Bosi tek in jaz

Prebral knjigo ! Ne le enkrat! V njej je veliko govora o bosem teku. Citate o prednostih bosega teka oz. uničujočem delovanju modernih (pretirano) blaženih copat na naše telo sem že objavil v tem spletnem dnevniku. Štirikrat!

Teorija! Kaj pa praksa?
Pa res, kaj sem jaz naredil v to smer?
Sem pomirjen. Čeprav fotke kažejo, da pri teku pristajam na peto, se nad običajnimi tekaškimi poškodbami zaenkrat ne morem pritoževati (knock on wood).
Kako?

1. Mislim, da imam srečo!
2. Kilometraže niso tako hudo pretirane, da bi lahko prišlo do poškodb, vendar: ko se odločim preteči razdaljo, ki niti približno ni v sorazmerju s treningi (zadnji primer je Crikvenica ), mi kljub težavam na progi ne pusti hujših posledic, ne v obliki musklfibra, niti poškodb.
3. Mi pri tem pomaga bosonogost? Morda! In koliko sem v resnici bosonog? Pravzaprav ne tako malo. Že od malega. V Dražgošah sem bil pri spravilu sena, v tistih klancih, vedno bos. Še sedaj sem. Poleti sem itaq veliko bos. Doma v stanovanju sem redkokdaj v copatih. Bos tudi v tem trenutku. Bosi izteki po tekmi na travnatem fuzbal placu (Vipava npr.)..."Hudo" blaženih copat nisem nikoli uporabljal. Zadnja leta se v glavnem odločam za lahke dirkalnike s tankimi podplati in brez blaženja. Potem, ko so iztrošene stare superge romale na smetišče, so mi ostali samo še trije modeli: Brooksove Racerke (stare, trojka), saucony kinvara in nike lunarfly.

 Dolgo sem mislil le na to, da je problem v podlagi. Bosi (ali v minimalistični obutvi s tankimi podplati) čutimo vsak kamenček. Po prebiranju zgoraj omenjene knjige sem spoznal, da je problem veliko globlji: s pretiranim blaženjem "zaspi" naš stopalni lok...Poleg tega se s pretiranim blaženjem "podre" naš naravni način gibanja. Nekaj popravljamo (čeprav popravkov sploh ne rabi), a si škodo delamo drugje (kolena, križ itd.).

Lahko bi še...pa ne bom! Postane dolgovezno in kdo bi to bral...
Drugič spet!

Priporočeno branje!