Je tek lahko smisel življenja?

 Seveda je lahko. Tako kot karkoli drugega. Za nekoga je to lahko tudi poležavanje, vegetiranje...in čeprav to za moje pojme sploh ni življenje, se temu početju predaja zelo velik odstotek človeštva.
 Tek je smisel življenja profesionalnim tekačem, poleg tega jim je to tudi vir preživetja. Tek je smisel življenja tudi marsikateremu rekreativcu. čeprav od tega ne more živeti, je samo del njegovega življenja, poleg družine, službe, ostalih prosto- časovnih dejavnosti...prav gotovo pa mu tek lahko zelo pomaga pri ovinkarjenju skozi natrpano življenje.
 Tek kar tako, "za sebe", je zelo sproščujoč, vzame le dobro urico časa dnevno in ima neprecenljive učinke.
 Tekaške tekme, četudi rekreativne, so že drugo področje. Kje je meja med rekreativcem in tekmovalcem? Je to trenutek, ko si nadenemo štartno številko? Smo že v območju biti boljši, hitrejši od rekreativcev sotekačev? Dobra urica časa dnevno ni več dovolj, ostale obveznosti in dejavnosti se vse bolj podrejajo tekaškim ciljem. Udeležba na vsaki tekmi vzame (skoraj) cel dan časa, terja velike stroške za prevoz, prijavnino...
 Vem, to sem počel leta in leta, včasih več, včasih manj...več kot 20 let. Res pa je, da nisem nikoli pomislil, da je s tem kaj narobe, da mogoče pretiravam. In še: ne upam si trditi, da tega nikoli več ne bo.
 Sedaj si za miganje še vzamem čas. Veliko ga je v službi, parkrat na teden pa si prav rad vzamem čas za kakšno turico, malo hoje, malo teka, kakšnih razgibanih 10 km.

 Tekme pa letos, kot kaže, ne bo nobene. Dovolj me je letos zaposloval spomladi začeti projekt, ki se je razvil v celoletnega...
 Nezdelani kletni prostori se kažejo kot zelo uporabni, ker v njih lahko pospraviš skoraj vse, v resnici pa so čisto navadna ropotarnica. Že izpraznitev je projekt, veliko itaq gre na odpad...pa naj govori prej/potem foto zgodba.

 Voda, elektrika, stene, stropi, estrihi, ogrevanje, toplotna črpalka...in veliko veselja ter zadovoljstva po opravljenem (za zaključek pride v naslednjih dneh še epoksi talni premaz).

 Kaj pa naslednje leto? Bomo videli, ampak za marec/april se že dogovarjamo za nov projekt. Manjši, ampak...saj vemo, kako to gre: nekje se začne potem pa "dajmo še to, pa ono"...vedno potegne za sabo kup novih stvari.
 In tako tek še vedno ostaja zelo pomemben del mojega življenja, predstavlja mi nekakšen smisel kot ravnotežje za vse ostale obremenitve, nikakor pa ne prvi in edini smisel življenja.


"Verjamem, da je smisel življenja v tem, da si srečen. Od rojstva dalje si vsako človeško bitje želi sreče in zavrača trpljenje. Na to dejstvo ne vplivajo ne socialna pogojenost ne vzgoja ne ideologija." (Dalaj Lama)


Modrosti Dalajlame za srečno življenje (klik)

 Brez glasbe ne gre

LP

Kako...

Kako nakvačkati blog v 45 minutah, medtem ko je od zadnjega minilo več kot mesec, pa se stalno nekaj dogaja in bi skoraj lahko napisal knjigo. Pred časom sem to delal drugače: za "vsak drek" svoj prispevek, pa gremo naprej. Sedaj mi je bedasto napihovati se "za vsak drek", ampak potem se nabere polna glava vsega in je spet problem, kako zastaviti, kadar te prime...

 Pa naj začnem politično: v nedeljo bodo lokalne volitve. Tem pezdetom od kandidatov niti pod razno ne zaupam več... ne vem, kaj imajo od tega, da pred volitvami tako klečeplazijo in se prilizujejo ljudem, kao, delali bomo za občino in ljudi...potem pa itaq nič od tega. Prav res ne vem, komu dati svoj glas in...neverjetno...ne najdem nikogar, za katerega bi rekel, da temu ga pa nikakor ne dam. Še danes mi ni jasno, kako sem pred leti verjel v vso to farso in bil del nje. Bil sem član občinskega sveta v prvem sklicu (takoj po ustanovitvi občin), na polovici mandata sem se umaknil. Bedasto...kot da človek nima početi kaj bolj pametnega.
Torej... gremo delat!

 Kdor danes hoče delat in pod pogojem, da nima "dveh levih rok", ima lahko dela neomejeno. Lahko tudi preveč. Ampak tega tempa se navadiš tako, da je celo nedelja včasih predolga in ti ne da, da bi jo enostavno preležal. Nekaj je treba "delat". Mi je že prešlo v kri, trpi pa drugo področje: letos še nisem bil na nobeni tekaški tekmi. Eno je firma, drugo so domači projekti, danes smo "zalaufali" toplotno črpalko, kar pomeni piko na i letošnjega projekta. Takoj po zagonu sem se "odvezal" in spet enkrat skočil na Ratitovec po lovski nemarkirani iz Zabrda. Juhuhu!

Gremo naprej k glasbi:

Zagrizen Motorhead vernik po Lemmyevi smrti (btw., gre za človeka, ki sem ga leta, pravzaprav desetletja izjemno cenil) išče nadomestek in ga tudi najde...v glasbenikih, ki jih prav tako spremlja že desetletja, v stilsko popolnoma drugačni glasbi...v Nicku Caveu in njegovih The Bad Seeds. Lani sem bil (mislim da) tretjič na njihovem koncertu v Ljubljani, tokrat v Stožicah...no ja, sva bila in sva bila navdušena.
 Bila sva pa pred leti dvakrat v Železnikih na Oliverjevem koncertu in tudi ta me je takrat zelo pozitivno presenetil. Sedaj sva šla v Tivoli na prvi koncert iz serije v spomin na Oliverja. Tri ure glasbenega uživanja.

 Tek pa...hm...če me ni na tekmah, ne pomeni, da ne migam. Na tekme grem, kadar se mi ne pokaže kaj bolj pametnega. Tudi na tekmah se bomo še srečali, verjetno pa ne letos. Po 25 letih leto brez ene same tekme?

 45 minut je že zdavnaj mimo...LP, vencelj

Kar se da hitro (in varno) po klancu dol

 Tek je pomembna tržna niša. Proizvajalci in trgovci znajo to zelo dobro izkoristiti, med tekače jim uspe spraviti velike količine uporabne in potrebne tekaške opreme, poleg tega pa še večje količine pogojno uporabne, a povsem nepotrebne "tekaške opreme". A pustimo to...
 V medijih naletimo na številne članke o tehniki teka, treniranju teka...o načinih kako postati boljši, hitrejši tekač. Seveda, v glavnem o teku po ravnem, včasih tudi kaj o koristih teka v klanec, o teku navzdol pa le malokdaj. Poleg forumskih debat sem naletel še na tale članek, potem se skoraj konča.  Pa tudi ne mislim kaj dosti filozofirati o tem. Tisti, ki me poznate, veste, da sem bil vedno predvsem tekač, torej, ravninski tekač. Bil sem na številnih gorskih tekih, a v klanec mi ni nikoli šlo dobro. Pri disciplini gor-dol mi je prihod na najvišjo točko vedno pomenil odrešitev.
 Da se me pa hitro sprovocirati. Na ta račun sem se v zadnjih mesecih spet nekajkrat preizkušal v raznih "na škrge" variantah po okoliških hribih, predvsem s ciljem na Ratitovcu in čim hitrejšim povratkom na izhodišče. Pa tudi o tem ne bom, rečem lahko le to, da so me številke presenetile in razveselile.
 Sedaj pa vprašanje: je to varno? Divjanje čez skale in korenine, kolikor ti duša da? Verjetno ne, vendar pa: kaj je sploh varno. Kakšno življenje bi živeli, če bi se vseskozi skušali izogibati situacijam, ki bi lahko tako ali drugače predstavljale potencialno nevarnost, da se nam nekaj zgodi.
 To je bil danes predmet mojega razmišljanja, ko sva se z Romano vračala z Ratitovca. Ko sva dohitela majhno, res počasno (previdno?) skupinico in nekaj časa šla za njimi, mi je prišlo na misel, da bi bilo bolje divjati v dolino. Poglejmo psihologijo: ko si hiter, moraš biti popolnoma skoncentriran na teren, podlago, ovire, si v gibanju, v akciji in stalno pripravljen na reakcijo, hipno reševanje kriznih situacij...Ni dovolj reči si: "bodi zbran, skoncentriraj se". V tem primeru si skoncentriran na to, da moraš biti skoncentriran, nisi pa v resnici skoncentriran na traso in ovire oz. pasti, ki ti jih postavlja teren.
 Če pa si "previden", je glava drugje, ukvarja se z drugimi stvarmi in tako je pohodnik popolnoma nepripravljen hitro reagirati v trenutku, ko je to potrebno.

Ob trkanju na les, da morda nisem s tem zapisom izzval kako usodo
vas lepo pozdravljam, vencelj

Pa še nekaj dobrodejnega za ušesa:

Nič bat, ne bom zarustal

 Oktober je, dobršen del leta je že mimo, pa nisem bil letos še na nobeni tekaški tekmi. To ne pomeni, da ne migam. Pravzaprav bi rekel, da nič manj kot prej, ko sem se še udeleževal tekmovanj in to mi potrjuje tudi pogled na moje zapiske. Držim se pač bolj svojega okolja, kar mi vzame bistveno manj časa in seveda tudi bistveno manj denarja, po drugi strani pa daje več svobode. Dobršen del le-te sem si pridobil že lansko leto s popolnim umikom iz organiziranega tekaškega udejstvovanja. To je ena plat te zgodbe...
 O drugi plati sem že pisal...zadevo zaenkrat dovolj dobro obvladujem in upam, da tako tudi ostane, previdnost pa ni odveč.
 In tretje: enkrat sem že pisal, da se bom selil iz TF na forum "Pod svojo streho". Projekt, ki sva se ga lotila spomladi, bo očitno prerasel v celoletni, sedaj je vendarle na vidiku skorajšnje dokončanje, ampak "dokler ne bo zaključeno, ne grem nikamor!". Pravzaprav pa to ni nič novega, tudi prej se mi, kadar sem bil v Danjah, ni dalo nikamor in sem izpuščal prijavljene in že plačane tekme...Na tistem drugem forumu sicer še nisem nič pisal, na Tekaškem pa tudi bolj malo. Kaj pa hočem, hvaliti se s svojimi potmi ali kaj?

 Še par naključno izbranih fotk iz zadnjega obdobja...

...in ena glasbena superca, Norah Jones izvaja Black hole sun:

Norah paid tribute to Chris Cornell at Detroit’s Fox Theatre with ‘Black Hole Sun.’

LP

Dopustniško tekanje

 Barbariga, 2.7- 9.7

 Spet sem enkrat po letu 2015 ugotavljal, kakšen tekaški raj je Barbariga. Pravzaprav do sedaj nisem dopustoval še nikjer, da bi bil zaključek drugačen. Sem tekaški raziskovalec. Terene je treba poiskati, ampak pravi raj ni v tekanju po obali, tam je vse preveč "urejeno", asfaltirano, zabetonirano, tlakovano, preveč gneče...raj se skriva v zaledju! Tam se pokažejo neomejene možnosti, številne makadamske ceste (ki, žal, vse bolj dobivajo asfaltno prevleko)...tam ostaneš " v divjini", sam s sabo.

 Statistika

 Doma sem že par let v glavnem le "grizel kolena" po okoliških hribih, oblegal Ratitovec... Zadnji teden sem ga dvakrat obiskal iz doline: enkrat v 21 km krogu iz Železnikov, drugič iz Zalega loga. Bil sem na Črni prsti, s Soriške planine, torej čez Možica na Baško sedlo in čez Koblo...itd.
V Istri sem za spremembo spet le tekel. 7 dni, 7 tekov, skupna razdalja 86 km, noben tek krajši od 10 km, najdaljši skoraj 16 km. Vedno pozno popoldne ali zgodaj zvečer, nikoli zjutraj. Le zadnji dan sem se ob 6. uri "postrgal" iz postelje (po 11 km prejšnji večer), pa sem na sports trackerju preklopil running na hiking in tudi temu primerno opravil zadevo. Zjutraj mi ne spelje...

Kratka fotozgodba

 Ni datumsko urejeno, so le fotke, nastale na mojih poteh...nekatere točke, ki jih rad obiščem, jih vzamem za svoj cilj oziroma nekako vključim v svoje trase.

Sv. Foška

                                                                         

Stara trdnjava, v katero so sedaj umestili tribune in veliko platno...v času nogometnih tekem je polna.
Btw. , zadnjič sem tja pritekel ravno v 31 minuti nogometne tekme, ko je padel prvi gol na tekmi Hrvaška : Rusija...za Ruse. Trubune so obmolknile. No, Hrvati so tekmo potem obrnili v svoj prid...

                                         

Takoj pod trdnjavo je kamp, iz katerega vodi (nova) makadamska cesta do trdnjave.

Do kampov ( nedaleč stran, proti Rovinju, je še eden) pripelje asfalt iz Bal ali makadam iz Barbarige... na slednji sem velikokrat.

                                  

 Tja pa lahko pridemo tudi po kamniti (skalnati) obali, ta pot mi je vedno poseben izziv.

Včasih je treba skoraj plezati, enkrat gor, pa spet dol.

Tik nad obalo

Na poti

Najdaljši, skoraj 16 km tek iz Barbarige v Bale (križišče za kampa in za Rovinj) je kombinacija asfalta (cca 6 km) in makadama.

Bale. Enkrat, pred leti, sem si že ogledal zanimivi stari del mesta.

Rovinj je znan po proizvodnji tobačnih izdelkov. Tole so bile menda nekdaj sušilnice.

Kažun ob poti. Dopoldne sva z Romano reševala križanke in eno od gesel je bilo italijanski pisatelj Umberto. Seveda Eco, nedavno umrli avtor knjige Ime rože...

Popoldne sem tekel v Bale. Na skalah ob kažunu sem opazil knjigo...zanimalo me je, katera je in...kakšno naključje: Ime rože. Čez par dni sem bil ponovno tam, knjiga pa tudi, točno na istem mestu.

Zdaj sem od torka spet v službi, z Romano sva bila dvakrat na Hujski (malce naokrog, za uro in 20 minut hoje), včerajšni krog je bil pa malce daljši, slabih 15 km z dobrimi 1300 m višincev iz Železnikov na Sv. Križ, v Dražgoše in na Dražgoško goro, po "hardcore" varianti spust do stare cerkve v Dražgošah  in na Rudno, ponovno vzpon na Hujsko ter povratek na izhodišče.

 Na Ratitovec mi pa po dopustu še ni uspelo. Letos sem bil 23x + 2x. 23 vpisov, ostalo sta vzpona na isti dan, torej se ne smem vpisati.

 Spomladi odkrito astmo pa zaenkrat kaže, da dobro obvladujem...počnem pravzaprav vse, kar sem tudi že prej.

LP

Čimveč gibanja na svežem zraku!

 Težave so se začele sredi oktobra. Sprva je kazalo na prehlad. Potem se je vse skupaj vleklo in decembra, po skoraj dveh mesecih sem vendarle odšel do zdravnika. Kljub vsemu sem bil še vseskozi dokaj aktiven, o čemer sem tudi stalno pisal poročila. Do začetka februarja, takrat se je stanje zelo poslabšalo...Seveda sem bil dovolj vedoželjen, da sem veliko brskal po netu in v tem tednu sta se mi potrdili obe domnevi: po gastroskopiji na Jesenicah so mi potrdili GERB, po pregledu na Golniku pa astmo.
  Na srečo sem naravnan tako, da iz prebranega skušam izluščiti le dobro, v stilu:

- astma ni ovira za običajno življenje;

-  gibanje bolnikom z urejeno astmo  koristi – povsem enako, kot zdravim ljudem. Seveda pa je povečana telesna aktivnost (na primer šport) dovoljena le tistim bolnikom, ki imajo s preprečevalnimi protivnetnimi zdravili ter drugimi ukrepi docela urejeno astmo. Bolniki z urejeno astmo so zmožni vseh telesnih aktivnosti, za katere razvijejo potrebno telesno kondicijo. Torej popolnoma enako, kot velja tudi za zdrave osebe;

Torej, sedaj, ko imam diagnozo (in zdravila) sem spet na terenu. Seveda sprva previdno, ne tako daleč in z manjšo intenzivnostjo, pa vendarle. 

Tole  je bilo v sredo, včeraj sicer nekaj manj, bilo je pa še nekaj nezabeleženih dodatkov.

 Vedno je prisoten neki vendar,  tokrat ima takole obliko:astma je neopredeljena, alergijski testi negativni in sedaj je glavno vprašanje, kaj bo, ko se bom spet pojavil na delovnem mestu. Počakajmo...

Sedaj pa...zunaj je lep dan, jaz namesto da ga izkoristim, sedim tule pri računalniku...torej dovolj zaenkrat, grem na zrak!

LP

Valentinovo 2018

 14. februar 2018 je morda "najbolj zimski dan" te zime. Zimska idila v pravem pomenu besede: veliko snega, sonce in pravi mraz. Ponekod po Sloveniji je temperatura zjutraj padla na -20°C. Jutri bo menda zelo podobno.

 14. februarja je praznik sv. Valentina, "dan zaljubljencev", ki se je pri nas razširil šele v novejši pretirano potrošniški dobi.

 Letos se vse skupaj pokriva: pust je mimo in prav danes se začenja postno obdobje, naj pri tem opozorim predvsem na že 13. preventivno akcijo 40 dni brez alkohola,

 Arhiv dogodkov na današnji dan  in prva olimpijska medalja za Slovenijo (pod jugoslovansko zastavo) leta 1984 v Sarajevu, ki jo je osvojil Jure Franko v veleslalomu.

:::

Zima, zima bela...

 Pa jo končno imamo, pravo zimo. Zimo s primerno količino snega, sicer (vsaj zaenkrat) ne prav "strupeno mrzlo", pa vendarle...zimo tako kot "mora bit".
 Napisal sem "končno", kot da bi jo komaj čakal, kot da bi jo hudo pogrešal, kot da bi si sneg res zelo želel...pa je že iz zadnjega (in verjetno še kakšnega prej) spletnega zapisa razvidno, da temu ni tako.   Enostavno, tudi jaz lahko pritrdim mnenju, da je prava zima pač tista z veliko snega in tudi mraza, tako je v tem okolju od nekdaj bilo...Vremena ljudje na srečo še ne moremo "rihtati" (to bi bila šele katastrofa), vzeti moramo takega kot nam ga dajo, izbiramo pa sami med dvema variantama: v "neprimernem" vremenu se lahko "zabubimo" ali pa ga sprejmemo in Živimo naprej!

 Pri aktivnih prva varianta ne pride v poštev. Morda kak dan gre mimo, kak dan nas postavi na pavzo...pavzo, ki jo v resnici rabimo, pa sami tega ne priznamo in se ženemo naprej. Narava poskrbi...

 V soboto sem bil na terenu. Obiskal sem svoj "srčni hrib". Iz Češnjice v Kališe ter po cesti na Sv. Križ. Spodaj snega (merjeno na odprtem terenu) okrog 30 cm, pod Kališami dobrih 40, zgoraj pa okrog 55. Zadnji del sem pregazil, presenetilo pa me je, da je bila pregažena že tudi steza po "tahudem klancu" iz Selc. Lahko ugibam, kdo je bil junak?
 Po tej sledi sem se spustil v Selca in za Soro na izhodišče. Vsega 8,5 km, 550 višincev...kar je bistveno več kot ležati na kavču. Predvsem pa neizmerno uživanje ob gibanju v čistem naravnem okolju.

 Lep zimski krog

 Danes sva šla z Romano skupaj. Sama, brez Tare. Shih.tzu ni pasma za "resne" pohode. Zimske razmere ima raje kot poletno vročino. V boljših časih je šla večkrat z nama v hribe, a ima hitro dovolj...sedaj je stara že 11 let in je ne obremenjujeva več.

 Torej sva šla sama, nič dlje kot na Hujsko. Ne direkt, malce naokrog, toliko da se je nabralo za dobrih 5 km v dobri uri in pol "gibanja v naravnem okolju". In srečanja, druženje, pogovor...

Tole je ta krog

Sv. Križ v megli 3. februar 2018

Na Kresu 4. februar 2018

 Januarske številke

V januarju sem bil "na terenu" 9 krat, naštel sem 120 km, torej v povprečju dobrih 13 km. Najdaljša tura je bila dolga 25,5 km.  Itaq da ne gre za tekaške kilometre, pač pa za pohodno- tekaške ture z veliko višinskih metrov, tako vzpona kot spustov.

 Vse skupaj ni prav veliko. Pravzaprav je še vedno bistveno več kot pri večini. In, če potegnem črto, tele moje razdalje so popolnoma na nivoju številnih let, ko sem se zelo aktivno tekmovalno udejstvoval. Mislite, da sem šel na ultra tekme s kaj večjo kilometražo? Ne! Največkrat je kilometraža ene ultre presegla celotno mesečno kilometražo. Za dodatek se lahko zahvalim službi.


 In zdaj naj se obnašam "letom primerno"? Kaj naj bi to sploh bilo?

LP