Zimsko baziranje

Zima je čas za nabiranje baze...te pa gremo. Sicer še ne vem, čemu bo baza služila, ko nimam nobenih tekmovalnih planov in ciljev, a gre pravzaprav za to, da ni slabo biti v stalni dobri kondiciji. Sem se pobral s kavča in včerajšnji urici miganja  dodal še celo današnje dopoldne.
Po dilemi med možnostima: 1) zaključiti zimsko izvedbo Obhodnice Ratitovec (Klom, Pečana, Kosmati vrh) ali  2) pogledat, kaj počne in kako se obnaša kranjska tekaška srenja na zimski ligi, tokrat na Jošta...sem se po razmisleku odločil za slednje...Ratitovec je zaenkrat preveč leden...
Na Jošta vodi veliko poti, izbral sem eno lepo za 10 min vožnje ter uro in pol teka (v eno smer). In sem štartal ob 8:10 pri - 6°C, opel je ostal pri cerkvi Sv. Jederti nad Lajšami, jaz pa po krasni poti na Mohorja in naprej na Jošta. Sem se zakalkuliral (ali pa sem bil prehiter)...ko sem pod Joštom prišel na cesto, po kateri bodo pritekli tekači, je bila ura 9:05. Dovolj časa, da mi ni treba po cesti na vrh, lahko grem po pešpoti v levo, tam kjer gre trasa teka z Besnice na Jošta. Pa me je začelo kar pošteno hladiti na vrhu, ko sem čakal tekmovalce in btw naredil še nekaj fotk. Ko sem ravno pri tem: večkrat sem že rekel, da nerad slikam ljudi, tekači s(m)o pa sploh katastrofa- smo prehitri, fotke pa potem neuporabne. Nekaj sem jih zbrisal, pa še preostale so bolj tako, za bujno domišjlijo...Tiste iz narave so boljše, ta nikamor noče uiti, tako kot tekači.
Pa sem se umaknil iz prizorišča v kočo. Je bilo vsaj toplo. Čaj, debata...po kebrovem odhodu ob 10. uri en konkreten antigripin, potem pa pot pod noge tja, od koder sem prišel.
lp

Narod športnikov

Po zanimanju za šport na TV je večina Slovencljev športnikov. Zelo veliko jih s kavča v družbi hmeljevega šestorčka ali še bolje z družbo v bifeju spremlja življensko pomembno žogobrcarsko dogajanje na umetnih zelenicah, mnoge osrečuje ali spravlja na rob obupa muhasto okroglo usnje (in pristranski sodniki) v športih  na parketu, brez formule itaq ni nič...zimsko spanje pa kratijo raznovrstni smučarji, pa hokejisti, drsalci... Vseskozi se nekaj dogaja, zlepa nikoli ni dolgčas.
Na srečo je vse več športnikov rekreativcev, ki se dvignejo s kavča in se začnejo s športom ukvarjati zares. Če pogledamo malce v zgodovino: včasih na kaj takega niso niti pomislili, saj navsezadnje ni bilo treba- dovolj so se zmigali pri svojem delu. Sedaj je v večini narava dela povsem drugačna (delo v pisarnah, za računalniki, življenje v mestih...) in je zadeve treba nekako uskladiti. Pa smo nekateri še vedno malce v dilemi: ko srečamo npr. kmeta, ki dela na polju, imamo skoraj slabo vest, medtem ko on razmišlja: a ta res nima nobenega drugega dela?
Vsak živi življenje, za kakršnega se odloči. Sicer ga kroji tudi usoda (npr. v kriznih časih...), lahko se bomo čez čas ukvarjali tudi s stvarmi, ki nam danes ne pridejo na misel ali pa se nam zdijo neumne, saj veste, zarečeni kruh. Če se trenutna situacija obrne na glavo, bomo pač morali pogedati še levo in desno za možnostmi.
Zaenkrat sem pa še vedno športnik s srcem, pa ne pred TV, pač pa na dveh nogah in v gibanju...

se nadaljuje...

LP