Odmik od teka

Nimam več kaj pisati. Opustil sem šport. Zaenkrat ne tečem več.
Znašel sem se v začaranem krogu. 
Ni motivacije, ni volje...sedaj tudi takrat, ko bi imel čas, ne grem več.
Grozljiv občutek, da nimam vpliva na svoje življenje, da drugi manipulirajo z mano. Moj trenutni pogled na svet...sivina...
Res je, da se trenutno ukvarjam z več projekti, ki mi vzamejo kar nekaj časa, a nimajo nobene veze s športom. Hočem jih speljati maksimalno dobro!
In grozljivost teh kratkih, mrzlih dni. Od doma v temi, domov v temi, utrujen, vsega sit...
Danes sem računal, da bi odtekel nekaj krogov v Tacnu. Za Tiana. Ni šlo.

Pa bo že kako. Za dežjem vedno posije sonce!

Still alive

Dva tedna brez teka! Od Crikvenice stalno v pogonu, a pretekel niti metra. Tole se mora nehat. Še par projektov, potem pa spet več časa zase!
In včeraj sem šel na Hujsko. 250 višinskih gor/dol, vsega kakih 6 zelo prijetnih km v naravi, brez bezljanja... Srečanje in debata z znanci, meditiranje vrh smučišča Rudno , mobiklepet z Urošem...neprecenljiva ura in pol...odklop...
Danes pa od  cerkve sv. Jedrti nad Lajšami na Mohorja in nazaj. Na Mohorju sem srečal enega od kranjskih legend Tekaškega foruma...Počasen tek, hoja...uživanje...in niti dežne kaplje, ki so me lovile v zadnjem delu me niso spravile v pogon, da bi pospešil...je bilo tako prehitro konec.

Bosi tek in jaz

Prebral knjigo ! Ne le enkrat! V njej je veliko govora o bosem teku. Citate o prednostih bosega teka oz. uničujočem delovanju modernih (pretirano) blaženih copat na naše telo sem že objavil v tem spletnem dnevniku. Štirikrat!

Teorija! Kaj pa praksa?
Pa res, kaj sem jaz naredil v to smer?
Sem pomirjen. Čeprav fotke kažejo, da pri teku pristajam na peto, se nad običajnimi tekaškimi poškodbami zaenkrat ne morem pritoževati (knock on wood).
Kako?

1. Mislim, da imam srečo!
2. Kilometraže niso tako hudo pretirane, da bi lahko prišlo do poškodb, vendar: ko se odločim preteči razdaljo, ki niti približno ni v sorazmerju s treningi (zadnji primer je Crikvenica ), mi kljub težavam na progi ne pusti hujših posledic, ne v obliki musklfibra, niti poškodb.
3. Mi pri tem pomaga bosonogost? Morda! In koliko sem v resnici bosonog? Pravzaprav ne tako malo. Že od malega. V Dražgošah sem bil pri spravilu sena, v tistih klancih, vedno bos. Še sedaj sem. Poleti sem itaq veliko bos. Doma v stanovanju sem redkokdaj v copatih. Bos tudi v tem trenutku. Bosi izteki po tekmi na travnatem fuzbal placu (Vipava npr.)..."Hudo" blaženih copat nisem nikoli uporabljal. Zadnja leta se v glavnem odločam za lahke dirkalnike s tankimi podplati in brez blaženja. Potem, ko so iztrošene stare superge romale na smetišče, so mi ostali samo še trije modeli: Brooksove Racerke (stare, trojka), saucony kinvara in nike lunarfly.

 Dolgo sem mislil le na to, da je problem v podlagi. Bosi (ali v minimalistični obutvi s tankimi podplati) čutimo vsak kamenček. Po prebiranju zgoraj omenjene knjige sem spoznal, da je problem veliko globlji: s pretiranim blaženjem "zaspi" naš stopalni lok...Poleg tega se s pretiranim blaženjem "podre" naš naravni način gibanja. Nekaj popravljamo (čeprav popravkov sploh ne rabi), a si škodo delamo drugje (kolena, križ itd.).

Lahko bi še...pa ne bom! Postane dolgovezno in kdo bi to bral...
Drugič spet!

Priporočeno branje!