal sem času čas. Po petih netekmovalnih mesecih je bil treking dovolj velik izziv, da sem se spet postavil na štartno linijo. Brez ure, a z zemljevidom v roki. To ni klasična tekma, kakršnih sem bil vajen, to je druženje, spoznavanje novih krajev in lepot Slovenije...Prvi je bil Škofjeloški treking, na drugem smo spoznavali Mozirsko in Smrekovško pogorje. Nepozabna doživetja.
Prekaljen z novimi izkušnjami in spoznanji nisem prav nič okleval, 8urno tekanje po Tivoliju , DA ali NE? Potem me je razveselilo še vabilo v ekipo...sedaj pa nas do dogodka loči le še tri dni. To bo neke vrste testiranje samega sebe. To pa je že zgodba, o kateri bom pisal, ko jo bom dal skozi...
Ni komentarjev:
Objavite komentar