V tem tednu je prišel na plano seznam tekov za Gorenjski pokal v rekreativnih tekih in pokal mladih 2012.
Seveda se bodo takoj spet kresala mnenja predvsem okrog tega, ali bi moral biti bolj ravninski ali bolj gorski.
Vsak tekač bi pač raje videl več takih tekov, ki mu bolj odgovarjajo.
Moja izhodišča
Prva regija, ki je imela svoj rekreativni tekaški pokal, je bila Primorska. Teki so bili ravninski, takratni organizator Zmago pa si je prizadeval tudi za to, da bi svoja pokalna tekmovanja dobile še ostale regije. Na to temo smo imeli predstavniki regij nekaj sestankov in začelo se je premikati: sčasoma so nastali uspešno vodeni pokali po celi Sloveniji. Na Gorenjskem je nastal Gorenjsko- Ljubljanski pokal, izbor tekem pa je bil ravninski! Pokal je potekal le dve leti, nato je iz razlogov, o katerih sem že pisal, začasno zamrl...in z Janezom ponovno na novo obudil.
Ravninski ali gorski?
Sedaj se mi zdi prav, da so proge različne. Prav je, da je za vsakogar nekaj. Primorska, ki je bila že na štartu precej pred drugimi, je zadevo elegantno rešila: imajo ravninski in gorski pokal, predvsem pa dovolj tekem, da si to lahko privoščijo. Na Gorenjskem je drugače: kljub temu, da je v raznih koledarjih kup tekov, so v gorenjski pokal vključeni praktično skoraj vsi teki s tega področja, ki kaj veljajo. Nekaj ravninskih in nekaj gorskih.
Prav zato
letos razmišljam, da bi ponovno sodeloval v pokalu. Sedaj dve leti nisem. Moja prvotna ideja je bila, da bi spet šel na Primorsko. Objavljeni seznam me je obrnil: če bom sodeloval v katerem od pokalov, bom v Gorenjskem!
Prva tekma je 17. marca na Jesenicah!
sobota, 25. februar 2012
četrtek, 23. februar 2012
Rekord Šmarne gore
Sobotna že 4. izvedba 12 ur rekorda Šmarne gore je prava priložnost, da se malce dotaknem te skoraj legendarne dirke.
Tek s tradicijo
Tule piše nekaj o "rekordu", o začetkih daljnega 1991 itd. Ko je že kazalo, da bo s to tekmo konec, je zadevo rešil žine, a štart je od takrat kronometrski. Zapis o letošnji izvedbi...
Rekorda sem se udeležil (vsaj) dvakrat, v letih 98 in 99.
In sedaj zgodbica, ki sem jo obljubljal v prejšnem blogu (športne igre): prav rekord Šmarne gore 98 je bila prva tekma, na katero je šel z mano takrat sodelavec, sedaj maratonec Anton Kosmač. Dan prej sva bila celo na ogledu proge. A Tone do takrat ni treniral in to je bila edina tekma, na kateri sem bil v cilju pred njim. Prvič, zadnjič in nikoli več. Potem je začel trenirat, velikokrat sva še šla kam na tekmo (gorske, pa primorski pokal...), a prehitel ga nisem nikoli več.
Dobro, to je to. V soboto ponoči me v Tacnu pod Šmarno goro ne bo, še vedno mislim, da je noč namenjena spanju...vsem, ki boste, pa prijetno tekanje in druženje.
Tek s tradicijo
Tule piše nekaj o "rekordu", o začetkih daljnega 1991 itd. Ko je že kazalo, da bo s to tekmo konec, je zadevo rešil žine, a štart je od takrat kronometrski. Zapis o letošnji izvedbi...
Rekorda sem se udeležil (vsaj) dvakrat, v letih 98 in 99.
In sedaj zgodbica, ki sem jo obljubljal v prejšnem blogu (športne igre): prav rekord Šmarne gore 98 je bila prva tekma, na katero je šel z mano takrat sodelavec, sedaj maratonec Anton Kosmač. Dan prej sva bila celo na ogledu proge. A Tone do takrat ni treniral in to je bila edina tekma, na kateri sem bil v cilju pred njim. Prvič, zadnjič in nikoli več. Potem je začel trenirat, velikokrat sva še šla kam na tekmo (gorske, pa primorski pokal...), a prehitel ga nisem nikoli več.
Dobro, to je to. V soboto ponoči me v Tacnu pod Šmarno goro ne bo, še vedno mislim, da je noč namenjena spanju...vsem, ki boste, pa prijetno tekanje in druženje.
ponedeljek, 20. februar 2012
Športne igre
Zgodovina
zelo na kratko, ker 1) koga pretirano ukvarjanje z zgodovino sploh zanima; 2) nikoli nisem sodeloval v tem šmornu kot organizator tekmovanj ampak le kot občasni udeleženec, običajno le v eni disciplini, krosu in 3) glede na prvi točki o tem premalo vem, brskati se mi pa ne da.
Torej: včasih je bila ena občina in takrat so se dogajale Delavske športne igre, kasneje so iz ene nastale štiri (Škofja Loka, Gorenja vas- Poljane, Žiri in Železniki) in kaj sedaj? Nastale so medobčinske športne igre za Upravno enoto po skoraj enakih pravilih. Kasneje so uvedli še Zimske MŠI in pričeli dodajati nove discipline. Sicer je pa na voljo tudi statistika od leta 1988 naprej.
2012- 32. Športno rekreativne igre
Letos tako teče že 32. leto športnih iger, zanimivo je, da je na seznamu predlaganih disciplin več tekaških: smučarski tek, treking (najkrajša razdalja Škofjeloškega trekinga), kros in celo gorski tek (oktobra na Starem vrhu): tekmovalne panoge in okvirni razpored tekmovanj!
Vendar se panoga točkuje le, če sodelujejo najmanj tri ekipe.
Jaz na MŠI
V podjetjih je bil običajno nekdo zadolžen za športno rekreativno področje in ena njegovih (glavnih) nalog je bila skrbeti za čimbolj številčno udeležbo na MŠI. Ta je dobil v roke razpis in od njega je bilo najbolj odvisno, koliko ekip oz. v katerih panogah so sodelovali na igrah ali pa je razpis končal nekje v predalu.
Velikokrat sem sodeloval na tekmovanju v krosu, večkrat za Alples, parkrat za Domel, kasneje (mislim, da 3x) za Jelovico. V Jelovici je bila moja naloga sestava 3-članske kros ekipe, nastopali pa smo zelo uspešno: dvakrat smo bili drugi, enkrat pa zmagali. Ja, v tistem času sva bila s Kosmačem sodelavca in je ravno začenjal s tekom (tudi o tem bom enkrat nekaj spesnil) in je bil že klasa zase...
Kasneje sem se zaposlil pri obrtniku in kros tekma je običajno šla mimo, da niti nisem vedel, kdaj je, zato se je že več let nisem udeležil. Po pravilih bi se lahko prijavil za Območno obrtno zbornico. Ja, saj enkrat na krosu sem se, pa se je potem izkazalo, da sem bil tisto leto edini, čeprav imajo običajno močno ekipo.
zelo na kratko, ker 1) koga pretirano ukvarjanje z zgodovino sploh zanima; 2) nikoli nisem sodeloval v tem šmornu kot organizator tekmovanj ampak le kot občasni udeleženec, običajno le v eni disciplini, krosu in 3) glede na prvi točki o tem premalo vem, brskati se mi pa ne da.
Torej: včasih je bila ena občina in takrat so se dogajale Delavske športne igre, kasneje so iz ene nastale štiri (Škofja Loka, Gorenja vas- Poljane, Žiri in Železniki) in kaj sedaj? Nastale so medobčinske športne igre za Upravno enoto po skoraj enakih pravilih. Kasneje so uvedli še Zimske MŠI in pričeli dodajati nove discipline. Sicer je pa na voljo tudi statistika od leta 1988 naprej.
2012- 32. Športno rekreativne igre
Letos tako teče že 32. leto športnih iger, zanimivo je, da je na seznamu predlaganih disciplin več tekaških: smučarski tek, treking (najkrajša razdalja Škofjeloškega trekinga), kros in celo gorski tek (oktobra na Starem vrhu): tekmovalne panoge in okvirni razpored tekmovanj!
Vendar se panoga točkuje le, če sodelujejo najmanj tri ekipe.
Jaz na MŠI
V podjetjih je bil običajno nekdo zadolžen za športno rekreativno področje in ena njegovih (glavnih) nalog je bila skrbeti za čimbolj številčno udeležbo na MŠI. Ta je dobil v roke razpis in od njega je bilo najbolj odvisno, koliko ekip oz. v katerih panogah so sodelovali na igrah ali pa je razpis končal nekje v predalu.
Velikokrat sem sodeloval na tekmovanju v krosu, večkrat za Alples, parkrat za Domel, kasneje (mislim, da 3x) za Jelovico. V Jelovici je bila moja naloga sestava 3-članske kros ekipe, nastopali pa smo zelo uspešno: dvakrat smo bili drugi, enkrat pa zmagali. Ja, v tistem času sva bila s Kosmačem sodelavca in je ravno začenjal s tekom (tudi o tem bom enkrat nekaj spesnil) in je bil že klasa zase...
Kasneje sem se zaposlil pri obrtniku in kros tekma je običajno šla mimo, da niti nisem vedel, kdaj je, zato se je že več let nisem udeležil. Po pravilih bi se lahko prijavil za Območno obrtno zbornico. Ja, saj enkrat na krosu sem se, pa se je potem izkazalo, da sem bil tisto leto edini, čeprav imajo običajno močno ekipo.
sobota, 18. februar 2012
PST na Dextro
Pot spominov in tovarištva
Zadnjikrat sem jo "zašpilil" 15. marca 2010. Takrat sem jo v enem mesecu 3X, prvič s Špelo in Rosijem, nato še dvakrat sam in sedaj sem že dolgo planiral, da bi bil po skoraj dveh letih čas preverit, če še poznam pot. Prva polovica februarja je bila absolutno premrzla (pa še kriza s časom), sedaj se čez dan ogreje in sem štartal "na prvo žogo" v solo verziji. V petek sem si vzel prost dan, dopoldne sem bil še domači malar, popoldne pa v Ljubljano.
Temperatura ob 13:30 je bila 9°C, pa malce vetra, vreme pa sončno. S sabo nisem hotel jemati prav veliko: mobi, pa zavojček dextro bonbonov. Trasa ponekod še utrjen, shojen sneg, ponekod plundra (sonce dela svoje), pa blato, na odprtih delih (predvsem Stožice- Žale) že suho. Pot še poznam! Nobenega "kvalitetnega izgubljanja", nobenega iskanja.
Pozna se pa količina treninga, še predobro. Če ni trening kilometrov, nimaš kje vzeti in zadnji del je kar muka. Pač gre bolj počasi in pri vseh rdečih semaforjih ter storjenih prekrških sem bil v treh urah na izhodišču.
Analiza: prijeten klepet v dobri družbi...hvala, pa še kdaj!
Skupni teki
Za jutri se obeta skupni tek zagrizenih TF-jevcev po PST, pa so na seznamu imena...eto, da si ne upam. Pa tudi 2X v treh dneh bi bil prevelik preskok in popolno nasprotje razumnega načela postopnosti.
Zadnjikrat sem jo "zašpilil" 15. marca 2010. Takrat sem jo v enem mesecu 3X, prvič s Špelo in Rosijem, nato še dvakrat sam in sedaj sem že dolgo planiral, da bi bil po skoraj dveh letih čas preverit, če še poznam pot. Prva polovica februarja je bila absolutno premrzla (pa še kriza s časom), sedaj se čez dan ogreje in sem štartal "na prvo žogo" v solo verziji. V petek sem si vzel prost dan, dopoldne sem bil še domači malar, popoldne pa v Ljubljano.
Temperatura ob 13:30 je bila 9°C, pa malce vetra, vreme pa sončno. S sabo nisem hotel jemati prav veliko: mobi, pa zavojček dextro bonbonov. Trasa ponekod še utrjen, shojen sneg, ponekod plundra (sonce dela svoje), pa blato, na odprtih delih (predvsem Stožice- Žale) že suho. Pot še poznam! Nobenega "kvalitetnega izgubljanja", nobenega iskanja.
Pozna se pa količina treninga, še predobro. Če ni trening kilometrov, nimaš kje vzeti in zadnji del je kar muka. Pač gre bolj počasi in pri vseh rdečih semaforjih ter storjenih prekrških sem bil v treh urah na izhodišču.
Analiza: prijeten klepet v dobri družbi...hvala, pa še kdaj!
Skupni teki
Za jutri se obeta skupni tek zagrizenih TF-jevcev po PST, pa so na seznamu imena...eto, da si ne upam. Pa tudi 2X v treh dneh bi bil prevelik preskok in popolno nasprotje razumnega načela postopnosti.
nedelja, 12. februar 2012
Skoraj mesec je že...
od mojega zadnjega zapisa v tem dnevniku. V tem času sem bil veliko bolj dejaven v tistem, ki je bolj namenjen drugim stvarem in besedičenju, časa za šport pa je bilo zaradi obilice dela ( v službi, pa tudi doma se projekti kar vrstijo) bolj malo. Migat grem po dvakrat na teden, mraz, klanci, gozdovi, steze, gozdne poti, običajno po uro in pol...in sedaj se mi je že parkrat zgodilo, da sem si želel še.
Začel sem se tudi že spogledovati s prvimi tekmami (zadnji je bil maraton v Crikvenici), a bom izbiral take, da bodo moji količini treninga primerne, torej krajše...čeprav ne delam nobenih specifičnih treningov za hitrost...bo pač trajalo malo dlje...Pa bo le treba začeti tudi malo v ravnino, pa kaj daljšega...
Napovedati si še ničesar ne upam, razmišljal sem, da bi spet enkrat šel na Panovec, pa je prišel vmes projekt Never Give Up na Bledu...
Na vprašanje, katere koledarje uporabljajo(te) drugi tekači, je prišlo nekaj izvrstnih povezav, a so bolj uporabne za "profije", ki jim (vam) je tek način življenja in prva stvar v življenju, ne pa tudi zame, ki mi tek pomeni zgolj sprostitev parkrat tedensko, brez posebne želje še ob vikendih po cele dneve "divjati naokrog".
Se vidimo, ko se srečamo!
Začel sem se tudi že spogledovati s prvimi tekmami (zadnji je bil maraton v Crikvenici), a bom izbiral take, da bodo moji količini treninga primerne, torej krajše...čeprav ne delam nobenih specifičnih treningov za hitrost...bo pač trajalo malo dlje...Pa bo le treba začeti tudi malo v ravnino, pa kaj daljšega...
Napovedati si še ničesar ne upam, razmišljal sem, da bi spet enkrat šel na Panovec, pa je prišel vmes projekt Never Give Up na Bledu...
Na vprašanje, katere koledarje uporabljajo(te) drugi tekači, je prišlo nekaj izvrstnih povezav, a so bolj uporabne za "profije", ki jim (vam) je tek način življenja in prva stvar v življenju, ne pa tudi zame, ki mi tek pomeni zgolj sprostitev parkrat tedensko, brez posebne želje še ob vikendih po cele dneve "divjati naokrog".
Se vidimo, ko se srečamo!
sobota, 14. januar 2012
Super Athletes Of The Sierra Madre
Living in Mexico's Sierra Madre mountain range, the Raramuri Indians are some of the best long distance runners in the world, but how far can they run in the face of problems like environmental damage, loss of native lands, and the drug war? An American ultra marathon runner known as Caballo Blanco is fighting to help the Raramuri preserve their culture and tradition of long distance running. The Copper Canyon Ultra Marathon is the result.
Sneto z You Tube
Sneto z You Tube
četrtek, 12. januar 2012
Kje bomo pa letos skupaj tekli?
Organiziranih tekaških prireditev je iz leta v leto več. V športnem koledarju je za leto 2012 vpisanih malo manj kot 550!
Vsak ima svoj sistem izbiranja, katerih prireditev se bo udeležil in katerih ne. Nekateri iz leta v leto istih, nekateri vedno znova iščej(m)o nekaj novega. Lansko leto je bilo nekaj posebnega. Le 12 x na tekmi, a vsaka zase prava špica. Dobro leto. Tudi letošnje bo!
So tekači, ki imajo že sedaj točno določen razpored tekmovanj, na katerih se jih bo dalo videti. Nisem med njimi, v primerjavi z letom 2011 pa obstaja za ščepec razlik. Črto bomo vlekli konec leta, predmet današnje primerjave je miselnost danes in pred enim letom.
Premik je nastal v želji. Želji po tekmah. Biti tam, tekmovati. Lani tega ni bilo, letos je!
Tekmovati s kom? Premagati koga? Ma...ne vem. Le biti tam!
A kje? Ja, tekem je veliko, a razporeda še ne delam. Biti hiter na kratkih, biti trmast na dolgih?? Menda bo najboljša kombinacija tega in onega: hitrost in vzdržljivost!
Doseči še kak rekord? Pri tej "mladosti"? Hitrostni rekord? Dolžinski rekord? Mora gret...
Spoznavanje Slovenije v tekaških supergah, na dveh nogah, se je začasno ustavilo pred dobre pol leta pri Hermanu v Pivki, a projekta ne bom preskočil ampak ga imam namen nadaljevati po Krpanovih sledeh!
Vsak ima svoj sistem izbiranja, katerih prireditev se bo udeležil in katerih ne. Nekateri iz leta v leto istih, nekateri vedno znova iščej(m)o nekaj novega. Lansko leto je bilo nekaj posebnega. Le 12 x na tekmi, a vsaka zase prava špica. Dobro leto. Tudi letošnje bo!
So tekači, ki imajo že sedaj točno določen razpored tekmovanj, na katerih se jih bo dalo videti. Nisem med njimi, v primerjavi z letom 2011 pa obstaja za ščepec razlik. Črto bomo vlekli konec leta, predmet današnje primerjave je miselnost danes in pred enim letom.
Premik je nastal v želji. Želji po tekmah. Biti tam, tekmovati. Lani tega ni bilo, letos je!
Tekmovati s kom? Premagati koga? Ma...ne vem. Le biti tam!
A kje? Ja, tekem je veliko, a razporeda še ne delam. Biti hiter na kratkih, biti trmast na dolgih?? Menda bo najboljša kombinacija tega in onega: hitrost in vzdržljivost!
Doseči še kak rekord? Pri tej "mladosti"? Hitrostni rekord? Dolžinski rekord? Mora gret...
Spoznavanje Slovenije v tekaških supergah, na dveh nogah, se je začasno ustavilo pred dobre pol leta pri Hermanu v Pivki, a projekta ne bom preskočil ampak ga imam namen nadaljevati po Krpanovih sledeh!
sreda, 11. januar 2012
Nočni Ratitovec, 10. 1. 2012
20:30. Telefon. Boris, Romanin bratranec: "Oj, si danes že kaj športal?".
"Nič posebnega, popoldne po službi sem skočil na Hujsko", mu odgovorim.
"Si za Ratitovec?"
"Hm, no ja, polna luna je...to bi se pa dalo zmenit!"
Malo kasneje se že peljeva proti Prtovču, pa peš na vrh...Jasno nebo, zvezde, luna, okus prave zime na zasneženem Ratitovcu, razgledi na vrhove, pa osvetljena mesta tam spodaj...res se je vredno potruditi.
Na Prtovč sva se vrnila ob 23:30...
Sedaj bova večkrat morala na tek, Boris je odločen, da letos gre v Radence na 21-ko, jaz pa tudi rabim nekoga, da me "spravi v pogon".
Dokazno gradivo
"Nič posebnega, popoldne po službi sem skočil na Hujsko", mu odgovorim.
"Si za Ratitovec?"
"Hm, no ja, polna luna je...to bi se pa dalo zmenit!"
Malo kasneje se že peljeva proti Prtovču, pa peš na vrh...Jasno nebo, zvezde, luna, okus prave zime na zasneženem Ratitovcu, razgledi na vrhove, pa osvetljena mesta tam spodaj...res se je vredno potruditi.
Na Prtovč sva se vrnila ob 23:30...
Sedaj bova večkrat morala na tek, Boris je odločen, da letos gre v Radence na 21-ko, jaz pa tudi rabim nekoga, da me "spravi v pogon".
Dokazno gradivo
ponedeljek, 9. januar 2012
Pohod Železniki- Ratitovec- Dražgoše 2012
Zjutraj ob napovedani uri (6:00) se nas je pred pošto v Železnikih zbralo pet članov TF: Alen, Dare, Marjan, Peter in jaz. Na pot smo krenili po isti trasi kot nočni pohodniki v organizaciji PD Železniki. Ti so štartali 6 ur pred nami, letos jih je bilo menda rekordnih 228 + spremstvo: vodiči, gorska reševalna itd.
Dve uri po odhodu smo si na dobrih 1200 m višjem Ratitovcu (temperatura zraka -6°C) privoščili konkretno pavzo, nato pa čez Kosmati vrh na Jelovico. Vreme je bilo krasno, a fotke ( posebno Petrova galerija, v kateri me je presenetilo število slikc in dokazuje, da tempo le ni bil tako hud, da ne bi bilo časa za fotke) povedo več kot besede.
Sledila je analiza: tako smo snovali načrte, plane in obljube za naprej (in za pohod naslednje leto), da se kar nismo mogli posloviti...
Btw: Na mestu, kjer je cilj Teka na Dražgoško goro, me je zelo presenetilo, ko sem srečal svojega očeta: kljub 76-im letom je prišel peš od doma na vrh...
Pa še mojih ducat fotk.
Dve uri po odhodu smo si na dobrih 1200 m višjem Ratitovcu (temperatura zraka -6°C) privoščili konkretno pavzo, nato pa čez Kosmati vrh na Jelovico. Vreme je bilo krasno, a fotke ( posebno Petrova galerija, v kateri me je presenetilo število slikc in dokazuje, da tempo le ni bil tako hud, da ne bi bilo časa za fotke) povedo več kot besede.
Sledila je analiza: tako smo snovali načrte, plane in obljube za naprej (in za pohod naslednje leto), da se kar nismo mogli posloviti...
Btw: Na mestu, kjer je cilj Teka na Dražgoško goro, me je zelo presenetilo, ko sem srečal svojega očeta: kljub 76-im letom je prišel peš od doma na vrh...
Pa še mojih ducat fotk.
Oddaja ŠKL, 8.1.2012
V včerajšni oddaji ŠKL sta bila dva prispevka iz Železnikov, prvi o OŠ Železniki, drugi pa govori o plezanju v Železnikih, med drugim o plezalni družini mojega brata...
sreda, 4. januar 2012
IZKUŠNJE PRETEKLOSTI BODO VODILO ZA PRIHODNOST
Čas uhaja...skoraj bi pozabil, da se spodobi potegniti črto pod preteklim letom...še dobro, da je na Tekaškem forumu odprta tema.
Število tekem sem v letu 2011 ponovno zmanjšal in sedaj statistika zadnjih štirih let zgleda takole: 2008- 35 tekem, 2009- 25 tekem, 2010- 14 tekem...
2011- 12 tekem
Začel sem z dvema tekmama slovenske treking lige, Škofjeloški treking in Zlati treking po Golteh, obe ultra. Sploh prvič na kaki treking tekmi! Ni slabo...
Nadaljevalo se je z 8-urnim Formaratonom v ekipi NGU, razdaljo iz leta 2010 sem podaljšal za en krog in zaključil pri 88 km.
V maju sta mi na daljši, 29 km razdalji na teku trojk že tretje leto zapored delala družbo zajc in Zajec...verjetno zadnjič, ker sem brez možnosti za optimalno pripravo postal prepočasen...hm, pravzaprav niti ne prepočasen, ampak premalo vzdržljiv za tako razdaljo pri željeni hitrosti za čas pod 2 uri. Lani smo šli dobri 2 uri 4 min. Bilo je super in fajn, a ni nobene potrebe, da bi bil cokla...
V juniju: tradicionalno sodelovanje na teku na Ratitovec. Krajša varianta s Prtovča do koče, ekipni tek: TF ekipa miciM in Alonso.
Pa še ena junijska: GM40. SP v gorskem maratonu, turistično sodelovanje, 4 ure 48 min na spremenjeni progi s ciljem v Podbrdu...in prijave za 2012 so že odprte!
Avgusta tradicionalna TF 10-ka v Domžalah, 37: 33.
Začetek septembra Balkanske atletske veteranske igre (BAVI) v Domžalah, 1500 m v času 4:45:61 in po dolgem času spet polmaraton 1:22:33.
Konec septembra še ena polovička v Nemčiji (Tegernseelauf), 1:23:41, tretja pa na LM 2011, 1:22:15.
Brez maratona ne gre, Crikvenica novemberskemu treningu primerna, doslej zdaleč najslabši maraton z veliko muke v drugi polovici, 3: 21:42.
Kilometraža
Pojma nimam. Od novega leta 2011 je ne spremljam in ne seštevam več in niti približno ne vem...morda v povprečju 100/mesec, to bilo lahko okrog 1200/leto...ugibam...
Česa nisem?
Tega pa ne razmišljam in ne pišem. Se ne obremenjujem.
Število tekem sem v letu 2011 ponovno zmanjšal in sedaj statistika zadnjih štirih let zgleda takole: 2008- 35 tekem, 2009- 25 tekem, 2010- 14 tekem...
2011- 12 tekem
Začel sem z dvema tekmama slovenske treking lige, Škofjeloški treking in Zlati treking po Golteh, obe ultra. Sploh prvič na kaki treking tekmi! Ni slabo...
Nadaljevalo se je z 8-urnim Formaratonom v ekipi NGU, razdaljo iz leta 2010 sem podaljšal za en krog in zaključil pri 88 km.
V maju sta mi na daljši, 29 km razdalji na teku trojk že tretje leto zapored delala družbo zajc in Zajec...verjetno zadnjič, ker sem brez možnosti za optimalno pripravo postal prepočasen...hm, pravzaprav niti ne prepočasen, ampak premalo vzdržljiv za tako razdaljo pri željeni hitrosti za čas pod 2 uri. Lani smo šli dobri 2 uri 4 min. Bilo je super in fajn, a ni nobene potrebe, da bi bil cokla...
V juniju: tradicionalno sodelovanje na teku na Ratitovec. Krajša varianta s Prtovča do koče, ekipni tek: TF ekipa miciM in Alonso.
Pa še ena junijska: GM40. SP v gorskem maratonu, turistično sodelovanje, 4 ure 48 min na spremenjeni progi s ciljem v Podbrdu...in prijave za 2012 so že odprte!
Avgusta tradicionalna TF 10-ka v Domžalah, 37: 33.
Začetek septembra Balkanske atletske veteranske igre (BAVI) v Domžalah, 1500 m v času 4:45:61 in po dolgem času spet polmaraton 1:22:33.
Konec septembra še ena polovička v Nemčiji (Tegernseelauf), 1:23:41, tretja pa na LM 2011, 1:22:15.
Brez maratona ne gre, Crikvenica novemberskemu treningu primerna, doslej zdaleč najslabši maraton z veliko muke v drugi polovici, 3: 21:42.
Kilometraža
Pojma nimam. Od novega leta 2011 je ne spremljam in ne seštevam več in niti približno ne vem...morda v povprečju 100/mesec, to bilo lahko okrog 1200/leto...ugibam...
Česa nisem?
Tega pa ne razmišljam in ne pišem. Se ne obremenjujem.
torek, 3. januar 2012
četrtek, 22. december 2011
Odmik od teka
Nimam več kaj pisati. Opustil sem šport. Zaenkrat ne tečem več.
Znašel sem se v začaranem krogu.
Ni motivacije, ni volje...sedaj tudi takrat, ko bi imel čas, ne grem več.
Grozljiv občutek, da nimam vpliva na svoje življenje, da drugi manipulirajo z mano. Moj trenutni pogled na svet...sivina...
Res je, da se trenutno ukvarjam z več projekti, ki mi vzamejo kar nekaj časa, a nimajo nobene veze s športom. Hočem jih speljati maksimalno dobro!
In grozljivost teh kratkih, mrzlih dni. Od doma v temi, domov v temi, utrujen, vsega sit...
Danes sem računal, da bi odtekel nekaj krogov v Tacnu. Za Tiana. Ni šlo.
Pa bo že kako. Za dežjem vedno posije sonce!
Znašel sem se v začaranem krogu.
Ni motivacije, ni volje...sedaj tudi takrat, ko bi imel čas, ne grem več.
Grozljiv občutek, da nimam vpliva na svoje življenje, da drugi manipulirajo z mano. Moj trenutni pogled na svet...sivina...
Res je, da se trenutno ukvarjam z več projekti, ki mi vzamejo kar nekaj časa, a nimajo nobene veze s športom. Hočem jih speljati maksimalno dobro!
In grozljivost teh kratkih, mrzlih dni. Od doma v temi, domov v temi, utrujen, vsega sit...
Danes sem računal, da bi odtekel nekaj krogov v Tacnu. Za Tiana. Ni šlo.
Pa bo že kako. Za dežjem vedno posije sonce!
nedelja, 11. december 2011
Still alive
Dva tedna brez teka! Od Crikvenice stalno v pogonu, a pretekel niti metra. Tole se mora nehat. Še par projektov, potem pa spet več časa zase!
In včeraj sem šel na Hujsko. 250 višinskih gor/dol, vsega kakih 6 zelo prijetnih km v naravi, brez bezljanja... Srečanje in debata z znanci, meditiranje vrh smučišča Rudno , mobiklepet z Urošem...neprecenljiva ura in pol...odklop...
Danes pa od cerkve sv. Jedrti nad Lajšami na Mohorja in nazaj. Na Mohorju sem srečal enega od kranjskih legend Tekaškega foruma...Počasen tek, hoja...uživanje...in niti dežne kaplje, ki so me lovile v zadnjem delu me niso spravile v pogon, da bi pospešil...je bilo tako prehitro konec.
In včeraj sem šel na Hujsko. 250 višinskih gor/dol, vsega kakih 6 zelo prijetnih km v naravi, brez bezljanja... Srečanje in debata z znanci, meditiranje vrh smučišča Rudno , mobiklepet z Urošem...neprecenljiva ura in pol...odklop...
Danes pa od cerkve sv. Jedrti nad Lajšami na Mohorja in nazaj. Na Mohorju sem srečal enega od kranjskih legend Tekaškega foruma...Počasen tek, hoja...uživanje...in niti dežne kaplje, ki so me lovile v zadnjem delu me niso spravile v pogon, da bi pospešil...je bilo tako prehitro konec.
sobota, 3. december 2011
Bosi tek in jaz
Prebral knjigo ! Ne le enkrat! V njej je veliko govora o bosem teku. Citate o prednostih bosega teka oz. uničujočem delovanju modernih (pretirano) blaženih copat na naše telo sem že objavil v tem spletnem dnevniku. Štirikrat!
Teorija! Kaj pa praksa?
Pa res, kaj sem jaz naredil v to smer?
Sem pomirjen. Čeprav fotke kažejo, da pri teku pristajam na peto, se nad običajnimi tekaškimi poškodbami zaenkrat ne morem pritoževati (knock on wood).
Kako?
Lahko bi še...pa ne bom! Postane dolgovezno in kdo bi to bral...
Drugič spet!
Priporočeno branje!
Teorija! Kaj pa praksa?
Pa res, kaj sem jaz naredil v to smer?
Sem pomirjen. Čeprav fotke kažejo, da pri teku pristajam na peto, se nad običajnimi tekaškimi poškodbami zaenkrat ne morem pritoževati (knock on wood).
Kako?
- Mislim, da imam srečo!
- Kilometraže niso tako hudo pretirane, da bi lahko prišlo do poškodb, vendar: ko se odločim preteči razdaljo, ki niti približno ni v sorazmerju s treningi (zadnji primer je Crikvenica ), mi kljub težavam na progi ne pusti hujših posledic, ne v obliki musklfibra, niti poškodb.
- Mi pri tem pomaga bosonogost? Morda! In koliko sem v resnici bosonog? Pravzaprav ne tako malo. Že od malega. V Dražgošah sem bil pri spravilu sena, v tistih klancih, vedno bos. Še sedaj sem. Poleti sem itaq veliko bos. Doma v stanovanju sem redkokdaj v copatih. Bos tudi v tem trenutku. Bosi izteki po tekmi na travnatem fuzbal placu (Vipava npr.)..."Hudo" blaženih copat nisem nikoli uporabljal. Zadnja leta se v glavnem odločam za lahke dirkalnike s tankimi podplati in brez blaženja. Potem, ko so iztrošene stare superge romale na smetišče, so mi ostali samo še trije modeli: Brooksove Racerke (stare, trojka), saucony kinvara in nike lunarfly.
Lahko bi še...pa ne bom! Postane dolgovezno in kdo bi to bral...
Drugič spet!
Priporočeno branje!
ponedeljek, 28. november 2011
1.adria advent maraton- Crikvenica, 27.11.2011
Odločitev za nastop na 1. AAM v Crikvenici je padla kmalu po objavi razpisa na TF. To bi bil moj prvi maraton po enem letu in pol (trije srčki 2010). Po odstopu lani na LM ter treh uspešnih polovičkah v zadnjih mesecih je čas, da tudi letos obrnem enega celega. Gremo na morje!
Turizem
Z Romano sva se odločila podaljšati vikend: v Crikvenico sva prispela v soboto, v nedeljo je bila tekma, vzela pa sva si še prost ponedeljek- za razvajanje na toplem obmorskem soncu. Pravilna odločitev! Udeleženci vedo, kako idealno in toplo vreme smo imeli in prav lahko bi potegnila za cel teden.
Maraton
Organizatorji so se zelo potrudili! Prireditev je zaznamovala prijetna družba, prijetno vzdušje in množična ter zelo uspešna udeležba slovenskih tekačev. ČESTITKE VSEM!
Lekcije
Kot se da razbrati že iz "lekcij", je bil prvi del absolutno prehiter. Pri tem je najbolj noro, da sem to točno vedel, a nisem upočasnil ampak enostavno tekel, dokler bo pač šlo in to, glede na 1. lekcijo, ni bilo prav dolgo. Po tempu za polovičko na ne ravno lahki progi sem še pred polovico proge zabredel v težave. Soočil sem se z realnostjo, pozabil na rezultat in se osredotočil le na en cilj: priti v cilj! Po lanskem ljubljanskem odstopu si res nisem želel še enega. Odstop bi bil preveč v nasprotju s tekaško majico "Never give up", ki sem jo imel na sebi.
Torej: priti v cilj, četudi hodim! In sem hodil. Veliko hodil. Sprva v klance. Potem sem si sredi ravnine zaželel klanec, da mi ne bi bilo več treba teči. Nato sem hodil tudi po ravnini. In nazadnje sem hodil celo v spustih (MiroR to dobro ve: nekaj časa v zadnjih štirih km sva tekla skupaj, potem pa sem ga na klancu navzdol "spodil" naprej).
3:21:41 je moj zdaleč najslabši maratonski rezultat, vendar: ali bi lahko pričakoval boljšega?
Vesel sem, da se nisem predal!
Turizem
Z Romano sva se odločila podaljšati vikend: v Crikvenico sva prispela v soboto, v nedeljo je bila tekma, vzela pa sva si še prost ponedeljek- za razvajanje na toplem obmorskem soncu. Pravilna odločitev! Udeleženci vedo, kako idealno in toplo vreme smo imeli in prav lahko bi potegnila za cel teden.
Maraton
Organizatorji so se zelo potrudili! Prireditev je zaznamovala prijetna družba, prijetno vzdušje in množična ter zelo uspešna udeležba slovenskih tekačev. ČESTITKE VSEM!
Lekcije
- Brez treninga ne more biti rezultata. S petimi teki in manj kot 50 pretečenimi kilometri v novembru veliko pač ne morem pričakovati.
- Potrditev moje teze: prehiter začetek lahko v prvem delu prinese nekaj rezerve, ki pa nikakor ne more biti tako velika, kot so izgube v nadaljevanju, potem, ko se skuriš. Če bi rad tekel za končni čas okrog 3 ure, to pomeni 4:15- 4:20 na kilometer enakomerno celo progo (nihanja glede na konfiguracijo proge). Svoje najboljše čase sem odtekel, kadar sem v prvem delu tekel sproščeno, brez hudega naprezanja- drugi del je bil itaq dovolj težak. Če sem se "matral" že v prvem delu, se je to vedno končalo zelo slabo.
Kot se da razbrati že iz "lekcij", je bil prvi del absolutno prehiter. Pri tem je najbolj noro, da sem to točno vedel, a nisem upočasnil ampak enostavno tekel, dokler bo pač šlo in to, glede na 1. lekcijo, ni bilo prav dolgo. Po tempu za polovičko na ne ravno lahki progi sem še pred polovico proge zabredel v težave. Soočil sem se z realnostjo, pozabil na rezultat in se osredotočil le na en cilj: priti v cilj! Po lanskem ljubljanskem odstopu si res nisem želel še enega. Odstop bi bil preveč v nasprotju s tekaško majico "Never give up", ki sem jo imel na sebi.
Torej: priti v cilj, četudi hodim! In sem hodil. Veliko hodil. Sprva v klance. Potem sem si sredi ravnine zaželel klanec, da mi ne bi bilo več treba teči. Nato sem hodil tudi po ravnini. In nazadnje sem hodil celo v spustih (MiroR to dobro ve: nekaj časa v zadnjih štirih km sva tekla skupaj, potem pa sem ga na klancu navzdol "spodil" naprej).
3:21:41 je moj zdaleč najslabši maratonski rezultat, vendar: ali bi lahko pričakoval boljšega?
Vesel sem, da se nisem predal!
torek, 22. november 2011
Rojeni tekači- še petič
Zaenkrat še vedno osredotočen predvsem na uporabo blaženih copat in bosi tek. V "peti vaji" nanizam nekaj mnenj izkušenih trenerjev, povzetih iz knjige:
*Aprila 2001 sta dva Nikova predstavnika spremljala trening atletov...Del njune naloge je bil tudi zbiranje povratnih informacij pri sponzoriranih tekačih...a v tistem trenutku je bilo to precej težko, saj so imeli tekači na nogah najraje ...nič.
Trener Vin Lananna (eden od avtoritet ameriške atletike) jima je razložil: "Tega ne morem dokazati, a verjamem, da moji tekači zaradi bosonogega treninga tečejo hitreje in utrpijo manj poškodb." Ljudje iz Nika so bili precej nejevoljni, ko jim je povedal, da so njihovi najboljši čevlji slabši kot nič.
"Svoja stopala smo z zagotavljanjem vedno večje podpore ščitili pred njihovo naravno držo. Vem, da za proizvajalce tekaške opreme ni najboljše, če ekipa, ki jo sponzorira, ne uporablja njihovih izdelkov, a ljudje so tisoče let živeli brez čevljev. Mislim, da skušate čevlje ves čas izboljševati in greste v tem predaleč. Popravljate stvari, ki popravila ne potrebujejo. Če stopala okrepite z bosonogim tekom, se po mojem mnenju zmanjša tveganje za težave z ahilovo tetivo, koleni in plantarno fascio." je vztrajal Lananna in poskrbel, da so njegovi tekači del treninga opravili bosi na travnatem delu stadiona.
*"Delal sem z več kot stotimi najboljšimi kenijskimi tekači in vsem je skupna čudovita prožnost v stopalih," pravi dr. Hartmann, irski fizioterapevt. "To je posledica dejstva, da do osemnajstega leta nihče ne teče v čevljih." Dr. Hartmann še vedno verjame, da je najboljši nasvet za preprečevanje poškodb prišel iz ust trenerja, ki je priporočal "bosonogi tek po rosni travi trikrat na teden".
*Arthur Lydiard je vedel, da je vse to govorjenje o pronaciji le marketinško blebetanje. " Če bi povprečnemu posamezniku ali posameznici naročili, naj si sezuje čevlje in steče po hodniku, bi v veliki večini primerov ugotovili, da pri gibanju ni ne duha ne sluha o kakšni pronaciji ali supinaciji.".... "To stransko upogibanje v gležnjih se začne šele takrat, ko si ljudje nadenejo tekaške copate, saj zgradba večine med njimi nemudoma spremeni naravno gibanje stopala."
" Mi tečemo v platnenih copatih," je nadaljeval Lydiard. " Nikoli nismo imeli težav s plantarno fascio, nismo pronirali ali supinirali, mogoče nam je grobo platno na maratonih posnelo nekaj kože, a v glavnem nismo imeli nobenih težav s stopali. Če za najnovejše, visokotehnološke copate odštejete nekaj sto dolarjev, se s tem poškodbam še ne boste izognili, ampak si katero med njimi v taki ali drugačni obliki celi povzročili."
Vsaka velika stvar se začne kot gibanje, postane posel in se spremeni v goljufijo.
*Aprila 2001 sta dva Nikova predstavnika spremljala trening atletov...Del njune naloge je bil tudi zbiranje povratnih informacij pri sponzoriranih tekačih...a v tistem trenutku je bilo to precej težko, saj so imeli tekači na nogah najraje ...nič.
Trener Vin Lananna (eden od avtoritet ameriške atletike) jima je razložil: "Tega ne morem dokazati, a verjamem, da moji tekači zaradi bosonogega treninga tečejo hitreje in utrpijo manj poškodb." Ljudje iz Nika so bili precej nejevoljni, ko jim je povedal, da so njihovi najboljši čevlji slabši kot nič.
"Svoja stopala smo z zagotavljanjem vedno večje podpore ščitili pred njihovo naravno držo. Vem, da za proizvajalce tekaške opreme ni najboljše, če ekipa, ki jo sponzorira, ne uporablja njihovih izdelkov, a ljudje so tisoče let živeli brez čevljev. Mislim, da skušate čevlje ves čas izboljševati in greste v tem predaleč. Popravljate stvari, ki popravila ne potrebujejo. Če stopala okrepite z bosonogim tekom, se po mojem mnenju zmanjša tveganje za težave z ahilovo tetivo, koleni in plantarno fascio." je vztrajal Lananna in poskrbel, da so njegovi tekači del treninga opravili bosi na travnatem delu stadiona.
*"Delal sem z več kot stotimi najboljšimi kenijskimi tekači in vsem je skupna čudovita prožnost v stopalih," pravi dr. Hartmann, irski fizioterapevt. "To je posledica dejstva, da do osemnajstega leta nihče ne teče v čevljih." Dr. Hartmann še vedno verjame, da je najboljši nasvet za preprečevanje poškodb prišel iz ust trenerja, ki je priporočal "bosonogi tek po rosni travi trikrat na teden".
*Arthur Lydiard je vedel, da je vse to govorjenje o pronaciji le marketinško blebetanje. " Če bi povprečnemu posamezniku ali posameznici naročili, naj si sezuje čevlje in steče po hodniku, bi v veliki večini primerov ugotovili, da pri gibanju ni ne duha ne sluha o kakšni pronaciji ali supinaciji.".... "To stransko upogibanje v gležnjih se začne šele takrat, ko si ljudje nadenejo tekaške copate, saj zgradba večine med njimi nemudoma spremeni naravno gibanje stopala."
" Mi tečemo v platnenih copatih," je nadaljeval Lydiard. " Nikoli nismo imeli težav s plantarno fascio, nismo pronirali ali supinirali, mogoče nam je grobo platno na maratonih posnelo nekaj kože, a v glavnem nismo imeli nobenih težav s stopali. Če za najnovejše, visokotehnološke copate odštejete nekaj sto dolarjev, se s tem poškodbam še ne boste izognili, ampak si katero med njimi v taki ali drugačni obliki celi povzročili."
Vsaka velika stvar se začne kot gibanje, postane posel in se spremeni v goljufijo.
ponedeljek, 21. november 2011
Rojeni za tek- četrtič...
...ponovno o dragih tekaških copatih
"tekaški čevlji so verjetno najbolj uničujoča stvar, ki je kdajkoli vplivala na človeško stopalo."
"Veliko poškodb stopal in kolen, ki nas trenutno tarejo, je nastalo zaradi tega, ker ljudje tečemo v obuvalih, ki nam ošibijo stopala, nas silijo v pretirano pronacijo in povzročajo težave s koleni. Do leta 1972, ko je Nike izumil moderni športni copat, so ljudje tekli v čevljih z zelo tankimi podplati, imeli močna stopala in veliko manj pogoste težave s koleni." (dr. Daniel Lieberman, profesor biološke antropologije s harvardske univerze).
"uporabniki dragih tekaških copat, ki naj bi jih odlikovali dodatni varovalni elementi (tj. boljše blaženje, uravnavanje pronacije), so poškodbam podvrženi veliko pogosteje kot tekači, ki nosijo cenejše copate...za dvojno ceno dobite dvojno mero bolečine..."
"tekaški čevlji so verjetno najbolj uničujoča stvar, ki je kdajkoli vplivala na človeško stopalo."
"Veliko poškodb stopal in kolen, ki nas trenutno tarejo, je nastalo zaradi tega, ker ljudje tečemo v obuvalih, ki nam ošibijo stopala, nas silijo v pretirano pronacijo in povzročajo težave s koleni. Do leta 1972, ko je Nike izumil moderni športni copat, so ljudje tekli v čevljih z zelo tankimi podplati, imeli močna stopala in veliko manj pogoste težave s koleni." (dr. Daniel Lieberman, profesor biološke antropologije s harvardske univerze).
"uporabniki dragih tekaških copat, ki naj bi jih odlikovali dodatni varovalni elementi (tj. boljše blaženje, uravnavanje pronacije), so poškodbam podvrženi veliko pogosteje kot tekači, ki nosijo cenejše copate...za dvojno ceno dobite dvojno mero bolečine..."
sreda, 16. november 2011
Rojeni za tek- tretjič
Teči ne prenehaš, ko postaneš star...star postaneš zato, ker prenehaš teči. (Dipsea Demon)
"Leta 2004 smo spremljali rezultate newyorškega maratona in končne čase primerjali s starostjo. Ugotovili smo, da tekači, ki začnejo nastopati pri devetnajstih, postanejo vedno hitrejši, dokler pri sedemindvajsetih ne dosežejo vrhunca. Po sedemindvajsetem letu začnejo nazadovati. In tu je vprašanje- pri kateri starosti zopet tečeš z enako hitrostjo kot pri devetnajstih?"
No, pa poglejmo. Poiskal sem prazno stran v beležki in začel premlevati številke. Do svojega najhitrejšega teka pri sedemindvajsetih prideš v osmih letih. Če postajaš počasnejši enako hitro, kot si pridobival na hitrosti, potem tekmovalne čase izpred osmih let dosežeš pri šestintridesetih; osem let navzgor, osem let navzdol. A vedel sem, da je vprašanje zvijačno in bil sem prepričan, da ne nazadujemo tako hitro kot napredujemo.
"Potem, ko dosežemo neko hitrost, jo verjetno obdržimo nekoliko dlje," sem se odločil.(...)sem svojo oceno povišal na štirideset let.
"Štiride..."sem začel, dokler nisem zagledal nasmeška, ki se je izrisal na Bramblovem obrazu. "Petinštirideset," sem se hitro popravil. "Mislim, da je petinštirideset."
"Narobe."
"Petdeset?"
"Ne bo držalo."
"Saj ne more biti petipetdeset."
"Ja, prav imaš," je rekel dr. Bramble. "Ne more biti. Je štiriinšestdeset.."
" Se šališ? To je..." sem na hitro izračunal. " To je razlika petinštirideset let. Praviš, da najstniki ne morejo premagati trikrat starejših gospodov?"
" Kaj ni osupljivo? Ali poznaš še kakšno športno panogo, kjer lahko štiriinšestdesetletniki tekmujejo z devetnajstletniki?"
In to drži za oba spola, pri ženskah so rezultati enaki, kot pri moških.
Ljudje smo zares nenavadna bitja; ne le, da smo zelo dobri vzdržljivostni tekači, zelo dobri smo presenetljivo dolgo. Smo stroj, ki je ustvarjen za tek...
Teči ne prenehaš, ko postaneš star, star postaneš zato, ker prenehaš teči!
"Leta 2004 smo spremljali rezultate newyorškega maratona in končne čase primerjali s starostjo. Ugotovili smo, da tekači, ki začnejo nastopati pri devetnajstih, postanejo vedno hitrejši, dokler pri sedemindvajsetih ne dosežejo vrhunca. Po sedemindvajsetem letu začnejo nazadovati. In tu je vprašanje- pri kateri starosti zopet tečeš z enako hitrostjo kot pri devetnajstih?"
No, pa poglejmo. Poiskal sem prazno stran v beležki in začel premlevati številke. Do svojega najhitrejšega teka pri sedemindvajsetih prideš v osmih letih. Če postajaš počasnejši enako hitro, kot si pridobival na hitrosti, potem tekmovalne čase izpred osmih let dosežeš pri šestintridesetih; osem let navzgor, osem let navzdol. A vedel sem, da je vprašanje zvijačno in bil sem prepričan, da ne nazadujemo tako hitro kot napredujemo.
"Potem, ko dosežemo neko hitrost, jo verjetno obdržimo nekoliko dlje," sem se odločil.(...)sem svojo oceno povišal na štirideset let.
"Štiride..."sem začel, dokler nisem zagledal nasmeška, ki se je izrisal na Bramblovem obrazu. "Petinštirideset," sem se hitro popravil. "Mislim, da je petinštirideset."
"Narobe."
"Petdeset?"
"Ne bo držalo."
"Saj ne more biti petipetdeset."
"Ja, prav imaš," je rekel dr. Bramble. "Ne more biti. Je štiriinšestdeset.."
" Se šališ? To je..." sem na hitro izračunal. " To je razlika petinštirideset let. Praviš, da najstniki ne morejo premagati trikrat starejših gospodov?"
" Kaj ni osupljivo? Ali poznaš še kakšno športno panogo, kjer lahko štiriinšestdesetletniki tekmujejo z devetnajstletniki?"
In to drži za oba spola, pri ženskah so rezultati enaki, kot pri moških.
Ljudje smo zares nenavadna bitja; ne le, da smo zelo dobri vzdržljivostni tekači, zelo dobri smo presenetljivo dolgo. Smo stroj, ki je ustvarjen za tek...
Teči ne prenehaš, ko postaneš star, star postaneš zato, ker prenehaš teči!
sreda, 9. november 2011
Slabo kaže letos za PST
Lani sem jo pretekel 3X. Zajc letos do sedaj 51X (če podatek še drži). Jaz letos še nikoli. Sem računal, da bi sedaj pred crikveniškim maratonom naredil en daljši trening, svojo prvo letošnjo Pot spominov in tovarištva. Pa po vsej verjetnosti ne bo šlo. Še do novega leta ne...
Dan je kratek. Če bi hotel preteči tistih cca 33 km, bi moral štartat ob 15 uri. Moral bi dve uri prej iz službe, da bi pravočasno štartal v LJ. Torej skozi teden nič. Konec tedna, če je le vreme, se umakneva v Danje, tudi tam imam (veliko lepše) terene, kdo bi v Ljubljano hodil. Torej spet nič.
Crikveniški maraton bo že nekako...tudi brez PST...
Dan je kratek. Če bi hotel preteči tistih cca 33 km, bi moral štartat ob 15 uri. Moral bi dve uri prej iz službe, da bi pravočasno štartal v LJ. Torej skozi teden nič. Konec tedna, če je le vreme, se umakneva v Danje, tudi tam imam (veliko lepše) terene, kdo bi v Ljubljano hodil. Torej spet nič.
Crikveniški maraton bo že nekako...tudi brez PST...
Naročite se na:
Objave (Atom)