Nimam več kaj pisati. Opustil sem šport. Zaenkrat ne tečem več.
Znašel sem se v začaranem krogu.
Ni motivacije, ni volje...sedaj tudi takrat, ko bi imel čas, ne grem več.
Grozljiv občutek, da nimam vpliva na svoje življenje, da drugi manipulirajo z mano. Moj trenutni pogled na svet...sivina...
Res je, da se trenutno ukvarjam z več projekti, ki mi vzamejo kar nekaj časa, a nimajo nobene veze s športom. Hočem jih speljati maksimalno dobro!
In grozljivost teh kratkih, mrzlih dni. Od doma v temi, domov v temi, utrujen, vsega sit...
Danes sem računal, da bi odtekel nekaj krogov v Tacnu. Za Tiana. Ni šlo.
Pa bo že kako. Za dežjem vedno posije sonce!
četrtek, 22. december 2011
nedelja, 11. december 2011
Still alive
Dva tedna brez teka! Od Crikvenice stalno v pogonu, a pretekel niti metra. Tole se mora nehat. Še par projektov, potem pa spet več časa zase!
In včeraj sem šel na Hujsko. 250 višinskih gor/dol, vsega kakih 6 zelo prijetnih km v naravi, brez bezljanja... Srečanje in debata z znanci, meditiranje vrh smučišča Rudno , mobiklepet z Urošem...neprecenljiva ura in pol...odklop...
Danes pa od cerkve sv. Jedrti nad Lajšami na Mohorja in nazaj. Na Mohorju sem srečal enega od kranjskih legend Tekaškega foruma...Počasen tek, hoja...uživanje...in niti dežne kaplje, ki so me lovile v zadnjem delu me niso spravile v pogon, da bi pospešil...je bilo tako prehitro konec.
In včeraj sem šel na Hujsko. 250 višinskih gor/dol, vsega kakih 6 zelo prijetnih km v naravi, brez bezljanja... Srečanje in debata z znanci, meditiranje vrh smučišča Rudno , mobiklepet z Urošem...neprecenljiva ura in pol...odklop...
Danes pa od cerkve sv. Jedrti nad Lajšami na Mohorja in nazaj. Na Mohorju sem srečal enega od kranjskih legend Tekaškega foruma...Počasen tek, hoja...uživanje...in niti dežne kaplje, ki so me lovile v zadnjem delu me niso spravile v pogon, da bi pospešil...je bilo tako prehitro konec.
sobota, 3. december 2011
Bosi tek in jaz
Prebral knjigo ! Ne le enkrat! V njej je veliko govora o bosem teku. Citate o prednostih bosega teka oz. uničujočem delovanju modernih (pretirano) blaženih copat na naše telo sem že objavil v tem spletnem dnevniku. Štirikrat!
Teorija! Kaj pa praksa?
Pa res, kaj sem jaz naredil v to smer?
Sem pomirjen. Čeprav fotke kažejo, da pri teku pristajam na peto, se nad običajnimi tekaškimi poškodbami zaenkrat ne morem pritoževati (knock on wood).
Kako?
Lahko bi še...pa ne bom! Postane dolgovezno in kdo bi to bral...
Drugič spet!
Priporočeno branje!
Teorija! Kaj pa praksa?
Pa res, kaj sem jaz naredil v to smer?
Sem pomirjen. Čeprav fotke kažejo, da pri teku pristajam na peto, se nad običajnimi tekaškimi poškodbami zaenkrat ne morem pritoževati (knock on wood).
Kako?
- Mislim, da imam srečo!
- Kilometraže niso tako hudo pretirane, da bi lahko prišlo do poškodb, vendar: ko se odločim preteči razdaljo, ki niti približno ni v sorazmerju s treningi (zadnji primer je Crikvenica ), mi kljub težavam na progi ne pusti hujših posledic, ne v obliki musklfibra, niti poškodb.
- Mi pri tem pomaga bosonogost? Morda! In koliko sem v resnici bosonog? Pravzaprav ne tako malo. Že od malega. V Dražgošah sem bil pri spravilu sena, v tistih klancih, vedno bos. Še sedaj sem. Poleti sem itaq veliko bos. Doma v stanovanju sem redkokdaj v copatih. Bos tudi v tem trenutku. Bosi izteki po tekmi na travnatem fuzbal placu (Vipava npr.)..."Hudo" blaženih copat nisem nikoli uporabljal. Zadnja leta se v glavnem odločam za lahke dirkalnike s tankimi podplati in brez blaženja. Potem, ko so iztrošene stare superge romale na smetišče, so mi ostali samo še trije modeli: Brooksove Racerke (stare, trojka), saucony kinvara in nike lunarfly.
Lahko bi še...pa ne bom! Postane dolgovezno in kdo bi to bral...
Drugič spet!
Priporočeno branje!
ponedeljek, 28. november 2011
1.adria advent maraton- Crikvenica, 27.11.2011
Odločitev za nastop na 1. AAM v Crikvenici je padla kmalu po objavi razpisa na TF. To bi bil moj prvi maraton po enem letu in pol (trije srčki 2010). Po odstopu lani na LM ter treh uspešnih polovičkah v zadnjih mesecih je čas, da tudi letos obrnem enega celega. Gremo na morje!
Turizem
Z Romano sva se odločila podaljšati vikend: v Crikvenico sva prispela v soboto, v nedeljo je bila tekma, vzela pa sva si še prost ponedeljek- za razvajanje na toplem obmorskem soncu. Pravilna odločitev! Udeleženci vedo, kako idealno in toplo vreme smo imeli in prav lahko bi potegnila za cel teden.
Maraton
Organizatorji so se zelo potrudili! Prireditev je zaznamovala prijetna družba, prijetno vzdušje in množična ter zelo uspešna udeležba slovenskih tekačev. ČESTITKE VSEM!
Lekcije
Kot se da razbrati že iz "lekcij", je bil prvi del absolutno prehiter. Pri tem je najbolj noro, da sem to točno vedel, a nisem upočasnil ampak enostavno tekel, dokler bo pač šlo in to, glede na 1. lekcijo, ni bilo prav dolgo. Po tempu za polovičko na ne ravno lahki progi sem še pred polovico proge zabredel v težave. Soočil sem se z realnostjo, pozabil na rezultat in se osredotočil le na en cilj: priti v cilj! Po lanskem ljubljanskem odstopu si res nisem želel še enega. Odstop bi bil preveč v nasprotju s tekaško majico "Never give up", ki sem jo imel na sebi.
Torej: priti v cilj, četudi hodim! In sem hodil. Veliko hodil. Sprva v klance. Potem sem si sredi ravnine zaželel klanec, da mi ne bi bilo več treba teči. Nato sem hodil tudi po ravnini. In nazadnje sem hodil celo v spustih (MiroR to dobro ve: nekaj časa v zadnjih štirih km sva tekla skupaj, potem pa sem ga na klancu navzdol "spodil" naprej).
3:21:41 je moj zdaleč najslabši maratonski rezultat, vendar: ali bi lahko pričakoval boljšega?
Vesel sem, da se nisem predal!
Turizem
Z Romano sva se odločila podaljšati vikend: v Crikvenico sva prispela v soboto, v nedeljo je bila tekma, vzela pa sva si še prost ponedeljek- za razvajanje na toplem obmorskem soncu. Pravilna odločitev! Udeleženci vedo, kako idealno in toplo vreme smo imeli in prav lahko bi potegnila za cel teden.
Maraton
Organizatorji so se zelo potrudili! Prireditev je zaznamovala prijetna družba, prijetno vzdušje in množična ter zelo uspešna udeležba slovenskih tekačev. ČESTITKE VSEM!
Lekcije
- Brez treninga ne more biti rezultata. S petimi teki in manj kot 50 pretečenimi kilometri v novembru veliko pač ne morem pričakovati.
- Potrditev moje teze: prehiter začetek lahko v prvem delu prinese nekaj rezerve, ki pa nikakor ne more biti tako velika, kot so izgube v nadaljevanju, potem, ko se skuriš. Če bi rad tekel za končni čas okrog 3 ure, to pomeni 4:15- 4:20 na kilometer enakomerno celo progo (nihanja glede na konfiguracijo proge). Svoje najboljše čase sem odtekel, kadar sem v prvem delu tekel sproščeno, brez hudega naprezanja- drugi del je bil itaq dovolj težak. Če sem se "matral" že v prvem delu, se je to vedno končalo zelo slabo.
Kot se da razbrati že iz "lekcij", je bil prvi del absolutno prehiter. Pri tem je najbolj noro, da sem to točno vedel, a nisem upočasnil ampak enostavno tekel, dokler bo pač šlo in to, glede na 1. lekcijo, ni bilo prav dolgo. Po tempu za polovičko na ne ravno lahki progi sem še pred polovico proge zabredel v težave. Soočil sem se z realnostjo, pozabil na rezultat in se osredotočil le na en cilj: priti v cilj! Po lanskem ljubljanskem odstopu si res nisem želel še enega. Odstop bi bil preveč v nasprotju s tekaško majico "Never give up", ki sem jo imel na sebi.
Torej: priti v cilj, četudi hodim! In sem hodil. Veliko hodil. Sprva v klance. Potem sem si sredi ravnine zaželel klanec, da mi ne bi bilo več treba teči. Nato sem hodil tudi po ravnini. In nazadnje sem hodil celo v spustih (MiroR to dobro ve: nekaj časa v zadnjih štirih km sva tekla skupaj, potem pa sem ga na klancu navzdol "spodil" naprej).
3:21:41 je moj zdaleč najslabši maratonski rezultat, vendar: ali bi lahko pričakoval boljšega?
Vesel sem, da se nisem predal!
torek, 22. november 2011
Rojeni tekači- še petič
Zaenkrat še vedno osredotočen predvsem na uporabo blaženih copat in bosi tek. V "peti vaji" nanizam nekaj mnenj izkušenih trenerjev, povzetih iz knjige:
*Aprila 2001 sta dva Nikova predstavnika spremljala trening atletov...Del njune naloge je bil tudi zbiranje povratnih informacij pri sponzoriranih tekačih...a v tistem trenutku je bilo to precej težko, saj so imeli tekači na nogah najraje ...nič.
Trener Vin Lananna (eden od avtoritet ameriške atletike) jima je razložil: "Tega ne morem dokazati, a verjamem, da moji tekači zaradi bosonogega treninga tečejo hitreje in utrpijo manj poškodb." Ljudje iz Nika so bili precej nejevoljni, ko jim je povedal, da so njihovi najboljši čevlji slabši kot nič.
"Svoja stopala smo z zagotavljanjem vedno večje podpore ščitili pred njihovo naravno držo. Vem, da za proizvajalce tekaške opreme ni najboljše, če ekipa, ki jo sponzorira, ne uporablja njihovih izdelkov, a ljudje so tisoče let živeli brez čevljev. Mislim, da skušate čevlje ves čas izboljševati in greste v tem predaleč. Popravljate stvari, ki popravila ne potrebujejo. Če stopala okrepite z bosonogim tekom, se po mojem mnenju zmanjša tveganje za težave z ahilovo tetivo, koleni in plantarno fascio." je vztrajal Lananna in poskrbel, da so njegovi tekači del treninga opravili bosi na travnatem delu stadiona.
*"Delal sem z več kot stotimi najboljšimi kenijskimi tekači in vsem je skupna čudovita prožnost v stopalih," pravi dr. Hartmann, irski fizioterapevt. "To je posledica dejstva, da do osemnajstega leta nihče ne teče v čevljih." Dr. Hartmann še vedno verjame, da je najboljši nasvet za preprečevanje poškodb prišel iz ust trenerja, ki je priporočal "bosonogi tek po rosni travi trikrat na teden".
*Arthur Lydiard je vedel, da je vse to govorjenje o pronaciji le marketinško blebetanje. " Če bi povprečnemu posamezniku ali posameznici naročili, naj si sezuje čevlje in steče po hodniku, bi v veliki večini primerov ugotovili, da pri gibanju ni ne duha ne sluha o kakšni pronaciji ali supinaciji.".... "To stransko upogibanje v gležnjih se začne šele takrat, ko si ljudje nadenejo tekaške copate, saj zgradba večine med njimi nemudoma spremeni naravno gibanje stopala."
" Mi tečemo v platnenih copatih," je nadaljeval Lydiard. " Nikoli nismo imeli težav s plantarno fascio, nismo pronirali ali supinirali, mogoče nam je grobo platno na maratonih posnelo nekaj kože, a v glavnem nismo imeli nobenih težav s stopali. Če za najnovejše, visokotehnološke copate odštejete nekaj sto dolarjev, se s tem poškodbam še ne boste izognili, ampak si katero med njimi v taki ali drugačni obliki celi povzročili."
Vsaka velika stvar se začne kot gibanje, postane posel in se spremeni v goljufijo.
*Aprila 2001 sta dva Nikova predstavnika spremljala trening atletov...Del njune naloge je bil tudi zbiranje povratnih informacij pri sponzoriranih tekačih...a v tistem trenutku je bilo to precej težko, saj so imeli tekači na nogah najraje ...nič.
Trener Vin Lananna (eden od avtoritet ameriške atletike) jima je razložil: "Tega ne morem dokazati, a verjamem, da moji tekači zaradi bosonogega treninga tečejo hitreje in utrpijo manj poškodb." Ljudje iz Nika so bili precej nejevoljni, ko jim je povedal, da so njihovi najboljši čevlji slabši kot nič.
"Svoja stopala smo z zagotavljanjem vedno večje podpore ščitili pred njihovo naravno držo. Vem, da za proizvajalce tekaške opreme ni najboljše, če ekipa, ki jo sponzorira, ne uporablja njihovih izdelkov, a ljudje so tisoče let živeli brez čevljev. Mislim, da skušate čevlje ves čas izboljševati in greste v tem predaleč. Popravljate stvari, ki popravila ne potrebujejo. Če stopala okrepite z bosonogim tekom, se po mojem mnenju zmanjša tveganje za težave z ahilovo tetivo, koleni in plantarno fascio." je vztrajal Lananna in poskrbel, da so njegovi tekači del treninga opravili bosi na travnatem delu stadiona.
*"Delal sem z več kot stotimi najboljšimi kenijskimi tekači in vsem je skupna čudovita prožnost v stopalih," pravi dr. Hartmann, irski fizioterapevt. "To je posledica dejstva, da do osemnajstega leta nihče ne teče v čevljih." Dr. Hartmann še vedno verjame, da je najboljši nasvet za preprečevanje poškodb prišel iz ust trenerja, ki je priporočal "bosonogi tek po rosni travi trikrat na teden".
*Arthur Lydiard je vedel, da je vse to govorjenje o pronaciji le marketinško blebetanje. " Če bi povprečnemu posamezniku ali posameznici naročili, naj si sezuje čevlje in steče po hodniku, bi v veliki večini primerov ugotovili, da pri gibanju ni ne duha ne sluha o kakšni pronaciji ali supinaciji.".... "To stransko upogibanje v gležnjih se začne šele takrat, ko si ljudje nadenejo tekaške copate, saj zgradba večine med njimi nemudoma spremeni naravno gibanje stopala."
" Mi tečemo v platnenih copatih," je nadaljeval Lydiard. " Nikoli nismo imeli težav s plantarno fascio, nismo pronirali ali supinirali, mogoče nam je grobo platno na maratonih posnelo nekaj kože, a v glavnem nismo imeli nobenih težav s stopali. Če za najnovejše, visokotehnološke copate odštejete nekaj sto dolarjev, se s tem poškodbam še ne boste izognili, ampak si katero med njimi v taki ali drugačni obliki celi povzročili."
Vsaka velika stvar se začne kot gibanje, postane posel in se spremeni v goljufijo.
ponedeljek, 21. november 2011
Rojeni za tek- četrtič...
...ponovno o dragih tekaških copatih
"tekaški čevlji so verjetno najbolj uničujoča stvar, ki je kdajkoli vplivala na človeško stopalo."
"Veliko poškodb stopal in kolen, ki nas trenutno tarejo, je nastalo zaradi tega, ker ljudje tečemo v obuvalih, ki nam ošibijo stopala, nas silijo v pretirano pronacijo in povzročajo težave s koleni. Do leta 1972, ko je Nike izumil moderni športni copat, so ljudje tekli v čevljih z zelo tankimi podplati, imeli močna stopala in veliko manj pogoste težave s koleni." (dr. Daniel Lieberman, profesor biološke antropologije s harvardske univerze).
"uporabniki dragih tekaških copat, ki naj bi jih odlikovali dodatni varovalni elementi (tj. boljše blaženje, uravnavanje pronacije), so poškodbam podvrženi veliko pogosteje kot tekači, ki nosijo cenejše copate...za dvojno ceno dobite dvojno mero bolečine..."
"tekaški čevlji so verjetno najbolj uničujoča stvar, ki je kdajkoli vplivala na človeško stopalo."
"Veliko poškodb stopal in kolen, ki nas trenutno tarejo, je nastalo zaradi tega, ker ljudje tečemo v obuvalih, ki nam ošibijo stopala, nas silijo v pretirano pronacijo in povzročajo težave s koleni. Do leta 1972, ko je Nike izumil moderni športni copat, so ljudje tekli v čevljih z zelo tankimi podplati, imeli močna stopala in veliko manj pogoste težave s koleni." (dr. Daniel Lieberman, profesor biološke antropologije s harvardske univerze).
"uporabniki dragih tekaških copat, ki naj bi jih odlikovali dodatni varovalni elementi (tj. boljše blaženje, uravnavanje pronacije), so poškodbam podvrženi veliko pogosteje kot tekači, ki nosijo cenejše copate...za dvojno ceno dobite dvojno mero bolečine..."
sreda, 16. november 2011
Rojeni za tek- tretjič
Teči ne prenehaš, ko postaneš star...star postaneš zato, ker prenehaš teči. (Dipsea Demon)
"Leta 2004 smo spremljali rezultate newyorškega maratona in končne čase primerjali s starostjo. Ugotovili smo, da tekači, ki začnejo nastopati pri devetnajstih, postanejo vedno hitrejši, dokler pri sedemindvajsetih ne dosežejo vrhunca. Po sedemindvajsetem letu začnejo nazadovati. In tu je vprašanje- pri kateri starosti zopet tečeš z enako hitrostjo kot pri devetnajstih?"
No, pa poglejmo. Poiskal sem prazno stran v beležki in začel premlevati številke. Do svojega najhitrejšega teka pri sedemindvajsetih prideš v osmih letih. Če postajaš počasnejši enako hitro, kot si pridobival na hitrosti, potem tekmovalne čase izpred osmih let dosežeš pri šestintridesetih; osem let navzgor, osem let navzdol. A vedel sem, da je vprašanje zvijačno in bil sem prepričan, da ne nazadujemo tako hitro kot napredujemo.
"Potem, ko dosežemo neko hitrost, jo verjetno obdržimo nekoliko dlje," sem se odločil.(...)sem svojo oceno povišal na štirideset let.
"Štiride..."sem začel, dokler nisem zagledal nasmeška, ki se je izrisal na Bramblovem obrazu. "Petinštirideset," sem se hitro popravil. "Mislim, da je petinštirideset."
"Narobe."
"Petdeset?"
"Ne bo držalo."
"Saj ne more biti petipetdeset."
"Ja, prav imaš," je rekel dr. Bramble. "Ne more biti. Je štiriinšestdeset.."
" Se šališ? To je..." sem na hitro izračunal. " To je razlika petinštirideset let. Praviš, da najstniki ne morejo premagati trikrat starejših gospodov?"
" Kaj ni osupljivo? Ali poznaš še kakšno športno panogo, kjer lahko štiriinšestdesetletniki tekmujejo z devetnajstletniki?"
In to drži za oba spola, pri ženskah so rezultati enaki, kot pri moških.
Ljudje smo zares nenavadna bitja; ne le, da smo zelo dobri vzdržljivostni tekači, zelo dobri smo presenetljivo dolgo. Smo stroj, ki je ustvarjen za tek...
Teči ne prenehaš, ko postaneš star, star postaneš zato, ker prenehaš teči!
"Leta 2004 smo spremljali rezultate newyorškega maratona in končne čase primerjali s starostjo. Ugotovili smo, da tekači, ki začnejo nastopati pri devetnajstih, postanejo vedno hitrejši, dokler pri sedemindvajsetih ne dosežejo vrhunca. Po sedemindvajsetem letu začnejo nazadovati. In tu je vprašanje- pri kateri starosti zopet tečeš z enako hitrostjo kot pri devetnajstih?"
No, pa poglejmo. Poiskal sem prazno stran v beležki in začel premlevati številke. Do svojega najhitrejšega teka pri sedemindvajsetih prideš v osmih letih. Če postajaš počasnejši enako hitro, kot si pridobival na hitrosti, potem tekmovalne čase izpred osmih let dosežeš pri šestintridesetih; osem let navzgor, osem let navzdol. A vedel sem, da je vprašanje zvijačno in bil sem prepričan, da ne nazadujemo tako hitro kot napredujemo.
"Potem, ko dosežemo neko hitrost, jo verjetno obdržimo nekoliko dlje," sem se odločil.(...)sem svojo oceno povišal na štirideset let.
"Štiride..."sem začel, dokler nisem zagledal nasmeška, ki se je izrisal na Bramblovem obrazu. "Petinštirideset," sem se hitro popravil. "Mislim, da je petinštirideset."
"Narobe."
"Petdeset?"
"Ne bo držalo."
"Saj ne more biti petipetdeset."
"Ja, prav imaš," je rekel dr. Bramble. "Ne more biti. Je štiriinšestdeset.."
" Se šališ? To je..." sem na hitro izračunal. " To je razlika petinštirideset let. Praviš, da najstniki ne morejo premagati trikrat starejših gospodov?"
" Kaj ni osupljivo? Ali poznaš še kakšno športno panogo, kjer lahko štiriinšestdesetletniki tekmujejo z devetnajstletniki?"
In to drži za oba spola, pri ženskah so rezultati enaki, kot pri moških.
Ljudje smo zares nenavadna bitja; ne le, da smo zelo dobri vzdržljivostni tekači, zelo dobri smo presenetljivo dolgo. Smo stroj, ki je ustvarjen za tek...
Teči ne prenehaš, ko postaneš star, star postaneš zato, ker prenehaš teči!
sreda, 9. november 2011
Slabo kaže letos za PST
Lani sem jo pretekel 3X. Zajc letos do sedaj 51X (če podatek še drži). Jaz letos še nikoli. Sem računal, da bi sedaj pred crikveniškim maratonom naredil en daljši trening, svojo prvo letošnjo Pot spominov in tovarištva. Pa po vsej verjetnosti ne bo šlo. Še do novega leta ne...
Dan je kratek. Če bi hotel preteči tistih cca 33 km, bi moral štartat ob 15 uri. Moral bi dve uri prej iz službe, da bi pravočasno štartal v LJ. Torej skozi teden nič. Konec tedna, če je le vreme, se umakneva v Danje, tudi tam imam (veliko lepše) terene, kdo bi v Ljubljano hodil. Torej spet nič.
Crikveniški maraton bo že nekako...tudi brez PST...
Dan je kratek. Če bi hotel preteči tistih cca 33 km, bi moral štartat ob 15 uri. Moral bi dve uri prej iz službe, da bi pravočasno štartal v LJ. Torej skozi teden nič. Konec tedna, če je le vreme, se umakneva v Danje, tudi tam imam (veliko lepše) terene, kdo bi v Ljubljano hodil. Torej spet nič.
Crikveniški maraton bo že nekako...tudi brez PST...
torek, 8. november 2011
Rojeni za tek- citati-2.
* Vsako leto se poškoduje od 65 do 80 % vseh tekačev...Ni pomembno, kdo si niti koliko pretečeš, možnosti, da se poškoduješ, ostajajo enake.
Mogoče si lahko možnosti izboljšaš, če se raztezaš...? Ne bo držalo. V študiji, opravljeni na nizozemskih atletih in objavljeni leta 1993, so prvo skupino športnikov naučili ogrevanja in raztezanja, medtem, ko druga ni bila deležna nobenega izobraževanja o tehnikah "preprečevanja poškodb". Odstotek poškodovanih v obeh skupinah? Povsem enak!. Še slabše so se raztezne vaje odrezale v nadaljevalni študiji, ki so jo zatem izvedli na univerzi na Havajih.; ugotovili so, da imajo tekači, ki delajo raztezne vaje, 33% večjo možnost za poškodbe.
* (O športni obutvi) "Tehnološke izboljšave v zadnjih tridesetih letih so osupljive. Na področju kontrole gibanja in blaženja smo priča velikanskemu številu novosti".
Toda:
V resnici ni nobenega dokaza za to, da tekaški copati kakorkoli pripomorejo k preprečevanju poškodb. ...da ni nobene z dokazi podprte raziskave- niti ene-, ki bi dokazovala, da smo zaradi tekaških copat manj dovzetni za poškodbe.
"Oslabelo mišičje stopala je največji vzrok za poškodbe, a v zadnjih 25 letih smo stopala močno podtrenirali."
"Ko enkrat onemogočite naravno gibanje dela telesa (stopala v blaženi obutvi!), povzročite škodo tudi vsem drugim. Naredili smo študije, ki so pokazale, da imajo resne biomehanične težave le dva do trije % prebivalstva. Kdo potem uporablja vse te ortopedske pripomočke? Vsakič, ko nekomu predpišemo uporabo korekcijske naprave (torej tudi blaženo obutev za pronatorje in supinatorje...), z zdravljenjem neobstoječih težav ustvarjamo nove". (dr. Gerard Hartmann, irski fizioterapevt, ki velja za guruja najboljših dolgoprogašev na svetu).
Zadnje raziskave so pokazale, da stabilni športni copati ne pripomorejo k lajšanju plantarnega fasciitisa, temveč lahko celo poslabšajo njegove simptome.
...
Mogoče si lahko možnosti izboljšaš, če se raztezaš...? Ne bo držalo. V študiji, opravljeni na nizozemskih atletih in objavljeni leta 1993, so prvo skupino športnikov naučili ogrevanja in raztezanja, medtem, ko druga ni bila deležna nobenega izobraževanja o tehnikah "preprečevanja poškodb". Odstotek poškodovanih v obeh skupinah? Povsem enak!. Še slabše so se raztezne vaje odrezale v nadaljevalni študiji, ki so jo zatem izvedli na univerzi na Havajih.; ugotovili so, da imajo tekači, ki delajo raztezne vaje, 33% večjo možnost za poškodbe.
* (O športni obutvi) "Tehnološke izboljšave v zadnjih tridesetih letih so osupljive. Na področju kontrole gibanja in blaženja smo priča velikanskemu številu novosti".
Toda:
V resnici ni nobenega dokaza za to, da tekaški copati kakorkoli pripomorejo k preprečevanju poškodb. ...da ni nobene z dokazi podprte raziskave- niti ene-, ki bi dokazovala, da smo zaradi tekaških copat manj dovzetni za poškodbe.
"Oslabelo mišičje stopala je največji vzrok za poškodbe, a v zadnjih 25 letih smo stopala močno podtrenirali."
"Ko enkrat onemogočite naravno gibanje dela telesa (stopala v blaženi obutvi!), povzročite škodo tudi vsem drugim. Naredili smo študije, ki so pokazale, da imajo resne biomehanične težave le dva do trije % prebivalstva. Kdo potem uporablja vse te ortopedske pripomočke? Vsakič, ko nekomu predpišemo uporabo korekcijske naprave (torej tudi blaženo obutev za pronatorje in supinatorje...), z zdravljenjem neobstoječih težav ustvarjamo nove". (dr. Gerard Hartmann, irski fizioterapevt, ki velja za guruja najboljših dolgoprogašev na svetu).
Zadnje raziskave so pokazale, da stabilni športni copati ne pripomorejo k lajšanju plantarnega fasciitisa, temveč lahko celo poslabšajo njegove simptome.
...
nedelja, 6. november 2011
Citati-1.
Iz slovenskega prevoda knjige "Rojeni za tek":
* Malodane vsi tekači počasne teke izvajajo prehitro, hitre pa prepočasi. S tem svoja telesa urijo le v tem, kako izrabljati sladkor, kar je zadnja stvar, ki bi si jo tekač na dolge proge želel. Z zalogami telesne maščobe bi lahko tekli do Kalifornije, zato s treningom izrabljanja maščobe namesto sladkorja omogočimo varčevanje z omejenimi zalogami v sladkornih rezervoarjih. Način, s katerim vključimo maščobno talilno peč, je zadrževanje pod aerobnim pragom- točko težkega dihanja- na dolgih vzdržljivostnih tekih.
* Tarahumare niso odlični tekači, so odlični atleti, in to sta dve povsem različni stvari. Tekači so delavci za tekočim trakom: dobri postanejo le v eni stvari- v premočrtnem gibanju pri stalni hitrosti- ki jo ponavljajo toliko časa, dokler jim pretirana vadba ne skuri strojne opreme. Atleti so Tarzani. Tarzan plava, se ruva, skače in ziba na ovijalkah. Je močan in eksploziven.
Telo moraš šokirati, da postane bolj odporno. Če neprestano slediš običajni dnevni rutini, se mišično- skeletni sistem kmalu prilagodi in vklopi avtopilota. A če ga neprestano postavljaš pred nove izzive- preskočiš potok, se splaziš pod podrtim drevesom, hitro stečeš, dokler ti ne razganja pljuč-, v trenutku sprožiš električni naboj v množici živcev in pomožnih mišic.
* Poezija, glasba, gozdovi, oceani, samota- to je bilo tisto, kar je razvilo velikansko duhovno moč. Spoznal sem, da si moraš pred tekmovanjem v enaki meri ali še bolj kot telesno pripravljenost nabrati duhovno moč. (Herb Elliot, olimpijski prvak in svetovni rekorder na eno miljo, ki je treniral bos, pisal poezijo in se upokojil brez poraza)
Prva doza, morda sledi še kakšna, a kdaj in koliko, ne morem vedeti...mnenja oz. komentarji seveda dobrodošli...vencelj
* Malodane vsi tekači počasne teke izvajajo prehitro, hitre pa prepočasi. S tem svoja telesa urijo le v tem, kako izrabljati sladkor, kar je zadnja stvar, ki bi si jo tekač na dolge proge želel. Z zalogami telesne maščobe bi lahko tekli do Kalifornije, zato s treningom izrabljanja maščobe namesto sladkorja omogočimo varčevanje z omejenimi zalogami v sladkornih rezervoarjih. Način, s katerim vključimo maščobno talilno peč, je zadrževanje pod aerobnim pragom- točko težkega dihanja- na dolgih vzdržljivostnih tekih.
* Tarahumare niso odlični tekači, so odlični atleti, in to sta dve povsem različni stvari. Tekači so delavci za tekočim trakom: dobri postanejo le v eni stvari- v premočrtnem gibanju pri stalni hitrosti- ki jo ponavljajo toliko časa, dokler jim pretirana vadba ne skuri strojne opreme. Atleti so Tarzani. Tarzan plava, se ruva, skače in ziba na ovijalkah. Je močan in eksploziven.
Telo moraš šokirati, da postane bolj odporno. Če neprestano slediš običajni dnevni rutini, se mišično- skeletni sistem kmalu prilagodi in vklopi avtopilota. A če ga neprestano postavljaš pred nove izzive- preskočiš potok, se splaziš pod podrtim drevesom, hitro stečeš, dokler ti ne razganja pljuč-, v trenutku sprožiš električni naboj v množici živcev in pomožnih mišic.
* Poezija, glasba, gozdovi, oceani, samota- to je bilo tisto, kar je razvilo velikansko duhovno moč. Spoznal sem, da si moraš pred tekmovanjem v enaki meri ali še bolj kot telesno pripravljenost nabrati duhovno moč. (Herb Elliot, olimpijski prvak in svetovni rekorder na eno miljo, ki je treniral bos, pisal poezijo in se upokojil brez poraza)
Prva doza, morda sledi še kakšna, a kdaj in koliko, ne morem vedeti...mnenja oz. komentarji seveda dobrodošli...vencelj
ponedeljek, 24. oktober 2011
Še ena polovička (LM 2011)
Ponedeljek, 24. vinotoka 2011
Čudo neko- včasih materijala za pisat kolkr češ, drugič bi pa po eni tekmi (LM) lahko pisal cele glorije, pa nobene ideje, kaj napisat. Ampak brez poročila ne gre. Torej zelo na kratko:
Tretja 21-ka v zadnjem dobrem mesecu in pol (brez posebnega vzhičenja, ker je ravno ljubljanska). Še ena tekma pač.
Sprememba je zgolj ta, da mi je letos jasno, da bi z mojo kilometražo za dva kroga plačeval prevelik davek in sem se po štirih letih (realno) odločil za polovičko. Če sem še malo bolj iskren: nisem se odločal med 42 in 21, odločal sem se med iti ali ne iti. Takole!
Tečemo
Na štartu bolj spredaj kot prejšna leta za 42. Namenoma. Na 42 ne smem dovoliti, da me potegne prehiter začetni tempo (lanska napaka). Na 42 je bila razlika med bruto in neto 20-30s, včeraj na 21 le 5s. 21-ka je bistveno hitrejša, brez taktiziranja, a še vedno "po pameti".
In je šlo, s pomočjo navijačev (ti so pomemben del zgodbe, zaradi katerega se sploh še splača priti v LJ na maraton!)...HVALA!
A sem bil zelo vesel, da sem po prvem krogu lahko zavil v cilj...še eden bi mi bil sedaj čisto odveč.
Žanjem, kar sem sejal
Po pripravah, kakršne so že bile, sem bil mnenja, da še tretjo lahko obrnem v tempu 4 min/km (1:24:24) oz. v času ure in 24 min. Potem je šlo (v povprečju) za 6s/km hitreje in s končnim časom 1:22:15 sem zelo zadovoljen, prav tako pa s 5. mestom v kategoriji.
Med časi na vseh treh (BAVI, Nemčija, LM) so majhne razlike, a je bila Ljubljana najhitrejša...
History
Na strani LM se da poiskati podatke o prejšnih nastopih na LM . Samo vneseš ime in priimek...(jaz sem se prijavljal včasih kot Vencelj, prej pa krstno- Venceslav).
Rezultati 2011 (zaenkrat še neuradni)
Kaj sledi?
Prijavljen sem za maraton v Crikvenici. Za celega, dva kroga. A bo treba še prej spet kako dolžino naredit.
Regeneracijski danes
Dopoldne služba, popoldne pa spet klanci, grape, brezpotja: za dušo in srce! 2 uri in pol.
Čudo neko- včasih materijala za pisat kolkr češ, drugič bi pa po eni tekmi (LM) lahko pisal cele glorije, pa nobene ideje, kaj napisat. Ampak brez poročila ne gre. Torej zelo na kratko:
Tretja 21-ka v zadnjem dobrem mesecu in pol (brez posebnega vzhičenja, ker je ravno ljubljanska). Še ena tekma pač.
Sprememba je zgolj ta, da mi je letos jasno, da bi z mojo kilometražo za dva kroga plačeval prevelik davek in sem se po štirih letih (realno) odločil za polovičko. Če sem še malo bolj iskren: nisem se odločal med 42 in 21, odločal sem se med iti ali ne iti. Takole!
Tečemo
Na štartu bolj spredaj kot prejšna leta za 42. Namenoma. Na 42 ne smem dovoliti, da me potegne prehiter začetni tempo (lanska napaka). Na 42 je bila razlika med bruto in neto 20-30s, včeraj na 21 le 5s. 21-ka je bistveno hitrejša, brez taktiziranja, a še vedno "po pameti".
In je šlo, s pomočjo navijačev (ti so pomemben del zgodbe, zaradi katerega se sploh še splača priti v LJ na maraton!)...HVALA!
A sem bil zelo vesel, da sem po prvem krogu lahko zavil v cilj...še eden bi mi bil sedaj čisto odveč.
Žanjem, kar sem sejal
Po pripravah, kakršne so že bile, sem bil mnenja, da še tretjo lahko obrnem v tempu 4 min/km (1:24:24) oz. v času ure in 24 min. Potem je šlo (v povprečju) za 6s/km hitreje in s končnim časom 1:22:15 sem zelo zadovoljen, prav tako pa s 5. mestom v kategoriji.
Med časi na vseh treh (BAVI, Nemčija, LM) so majhne razlike, a je bila Ljubljana najhitrejša...
History
Na strani LM se da poiskati podatke o prejšnih nastopih na LM . Samo vneseš ime in priimek...(jaz sem se prijavljal včasih kot Vencelj, prej pa krstno- Venceslav).
Rezultati 2011 (zaenkrat še neuradni)
Kaj sledi?
Prijavljen sem za maraton v Crikvenici. Za celega, dva kroga. A bo treba še prej spet kako dolžino naredit.
Regeneracijski danes
Dopoldne služba, popoldne pa spet klanci, grape, brezpotja: za dušo in srce! 2 uri in pol.
petek, 21. oktober 2011
LM 6606
Danes sem šel na Kongresni trg protestirat proti...ups...napaka...sem šel dvignit štartno številko za nedeljsko tekmo. Številka 6606, team NGU, majice letos črno- zelene- kontra kombinacija lanske + drugačen material na straneh (mislim, da so dobre majice), srečal nekaj znanih (sukar Marjan, Andreja in AVI...)...
Prej sem malo računal, da bi po zadnji septemberski 21-ki v Nemčiji dodal še nekaj specifičnih treningov na cesti in na stezi za hitrost, pa iz tega ni bilo nič: dan je krajši, veliko je bilo dela v službi ali pa doma (pravzaprav v Danjah), kadar je bil čas, je bilo pa srce tisto, ki me je vodilo v naravo, na poti in steze, pa tudi brezpotja. Med drugim sem zaključil svoj letošnji projekt. Bolj za veselje in užitek...in v nedeljo bom požel, kar sem sejal. Bomo videli...in se bomo videli!
Prej sem malo računal, da bi po zadnji septemberski 21-ki v Nemčiji dodal še nekaj specifičnih treningov na cesti in na stezi za hitrost, pa iz tega ni bilo nič: dan je krajši, veliko je bilo dela v službi ali pa doma (pravzaprav v Danjah), kadar je bil čas, je bilo pa srce tisto, ki me je vodilo v naravo, na poti in steze, pa tudi brezpotja. Med drugim sem zaključil svoj letošnji projekt. Bolj za veselje in užitek...in v nedeljo bom požel, kar sem sejal. Bomo videli...in se bomo videli!
nedelja, 16. oktober 2011
Konec tedna
Tolk mi paše za konc tedna umaknit se v Danje, da sem v soboto izpustil nastop na 5000 m na stadionu v Kranju, za katerega sem bil že prijavljen.
Saj ne vem še, kakšno bo vreme naslednji vikend, a mi je Ljubljanski maraton kar malo odveč. Motnja...
Se vidimo...
Saj ne vem še, kakšno bo vreme naslednji vikend, a mi je Ljubljanski maraton kar malo odveč. Motnja...
Se vidimo...
ponedeljek, 10. oktober 2011
Razmišljam naglas
Tek
Julij je bil neverjeten, tekel sem 33x; avgust je bil z 25-imi teki krepko nadpovprečen; september se je z 12- imi teki (od tega 3 tekme- 1500 m in polmaraton v Domžalah na Bavi ter polmaraton v Nemčiji- Tegernsee) pričakovano vrnil na povprečje.
Letos sem do sedaj odtekel 10 tekem, od tega nobene "klasično rekreativne"...Gorenjski pokal se je zaključil v soboto v Šenčurju, a letos nisem bil niti na eni tekmi...OK...nehajmo s tem, bilance bomo delali okrog novega leta...
Naslednjo nedeljo, 23.oktobra me čaka še tretja polovička, ljubljanska...
Hm, a maratona pa letos nobenega???
Oja, vsaj eden pa mora biti. Dolga prekinitev spet pomeni nov začetek, skoraj kot da bi bil prvi. In kot naročen se je pojavil tale...
Priprave
Obivankenobi je v eni temi na TF pisal: "časi, ko sem hodil na teke brez priprave, so že zdavnaj mimo...ker je cena previsoka...".
Moje priprave potekajo brez plana treninga, niti pomotoma niso podrejene bližajoči se tekmi ampak so bolj stvar trenutnega navdiha: prejšni teden sva bila v Danjah in logična je bila odločitev za jesensko izvedbo Obhodnice Ratitovec , prosto popoldne enega zadnjih "poletnih dni" pa sem izkoristil za zadnjih 5/48 točk v štirih zaporednih letnih časih!
Sobota, 8.10.: 2 uri 20 min klancev, grap, vzponov in spustov po brezpotjih;
Nedelja9.10.: 1 uro 40 min dopoldne + 1 uro popoldne, sami klanci, malokje možnost za "normalen tek";
Danes (ponedeljek10.10.): 2 uri 30 min: samo še stopnjevanje prejšnih dveh dni: dlje, več višincev, bolj intenzivno. Hudi vzponi, spusti kot "sneta sekira"...in užival sem. Najraje bi šel še enkrat gor, če me ne bi ujela noč...samo zato, da bi se lahko še enkrat spustil. Brez zavor...
In to so specifične priprave na ljubljansko 21-ko ter crikveniško 42-ko...
Kar bo, pa bo. Predvsem Crikvenica bo bolj v znamenju (prav tako vzeto iz zgoraj omenjene Borisove teme) neobremenjevanja s časom, pač pa v dokazovanju, da še zmorem. Itak, da zmorem, a prvo me je že nakajkrat pokopalo in lahko bi se že naučil...
Julij je bil neverjeten, tekel sem 33x; avgust je bil z 25-imi teki krepko nadpovprečen; september se je z 12- imi teki (od tega 3 tekme- 1500 m in polmaraton v Domžalah na Bavi ter polmaraton v Nemčiji- Tegernsee) pričakovano vrnil na povprečje.
Letos sem do sedaj odtekel 10 tekem, od tega nobene "klasično rekreativne"...Gorenjski pokal se je zaključil v soboto v Šenčurju, a letos nisem bil niti na eni tekmi...OK...nehajmo s tem, bilance bomo delali okrog novega leta...
Naslednjo nedeljo, 23.oktobra me čaka še tretja polovička, ljubljanska...
Hm, a maratona pa letos nobenega???
Oja, vsaj eden pa mora biti. Dolga prekinitev spet pomeni nov začetek, skoraj kot da bi bil prvi. In kot naročen se je pojavil tale...
Priprave
Obivankenobi je v eni temi na TF pisal: "časi, ko sem hodil na teke brez priprave, so že zdavnaj mimo...ker je cena previsoka...".
Moje priprave potekajo brez plana treninga, niti pomotoma niso podrejene bližajoči se tekmi ampak so bolj stvar trenutnega navdiha: prejšni teden sva bila v Danjah in logična je bila odločitev za jesensko izvedbo Obhodnice Ratitovec , prosto popoldne enega zadnjih "poletnih dni" pa sem izkoristil za zadnjih 5/48 točk v štirih zaporednih letnih časih!
Sobota, 8.10.: 2 uri 20 min klancev, grap, vzponov in spustov po brezpotjih;
Nedelja9.10.: 1 uro 40 min dopoldne + 1 uro popoldne, sami klanci, malokje možnost za "normalen tek";
Danes (ponedeljek10.10.): 2 uri 30 min: samo še stopnjevanje prejšnih dveh dni: dlje, več višincev, bolj intenzivno. Hudi vzponi, spusti kot "sneta sekira"...in užival sem. Najraje bi šel še enkrat gor, če me ne bi ujela noč...samo zato, da bi se lahko še enkrat spustil. Brez zavor...
In to so specifične priprave na ljubljansko 21-ko ter crikveniško 42-ko...
Kar bo, pa bo. Predvsem Crikvenica bo bolj v znamenju (prav tako vzeto iz zgoraj omenjene Borisove teme) neobremenjevanja s časom, pač pa v dokazovanju, da še zmorem. Itak, da zmorem, a prvo me je že nakajkrat pokopalo in lahko bi se že naučil...
sreda, 5. oktober 2011
Obhodnica Ratitovec v 4-ih zaporednih letnih časih
Saj ni kaj: sobota in nedelja prvi, "ratitovški" del obhodnice , potem sem samo čakal, kdaj bo čas in (še) primerno vreme za akcijo...današnji dan se je pokazal za idealen in take priložnosti ne kaže zamuditi!
Malo prej iz službe, gasa na Soriško planino, parking...tek po makadamski cesti na Baško sedlo, levo proti Soriški planini, dodaten vzpon na Šavnik, nazaj na stezo, Možic- Slatnik- Lajnar- Dravh...5 vrhov, 5 žigov v krožni varianti...Slabi dve uri čiste uživancije!
Obhodnica Ratitovec v štirih zaporednih letnih časih je zaključena. Še dnevnik pošljem, da ga mi požegnajo in stvar je pri koncu. Začel sem 1. januarja.
Sem pa danes že spraševal na Soriški planini, če imajo slučajno dnevnike na zalogi. Običajno imajo, a sedaj jih je ravno zmanjkalo. Zadnjič sem jih nabavil na turističnem društvu, vzel sem vse, kar so imeli: 5 kosov...a nimam nobenega več.
Če bi se komu zahotelo: Obhodnico se lahko opravi v enem kosu, lahko se jo podaljša, lahko v dveh delih ( nočitev!)...uradno je dolga 25 km, a v vsakem primeru se moraš vrniti na neko izhodišče in to ti zadevo lahko podaljša na dvakratnik...odvisno od variante...call me!
Današnjih 15 fotk
Mejte se skrajno lepo, LP, vencelj
Malo prej iz službe, gasa na Soriško planino, parking...tek po makadamski cesti na Baško sedlo, levo proti Soriški planini, dodaten vzpon na Šavnik, nazaj na stezo, Možic- Slatnik- Lajnar- Dravh...5 vrhov, 5 žigov v krožni varianti...Slabi dve uri čiste uživancije!
Obhodnica Ratitovec v štirih zaporednih letnih časih je zaključena. Še dnevnik pošljem, da ga mi požegnajo in stvar je pri koncu. Začel sem 1. januarja.
Sem pa danes že spraševal na Soriški planini, če imajo slučajno dnevnike na zalogi. Običajno imajo, a sedaj jih je ravno zmanjkalo. Zadnjič sem jih nabavil na turističnem društvu, vzel sem vse, kar so imeli: 5 kosov...a nimam nobenega več.
Če bi se komu zahotelo: Obhodnico se lahko opravi v enem kosu, lahko se jo podaljša, lahko v dveh delih ( nočitev!)...uradno je dolga 25 km, a v vsakem primeru se moraš vrniti na neko izhodišče in to ti zadevo lahko podaljša na dvakratnik...odvisno od variante...call me!
Današnjih 15 fotk
Mejte se skrajno lepo, LP, vencelj
ponedeljek, 3. oktober 2011
Teža in šport
Nekateri imajo preveliko težo in bi radi hujšali, spet drugi mislijo, da so prelahki in bi radi na teži pridobili. Veliko je govora o idealni teži, meni pa se zastavlja vprašanje, kaj to sploh je,idealna teža. Ali imajo idealno težo tisti "zobotrebci", vrhunski tekmovalci na dolge proge ali npr. smučarski skakalci? Je idealna teža tista, ki jo imajo igralci v kolektivnih "borilnih" športih, kot so rokomet, košarka ali hokej? Tam igralec mora imeti maso, sicer ga odpihne...Ali je morda idealna teža tista, ki jo matematično s formulo izračunavajo "strokovnjaki"?
So idealne manekenke, ki štejejo za ideal lepote, v resnici pa spredaj nič, zadaj nič in daleč od lepega...?
Kaže na to, da je idealna teža individualna zadeva, najbolj odvisna od športa, s katerim se nekdo ukvarja. Pa tudi to velja le za vrhunske športnike, ki jim je ukvarjanje s športom edino v življenju.
OK., tudi rekreativni tekač lažje preteče neko razdaljo, če ne nosi s sabo odvečne teže, a so še drugi dejavniki...
Moj primer
Najprej malce v zgodovino: moja običajna teža okrog 76 kg se je v času služenja vojaščine spustila na 72 kg pri višini 184 cm. Nato se je počasi začela vračati in je obtičala na okrog 78 kg. Tako je bilo leta, sprememb ni bilo niti potem, ko sem pričel z rekreativnim tekom (pri dobrih 30 letih). Ko sem se potem pri 37 letih zaposlil pri sedanjem delodajalcu, sem pričel s terenskim delom. Pravi brezplačni fitnes: kvihtanje, stopnice z obremenitvijo...teža je šla (menda na račun mišične mase) na 82 kg in to je stalnica že 10 let. Spremembe ni niti po daljših (ultra) tekih, običajno je nekaj dni po tekmi celo za kg ali dva višja.Sem pa včasih po kakem "podvigu" že izgubil več kg na račun tekočine, a to hitro pridobim nazaj. Kolikšen je moj % maščobe ne vem, ker ga nikoli ne kontroliram. Ne znam pa si predstavljati, kako bi svoje delo opravljal z idealno maratonsko težo okrog 70 kg (raje malo pod)...
Tista teža, ko včasih za koga rečemo, da bi ga lažje nosili kot poslušali, je pa že drugo področje...hm, upam, da nisem kdaj med tistimi...
So idealne manekenke, ki štejejo za ideal lepote, v resnici pa spredaj nič, zadaj nič in daleč od lepega...?
Kaže na to, da je idealna teža individualna zadeva, najbolj odvisna od športa, s katerim se nekdo ukvarja. Pa tudi to velja le za vrhunske športnike, ki jim je ukvarjanje s športom edino v življenju.
OK., tudi rekreativni tekač lažje preteče neko razdaljo, če ne nosi s sabo odvečne teže, a so še drugi dejavniki...
Moj primer
Najprej malce v zgodovino: moja običajna teža okrog 76 kg se je v času služenja vojaščine spustila na 72 kg pri višini 184 cm. Nato se je počasi začela vračati in je obtičala na okrog 78 kg. Tako je bilo leta, sprememb ni bilo niti potem, ko sem pričel z rekreativnim tekom (pri dobrih 30 letih). Ko sem se potem pri 37 letih zaposlil pri sedanjem delodajalcu, sem pričel s terenskim delom. Pravi brezplačni fitnes: kvihtanje, stopnice z obremenitvijo...teža je šla (menda na račun mišične mase) na 82 kg in to je stalnica že 10 let. Spremembe ni niti po daljših (ultra) tekih, običajno je nekaj dni po tekmi celo za kg ali dva višja.Sem pa včasih po kakem "podvigu" že izgubil več kg na račun tekočine, a to hitro pridobim nazaj. Kolikšen je moj % maščobe ne vem, ker ga nikoli ne kontroliram. Ne znam pa si predstavljati, kako bi svoje delo opravljal z idealno maratonsko težo okrog 70 kg (raje malo pod)...
Tista teža, ko včasih za koga rečemo, da bi ga lažje nosili kot poslušali, je pa že drugo področje...hm, upam, da nisem kdaj med tistimi...
nedelja, 2. oktober 2011
(Gorsko) tekaški vikend
Umik...
tokrat že v petek popoldne. Spodnje Danje. Dopoldne so strokovnjaki zaključili projekt ogrevanja "najinega štuka" (postavitev kamina na svoje mesto...) in firbec naju je vlekel gor, da nisva hotela več zamuditi časa do sobote zjutraj.
Sobotno dopoldne je zaznamoval v manjših krajih redek in zato za prebivalce toliko bolj zanimiv dogodek: šranga. (Spomini: jutri bo minilo 24 let, kar so jo postavili meni.)
Za popoldne pa je padla odločitev: z avtom do Torke, nato Romana (s Taro) počasi na Ratitovec, jaz pa s tempom naprej, "pobrat" najbližje žige Obhodnice Ratitovec . Gorsko- tekaško sem obdelal Kosmati vrh ter planini Klom in Pečana.
Čudovito vreme se je nadaljevalo tudi v nedeljo. Za pot s Soriške planine čez Kačji rob, Kremant in Altemaver (žigi obhodnice) do koče na Ratitovcu sem rabil eno uro (markirana 3 ure) in za povratek 50 minut.
Lep trening, a ponovno se je potrdilo, da sem le tekač...hribi mi ne gredo od nog. Lahkotno čez skale in korenine, po planinskih poteh, ki so dovolj ravne za tek. Klanci pa eno samo matranje: hoja, grizenje kolen, v glavi pa vprašanja v stilu: kaj mi je tega treba. Na srečo pretehta čudovito okolje in krasno vreme.
Ja, še en del me čaka: hribi okrog Soriške planine. Če bo še vreme držalo in bi imel kako prosto popoldne, bi lahko obhodnico zaključil v kratkem...
tokrat že v petek popoldne. Spodnje Danje. Dopoldne so strokovnjaki zaključili projekt ogrevanja "najinega štuka" (postavitev kamina na svoje mesto...) in firbec naju je vlekel gor, da nisva hotela več zamuditi časa do sobote zjutraj.
Sobotno dopoldne je zaznamoval v manjših krajih redek in zato za prebivalce toliko bolj zanimiv dogodek: šranga. (Spomini: jutri bo minilo 24 let, kar so jo postavili meni.)
Za popoldne pa je padla odločitev: z avtom do Torke, nato Romana (s Taro) počasi na Ratitovec, jaz pa s tempom naprej, "pobrat" najbližje žige Obhodnice Ratitovec . Gorsko- tekaško sem obdelal Kosmati vrh ter planini Klom in Pečana.
Čudovito vreme se je nadaljevalo tudi v nedeljo. Za pot s Soriške planine čez Kačji rob, Kremant in Altemaver (žigi obhodnice) do koče na Ratitovcu sem rabil eno uro (markirana 3 ure) in za povratek 50 minut.
Lep trening, a ponovno se je potrdilo, da sem le tekač...hribi mi ne gredo od nog. Lahkotno čez skale in korenine, po planinskih poteh, ki so dovolj ravne za tek. Klanci pa eno samo matranje: hoja, grizenje kolen, v glavi pa vprašanja v stilu: kaj mi je tega treba. Na srečo pretehta čudovito okolje in krasno vreme.
Ja, še en del me čaka: hribi okrog Soriške planine. Če bo še vreme držalo in bi imel kako prosto popoldne, bi lahko obhodnico zaključil v kratkem...
torek, 20. september 2011
Specializacija na 21 098
Mali maraton. 21 098 m. Zadnja leta sem na tej razdalji tekel zelo redko, lani enkrat, leto prej sploh ne...Sedaj sem se na polovičko skoraj specializiral. V nedeljo (18. 9. 2011) uspešen nastop na Tegernseelauf-u , štirinajst dni prej domžalski polmaraton na BAVI . Oba v tempu pod 4 min/km.
In sedaj sem se prijavil na 16. ljubljanski maraton . Dolgo sem se odločal, po obeh septemberskih polovičkah sem se odločil, da grem na LM, a le en krog. Letos sem več delal na hitrosti in je ta razdalja bolj primerna (resnici na ljubo bi bila glede na mojo kilometražo tudi zadnja tri leta bolj primerna kot pa maraton)...
In sedaj sem se prijavil na 16. ljubljanski maraton . Dolgo sem se odločal, po obeh septemberskih polovičkah sem se odločil, da grem na LM, a le en krog. Letos sem več delal na hitrosti in je ta razdalja bolj primerna (resnici na ljubo bi bila glede na mojo kilometražo tudi zadnja tri leta bolj primerna kot pa maraton)...
ponedeljek, 19. september 2011
Tegernseelauf 2011- tekaški izlet
Tekaški izlet AD Železniki, 17.9 in 18.9. 2011
Letos smo si za svoj "zaključni" izlet izbrali Tegernseelauf (D), tek okrog jezera, na katerem smo imeli možnost izbire med 10 km progo in celotnim, 21,1 km dolgim krogom.
1.dan smo se zapeljali do Chiemsee-ja in si ogledali grad bavarskega kralja Ludvika 2. na otoku Herreninsel Veličastno...sicer pa brez komentarja...No ja, vodenje v slovenskem jeziku pa moram omeniti.
Naš naslednji cilj je bilo jezero Tegernsee, kratek ogled proge in okolja ter prevzem štartnih številk v bližini glavnega prizorišča v mestu Gmund, kjer sta bila štart in cilj teka.
Nastanitev v 8 km oddaljenem Hausham-u, iztek, večerja, ponočevanje...se hecam: dan je bil naporen, naslednji nič manj, prav kmalu smo se spravili spat.
2. dan smo se kmalu po zajtrku odpeljali v Gmund. Po vroči sončni soboti je zvečer začelo deževati, zjutraj se je nekaj očitno pokvarilo in je vodno hlajenje delovalo izmenično, nekaj časa ja, pa spet ne...tam nekje med enajsto in 11.30, približno na polovici halbmarathona pa so remontarji zadevo učinkovito popravili in potem ni več nehalo nalivati.
Čipi so bili nalepljeni na številkah, zato so bile te trde in težke, sprva me je kar malo motilo, a kasneje sem imel dovolj opraviti s samim tekom in je šlo v pozabo. Drug problem so stojala, ki jih postavijo na štartni črti namesto preproge, da zaznavajo čipe. Ta stojala (vidijo se na temle filmčku z lanskega leta) še bolj zavirajo nemoten štart in so lahko razlike neto/bruto še večje...v rezultatih so na srečo neto časi. Pri meni je bilo razlike pol minute.
Tek
Od celotne "odprave" nas je teklo šest: dve tekačici in trije tekači na 10 km, jaz pa na 21,1 km.
Slovenci smo lahko tudi v Nemčiji konkurenčni, med 747 tekači na krajši, 10 km progi je bil Brane absolutno 12., v kategoriji je zasedel 2. mesto; Iztok 29./ 5.; Srečko 37./7.; Irena absolutno 70., med ženskami 8. in v kategoriji na 3. mestu, izkazala pa se je tudi Marina, na svojem prvem "resnem" nastopu je z rezultatom 53:50 zasedla 255. mesto med vsemi, 67. med ženskami in 18. v kategoriji. Bravo in čestitke vsem!
Na mali maraton se je podalo 2305 tekačev (po rezultatih), na progi z nekaj problematičnih vzponov v zadnjem delu proge, ne strmih, a dolgih, sem bil potem zelo vesel rezultata 1:23:41, kar je bilo dovolj za 20. mesto absolutno in 8. mesto v kategoriji.
Rezultati in nekaj mojih fotk prvega in drugega dne...še najmanj je tekaških. Tekaške so pa na ogled tule. (vneseš štartno številko, naše so bile od 1279-1284).
In če kdo še ne ve: zeleno so linki...
Letos smo si za svoj "zaključni" izlet izbrali Tegernseelauf (D), tek okrog jezera, na katerem smo imeli možnost izbire med 10 km progo in celotnim, 21,1 km dolgim krogom.
1.dan smo se zapeljali do Chiemsee-ja in si ogledali grad bavarskega kralja Ludvika 2. na otoku Herreninsel Veličastno...sicer pa brez komentarja...No ja, vodenje v slovenskem jeziku pa moram omeniti.
Naš naslednji cilj je bilo jezero Tegernsee, kratek ogled proge in okolja ter prevzem štartnih številk v bližini glavnega prizorišča v mestu Gmund, kjer sta bila štart in cilj teka.
Nastanitev v 8 km oddaljenem Hausham-u, iztek, večerja, ponočevanje...se hecam: dan je bil naporen, naslednji nič manj, prav kmalu smo se spravili spat.
2. dan smo se kmalu po zajtrku odpeljali v Gmund. Po vroči sončni soboti je zvečer začelo deževati, zjutraj se je nekaj očitno pokvarilo in je vodno hlajenje delovalo izmenično, nekaj časa ja, pa spet ne...tam nekje med enajsto in 11.30, približno na polovici halbmarathona pa so remontarji zadevo učinkovito popravili in potem ni več nehalo nalivati.
Čipi so bili nalepljeni na številkah, zato so bile te trde in težke, sprva me je kar malo motilo, a kasneje sem imel dovolj opraviti s samim tekom in je šlo v pozabo. Drug problem so stojala, ki jih postavijo na štartni črti namesto preproge, da zaznavajo čipe. Ta stojala (vidijo se na temle filmčku z lanskega leta) še bolj zavirajo nemoten štart in so lahko razlike neto/bruto še večje...v rezultatih so na srečo neto časi. Pri meni je bilo razlike pol minute.
Tek
Od celotne "odprave" nas je teklo šest: dve tekačici in trije tekači na 10 km, jaz pa na 21,1 km.
Slovenci smo lahko tudi v Nemčiji konkurenčni, med 747 tekači na krajši, 10 km progi je bil Brane absolutno 12., v kategoriji je zasedel 2. mesto; Iztok 29./ 5.; Srečko 37./7.; Irena absolutno 70., med ženskami 8. in v kategoriji na 3. mestu, izkazala pa se je tudi Marina, na svojem prvem "resnem" nastopu je z rezultatom 53:50 zasedla 255. mesto med vsemi, 67. med ženskami in 18. v kategoriji. Bravo in čestitke vsem!
Na mali maraton se je podalo 2305 tekačev (po rezultatih), na progi z nekaj problematičnih vzponov v zadnjem delu proge, ne strmih, a dolgih, sem bil potem zelo vesel rezultata 1:23:41, kar je bilo dovolj za 20. mesto absolutno in 8. mesto v kategoriji.
Rezultati in nekaj mojih fotk prvega in drugega dne...še najmanj je tekaških. Tekaške so pa na ogled tule. (vneseš štartno številko, naše so bile od 1279-1284).
In če kdo še ne ve: zeleno so linki...
nedelja, 11. september 2011
Odmik od ultre
Okoliščine:
Nekaj let nazaj sem podlegel modnim smernicam ukvarjanja z ultrateki. Ni mi žal, ponosen sem, da poznam večino slovenske ultra smetane; ponosen sem, da sem tudi sam pretekel nekaj solidnih kilometraž (a brez pretiravanja). Vsaka čast ultrašem, a vsak človek (tekač) ima svojo pot, ki jo je treba spoštovati!
Trenutno ne najdem odgovorov, zakaj bi moral preteči 100-ko? Zakaj bi moral opraviti 3x ponovitev GM4o? Zakaj bi ponoči "lutal" po koroških vršacih ali kjerkoli drugje na kakšnih 24- urnih preizkušnjah?
Trenutno sem v nekem čisto drugem "fazonu", temu se prilagajam, na ultra terenih se pa vidimo kasneje, ko mi bodo spet v veselje.
Načela omejujejo človeka!
- Pisal sem že o drugačnem pogledu na knjigo Deana Karnazesa Ultramaratonec. Sprememba mi je dala kar nekaj pozitivnega: motivacijo za več treninga (pogostost teka), malce borbenega duha...o čemer sem na blogu pisal že julija... Stranski produkt tega pa je bil tudi ta, da sem dobil potrditev, da ultramaratonec ne more biti vsak. Jaz nisem! Nisem pripravljen plačevati "ogromen fizični in čustveni davek", nisem pripravljen "vsakodnevno vstajati pred zoro in nabirati kilometre" in " v srcu mi ne gori močan ogenj, torej nima smisla poskušati!". (v navednicah so prilagojeni citati iz Ultramaratonca). Vse je vezano tudi na službo in vse ostale stvari, ki jih počnem oz. bi jih rad počel v življenju. Ni časa...predvsem služba ga vzame veliko, mi onemogoča planiranje prostega časa, pa še fizično naporna je.
- Ultramaraton Celje- Logarska se je umaknil balkanskim atletskim veteranskim igram v Domžalah. Pa mi ni bilo težko. Logarska lahko počaka. Povečanje števila treningov, krajšanje razdalj in povečanje intenzivnosti so mi zlahka dvignili hitrost na nivo, s katerim sem bil po Domžalskih nastopih zadovoljen. Sedaj sem prešel v obdobje, ko mi je hitrost pomembnejša od razdalje. Letos nisem ponovil "kroga okrog Selške doline". Prekinil dvoletno tradicijo. Pa kaj? Nisem naredil Velike Krpanove poti. Pa kaj? Nikoli še nisem pretekel 100 km v enem kosu. Pa kaj? Ni pomembno. Vse lahko počaka! Spomladi sem bil na Formaratonu (88 km), bil na dveh trekingih- ultra, bil junija na GM4o...in sedaj je spet čas za kaj drugega...
Nekaj let nazaj sem podlegel modnim smernicam ukvarjanja z ultrateki. Ni mi žal, ponosen sem, da poznam večino slovenske ultra smetane; ponosen sem, da sem tudi sam pretekel nekaj solidnih kilometraž (a brez pretiravanja). Vsaka čast ultrašem, a vsak človek (tekač) ima svojo pot, ki jo je treba spoštovati!
Trenutno ne najdem odgovorov, zakaj bi moral preteči 100-ko? Zakaj bi moral opraviti 3x ponovitev GM4o? Zakaj bi ponoči "lutal" po koroških vršacih ali kjerkoli drugje na kakšnih 24- urnih preizkušnjah?
Trenutno sem v nekem čisto drugem "fazonu", temu se prilagajam, na ultra terenih se pa vidimo kasneje, ko mi bodo spet v veselje.
Načela omejujejo človeka!
Naročite se na:
Objave (Atom)