Sepultura - Guardians of Earth (Official Music Video)

V dolini megla

 Danes sem tekmoval...tekmoval z meglo in soncem...in v obeh tekmah zmagal.

Štartal sem po službi iz Železnikov (Češnjica) malo čez pol četrto, povsod megla. Ne da bi slutil, kako visoko je treba, da bi se povzpel nad meglo in to tudi ni bil moj prvotni namen, ampak vas Kališe je bila že veliko svetlejša. Pri zgornjih hišah se je odprlo: zgoraj jasnina, spodaj morje...precej nižje, kot sem pričakoval. 😀V tem trenutku sem pričel tekmo s soncem. Pri cerkvi Sv. Križa sem bil še pred zahodom. Čarobno!

 In spet sem enkrat naredil nekaj dobrega zase, pospešil korak in srce, globoko zadihal, se dobro prepotil. Srečal pa nisem žive duše.

Rumeni dirkač

  Ko sem konec februarja pisal tale članek, se niti pod razno še nisem zavedal/ nismo zavedali, kako se lahko v tako kratkem času vse postavi na glavo. Noro! Včeraj bi moral biti tek na Ratitovec, pa je, tako kot še številne druge prireditve, odpadel. V koledarček si označite 6. junij 2021.

 Koča na Ratitovcu je sicer stalno odprta od 30. maja do 2. oktobra, je pa tudi v izboru za naj planinsko kočo 2020 - glasujte!

 

 Prioritete se menjajo!

Letos sem bil na Ratitovcu šele dvakrat. Prvič sem se odločil za jutranjo varianto iz Spodnjih Danj preko planine Sp. Jirn in s povratkom čez Danjarsko planino. Malce daljša pot po bolj osamljenih poteh in z obilico živalskega sveta: najprej par gamsov z dvema mladičema, nato trop osmih do desetih gamsov, nato še štirje gamsi in- presenečenje, tri bele domače koze, ki so bržkone v skalah ostale od lani. Tudi domača koza je še vedno le koza, narava ji ostane...

 Medtem, ko sem v zadnjem prispevku objavljal fotke lepega okolja v Sp. Danjah, imava v hiši spet, že tretje leto zapored, gradbišče. Tokrat je na vrsti adaptacija celotnega pritličja in vrta za hišo. Menim, da to ne bo projekt le za letos...no ja, kolikor bo, pa bo, nadaljevanje pa drugo leto. Ta, sedaj že pravzaprav stalnica, ki se je človek navadi in jo prav kmalu začne pogrešati, človeka sili, da stalno brska in išče, česa se bo še lotil, kaj je še za narediti...ampak končni uspeh, končna zmaga je vedno sladka, prav tako kot tudi vsi manjši vmesni uspeh na poti proti končnemu cilju. Ta stalnica je torej po petindvajsetih letih na prednostni listi zelo učinkovito nadomestila tek. To ne pomeni, da ne migam, tudi sedaj še večkrat grem sam, s svojim tempom, da globlje zadiham, poženem srce...prav zanimalo me je, koliko časa bi sedaj, brez treninga, potreboval za pot od cerkve na Prtovču čez Razor do koče na Ratitovcu. Leta 2018 sem večkrat "probal", rezultat sem parkrat spravil pod 35 min, v glavnem pa okrog 36 (v klancih nikoli nisem bil prav dober), tokrat sem upal na rezultat pod 40, pa sem se ustavil na dobrih 36, zelo zadovoljen. Dol na Poden je šlo v 19 minutah. 

 Samo še slikca, od kje mi današnji naslov. moja današnja pridobitev, novi gorski dirkalnik hoka one one torrent , le da so moji, za razliko, rumene barve.

 

Ja, kozel ostane kozel...

LP

Slike govorijo...

Cvetoča jablana

Nevihta se bliža

Mavrica

Ostanite zdravi!

Letos (2020) bomo na Ratitovec tekli že petindvajsetič!

 Ratitovec je zanimiva gora s tako značilno obliko, da je res vidna na daleč. Pravzaprav ne le gora, skoraj bi lahko rekel, da je pogorje. Kot skrajni rob planote Jelovica se razteza od Kosmatega vrha preko Gladkega vrha in Altemavra do Kremanta. Gladki je tisti s kočo, najvišji pa je Altemaver (1678 m). Za pristop so na voljo številne poti, najbolj množične, "božjepotne", so hkrati tiste, ki jih prav zaradi tega najbolj "ne maram", številni pristopi so opisani na hribi.net , prav tako pa obstaja še nekaj nemarkiranih kozjih steza, za poznavalce. Izbira je res pestra.

Hišna gora

 Vsaka vas ima svoj "hišni hrib/goro." Dovolj je nekam namestiti vpisno knjigo, kar se je v zadnjih letih zelo razpaslo, in že se razvije pravo tekmovanje, kdo bo večkrat. Za Železnike je tak vrh Hujska (višina 706 m pomeni cca 250 m višinske razlike in če greš malce naokrog, je zmerne hoje lahko za uro in 15 do uro in pol) in, btw., nekateri se morda še spomnite, da so Železniki leta 2004 gostile tekmo za slovenski pokal v gorskih tekih disciplina gor dol s krožno traso- tek na Hujsko.

 Kadar grem sam, si raje izberem katerega od drugih hribov v okolici: Kovaški vrh, Sv. Miklavž, Sv. Križ nad Kališami...vsi so dovolj blizu za peš od doma.

 Ampak...Hujska je "rezerva". Prava hišna gora Selške doline je Ratitovec. Številnim se je vsakodnevno vzpenjanje na isti vrh prelevilo v obveznost. Seveda tudi jaz rad grem, vendar mi bistveno več kot osvajanje vrha in vpisi v neko knjigo pomeni gibanje, miganje v naravi.
 Marsikdo ne misli tako. Včasih sem, takole za vikend, v soboto ali nedeljo, rad "skočil" od doma čez Hujsko in naprej do lovske koče na Prtovču. Kamor že grem, najraje izberem traso direkt od doma, brez prevoza. Ta vzpon mi je vzel približno še enkrat toliko časa kot vzpon s Prtovča na Ratitovec, pri mojem tempu približno uro in 10 minut in nekaj manj pri povratku. V koči sem večkrat naletel na "prijatelje Ratitovca" z zunaj parkiranimi vozili, ki so se pravkar vrnili z vrha. Zanimalo jih je, če sem bil slučajno na vrhu. Na mojo informacijo, kje sem hodil oz. od kje sem prišel, je bila običajna reakcija zamah z roko, češ "aja, a samo to..." Ja, sicer sem res hodil precej dlje, na vrhu pa nisem bil.

Pred 25 leti

  Ljubitelj narave in hribov, prijatelj Ratitovca in gorski tekač. Slednje sem postal leta 95 z udeležbo na petih gorskih tekih: Dobrča, Mohor, Kriška gora, Planina Javornik in Osolnik. To je bil začetek moje rekreativno-tekaške poti. Vedno, ko sem lazil po ratitovških poteh, me je spreletavala misel, kako lepe so in tudi, kako idealne so za organizacijo tekme. Na srečo sem v tistem času imel za sabo organizacijo in dobro ekipo, s katero je bila izvedba mogoča. Že naslednje leto, 14. septembra 1996 smo jo imeli, tekmo. Potek proge je bil takrat drugačen, Start smo postavili nad Sorico, na odcep ceste proti Zgornjim Danjam, Zabrdu in Torki. Trasa je tekače vodila skozi omenjene vasi, iz Torke pa naprej mimo spodnje postaje žičnice. Nato se je kmalu priključila na pešpot iz Prtovča, kjer poteka sedanja trasa, vzpon do cilja je bil torej enak sedanjemu. Imela je pa tekma en problem: start na nekem križišču brez bližine strehe, vode in štroma. Po štirih letih smo si spomagali s selitvijo v "moje" Spodnje Danje. Prvi del trase je bil spremenjen, po cca 1,5 km pa se je priključila na prejšnjo.

Spodnje Danje

 Kasneje, leta 2005 se je tek znašel v koledarju tekov za Slovenski pokal v gorskem teku in takrat se je start teka preselil v Železnike. Organizator, AD Železniki, se iz leta v leto trudi tek ohranjati zanimiv, zato tek vsako leto prinaša nekaj novosti. Letošnja največja je sprememba trase panoramskega teka s startom na Prtovču. Vsa leta do sedaj je potekal po zadnjem delu trase dolgega teka iz Železnikov, tokrat pa jo trasa ubere v drugo smer (več o progah) in čez planino Klom proti Ratitovcu. Lahko vam zagotovim, da je trasa čudovita, celo dobil sem idejo, da bi se je udeležil, čeprav že dve leti nisem bil na nobeni tekmi. V nasprotnem primeru je beseda v naslovu (bomo tekli) zavajajoča, pač boste ali bodo tekli.
 Organizator si je s to spremembo zavestno otežil svoje delo, trasa je povsem nova in terja dodatno označevanje, dodatne okrepčevalnice, dodatne prostovoljce in vse ostalo, kar spada zraven, ampak...zadovoljstvo tekačev je prvo!
 Spletna stran z vsemi informacijami

Torej, vabljeni  začetek junija v Železnike na jubilejni, 25. tek na Ratitovec!

Prtovč

Ratitovec z novo malo kočo

Planina Klom

Planina Klom

 In to je to...zaenkrat!

LP

Bodi pozitiven

Uvodne misli (ki imajo le malo ali nič z nadaljevanjem)

Takole ko hodim naokrog, srečujem ljudi in govorim z njimi, često naletim na primerke, za katere bi potem lahko rekel, da ne znajo drugega kot jamrati. Saj vem, da vedno ni lahko, da se nam na življenjski poti dokaj pogosto pojavljajo ovire, raznovrstne težave, toda...če se nekdo pretirano vrti samo okrog tega, kako mu je hudo, kako je nevzdržno...tega noče nihče poslušati in takemu se hitro začnejo vsi izogibati, kmalu postane osamljen in vse globlje v breznu. Iz tega se lahko naučimo, kako se ne smemo obnašati.

Prebuja se želja

 da bi se vrnil na ultra-tekaško pot. Glede na projekte, o katerih sem nekaj malega namignil v svojem prejšnjem zapisu, ta vrnitev ne bi bila taka, kot da nimam nič bolj pametnega početi. Vsake toliko časa bi si pač vzel kakšen dan časa za kakšno bolj konkretno turo, pa parkrat na leto mogoče za kakšno organizirano prireditev. Pozno jeseni, oktobra in novembra, sem za vikende opravil nekaj tur, časovno od 2 uri do 3 ure in pol, baterije pa sem polnil tudi z raznimi filmčki iz ultra trail tekmovanj na you tube...Takrat so me potem ustavile bolečine v križu. Tri leta in pol sem vsakodnevno zjutraj pred službo izvajal vaje za stabilizatorje, a ko pride preobremenitev, tudi to ne pomaga. Sedaj sva skoraj vsakodnevno "na terenu", zmeren tempo cca ura in pol, toliko da ostanem v gibanju...bo pa treba počasi stopnjevati.

 Zadnjič sem nekje bral statistiko, da zaposleni v javnem sektorju gredo na bolniško veliko pogosteje kot tisti v zasebnem sektorju, vendar se v javnem sektorju  potem hitreje vrnejo na delo, v zasebnem pa bolniški stalež traja dlje. Ne bom razpredal o razlogih, zakaj je tako...

 Ko smo že ravno pri teku: na spletni strani Atletskega društva Železniki sem zasledil, da so letos spremenili progo za panoramski tek, to je tista "rekreativna", krajša varianta s startom na Prtovču. Proga ima enako višinsko razliko kot prej (cilj je na Ratitovcu), je pa nekoliko daljša. Gre pa od starta desno za Lovsko kočo in ne več levo čez Poden, pa potem naprej čez planino Klom.... Kot domorodec seveda teren dobro poznam in lahko rečem, da je trasa odlična. Vabljeni na to ali pa "klasik" iz doline do vrha.

 Kljub vsemu

pa prave vrnitve verjetno ne bo, dokler še hodim v službo. Tisto, kar sem napisal zadnjič, da imava še tri do štiri leta časa za razna gradbena dela, se nanaša na čas do pričakovane upokojitve, namreč: dokler delava, bi pričakoval, da bo na razpolago tudi še nekaj denarja. Potem ga bo bistveno manj- tako kot pri večini proizvodnih delavcev bo pokojnina minimalna, določena z zakonom. 

 Podaljševanje?

 Zakaj pa? S tem si pokojnine ne bom mogel popraviti. Itak bo država morala dodati razliko med izračunano in minimalno določeno. Če si bom s podaljševanjem popravil izračun, se mi to ne bo nič poznalo, le država mi bo dodala nekaj manj. 

 Pred par leti me je nekdo vprašal, ali se ne počutim sposobnega, da bi delal do 63. leta starosti. Ja, v redu, enkrat sem zdrav, poln energije, takrat bi delal, dokler lahko. Ampak takrat bi imel 45 let delovne dobe. Spet: zakaj le?

 Lahko pa zbolim, (pre)težko fizično garanje ustvarja invalide in naenkrat se pri 55-ih letih (ali še prej) znajdeš v situaciji, da ne veš, ali boš sploh lahko še kaj delal. Starejši itak rabi več časa za regeneracijo, ni več tak kot pred 10-imi ali 20-imi leti.

 Je pa še psihični razlog: 40 let vsakodnevne obveznosti zgodnjega vstajanja ob 5. uri, delo pod stalnimi pritiski (in tega je vedno več), ko nikoli ni nobena stvar narejena dovolj hitro in dovolj dobro...ali je potem čudno, da velika večina komaj čaka upokojitve in gre v prvem trenutku, ki se jim ponudi. Včasih pogledam nazaj, saj ni bilo tako hudo, ampak po drugi strani se zgrozim, če pomislim, da bi bil star šele, recimo 30 ali 40 let in bi imel pred sabo še 20 ali 30 let delovne dobe. 

 Kakorkoli že, imam (imava) določen plan, čas pa bo pokazal pot in tempo do uresničitve. Morda bom pa ravno takrat poln zdravja in žarel od energije...kdo ve?

 Dolžnost odraslega človeka je upravičiti svoj obstoj!

 Tisti vstopnici za dalmatinski spektakel v Stožicah sem pa v petek, na dan koncerta, le uspel unovčiti. Žal mi je za dober koncert, bili sta pa vsaj izkoriščeni. Upam, da so uživali...

Na Ratitovcu so lani postavili novo "malo kočo"

Najlepše je v naravi, v gozdu! 

Lani sem kupil tele mizunke. Mizuno je odlična firma, superge so dobre, ima pa tale model eno napako: na mokrem terenu drsijo kot na ledu. Ko to ugotoviš, jih pač uporabljaš na suhem, če le ni prepozno.

Sedaj je pred vrati

 Govorim o Dalmatinskem spektaklu v Stožicah, prvotno najavljenem za lanski 5. oktober in prestavljenem na 7. februar 2020. Lani sva bila na dalmatinskem večeru klap skupaj s fanti s Praprotna na loškem gradu, navdušila naju je predvsem klapa Šufit, res je špica. Zato sva se tega koncerta veselila, Pa ne bo nič, okoliščine nama onemogočajo udeležbo...vstopnici pa ostajata neizkoriščeni, denar vržen stran...če ne najdeva koga za prodajo. Tu se mi sedaj dogaja podobno kot pred par leti s tekaškimi tekmami: vnaprej plačano, potem pa nisem šel. Če kdo rabi...

Leto 2019- že drugo zaporedno brez ene same tekme

Zadnje čase na svojem blogu objavljam zelo malo. Pišem že dolgo nič. Včasih sedem k računalniku, ker dobim občutek, da bi morda imel spet kaj povedati. Po daljšem mučenju vse skupaj zbrišem. Nimam kaj pisati...ali pa, bolje rečeno, dogaja se, pa ne čutim potrebe to obešati na zvon.
Projekt iz enega zadnjih blogov smo uspešno zaključili. V letih 2018 in 2019 (po 25 zelo aktivnih letih) nisem bil na nobeni tekmi. Vseeno še vedno veliko migam, kondicijo je treba vzdrževati. Najdaljša lanska pot je bila dobrih 30 km dolga nočna iz Železnikov do Podbrda, metla za ultra pušeljc trail.

Sva pa tudi lani imela gradbeni projekt- prenovo kopalnice- ki je, tako kot vedno, za sabo potegnil še vrsto drugih, vzporednih.
Tule je nekaj lanskih slikc

Za naslednja leta ne kaže nič drugače. Na vidiku so, poleg službe, predvsem gradbeni projekti. Tekem zaenkrat še ne bo: vzame preveč časa (za vsako tekmo cel dan) in denarja. Ostaja še nekako tri, morda štiri leta, da speljeva svoje plane. Tudi to so zmage, pomembne zmage, ki se jih zelo veseliva.

Tom Waits- Christmas Card from a Hooker in Minneapolis (Studio Version)

Shane MacGowan - 'Christmas Lullaby'

Iggy Pop Popload Festival Audio Club, Sao Paulo, Brazil 2015 10 1...

Ghosteen

Kje so meje?

Umazana igra

S pravo opremo na pot

 Predvsem v zimskem času je pomembno, kako se opremimo za na pot, pa naj gre za tek ali pa pohodništvo. Vlogo igrajo številni dejavniki, torej kam gremo (cesta, tek ali hoja po uhojenih oz. zgaženih poteh v naravi, pobeg "v divjino", kjer je večkrat treba gaziti na celo ali pa morda v visokogorje), upoštevati je treba poledenelost poti, pa načrtovano trajanje dejavnosti...
 Pri odločanju se kar precej lahko zanesemo na zdravo pamet, kot opomnik pa nam lahko služijo številni članki s tega področja, kot npr. tale za zimski tek  ali pa izčrpen prispevek o zimskem pohodništvu  na spletni strani PZS.

 Moja včerajšnja dilema ni bila tako resna.
V jutru, kakršno je bilo, megleno, pusto, deževno, sem se že zbudil zoprn. Že vnaprej je kazalo na dan, kjer bo ob zaključku pod črto pisalo "nič od nič". Praznina. Tega si ne smem dovoliti. Kljub dežju se moram prisiliti, da grem ven, da dam vsaj majhen prispevek v statistiko tistih 10 % na zraku preživetega časa dnevno, v nasprotnem primeru bo razpoloženje šlo samo iz slabega na slabše.
 Ko sem se odpravljal od doma, nisem še točno vedel, kam bom šel in koliko časa bom imel voljo hoditi. Padal je dež, lahko bi šel po cesti npr. proti Prtovču, izven cest je bil pa teren razmočen, še nekaj snega ali pa blato. Spodaj sem se ustavil pri avtomobilu in odločal sem se, ali vzeti iz prtljažnika pohodne palice ali dežnik. Vse ne gre, roki sta le dve. Odločil sem se za dežnik.
 Potem sem šel po cesti proti Prtovču, pa sem se ceste do prve ride že naveličal in jo ubral po stezi za Draboslovico in naprej na Prtovč. Dež je po 10 minutah ponehal, palice bi mi pa v tistih razmočenih klancih prav prišle, pa tudi višje, ko sem gazil na celo bi šlo lažje.
 Ampak zadeva mi je postala všeč, zato sem iz Prtovča nadaljeval po LPP proti Novaku in se na izhodišče spustil čez Kres. Slabih 18 km in dobre tri ure "zračenja". Tole je zabeležil sports tracker.
 Nekaj sem naredil zase, predvsem pa je zelo ugodno vplivalo na razpoloženje,

Tukaj se združita "moja" varianta in markirana iz Škovin z izhodiščem za cerkvijo v Železnikih

Pogled proti Martinj vrhu

Prtovč

V grapah je veliko vode, prehod čez tole mi je delal nekaj problemov, potem sem jo preskočil z malce več vode v čevlju...

Za Novakom, pogled proti Dražgošam

144 minut niti ni tako malo

Smo generacija, ki živi v zaprtih prostorih!
Pred časom je zakrožila informacija, da človek večino svojega časa preživi v zaprtih prostorih, kar pravzaprav ni nič novega. Lahko smo prebrali podatek (klik), da zunaj preživimo le 10% časa, da je notranji zrak lahko tudi 5x bolj onesnažen kot zunanji in da ni problem le v tem pač pa tudi v pomanjkanju dnevne svetlobe...in tako naprej (preberite si na zgornji povezavi). Že prvi podatek, ki pravi, da smo zunaj le 10 % časa, ostalih 90% pa noter, bi na prvo žogo lahko označili za šokantno...dokler se ne lotimo preračunavanja:
24 ur x 60 minut= 1440 minut. Dan ima 1440 minut! 10% od tega je 144 minut, to je 2 uri in 24 minut. To pa navsezadnje niti ni več tako malo. To pomeni povprečno skoraj dve uri in pol gibanja na svežem zraku dnevno in če nimaš ravno službe, ki se opravlja pretežno zunaj ali pa zagrizen rekreativec z dovolj volje, predvsem pa dovolj prostega časa, je teh povprečnih 10% nedosegljivih.

Je tek lahko smisel življenja?

 Seveda je lahko. Tako kot karkoli drugega. Za nekoga je to lahko tudi poležavanje, vegetiranje...in čeprav to za moje pojme sploh ni življenje, se temu početju predaja zelo velik odstotek človeštva.
 Tek je smisel življenja profesionalnim tekačem, poleg tega jim je to tudi vir preživetja. Tek je smisel življenja tudi marsikateremu rekreativcu. čeprav od tega ne more živeti, je samo del njegovega življenja, poleg družine, službe, ostalih prosto- časovnih dejavnosti...prav gotovo pa mu tek lahko zelo pomaga pri ovinkarjenju skozi natrpano življenje.
 Tek kar tako, "za sebe", je zelo sproščujoč, vzame le dobro urico časa dnevno in ima neprecenljive učinke.
 Tekaške tekme, četudi rekreativne, so že drugo področje. Kje je meja med rekreativcem in tekmovalcem? Je to trenutek, ko si nadenemo štartno številko? Smo že v območju biti boljši, hitrejši od rekreativcev sotekačev? Dobra urica časa dnevno ni več dovolj, ostale obveznosti in dejavnosti se vse bolj podrejajo tekaškim ciljem. Udeležba na vsaki tekmi vzame (skoraj) cel dan časa, terja velike stroške za prevoz, prijavnino...
 Vem, to sem počel leta in leta, včasih več, včasih manj...več kot 20 let. Res pa je, da nisem nikoli pomislil, da je s tem kaj narobe, da mogoče pretiravam. In še: ne upam si trditi, da tega nikoli več ne bo.
 Sedaj si za miganje še vzamem čas. Veliko ga je v službi, parkrat na teden pa si prav rad vzamem čas za kakšno turico, malo hoje, malo teka, kakšnih razgibanih 10 km.

 Tekme pa letos, kot kaže, ne bo nobene. Dovolj me je letos zaposloval spomladi začeti projekt, ki se je razvil v celoletnega...
 Nezdelani kletni prostori se kažejo kot zelo uporabni, ker v njih lahko pospraviš skoraj vse, v resnici pa so čisto navadna ropotarnica. Že izpraznitev je projekt, veliko itaq gre na odpad...pa naj govori prej/potem foto zgodba.

 Voda, elektrika, stene, stropi, estrihi, ogrevanje, toplotna črpalka...in veliko veselja ter zadovoljstva po opravljenem (za zaključek pride v naslednjih dneh še epoksi talni premaz).

 Kaj pa naslednje leto? Bomo videli, ampak za marec/april se že dogovarjamo za nov projekt. Manjši, ampak...saj vemo, kako to gre: nekje se začne potem pa "dajmo še to, pa ono"...vedno potegne za sabo kup novih stvari.
 In tako tek še vedno ostaja zelo pomemben del mojega življenja, predstavlja mi nekakšen smisel kot ravnotežje za vse ostale obremenitve, nikakor pa ne prvi in edini smisel življenja.


"Verjamem, da je smisel življenja v tem, da si srečen. Od rojstva dalje si vsako človeško bitje želi sreče in zavrača trpljenje. Na to dejstvo ne vplivajo ne socialna pogojenost ne vzgoja ne ideologija." (Dalaj Lama)


Modrosti Dalajlame za srečno življenje (klik)

 Brez glasbe ne gre

LP

Kako...

Kako nakvačkati blog v 45 minutah, medtem ko je od zadnjega minilo več kot mesec, pa se stalno nekaj dogaja in bi skoraj lahko napisal knjigo. Pred časom sem to delal drugače: za "vsak drek" svoj prispevek, pa gremo naprej. Sedaj mi je bedasto napihovati se "za vsak drek", ampak potem se nabere polna glava vsega in je spet problem, kako zastaviti, kadar te prime...

 Pa naj začnem politično: v nedeljo bodo lokalne volitve. Tem pezdetom od kandidatov niti pod razno ne zaupam več... ne vem, kaj imajo od tega, da pred volitvami tako klečeplazijo in se prilizujejo ljudem, kao, delali bomo za občino in ljudi...potem pa itaq nič od tega. Prav res ne vem, komu dati svoj glas in...neverjetno...ne najdem nikogar, za katerega bi rekel, da temu ga pa nikakor ne dam. Še danes mi ni jasno, kako sem pred leti verjel v vso to farso in bil del nje. Bil sem član občinskega sveta v prvem sklicu (takoj po ustanovitvi občin), na polovici mandata sem se umaknil. Bedasto...kot da človek nima početi kaj bolj pametnega.
Torej... gremo delat!

 Kdor danes hoče delat in pod pogojem, da nima "dveh levih rok", ima lahko dela neomejeno. Lahko tudi preveč. Ampak tega tempa se navadiš tako, da je celo nedelja včasih predolga in ti ne da, da bi jo enostavno preležal. Nekaj je treba "delat". Mi je že prešlo v kri, trpi pa drugo področje: letos še nisem bil na nobeni tekaški tekmi. Eno je firma, drugo so domači projekti, danes smo "zalaufali" toplotno črpalko, kar pomeni piko na i letošnjega projekta. Takoj po zagonu sem se "odvezal" in spet enkrat skočil na Ratitovec po lovski nemarkirani iz Zabrda. Juhuhu!

Gremo naprej k glasbi:

Zagrizen Motorhead vernik po Lemmyevi smrti (btw., gre za človeka, ki sem ga leta, pravzaprav desetletja izjemno cenil) išče nadomestek in ga tudi najde...v glasbenikih, ki jih prav tako spremlja že desetletja, v stilsko popolnoma drugačni glasbi...v Nicku Caveu in njegovih The Bad Seeds. Lani sem bil (mislim da) tretjič na njihovem koncertu v Ljubljani, tokrat v Stožicah...no ja, sva bila in sva bila navdušena.
 Bila sva pa pred leti dvakrat v Železnikih na Oliverjevem koncertu in tudi ta me je takrat zelo pozitivno presenetil. Sedaj sva šla v Tivoli na prvi koncert iz serije v spomin na Oliverja. Tri ure glasbenega uživanja.

 Tek pa...hm...če me ni na tekmah, ne pomeni, da ne migam. Na tekme grem, kadar se mi ne pokaže kaj bolj pametnega. Tudi na tekmah se bomo še srečali, verjetno pa ne letos. Po 25 letih leto brez ene same tekme?

 45 minut je že zdavnaj mimo...LP, vencelj

Kar se da hitro (in varno) po klancu dol

 Tek je pomembna tržna niša. Proizvajalci in trgovci znajo to zelo dobro izkoristiti, med tekače jim uspe spraviti velike količine uporabne in potrebne tekaške opreme, poleg tega pa še večje količine pogojno uporabne, a povsem nepotrebne "tekaške opreme". A pustimo to...
 V medijih naletimo na številne članke o tehniki teka, treniranju teka...o načinih kako postati boljši, hitrejši tekač. Seveda, v glavnem o teku po ravnem, včasih tudi kaj o koristih teka v klanec, o teku navzdol pa le malokdaj. Poleg forumskih debat sem naletel še na tale članek, potem se skoraj konča.  Pa tudi ne mislim kaj dosti filozofirati o tem. Tisti, ki me poznate, veste, da sem bil vedno predvsem tekač, torej, ravninski tekač. Bil sem na številnih gorskih tekih, a v klanec mi ni nikoli šlo dobro. Pri disciplini gor-dol mi je prihod na najvišjo točko vedno pomenil odrešitev.
 Da se me pa hitro sprovocirati. Na ta račun sem se v zadnjih mesecih spet nekajkrat preizkušal v raznih "na škrge" variantah po okoliških hribih, predvsem s ciljem na Ratitovcu in čim hitrejšim povratkom na izhodišče. Pa tudi o tem ne bom, rečem lahko le to, da so me številke presenetile in razveselile.
 Sedaj pa vprašanje: je to varno? Divjanje čez skale in korenine, kolikor ti duša da? Verjetno ne, vendar pa: kaj je sploh varno. Kakšno življenje bi živeli, če bi se vseskozi skušali izogibati situacijam, ki bi lahko tako ali drugače predstavljale potencialno nevarnost, da se nam nekaj zgodi.
 To je bil danes predmet mojega razmišljanja, ko sva se z Romano vračala z Ratitovca. Ko sva dohitela majhno, res počasno (previdno?) skupinico in nekaj časa šla za njimi, mi je prišlo na misel, da bi bilo bolje divjati v dolino. Poglejmo psihologijo: ko si hiter, moraš biti popolnoma skoncentriran na teren, podlago, ovire, si v gibanju, v akciji in stalno pripravljen na reakcijo, hipno reševanje kriznih situacij...Ni dovolj reči si: "bodi zbran, skoncentriraj se". V tem primeru si skoncentriran na to, da moraš biti skoncentriran, nisi pa v resnici skoncentriran na traso in ovire oz. pasti, ki ti jih postavlja teren.
 Če pa si "previden", je glava drugje, ukvarja se z drugimi stvarmi in tako je pohodnik popolnoma nepripravljen hitro reagirati v trenutku, ko je to potrebno.

Ob trkanju na les, da morda nisem s tem zapisom izzval kako usodo
vas lepo pozdravljam, vencelj

Pa še nekaj dobrodejnega za ušesa:

Nič bat, ne bom zarustal

 Oktober je, dobršen del leta je že mimo, pa nisem bil letos še na nobeni tekaški tekmi. To ne pomeni, da ne migam. Pravzaprav bi rekel, da nič manj kot prej, ko sem se še udeleževal tekmovanj in to mi potrjuje tudi pogled na moje zapiske. Držim se pač bolj svojega okolja, kar mi vzame bistveno manj časa in seveda tudi bistveno manj denarja, po drugi strani pa daje več svobode. Dobršen del le-te sem si pridobil že lansko leto s popolnim umikom iz organiziranega tekaškega udejstvovanja. To je ena plat te zgodbe...
 O drugi plati sem že pisal...zadevo zaenkrat dovolj dobro obvladujem in upam, da tako tudi ostane, previdnost pa ni odveč.
 In tretje: enkrat sem že pisal, da se bom selil iz TF na forum "Pod svojo streho". Projekt, ki sva se ga lotila spomladi, bo očitno prerasel v celoletni, sedaj je vendarle na vidiku skorajšnje dokončanje, ampak "dokler ne bo zaključeno, ne grem nikamor!". Pravzaprav pa to ni nič novega, tudi prej se mi, kadar sem bil v Danjah, ni dalo nikamor in sem izpuščal prijavljene in že plačane tekme...Na tistem drugem forumu sicer še nisem nič pisal, na Tekaškem pa tudi bolj malo. Kaj pa hočem, hvaliti se s svojimi potmi ali kaj?

 Še par naključno izbranih fotk iz zadnjega obdobja...

...in ena glasbena superca, Norah Jones izvaja Black hole sun:

Norah paid tribute to Chris Cornell at Detroit’s Fox Theatre with ‘Black Hole Sun.’

LP