Zimsko spanje je za medvede...

Hibernacija ali zimsko spanje (latinsko hibernus - zima) je stanje telesne neaktivnosti živih bitij...
Za tekače to že dolgo ne velja več. V redu, oldtajmerji se še spomnimo časov, ko so bile tekme omejene le na dve obdobji , spomladi maja in jinija, poleti nič, potem pa spet jeseni septembra in oktobra. Ostale mesece dogajanja skorajda ni bilo (z izjemo Dolskega teka, Podkraj pri Velenju...). Ko "je prišla Sežana" (MKM), smo takoj jamrali, da je tek absolutno prezgodaj, na Gorenjskem (in še kje drugje) je še polno snega, smo komaj lahko začeli "laufat".
Dejansko sem leta 2006, to je bilo edinstveno leto, ko sem bil na tekaških smučeh več kot desetletje prej in vsa naslednja leta do danes skupaj, v februarju odtekel Hotedršico, Bloške teke, Trnovski maraton in Vojsko, začetek marca 15 km na veteranskem DP v smučarskem teku v Ratečah, 14 dni po tej tekmi pa sem se na račun povezovanja solin odrekel nastopu na Pokljuškem maratonu. S tekaških smuči direkt v superge.
Seveda tudi tek na smučeh še zdaleč ni zimsko spanje, a v tem času so se tekaške prireditve namnožile, da bi lahko brez pavze nastopal skozi celo leto.

Napredovala je tudi oprema, danes za tek v mrazu in v snegu (razen €) ne bi smelo biti ovir. Ja, včasih sem proti koncu zime (ki se vleče in vleče in ni videti nobenega konca) že popiz...., kdaj bo končno pobralo ta sneg, da lahko začnem migat. Sedaj migam! ( In prav danes sem si nabavil nove GTX...)

Tekme na vidiku

Sem se že odločil: ugibanju in iskanju ciljev za letošnje leto je vsaj za spomladanski del konec. Pretiravati in dirkati s tekme na tekmo ne mislim, nekaterih pa se bom udeležil...
Na eni kratki, hitri (rekord Šmarne gore) sem že bil, potem je ena zadeva s štartom v Bazovici (Italija) in prebegom na naš, slovenski obmejni hrib Kokoš, pa (ja itak nič več novega, ker sem na TF že pisal o tem) udeležba na "kraljevskem gorskotekaškem trojčku", tri "zelo blizu" tekme: KBK  , Ratitovec in GM40 .
Vmes pa še kaj nenadejanega, kot posledica hipnih odločitev.


Želje

poleg mojih znanih lepih večurnih tras "na vse strani neba" v okolici Železnikov bi šel spet enkrat na tek po Šentiljski planinski poti in ponovno na Rokovnjaško...ali pa kam drugam na kakšno lepo, ravno pravo in prav dolgo za "raztegnit krake" in "da se sploh splača". Uživaško in za spoznavanje krajev. Od tega je več kot od tekmovanja in tekmovalnosti, posebno če je prava družba.

se vidimo nekoč nekje in LP