Valentinovo 2018

 14. februar 2018 je morda "najbolj zimski dan" te zime. Zimska idila v pravem pomenu besede: veliko snega, sonce in pravi mraz. Ponekod po Sloveniji je temperatura zjutraj padla na -20°C. Jutri bo menda zelo podobno.

 14. februarja je praznik sv. Valentina, "dan zaljubljencev", ki se je pri nas razširil šele v novejši pretirano potrošniški dobi.

 Letos se vse skupaj pokriva: pust je mimo in prav danes se začenja postno obdobje, naj pri tem opozorim predvsem na že 13. preventivno akcijo 40 dni brez alkohola,

 Arhiv dogodkov na današnji dan  in prva olimpijska medalja za Slovenijo (pod jugoslovansko zastavo) leta 1984 v Sarajevu, ki jo je osvojil Jure Franko v veleslalomu.

:::

Zima, zima bela...

 Pa jo končno imamo, pravo zimo. Zimo s primerno količino snega, sicer (vsaj zaenkrat) ne prav "strupeno mrzlo", pa vendarle...zimo tako kot "mora bit".
 Napisal sem "končno", kot da bi jo komaj čakal, kot da bi jo hudo pogrešal, kot da bi si sneg res zelo želel...pa je že iz zadnjega (in verjetno še kakšnega prej) spletnega zapisa razvidno, da temu ni tako.   Enostavno, tudi jaz lahko pritrdim mnenju, da je prava zima pač tista z veliko snega in tudi mraza, tako je v tem okolju od nekdaj bilo...Vremena ljudje na srečo še ne moremo "rihtati" (to bi bila šele katastrofa), vzeti moramo takega kot nam ga dajo, izbiramo pa sami med dvema variantama: v "neprimernem" vremenu se lahko "zabubimo" ali pa ga sprejmemo in Živimo naprej!

 Pri aktivnih prva varianta ne pride v poštev. Morda kak dan gre mimo, kak dan nas postavi na pavzo...pavzo, ki jo v resnici rabimo, pa sami tega ne priznamo in se ženemo naprej. Narava poskrbi...

 V soboto sem bil na terenu. Obiskal sem svoj "srčni hrib". Iz Češnjice v Kališe ter po cesti na Sv. Križ. Spodaj snega (merjeno na odprtem terenu) okrog 30 cm, pod Kališami dobrih 40, zgoraj pa okrog 55. Zadnji del sem pregazil, presenetilo pa me je, da je bila pregažena že tudi steza po "tahudem klancu" iz Selc. Lahko ugibam, kdo je bil junak?
 Po tej sledi sem se spustil v Selca in za Soro na izhodišče. Vsega 8,5 km, 550 višincev...kar je bistveno več kot ležati na kavču. Predvsem pa neizmerno uživanje ob gibanju v čistem naravnem okolju.

 Lep zimski krog

 Danes sva šla z Romano skupaj. Sama, brez Tare. Shih.tzu ni pasma za "resne" pohode. Zimske razmere ima raje kot poletno vročino. V boljših časih je šla večkrat z nama v hribe, a ima hitro dovolj...sedaj je stara že 11 let in je ne obremenjujeva več.

 Torej sva šla sama, nič dlje kot na Hujsko. Ne direkt, malce naokrog, toliko da se je nabralo za dobrih 5 km v dobri uri in pol "gibanja v naravnem okolju". In srečanja, druženje, pogovor...

Tole je ta krog

Sv. Križ v megli 3. februar 2018

Na Kresu 4. februar 2018

 Januarske številke

V januarju sem bil "na terenu" 9 krat, naštel sem 120 km, torej v povprečju dobrih 13 km. Najdaljša tura je bila dolga 25,5 km.  Itaq da ne gre za tekaške kilometre, pač pa za pohodno- tekaške ture z veliko višinskih metrov, tako vzpona kot spustov.

 Vse skupaj ni prav veliko. Pravzaprav je še vedno bistveno več kot pri večini. In, če potegnem črto, tele moje razdalje so popolnoma na nivoju številnih let, ko sem se zelo aktivno tekmovalno udejstvoval. Mislite, da sem šel na ultra tekme s kaj večjo kilometražo? Ne! Največkrat je kilometraža ene ultre presegla celotno mesečno kilometražo. Za dodatek se lahko zahvalim službi.


 In zdaj naj se obnašam "letom primerno"? Kaj naj bi to sploh bilo?

LP

Lep januarski tekaško pohodniški vikend

 Všeč mi je vreme, kakršno je. Kdor ima rad sneg oziroma kdor ga rabi za svojo dejavnost, ga ima dovolj. Tudi jaz ga imam dovolj oziroma toliko, kolikor ga rabim.
 Danes smo se tudi v Železnikih prebudili v megleno jutro. V Selški dolini to sicer ni nobena redkost, a največkrat se začne šele konec Studena v smeri proti Škofji Loki. Danes zjutraj smo jo imeli in prvo vprašanje, ki se pojavi je: kako visoko bo treba, da pridem ven. Odgovor izbrskam iz dveh opcij:
a) vreme v Sorici je sončno; 
b)  spletna kamera Ratitovec, nameščena v vasi Kališe mi je po pregledu videnega razodela, da je meglena meja nekje na višini 750 m. (Sedajle, ko pišem, se itak nič ne vidi...ponoči je vsaka krava črna...Čez dan je lahko kar uporabna zadeva).

 Ta teden sem bil morda celo nadpovprečno aktiven, glavni cilj pa je bil Sv. Križ...prejšnji vikend, dvakrat skozi teden (sreda in četrtek) ter potem še v soboto. Zanimala me je ena polomljena smreka na Površnici, pa sem naredil ekskurzijo skozi Kališe čez Sv. Križ in Površnico v Dražgoše ter Jelenšče, do stare cerkve in nazaj v dolino. Dobrih 12. Popoldne sva z Romano (in Taro) dodala še nekaj sprehodnih kilometrov po Dražgošah...sonca ni nikoli dovolj!

pot+slikce

  Zato sem se danes odločil za drugo smer: čez Kres do Novaka po stari trasi UPT, nadaljevanje po LPP do lovske koče na Toli (Prtovč), povratek za Draboslovico... Te variante se mi zdi, da že nekaj časa nisem šel, je pa lepa pot. Na Prtovču je vse zaparkirano, totalna gužva, cesta do lovske koče na nekaterih delih živ led, ostalo pa blato (kljub temu je tudi pri koči polno parkirišče), nekateri z avtomobili  rinejo še naprej od koče, a imajo potem lahko tudi probleme: pri obračanju se jih je že več vkopalo v sneg in so morali iskati traktorsko pomoč. Torej: zakaj pa ne peš? Jaz na vrhu danes sicer nisem bil, dejstvo pa je, da sem na svoji poti migal veliko več kot bi, če bi štartal iz Prtovča na Ratitovec. Pa tudi če bi šel iz doline na vrh, ne bi bilo nič novega, ne prvič in zagotovo ne zadnjič. Ampak tega danes (običajni) ljudje ne počnejo več...važno je osvojiti vrh, četudi se pripelješ na zadnjih 5 minut hoje.
 Ne bom več filozofiral, tule so tehnikalije...Dobrih 16 km, jurja in sto višincev...

 Hmmmm...imam občutek, da me naprave hočejo ogoljufati pri razdalji. Na sumu imam "waiting for GPS" območja. Tega niti ni tako malo. Je to možno?

 Sončno nedeljsko popoldne sva potem z Romano izkoristila za še eno ekskurzijo na relaciji Kališe- Sv. Križ- Površnica- Kališe v skupni dolžini 4 km pa pol...ja, izkoristimo sonce, kadar je!

 Dvodnevna matematika: 12+3+16+4,5=35,5 km

 Vsaka zgodba ima najmanj dva različna pogleda!

Tek

Včasih sem bil predvsem cestni tekač. Vedno sem se pritoževal, da v Železnikih, v tako zaprti dolini, nimam kje teči. Kamorkoli grem, so naokrog sami bregovi. Lahko se valim edino po prometni cesti...dokler me ne "diskvalificira" kak voznik. Sedaj sem se sam bolj kot ne izločil s ceste. Zadnja leta le še "trailam". In, neverjetno, naenkrat sem vesel, da sem v Železnikih, ker imam tako neizmerne možnosti za tek. Kamorkoli, v katerokoli smer, povsod se pojavljajo neomejene trase...

Toda:

 1) Izgubljam na hitrosti. V redu, izgubljam tudi iz drugih razlogov. EMŠO, na primer, pravijo nekateri, da zna biti zelo pomemben dejavnik.

 2) Pri trailanju je veliko kombinacije teka in hoje. Jaz že prej nisem bil neki hudi gorski tekač...bolj "hodač". Ampak sem vseeno kar dosti tekel po ravnem in sedaj se včasih že sprašujem, ali sploh še znam teči? Ali sem sploh še sposoben preteči  npr. 10 km v kosu?
 Kaj če bi si končno spet nabavil ene prave tekaške superge in si odgovoril...?

  Delo, ekonomija, politika...aktualno dogajanje

 Dva malce drugačna pogleda, na katera sem naletel zadnje dni...vredna branja in razmisleka!

Podprto z nekaterimi podatki!
Fak filozofija Dušana Rutarja!

 Glasba

 Prejšnji teden sem končno dobil Skeleton tree. Zadnji album Nicka Cavea. Posnet in izdan po nesrečni smrti njegovega 15. letnega sina...Skoraj v celoti odigran tudi na njegovem ljubljanskem koncertu.
 Navadil sem se in navduševalo me je obdobje divje horde Grinderman, potem je prišel "Push the sky away". Tako drugačen, da skoraj šokira: kaj pa je sedaj to? Dolgo sem potreboval, da sem ga prepoznal, sprejel in se navsezadnje tudi navdušil, skeleton tree je le korak naprej.

...nadaljevanje prihodnjič, LP!

Zimski trail na Belo peč...

 Skozi teden ne tečem, zato pa konec tedna rad izkoristim za kak krog. Prejšnjo nedeljo sem izkoristil za "romanje" štirih cerkva, tokrat sem iskal krožno trail varianto, ki bi nekako zajela tudi Dražgoše...pri tem mi je pomagal Marko z idejo, da bi bila ena od točk tudi

Bela peč nad Podblico

Kratek opis  in fotke, kakršnih danes zaradi vremena ni bilo mogoče narediti. V lepem vremenu so s skalnega roba zelo lepi razgledi.

 Z Markom sva si bila enotna, da pohoda iz Železnikov čez Ratitovec v Dražgoše tokrat ne bova ponavljala, iskala sva nekaj novega, ravno pravšnjega za nedeljsko dopoldne in to tudi našla:

Iz Železnikov sva se ob 7. uri zjutraj podala za Soro do Selc, po asfaltu do konca Selnice, nato pa sva sledila oznakam za "Brezje". V tem delu se pot vzpenja in po slabi uri teka/hoje (od doma) sva prečkala pešpot, ki vodi od cerkve Sv. Jedrti proti Mohorju.

Nadaljevala sva proti Podblici ter nad vasjo prispela na cesto Jamnik- Podblica (Kranj). 

Podblica, na hribčku zadaj je jamniška cerkev

Po cesti sva šla do križišča Podblica- Jamnik (Kropa)- Dražgoše, nato pa še slabih 500 m (po oceni) proti Jamniku do poti, ki vodi na Belo peč (opis poti na zgornjih povezavah).

Tukaj so bile razmere malce bolj zimske, nekaj stopinj hladneje, sneg pa je zadnja odjuga krepko pobrala. Največ beline oz. zimskega vtisa je dajala malenkost snega, ki je padel danes zjutraj.

Bela peč

 Z Bele peči sva šla po gozdni cesti in se spustila mimo Bičkove skale v Dražgoše.

 Ja, zgoraj je bilo danes občutno hladneje. In ponovno so bili na udaru prsti na rokah...zanimivo, tako kot tudi lani, na sicer krajši poti, v lepšem, ampak hladnejšem vremenu. Danes sicer ne vem, koliko je kazalo na višini 1100 m, zjutraj je bilo v Železnikih +1°, v Sorici pa -4°C...
 Ogrela sva se v brunarici, z razgibavanjem in masažo mi je uspelo "oživeti" prste, nato pa sva s spustom skozi Rudno v Železnike zaključila današnji cca 20 km krog.

Sports tracker

LP

Solo trail štirih cerkva, 7. januar 2018

 Pa začnimo tekaško 2018!

 Prvotna ideja včeraj popoldne je bila, da bi šel malo pogledat letošnjo Kranjsko zimsko tekaško ligo, danes se je namreč odvijala meni najbližja tekma KZTL, tek na Mohor. Računal sem, da bi se zapeljal do sv: Jedrti nad Lajšami in potem peš na Mohor. 

 Sledile so računice, varianta B je že imela vključen start kar od doma, glede na potreben čas najhitrejših tekačev (malo več kot 45 oz. malo manj kot 50 minut)  in čas, ki ga rabim iz Železnikov do Mohorja (približno uro in 20 minut) bi moral iti od doma okrog 8:30.

 Varianta C je vsebovala že kar nekaj dodatkov, ki bi mi vzeli več časa, med drugim tudi zamujeno kosilo itd., pa sem se zjutraj odločil, da grem na pot uro prej, ne glede na KZTL...

Start

torej ob 7:30. Seveda je prej prišel na vrsto še celoten obvezni protokol skupaj z vsakodnevnim nizom vaj, ampak par minut pred pol osmo sem bil zunaj. Vzpon v Kališe in naprej do Sv. Križa (moj srčni hrib)

Sv. Križ 

Nadaljeval sem čez Površnico v Dražgoše in po cesti (smer Jamnik, Kropa) do Sv. Jederti

Sv. Jedert

nato pa po markirani poti na Sv. Mohor.

Ob poti

Tam sem bil dejansko po 1 uri in 20 minutah, kot sem računal, ampak celo uro pred prihodom tekačev KZTL...

Sv. Mohor

Jaslice ob cerkvi Sv. Mohor

Seveda ni imelo smisla čakati, zato sem se spustil v Pozirno. Nekako mi ni bilo do tega, da bi šel skozi vas Ševlje, zato sem raje šel bolj desno (po popolnem brezpotju) in se spustil v dolino Jablanovico in naprej do Dolenje vasi. Sledil je še vzpon na Sv. Miklavža

Miklavž

spust na Rovn in povratek na izhodišče, pravočasno za kosilo.

 Tole je nekaj tehnikalij: dolžina dobrih 25 km, dobrih 1600 višincev, slabe štiri ure časa, dobrih 1600 kcal...
 Sports tracker

To je bil moj prvi tekaški "podvig" leta 2018, ker je šlo za odločitev z danes na jutri, sem še enkrat več soliral, če bi bilo več časa, bi kaj lahko povabil koga, da se mi pridruži. Pa drugič!

 Po trasi (štiri cerkve) in fotkah bi lahko sodili, da to pa mora biti zelo pobožen človek. Lahko bi na široko filozofiral o tem, pa ne bom, ne morem pa mimo tega, da ne bi na kratko: V cerkev grem le, kadar je "tavelik mus", npr. krst, pogreb in podobno. Toliko nesmislov, kot jih slišim tam, jih ni nikjer drugje in celo mislim, da niti sami ne vedo, kaj govorijo. Vendar moram takoj dodati, da sta Cerkev (z veliko) in Bog (ali kakorkoli že kdo to imenuje) dve povsem različni stvari...problem je v tem, da si Cerkev Boga lasti, v resnici je pa malokatera ustanova tako daleč stran. Navsezadnje so tudi tisti tipi krvavi pod kožo... Zelo verjetno je, da sem bolj veren od večine tistih, ki so vsakodnevno pri maši, a ta vera niti pod razno nima nič skupnega z vsem tem. Navsezadnje pa to ni pomembno, bistveno je, kakšen je človek!
 Ja, cerkve pač stojijo na hribčkih in te rad obiskujem. Sama cerkev (z malo začetnico) pa je zgolj kulturni spomenik in zame zanimiv s te perspektive.

Znebimo se bolečin v križu

Fizioterapevti pravijo, da najraje delajo s pacienti, ki pridejo k njim po poškodbi...za kakršnokoli že gre. Ti so v glavnem trdno odločeni, da izvedejo kvalitetno rehabilitacijo, ki jih bo povrnila k aktivnosti pri delu in/ali športu. Zato tudi natančno poslušajo navodila zdravnikov in fizioterapevtov in se jih tudi dosledno držijo, zdravljenje pa je v večini primerov uspešno.
 Če, na drugi strani, pogledamo obnašanje pacienta z, npr., kronično bolečino v križu, ki ga vsake toliko časa prisili v bolniški stalež: ta bo po obisku zdravnika po vsej verjetnosti deležen doze naklofena za 14 dni in še ene, če po 14-ih dneh stanje še ne bo v redu, verjetno pa bo dobil še napotnico za fizioterapijo, pripada mu osem obravnav. Osem je seveda absolutno premalo, ker v tem času ni pričakovati čudežnega olajšanja. Je pa osem čisto dovolj, da se pacient nauči vaj, katere bo izvajal tudi doma, pa ne le v tem obdobju...najbolje vseskozi vsakodnevno. Večina pacientov "ugotovi", da so te vaje brezvezne, ker itaq nimajo nobenega učinka.
 Tudi jaz imam enake izkušnje. Pogled nazaj mi pravi, da je bila morda poškodba rame pred dobrima dvema letoma pravi "blagor". Takrat sem, po operaciji, v času rehabilitacije začel resno reševati tudi probleme s križem. Ne rečem, da so dokončno rešeni...kdo ve, lahko se mi po kakšni napaki znova pojavijo.
 Sem se pa sam in v debati s kolegom, katerega problemi s hrbtom so bili še bistveno težji (operacija...) marsikaj naučil:

  1) Potrpežljivost! Prva dva meseca po začetku izvajanja vaj bi res lahko rekel, da ni učinka.
  2) Zjutraj v postelji, pred vstajanjem se je treba dobro pretegniti. Celotno telo. Parkrat sem fazo izpustil in nato takoj čutil, da nekaj ni v redu, da nekaj manjka.
  3) NIKOLI ne izvajajte vaj na način, kot ga vidite na prvi sliki tele povezave!! "Poznavalci" trdijo, da so to dobre vaje za trebušne mišice...morda res, a to so vaje za "sixpacke", za mišičnjake...pri bolečinah v križu si s takimi vajami delamo ogromno škodo...Torej nikoli obe nogi istočasno v zraku: niti pri vstajanju iz postelje. Vstajamo iz boka, noge čez rob postelje na tla in potem vstanemo!
  4) Dosledno izvajanje vaj, vsakodnevno! Imam samo tri pripomočke: dva kilska kvihta in en Thera-band vadbeni trak, pa jih vedno vzamem s sabo, tudi na dopust in na vikend. Nočem zaradi lenobe v nekaj dneh postaviti na kocko tega, kar že dolgo gradim.
  5) K vajam: da se jih dobiti na spletu. Izogibajte se tisti in podobnim iz tretje točke! Jaz sem po občutku malce kombiniral fizioterapevtske, internetne in "kolegialne" in si ustvaril svoj niz vaj v kombinaciji s tistimi za ramenski obroč, vse skupaj mi vzame zjutraj 15 minut časa. Po eni strani krepim stabilizatorje, ki dajejo oporo hrbtenici, po drugi strani pa še pred službo aktiviram mišice, da potem opravijo svoje delo v trenutku in tam, kjer je to potrebno.

 6) Povezave:
- teorija 1
- vaje za stabilizacijo hrbtenice in medenice... tu so v mojem programu 1., 2., 6. in 7. vaja
- terapevtske vaje
- nad bolečine z fizioterapevtskimi vajami

...to so le nekatere od njih... treba je le brskati in še bolj pomembno, preiti z besed k dejanjem!

Torej, kot vidite, zadeva še zdaleč ni enostavna, zahteva vztrajnost in malce truda že zjutraj, ampak se vsekakor splača.

NEVER GIVE UP!!

LP, vencelj

Povprečni rekreativec vleče črto pod 2017

Najprej rekreacija!

 Pravzaprav nič posebnega, nič novega. Precej podobno kratkima tekaškima inventurama 2016 in 2015, pa verjetno še kateri prej....zadnji dve sem izbrskal in preveril, kaj sem počel oz. pisal. Tole postaja že malce dolgočasno. Veliko sem bil na terenu po okoliških hribih, nekaj daljših tur (nič posebnega, max do 50 km), celo na 7-tekmah sem bil. Kokoš trail, Najnaj, Ratitovec, Slo trail 25 in Rašica trail 25, pa še na dveh KTZL začetek leta in to je to.
 Kako "začiniti" ta dolgčas? Tekem se ne grem več. Kadarkoli sem se predprijavil, mi je potem to šlo narobe in nekajkrat sploh nisem šel. Vsekakor pa si je treba postaviti cilj, ta je dobra motivacija za nadaljevanje.
 Se spustiti na raven "letom primerne" rekreacije ali verjeti Joeju v knjigi Hitri po petdesetem  in nadaljevati (oz. se vrniti) k intenzivni vadbi?

»V naši pomehkuženi zahodni civilizaciji je globoko zakoreninjen mit, da s staranjem nastajajo nekatere neizbežne in uničujoče spremembe, ki so zunaj našega nadzora. Največ, kar lahko upamo, je, da jih bomo s pomočjo vsakodnevnega odmerka tablet in diet odrivali, dokler bo pač šlo. Vzporedno s tem tudi verjamemo, da v starosti ne smemo početi ničesar živahnega in napornega. Da moramo varovati svoje krhke kosti in slabotno srce. Da prenaporne vadbe niso več za nas. Da se je treba ustaviti. Se ukvarjati z domačim vrtom, s počasnimi sprehodi ali z opazovanjem ptic. Živeti letom primerno. Normalno. Tako kot živi 'normalni' sosed,«
 ugotavlja Andrej Poznič, direktor založbe Ciceron, v kateri je izšla knjižna poslastica za športne zanesenjake Hitri po petdesetem.

 Sicer, če pogledam nazaj, sem na svojih poteh užival (skoraj) vsak trenutek, ampak...ljudje smo vendarle ustvarjeni tako, da rabimo malce vznemirjenja; nekaj, kar nam ostane v spominu; izzive, ki so nekaj posebnega...Moje najdaljše 2017 ture Sp. Danje- Ratitovec- Zali log- Blegoš- Davča- Porezen- Petrovo brdo- Sorica- Sp. Danje se komajda še spomnim, skoraj presenetila me je, ko sem našel zapis v svojem dnevniku.
 Kaj torej? Tu se še iščem.

Zdravje, delo...

 To mi zadnje čase daje več zadovoljstva...razveseljuje me vsaka nova delovna zmaga, naj bo v službi ali doma...in ni jih malo. V službi so bolj sprotne, za doma pa sva si prav v tem prazničnem tednu, ki sva ga preživela v Danjah, že zelo točno zastavila cilje za letošnje leto. Prav kmalu bo treba zastaviti prve korake za uresničitev...pozimi itaq ne bo nič, lahko pa pripravim teren za "visoki start" spomladi.

 Zagon, ki se ga morda da razbrati iz prejšnjega odstavka, je tisto, kar me je včasih poganjalo na tekaških terenih, sedaj pa mi tam tega manjka. Cilji, motivacija!

 Dobro leto je že, odkar sem se po poškodbi in operaciji rame vrnil na delo. Kaže na zelo dobro izveden operativni poseg (Artros, dr. Martin Mikek) in dobro, pravilno izvedeno rehabilitacijo. Zaenkrat nimam nobenih težav, delam lahko vse tisto, kar sem tudi že prej in tako naj tudi ostane. Sedaj si vsak dan pred službo (torej ob 5.uri) vzamem čas 15 minut za vaje ramenskega obroča, dodajam pa vaje za stabilizacijo trupa, predvsem za odpravo bolečin v križu oz. za aktivacijo mišic, ki hrbtenici dajejo oporo pri "nošenju" zgornjega dela telesa. Potrkam na les...zaenkrat sem z rezultatom zelo zadovoljen, vem pa, da se mi vsaka nedoslednost lahko hitro maščuje.

Naj dogodek 2017

Ni dvoma, koncert Nick Cave &The Bad seeds 

 Za konec še nekaj fotk prazničnega tedna v Danjah

Moj "srčni hrib"??

"Srčni hrib" je izraz, ki ga zadnje čase večkrat srečamo na raznih "rekreativnih" forumih, med drugim tudi na meni najbližjem tekaškem forumu, označuje pa hrib, katerega najraje (in največkrat oz. kadar imamo le čas) obiskujemo.
 Skrajna varianta je hrib, za katerega smo se odločili, da ga obiščemo vsak dan v letu in tako po možnosti leto za letom. Ne mi zamerit, ampak meni osebno to deluje kot obsesija, da ne rečem, neke vrste bolezensko stanje. Ko si enkrat tako daleč, da ti obiskovanje enega "kucla" kroji življenje, ki si ga potem "prisiljen" prilagajati zgolj temu cilju...pa ne le sam, pač pa je od tega odvisna oz. se temu prilagaja celotna družina, ker navsezadnje v takih primerih niti dopust ni to, kar naj bi bil...

Takega hriba nimam. Lahko bi bil to Ratitovec. Nekako mi je najbližji. Letos sem ga obiskal 30 x. Lep je, ima številne dostope, najraje imam variante, ko lahko grem peš...peš iz Železnikov ali peš iz Spodnjih Danj. Peš od doma!
 Lahko bi bila tudi Hujska. Marsikomu je! Pa vendar, kot sem že omenil...vsak dan na isti poti, čez iste korenine...?
 Potem je tu Miklavška gora, pa Sv. Mohor, Dražgoše in Dražgoška gora itd...
Točk kolikor hočeš, večino od njih že "bogati" vpisna knjiga.

Srčni hrib

je tisti, ki nas v nekem obdobju najbolj "vleče", na katerega se najraje povzpnemo , kadar imamo čas in kadar začutimo potrebo po miganju drugačne narave, kot je tisto v službi, kadar si zaželimo rekreativne sprostitve, zadihati malce svežega zraka in urico ali dve čisto zase za zbistritev glave...

 Kateri je torej moj srčni hrib? 

 V tem trenutku lahko rečem, da ni noben od zgoraj naštetih...je hrib, ki nima svoje vpisne knjige; hrib, na katerem malokrat srečam kogarkoli; hrib, na katerega lahko pridem od koderkoli in preko katerega lahko podaljšujem svoje poti v katerokoli smer; hrib, na katerem stoji cerkev (kar seveda nima nobene povezave z mojimi prepričanji)...
 Na tem hribu sem bil tudi danes ob 16. uri...od doma do vrha s svojim tempom rabim okrog pol ure, sedaj v snegu pač nekaj dodatnih minut, pri povratku običajno pot podaljšujem, grem malce naokrog...Ja, dan je res kratek, ob štirih popoldne je bilo na hribu sonce že v zatonu.

Sv. Križ 

Vzpon iz Železnikov (Češnjica) v Kališe in naprej na Sv. Križ.
Takole je bilo danes:

Lubnik

Od leve: Miklavž, Stari vrh, Mladi vrh, Koprivnik, Blegoš...

Gugl mi je iz zadnjih par fotk naštancal panoramo, ki pa žal ni prav uporabna: zaradi višine ima cerkev odrezan turn...😞

 Ko bom imel nov srčni hrib, pa spet nova objava...😐

LP, vencelj

Nedeljski zimski trail, razpisi 2018 in še kaj...

 Gremo v naravo, v gozd, v sneg

Enostavno brez tega ne gre. Če je teden namenjen delu- in ta teden je bil delavno zelo učinkovit- ter sobota domačim opravilom, za katere med tednom ni bilo časa, sem si danes rekel, da je pač čas za turo.

 Odločil sem se za klasiko: razgibana krožna varianta s startom od doma, vzponi, spusti in "ravninski" deli...pa vendar sem iskal nove terene. Zadnje čase sem bil največ na terenih čez Kres in proti Jelovici ter Prtovču ali na drugo stran v Kališe, na Sv. Križ in v Dražgoše, tokrat pa sem šel od doma v Železnike in  skozi Smolevo do razcepa za Martinj vrh (Megušnica) in Ojstri vrh (do tu asfalta 4,5 km), nato sem se odločil za spremembo terena:

Kapelica ob križišču

Ne levo v Ojstri vrh, ne desno proti Martinj vrhu...po sredini naravnost v breg!

Strmo, sneženo, a lepo!

 Skoraj direktni vzpon, prečkanje gozdnih vlak, gaženje snega na celo do kolen...to me je pripeljalo na nespluženo makadamsko cesto Rovte- Martinj vrh, ultra tekačem poznano iz Ultra pušeljc traila. Tu so me najprej presenetile sledi tekaških smuči, nato pa še nekdo, ki se je z jeepom odločil prebiti z Rovt v Martinj vrh. Snega je bilo cca 40 cm, pa sem kasneje sam pri sebi ocenil, da ima celo realne možnosti za uspeh. Preverjal nisem, tako da ne vem.

Zasnežena pokrajina

UPT oznaka ob poti

Po cesti sem gazil do Rovt...

...z Rovt do Golice pa je bilo že spluženo. Veliko lažje, bi rekel, ampak...tudi veliko bolj nevarno. Gladka, ledena, zlizana makadamska cesta, idealna za "sestrelitev". In ko jo takole previdno, ob robu ceste, maham proti Golici in se mi pred očmi živo prikazujejo slike usodnega padca na ledu v Razorju pod Ratitovcem, ki me je za celo leto spravil na bolniško, mi naenkrat preblisne, da prav danes (3.12.) mineva dve leti od tega dogodka. Ej, ne bi še enkrat...

 Na Golici je bila torej varianta, da se spustim v levo v Studensko grapo, grem na Miklavža in po stezi dol ali pa po cesti v Selca. Ker sem na poti začel res uživati, mi je bila prva kar prekratka in druga zaradi spusta po strmi uhojeni (zaledeneli) stezi na Rovn prenevarna, torej sem se odločil za tretjo. Cesta je bila v glavnem suha, nobenih pasti. Ker mi je bilo ceste vendarle počasi dovolj, sem se odcepil in se po stezi spustil v Dolenjo vas, od tam pa čez polje na Rovn in naprej (ali nazaj?) na izhodišče.
 Okrog 16,5 km, skoraj dve uri in pol...sports tracker!

 Tudi pozimi je treba migat

Če hočemo ohraniti kondicijo in se čim bolje pripraviti za prve spomladanske tekaške izzive, časa za zimsko spanje ni. Nikakor ne gre za neke hude tekaške treninge, gre bolj za "ostati v gibanju".  

Morda ne bi bilo slabo prebrati kakšen članek o tem, na poletu jih je še več...

 Razpisi 2018

In ko že namigujem na spomladanske tekaške izzive, čas hitro teče, danes so videti še oddaljeni, v resnici pa bodo mimogrede tu in spet nas bodo presenetili nepripravljene. 

 To se nam ne more zgoditi, če se na tekmo prijavimo dovolj zgodaj, si jo vkalkuliramo in se temu tudi prilagodimo. 

 Tule jih je nekaj:

> Najlepši in najtežji mali maraton, 31. marec 2018
> Ultra trail Vipavska dolina, 12. maj 2018 (državno prvenstvo v gorskem maratonu)
> 38. Maraton treh src, 19. maj 2018 in 9. KBK- trail istega dne
> 23. mednarodni tek na Ratitovec, 2. 6. 2018, ki bo štelo tudi za svetovno prvenstvo veteranov v gorskih tekih
> Podbrdo trail running festival 2018, 15.6.-17.6

Seveda pa se že v zimskih mesecih lahko udeležujemo raznih zimskih tekaških lig, v našem koncu je najbolj aktualna Kranjska zimska tekaška liga

...le odločiti se je treba in AKCIJA!

LP