športnik!?

Gorenjski pokal v rekreativnih tekih 2012

2012-02-25T07:30:00.001+01:00

V tem tednu je prišel na plano seznam tekov za Gorenjski pokal v rekreativnih tekih in pokal mladih 2012.
Seveda se bodo takoj spet kresala mnenja predvsem okrog tega, ali bi moral biti bolj ravninski ali bolj gorski.
Vsak tekač bi pač raje videl več takih tekov, ki mu bolj odgovarjajo.

Moja izhodišča
Prva regija, ki je imela svoj rekreativni tekaški pokal, je bila Primorska. Teki so bili ravninski, takratni organizator Zmago pa si je prizadeval tudi za to, da bi svoja pokalna tekmovanja dobile še ostale regije. Na to temo smo imeli predstavniki regij nekaj sestankov in začelo se je premikati: sčasoma so nastali uspešno vodeni pokali po celi Sloveniji. Na Gorenjskem je nastal Gorenjsko- Ljubljanski pokal, izbor tekem pa je bil ravninski! Pokal je potekal le dve leti, nato je iz razlogov, o katerih sem že pisal, začasno zamrl...in z Janezom ponovno na novo obudil.

Ravninski ali gorski?
Sedaj se mi zdi prav, da so proge različne. Prav je, da je za vsakogar nekaj. Primorska, ki je bila že na štartu precej pred drugimi, je zadevo elegantno rešila: imajo ravninski in gorski pokal, predvsem pa dovolj tekem, da si to lahko privoščijo. Na Gorenjskem je drugače: kljub temu, da je v raznih koledarjih kup tekov, so v gorenjski pokal vključeni praktično skoraj vsi teki s tega področja, ki kaj veljajo. Nekaj ravninskih in nekaj gorskih.

Prav zato
letos razmišljam, da bi ponovno sodeloval v pokalu. Sedaj dve leti nisem. Moja prvotna ideja je bila, da bi spet šel na Primorsko. Objavljeni seznam me je obrnil: če bom sodeloval v katerem od pokalov, bom v Gorenjskem!

Prva tekma je 17. marca na Jesenicah!

Rekord Šmarne gore

2012-02-23T21:41:00.000+01:00

Sobotna že 4. izvedba 12 ur rekorda Šmarne gore je prava priložnost, da se malce dotaknem te skoraj legendarne dirke.

Tek s tradicijo
Tule piše nekaj o "rekordu", o začetkih daljnega 1991 itd. Ko je že kazalo, da bo s to tekmo konec, je zadevo rešil žine, a štart je od takrat kronometrski. Zapis o letošnji izvedbi...

Rekorda sem se udeležil (vsaj) dvakrat, v letih 98 in 99.
In sedaj zgodbica, ki sem jo obljubljal v prejšnem blogu (športne igre): prav rekord Šmarne gore 98 je bila prva tekma, na katero je šel z mano takrat sodelavec, sedaj maratonec Anton Kosmač. Dan prej sva bila celo na ogledu proge. A Tone do takrat ni treniral in to je bila edina tekma, na kateri sem bil v cilju pred njim. Prvič, zadnjič in nikoli več. Potem je začel trenirat, velikokrat sva še šla kam na tekmo (gorske, pa primorski pokal...), a prehitel ga nisem nikoli več.
Dobro, to je to. V soboto ponoči me v Tacnu pod Šmarno goro ne bo, še vedno mislim, da je noč namenjena spanju...vsem, ki boste, pa prijetno tekanje in druženje.

Športne igre

2012-02-20T21:32:00.002+01:00

Zgodovina
zelo na kratko, ker 1) koga pretirano ukvarjanje z zgodovino sploh zanima; 2) nikoli nisem sodeloval v tem šmornu kot organizator tekmovanj ampak le kot občasni udeleženec, običajno le v eni disciplini, krosu in 3) glede na prvi točki o tem premalo vem, brskati se mi pa ne da.
Torej: včasih je bila ena občina in takrat so se dogajale Delavske športne igre, kasneje so iz ene nastale štiri (Škofja Loka, Gorenja vas- Poljane, Žiri in Železniki) in kaj sedaj? Nastale so medobčinske športne igre za Upravno enoto po skoraj enakih pravilih. Kasneje so uvedli še Zimske MŠI in pričeli dodajati nove discipline. Sicer je pa na voljo tudi statistika od leta 1988 naprej.

2012- 32. Športno rekreativne igre
Letos tako teče že 32. leto športnih iger, zanimivo je, da je na seznamu predlaganih disciplin več tekaških: smučarski tek, treking (najkrajša razdalja Škofjeloškega trekinga), kros in celo gorski tek (oktobra na Starem vrhu): tekmovalne panoge in okvirni razpored tekmovanj!
Vendar se panoga točkuje le, če sodelujejo najmanj tri ekipe.

Jaz na MŠI
V podjetjih je bil običajno nekdo zadolžen za športno rekreativno področje in ena njegovih (glavnih) nalog je bila skrbeti za čimbolj številčno udeležbo na MŠI. Ta je dobil v roke razpis in od njega je bilo najbolj odvisno, koliko ekip oz. v katerih panogah so sodelovali na igrah ali pa je razpis končal nekje v predalu.
Velikokrat sem sodeloval na tekmovanju v krosu, večkrat za Alples, parkrat za Domel, kasneje (mislim, da 3x) za Jelovico. V Jelovici je bila moja naloga sestava 3-članske kros ekipe, nastopali pa smo zelo uspešno: dvakrat smo bili drugi, enkrat pa zmagali. Ja, v tistem času sva bila s Kosmačem sodelavca in je ravno začenjal s tekom (tudi o tem bom enkrat nekaj spesnil) in je bil že klasa zase...
Kasneje sem se zaposlil pri obrtniku in kros tekma je običajno šla mimo, da niti nisem vedel, kdaj je, zato se je že več let nisem udeležil. Po pravilih bi se lahko prijavil za Območno obrtno zbornico. Ja, saj enkrat na krosu sem se, pa se je potem izkazalo, da sem bil tisto leto edini, čeprav imajo običajno močno ekipo.

PST na Dextro

2012-02-18T20:11:00.001+01:00

Pot spominov in tovarištva
Zadnjikrat sem jo "zašpilil" 15. marca 2010. Takrat sem jo v enem mesecu 3X, prvič s Špelo in Rosijem, nato še dvakrat sam in sedaj sem že dolgo planiral, da bi bil po skoraj dveh letih čas preverit, če še poznam pot. Prva polovica februarja je bila absolutno premrzla (pa še kriza s časom), sedaj se čez dan ogreje in sem štartal "na prvo žogo" v solo verziji. V petek sem si vzel prost dan, dopoldne sem bil še domači malar, popoldne pa v Ljubljano.
Temperatura ob 13:30 je bila 9°C, pa malce vetra, vreme pa sončno. S sabo nisem hotel jemati prav veliko: mobi, pa zavojček dextro bonbonov. Trasa ponekod še utrjen, shojen sneg, ponekod plundra (sonce dela svoje), pa blato, na odprtih delih (predvsem Stožice- Žale) že suho. Pot še poznam! Nobenega "kvalitetnega izgubljanja", nobenega iskanja.
Pozna se pa količina treninga, še predobro. Če ni trening kilometrov, nimaš kje vzeti in zadnji del je kar muka. Pač gre bolj počasi in pri vseh rdečih semaforjih ter storjenih prekrških sem bil v treh urah na izhodišču.
Analiza: prijeten klepet v dobri družbi...hvala, pa še kdaj!

Skupni teki
Za jutri se obeta skupni tek zagrizenih TF-jevcev po PST, pa so na seznamu imena...eto, da si ne upam. Pa tudi 2X v treh dneh bi bil prevelik preskok in popolno nasprotje razumnega načela postopnosti.

Skoraj mesec je že...

2012-02-12T19:15:00.000+01:00

od mojega zadnjega zapisa v tem dnevniku. V tem času sem bil veliko bolj dejaven v tistem, ki je bolj namenjen drugim stvarem in besedičenju, časa za šport pa je bilo zaradi obilice dela ( v službi, pa tudi doma se projekti kar vrstijo) bolj malo. Migat grem po dvakrat na teden, mraz, klanci, gozdovi, steze, gozdne poti, običajno po uro in pol...in sedaj se mi je že parkrat zgodilo, da sem si želel še.
Začel sem se tudi že spogledovati s prvimi tekmami (zadnji je bil maraton v Crikvenici), a bom izbiral take, da bodo moji količini treninga primerne, torej krajše...čeprav ne delam nobenih specifičnih treningov za hitrost...bo pač trajalo malo dlje...Pa bo le treba začeti tudi malo v ravnino, pa kaj daljšega...
Napovedati si še ničesar ne upam, razmišljal sem, da bi spet enkrat šel na Panovec, pa je prišel vmes projekt Never Give Up na Bledu...
Na vprašanje, katere koledarje uporabljajo(te) drugi tekači, je prišlo nekaj izvrstnih povezav, a so bolj uporabne za "profije", ki jim (vam) je tek način življenja in prva stvar v življenju, ne pa tudi zame, ki mi tek pomeni zgolj sprostitev parkrat tedensko, brez posebne želje še ob vikendih po cele dneve "divjati naokrog".
Se vidimo, ko se srečamo!

Super Athletes Of The Sierra Madre

2012-01-14T23:11:00.001+01:00

Living in Mexico's Sierra Madre mountain range, the Raramuri Indians are some of the best long distance runners in the world, but how far can they run in the face of problems like environmental damage, loss of native lands, and the drug war? An American ultra marathon runner known as Caballo Blanco is fighting to help the Raramuri preserve their culture and tradition of long distance running. The Copper Canyon Ultra Marathon is the result.
Sneto z You Tube

Kje bomo pa letos skupaj tekli?

2012-01-12T23:13:00.001+01:00

Organiziranih tekaških prireditev je iz leta v leto več. V športnem koledarju je za leto 2012 vpisanih malo manj kot 550!
Vsak ima svoj sistem izbiranja, katerih prireditev se bo udeležil in katerih ne. Nekateri iz leta v leto istih, nekateri vedno znova iščej(m)o nekaj novega. Lansko leto je bilo nekaj posebnega. Le 12 x na tekmi, a vsaka zase prava špica. Dobro leto. Tudi letošnje bo!
So tekači, ki imajo že sedaj točno določen razpored tekmovanj, na katerih se jih bo dalo videti. Nisem med njimi, v primerjavi z letom 2011 pa obstaja za ščepec razlik. Črto bomo vlekli konec leta, predmet današnje primerjave je miselnost danes in pred enim letom.
Premik je nastal v želji. Želji po tekmah. Biti tam, tekmovati. Lani tega ni bilo, letos je!
Tekmovati s kom? Premagati koga? Ma...ne vem. Le biti tam!
A kje? Ja, tekem je veliko, a razporeda še ne delam. Biti hiter na kratkih, biti trmast na dolgih?? Menda bo najboljša kombinacija tega in onega: hitrost in vzdržljivost!
Doseči še kak rekord? Pri tej "mladosti"? Hitrostni rekord? Dolžinski rekord? Mora gret...

Spoznavanje Slovenije v tekaških supergah, na dveh nogah, se je začasno ustavilo pred dobre pol leta pri Hermanu v Pivki, a projekta ne bom preskočil ampak ga imam namen nadaljevati po Krpanovih sledeh!

Nočni Ratitovec, 10. 1. 2012

2012-01-11T00:22:00.002+01:00

20:30. Telefon. Boris, Romanin bratranec: "Oj, si danes že kaj športal?".
"Nič posebnega, popoldne po službi sem skočil na Hujsko", mu odgovorim.
"Si za Ratitovec?"
"Hm, no ja, polna luna je...to bi se pa dalo zmenit!"
Malo kasneje se že peljeva proti Prtovču, pa peš na vrh...Jasno nebo, zvezde, luna, okus prave zime na zasneženem Ratitovcu, razgledi na vrhove, pa osvetljena mesta tam spodaj...res se je vredno potruditi.
Na Prtovč sva se vrnila ob 23:30...
Sedaj bova večkrat morala na tek, Boris je odločen, da letos gre v Radence na 21-ko, jaz pa tudi rabim nekoga, da me "spravi v pogon".

Dokazno gradivo

Pohod Železniki- Ratitovec- Dražgoše 2012

2012-01-09T18:13:00.000+01:00

Zjutraj ob napovedani uri (6:00) se nas je pred pošto v Železnikih zbralo pet članov TF: Alen, Dare, Marjan, Peter in jaz. Na pot smo krenili po isti trasi kot nočni pohodniki v organizaciji PD Železniki. Ti so štartali 6 ur pred nami, letos jih je bilo menda rekordnih 228 + spremstvo: vodiči, gorska reševalna itd.
Dve uri po odhodu smo si na dobrih 1200 m višjem Ratitovcu (temperatura zraka -6°C) privoščili konkretno pavzo, nato pa čez Kosmati vrh na Jelovico. Vreme je bilo krasno, a fotke ( posebno Petrova galerija, v kateri me je presenetilo število slikc in dokazuje, da tempo le ni bil tako hud, da ne bi bilo časa za fotke) povedo več kot besede.
Sledila je analiza: tako smo snovali načrte, plane in obljube za naprej (in za pohod naslednje leto), da se kar nismo mogli posloviti...
Btw: Na mestu, kjer je cilj Teka na Dražgoško goro, me je zelo presenetilo, ko sem srečal svojega očeta: kljub 76-im letom je prišel peš od doma na vrh...
Pa še mojih ducat fotk.

Oddaja ŠKL, 8.1.2012

2012-01-09T17:42:00.000+01:00

V včerajšni oddaji ŠKL sta bila dva prispevka iz Železnikov, prvi o OŠ Železniki, drugi pa govori o plezanju v Železnikih, med drugim o plezalni družini mojega brata...

IZKUŠNJE PRETEKLOSTI BODO VODILO ZA PRIHODNOST

2012-01-04T21:57:00.000+01:00

Čas uhaja...skoraj bi pozabil, da se spodobi potegniti črto pod preteklim letom...še dobro, da je na Tekaškem forumu odprta tema.
Število tekem sem v letu 2011 ponovno zmanjšal in sedaj statistika zadnjih štirih let zgleda takole: 2008- 35 tekem, 2009- 25 tekem, 2010- 14 tekem...

2011- 12 tekem
Začel sem z dvema tekmama slovenske treking lige, Škofjeloški treking in Zlati treking po Golteh, obe ultra. Sploh prvič na kaki treking tekmi! Ni slabo...
Nadaljevalo se je z 8-urnim Formaratonom v ekipi NGU, razdaljo iz leta 2010 sem podaljšal za en krog in zaključil pri 88 km.
V maju sta mi na daljši, 29 km razdalji na teku trojk že tretje leto zapored delala družbo zajc in Zajec...verjetno zadnjič, ker sem brez možnosti za optimalno pripravo postal prepočasen...hm, pravzaprav niti ne prepočasen, ampak premalo vzdržljiv za tako razdaljo pri željeni hitrosti za čas pod 2 uri. Lani smo šli dobri 2 uri 4 min. Bilo je super in fajn, a ni nobene potrebe, da bi bil cokla...
V juniju: tradicionalno sodelovanje na teku na Ratitovec. Krajša varianta s Prtovča do koče, ekipni tek: TF ekipa miciM in Alonso.
Pa še ena junijska: GM40. SP v gorskem maratonu, turistično sodelovanje, 4 ure 48 min na spremenjeni progi s ciljem v Podbrdu...in prijave za 2012 so že odprte!
Avgusta tradicionalna TF 10-ka v Domžalah, 37: 33.
Začetek septembra Balkanske atletske veteranske igre (BAVI) v Domžalah, 1500 m v času 4:45:61 in po dolgem času spet polmaraton 1:22:33.
Konec septembra še ena polovička v Nemčiji (Tegernseelauf), 1:23:41, tretja pa na LM 2011, 1:22:15.
Brez maratona ne gre, Crikvenica novemberskemu treningu primerna, doslej zdaleč najslabši maraton z veliko muke v drugi polovici, 3: 21:42.

Kilometraža
Pojma nimam. Od novega leta 2011 je ne spremljam in ne seštevam več in niti približno ne vem...morda v povprečju 100/mesec, to bilo lahko okrog 1200/leto...ugibam...

Česa nisem?
Tega pa ne razmišljam in ne pišem. Se ne obremenjujem.

Novo leto 2012

2012-01-03T06:28:00.000+01:00

Čudovit teden v Sp. Danjah
Brez besed...in
Srečno 2012!

Odmik od teka

2011-12-22T19:04:00.001+01:00

Nimam več kaj pisati. Opustil sem šport. Zaenkrat ne tečem več.
Znašel sem se v začaranem krogu.
Ni motivacije, ni volje...sedaj tudi takrat, ko bi imel čas, ne grem več.
Grozljiv občutek, da nimam vpliva na svoje življenje, da drugi manipulirajo z mano. Moj trenutni pogled na svet...sivina...
Res je, da se trenutno ukvarjam z več projekti, ki mi vzamejo kar nekaj časa, a nimajo nobene veze s športom. Hočem jih speljati maksimalno dobro!
In grozljivost teh kratkih, mrzlih dni. Od doma v temi, domov v temi, utrujen, vsega sit...
Danes sem računal, da bi odtekel nekaj krogov v Tacnu. Za Tiana. Ni šlo.

Pa bo že kako. Za dežjem vedno posije sonce!

Still alive

2011-12-11T21:24:00.001+01:00

Dva tedna brez teka! Od Crikvenice stalno v pogonu, a pretekel niti metra. Tole se mora nehat. Še par projektov, potem pa spet več časa zase!
In včeraj sem šel na Hujsko. 250 višinskih gor/dol, vsega kakih 6 zelo prijetnih km v naravi, brez bezljanja... Srečanje in debata z znanci, meditiranje vrh smučišča Rudno , mobiklepet z Urošem...neprecenljiva ura in pol...odklop...
Danes pa od cerkve sv. Jedrti nad Lajšami na Mohorja in nazaj. Na Mohorju sem srečal enega od kranjskih legend Tekaškega foruma...Počasen tek, hoja...uživanje...in niti dežne kaplje, ki so me lovile v zadnjem delu me niso spravile v pogon, da bi pospešil...je bilo tako prehitro konec.

Bosi tek in jaz

2011-12-03T20:06:00.002+01:00

Prebral knjigo ! Ne le enkrat! V njej je veliko govora o bosem teku. Citate o prednostih bosega teka oz. uničujočem delovanju modernih (pretirano) blaženih copat na naše telo sem že objavil v tem spletnem dnevniku. Štirikrat!

Teorija! Kaj pa praksa?
Pa res, kaj sem jaz naredil v to smer?
Sem pomirjen. Čeprav fotke kažejo, da pri teku pristajam na peto, se nad običajnimi tekaškimi poškodbami zaenkrat ne morem pritoževati (knock on wood).
Kako?

Mislim, da imam srečo!
Kilometraže niso tako hudo pretirane, da bi lahko prišlo do poškodb, vendar: ko se odločim preteči razdaljo, ki niti približno ni v sorazmerju s treningi (zadnji primer je Crikvenica ), mi kljub težavam na progi ne pusti hujših posledic, ne v obliki musklfibra, niti poškodb.
Mi pri tem pomaga bosonogost? Morda! In koliko sem v resnici bosonog? Pravzaprav ne tako malo. Že od malega. V Dražgošah sem bil pri spravilu sena, v tistih klancih, vedno bos. Še sedaj sem. Poleti sem itaq veliko bos. Doma v stanovanju sem redkokdaj v copatih. Bos tudi v tem trenutku. Bosi izteki po tekmi na travnatem fuzbal placu (Vipava npr.)..."Hudo" blaženih copat nisem nikoli uporabljal. Zadnja leta se v glavnem odločam za lahke dirkalnike s tankimi podplati in brez blaženja. Potem, ko so iztrošene stare superge romale na smetišče, so mi ostali samo še trije modeli: Brooksove Racerke (stare, trojka), saucony kinvara in nike lunarfly.

Dolgo sem mislil le na to, da je problem v podlagi. Bosi (ali v minimalistični obutvi s tankimi podplati) čutimo vsak kamenček. Po prebiranju zgoraj omenjene knjige sem spoznal, da je problem veliko globlji: s pretiranim blaženjem "zaspi" naš stopalni lok...Poleg tega se s pretiranim blaženjem "podre" naš naravni način gibanja. Nekaj popravljamo (čeprav popravkov sploh ne rabi), a si škodo delamo drugje (kolena, križ itd.).

Lahko bi še...pa ne bom! Postane dolgovezno in kdo bi to bral...
Drugič spet!

Priporočeno branje!

1.adria advent maraton- Crikvenica, 27.11.2011

2011-11-28T19:49:00.000+01:00

Odločitev za nastop na 1. AAM v Crikvenici je padla kmalu po objavi razpisa na TF. To bi bil moj prvi maraton po enem letu in pol (trije srčki 2010). Po odstopu lani na LM ter treh uspešnih polovičkah v zadnjih mesecih je čas, da tudi letos obrnem enega celega. Gremo na morje!

Turizem
Z Romano sva se odločila podaljšati vikend: v Crikvenico sva prispela v soboto, v nedeljo je bila tekma, vzela pa sva si še prost ponedeljek- za razvajanje na toplem obmorskem soncu. Pravilna odločitev! Udeleženci vedo, kako idealno in toplo vreme smo imeli in prav lahko bi potegnila za cel teden.

Maraton
Organizatorji so se zelo potrudili! Prireditev je zaznamovala prijetna družba, prijetno vzdušje in množična ter zelo uspešna udeležba slovenskih tekačev. ČESTITKE VSEM!

Lekcije

Brez treninga ne more biti rezultata. S petimi teki in manj kot 50 pretečenimi kilometri v novembru veliko pač ne morem pričakovati.
Potrditev moje teze: prehiter začetek lahko v prvem delu prinese nekaj rezerve, ki pa nikakor ne more biti tako velika, kot so izgube v nadaljevanju, potem, ko se skuriš. Če bi rad tekel za končni čas okrog 3 ure, to pomeni 4:15- 4:20 na kilometer enakomerno celo progo (nihanja glede na konfiguracijo proge). Svoje najboljše čase sem odtekel, kadar sem v prvem delu tekel sproščeno, brez hudega naprezanja- drugi del je bil itaq dovolj težak. Če sem se "matral" že v prvem delu, se je to vedno končalo zelo slabo.

Kako se je izteklo?
Kot se da razbrati že iz "lekcij", je bil prvi del absolutno prehiter. Pri tem je najbolj noro, da sem to točno vedel, a nisem upočasnil ampak enostavno tekel, dokler bo pač šlo in to, glede na 1. lekcijo, ni bilo prav dolgo. Po tempu za polovičko na ne ravno lahki progi sem še pred polovico proge zabredel v težave. Soočil sem se z realnostjo, pozabil na rezultat in se osredotočil le na en cilj: priti v cilj! Po lanskem ljubljanskem odstopu si res nisem želel še enega. Odstop bi bil preveč v nasprotju s tekaško majico "Never give up", ki sem jo imel na sebi.
Torej: priti v cilj, četudi hodim! In sem hodil. Veliko hodil. Sprva v klance. Potem sem si sredi ravnine zaželel klanec, da mi ne bi bilo več treba teči. Nato sem hodil tudi po ravnini. In nazadnje sem hodil celo v spustih (MiroR to dobro ve: nekaj časa v zadnjih štirih km sva tekla skupaj, potem pa sem ga na klancu navzdol "spodil" naprej).

3:21:41 je moj zdaleč najslabši maratonski rezultat, vendar: ali bi lahko pričakoval boljšega?
Vesel sem, da se nisem predal!

Rojeni tekači- še petič

2011-11-22T18:35:00.001+01:00

Zaenkrat še vedno osredotočen predvsem na uporabo blaženih copat in bosi tek. V "peti vaji" nanizam nekaj mnenj izkušenih trenerjev, povzetih iz knjige:

*Aprila 2001 sta dva Nikova predstavnika spremljala trening atletov...Del njune naloge je bil tudi zbiranje povratnih informacij pri sponzoriranih tekačih...a v tistem trenutku je bilo to precej težko, saj so imeli tekači na nogah najraje ...nič.
Trener Vin Lananna (eden od avtoritet ameriške atletike) jima je razložil: "Tega ne morem dokazati, a verjamem, da moji tekači zaradi bosonogega treninga tečejo hitreje in utrpijo manj poškodb." Ljudje iz Nika so bili precej nejevoljni, ko jim je povedal, da so njihovi najboljši čevlji slabši kot nič.
"Svoja stopala smo z zagotavljanjem vedno večje podpore ščitili pred njihovo naravno držo. Vem, da za proizvajalce tekaške opreme ni najboljše, če ekipa, ki jo sponzorira, ne uporablja njihovih izdelkov, a ljudje so tisoče let živeli brez čevljev. Mislim, da skušate čevlje ves čas izboljševati in greste v tem predaleč. Popravljate stvari, ki popravila ne potrebujejo. Če stopala okrepite z bosonogim tekom, se po mojem mnenju zmanjša tveganje za težave z ahilovo tetivo, koleni in plantarno fascio." je vztrajal Lananna in poskrbel, da so njegovi tekači del treninga opravili bosi na travnatem delu stadiona.

*"Delal sem z več kot stotimi najboljšimi kenijskimi tekači in vsem je skupna čudovita prožnost v stopalih," pravi dr. Hartmann, irski fizioterapevt. "To je posledica dejstva, da do osemnajstega leta nihče ne teče v čevljih." Dr. Hartmann še vedno verjame, da je najboljši nasvet za preprečevanje poškodb prišel iz ust trenerja, ki je priporočal "bosonogi tek po rosni travi trikrat na teden".

*Arthur Lydiard je vedel, da je vse to govorjenje o pronaciji le marketinško blebetanje. " Če bi povprečnemu posamezniku ali posameznici naročili, naj si sezuje čevlje in steče po hodniku, bi v veliki večini primerov ugotovili, da pri gibanju ni ne duha ne sluha o kakšni pronaciji ali supinaciji.".... "To stransko upogibanje v gležnjih se začne šele takrat, ko si ljudje nadenejo tekaške copate, saj zgradba večine med njimi nemudoma spremeni naravno gibanje stopala."
" Mi tečemo v platnenih copatih," je nadaljeval Lydiard. " Nikoli nismo imeli težav s plantarno fascio, nismo pronirali ali supinirali, mogoče nam je grobo platno na maratonih posnelo nekaj kože, a v glavnem nismo imeli nobenih težav s stopali. Če za najnovejše, visokotehnološke copate odštejete nekaj sto dolarjev, se s tem poškodbam še ne boste izognili, ampak si katero med njimi v taki ali drugačni obliki celi povzročili."

Vsaka velika stvar se začne kot gibanje, postane posel in se spremeni v goljufijo.

Rojeni za tek- četrtič...

2011-11-21T21:21:00.000+01:00

...ponovno o dragih tekaških copatih

"tekaški čevlji so verjetno najbolj uničujoča stvar, ki je kdajkoli vplivala na človeško stopalo."

"Veliko poškodb stopal in kolen, ki nas trenutno tarejo, je nastalo zaradi tega, ker ljudje tečemo v obuvalih, ki nam ošibijo stopala, nas silijo v pretirano pronacijo in povzročajo težave s koleni. Do leta 1972, ko je Nike izumil moderni športni copat, so ljudje tekli v čevljih z zelo tankimi podplati, imeli močna stopala in veliko manj pogoste težave s koleni." (dr. Daniel Lieberman, profesor biološke antropologije s harvardske univerze).

"uporabniki dragih tekaških copat, ki naj bi jih odlikovali dodatni varovalni elementi (tj. boljše blaženje, uravnavanje pronacije), so poškodbam podvrženi veliko pogosteje kot tekači, ki nosijo cenejše copate...za dvojno ceno dobite dvojno mero bolečine..."

Rojeni za tek- tretjič

2011-11-16T21:25:00.000+01:00

Teči ne prenehaš, ko postaneš star...star postaneš zato, ker prenehaš teči. (Dipsea Demon)

"Leta 2004 smo spremljali rezultate newyorškega maratona in končne čase primerjali s starostjo. Ugotovili smo, da tekači, ki začnejo nastopati pri devetnajstih, postanejo vedno hitrejši, dokler pri sedemindvajsetih ne dosežejo vrhunca. Po sedemindvajsetem letu začnejo nazadovati. In tu je vprašanje- pri kateri starosti zopet tečeš z enako hitrostjo kot pri devetnajstih?"
No, pa poglejmo. Poiskal sem prazno stran v beležki in začel premlevati številke. Do svojega najhitrejšega teka pri sedemindvajsetih prideš v osmih letih. Če postajaš počasnejši enako hitro, kot si pridobival na hitrosti, potem tekmovalne čase izpred osmih let dosežeš pri šestintridesetih; osem let navzgor, osem let navzdol. A vedel sem, da je vprašanje zvijačno in bil sem prepričan, da ne nazadujemo tako hitro kot napredujemo.
"Potem, ko dosežemo neko hitrost, jo verjetno obdržimo nekoliko dlje," sem se odločil.(...)sem svojo oceno povišal na štirideset let.
"Štiride..."sem začel, dokler nisem zagledal nasmeška, ki se je izrisal na Bramblovem obrazu. "Petinštirideset," sem se hitro popravil. "Mislim, da je petinštirideset."
"Narobe."
"Petdeset?"
"Ne bo držalo."
"Saj ne more biti petipetdeset."
"Ja, prav imaš," je rekel dr. Bramble. "Ne more biti. Je štiriinšestdeset.."
" Se šališ? To je..." sem na hitro izračunal. " To je razlika petinštirideset let. Praviš, da najstniki ne morejo premagati trikrat starejših gospodov?"
" Kaj ni osupljivo? Ali poznaš še kakšno športno panogo, kjer lahko štiriinšestdesetletniki tekmujejo z devetnajstletniki?"
In to drži za oba spola, pri ženskah so rezultati enaki, kot pri moških.

Ljudje smo zares nenavadna bitja; ne le, da smo zelo dobri vzdržljivostni tekači, zelo dobri smo presenetljivo dolgo. Smo stroj, ki je ustvarjen za tek...

Teči ne prenehaš, ko postaneš star, star postaneš zato, ker prenehaš teči!

Slabo kaže letos za PST

2011-11-09T20:16:00.000+01:00

Lani sem jo pretekel 3X. Zajc letos do sedaj 51X (če podatek še drži). Jaz letos še nikoli. Sem računal, da bi sedaj pred crikveniškim maratonom naredil en daljši trening, svojo prvo letošnjo Pot spominov in tovarištva. Pa po vsej verjetnosti ne bo šlo. Še do novega leta ne...
Dan je kratek. Če bi hotel preteči tistih cca 33 km, bi moral štartat ob 15 uri. Moral bi dve uri prej iz službe, da bi pravočasno štartal v LJ. Torej skozi teden nič. Konec tedna, če je le vreme, se umakneva v Danje, tudi tam imam (veliko lepše) terene, kdo bi v Ljubljano hodil. Torej spet nič.

Crikveniški maraton bo že nekako...tudi brez PST...

Rojeni za tek- citati-2.

2011-11-08T22:06:00.000+01:00

* Vsako leto se poškoduje od 65 do 80 % vseh tekačev...Ni pomembno, kdo si niti koliko pretečeš, možnosti, da se poškoduješ, ostajajo enake.
Mogoče si lahko možnosti izboljšaš, če se raztezaš...? Ne bo držalo. V študiji, opravljeni na nizozemskih atletih in objavljeni leta 1993, so prvo skupino športnikov naučili ogrevanja in raztezanja, medtem, ko druga ni bila deležna nobenega izobraževanja o tehnikah "preprečevanja poškodb". Odstotek poškodovanih v obeh skupinah? Povsem enak!. Še slabše so se raztezne vaje odrezale v nadaljevalni študiji, ki so jo zatem izvedli na univerzi na Havajih.; ugotovili so, da imajo tekači, ki delajo raztezne vaje, 33% večjo možnost za poškodbe.
* (O športni obutvi) "Tehnološke izboljšave v zadnjih tridesetih letih so osupljive. Na področju kontrole gibanja in blaženja smo priča velikanskemu številu novosti".

Toda:
V resnici ni nobenega dokaza za to, da tekaški copati kakorkoli pripomorejo k preprečevanju poškodb. ...da ni nobene z dokazi podprte raziskave- niti ene-, ki bi dokazovala, da smo zaradi tekaških copat manj dovzetni za poškodbe.
"Oslabelo mišičje stopala je največji vzrok za poškodbe, a v zadnjih 25 letih smo stopala močno podtrenirali."
"Ko enkrat onemogočite naravno gibanje dela telesa (stopala v blaženi obutvi!), povzročite škodo tudi vsem drugim. Naredili smo študije, ki so pokazale, da imajo resne biomehanične težave le dva do trije % prebivalstva. Kdo potem uporablja vse te ortopedske pripomočke? Vsakič, ko nekomu predpišemo uporabo korekcijske naprave (torej tudi blaženo obutev za pronatorje in supinatorje...), z zdravljenjem neobstoječih težav ustvarjamo nove". (dr. Gerard Hartmann, irski fizioterapevt, ki velja za guruja najboljših dolgoprogašev na svetu).
Zadnje raziskave so pokazale, da stabilni športni copati ne pripomorejo k lajšanju plantarnega fasciitisa, temveč lahko celo poslabšajo njegove simptome.
...

Citati-1.

2011-11-06T13:13:00.000+01:00

Iz slovenskega prevoda knjige "Rojeni za tek":

* Malodane vsi tekači počasne teke izvajajo prehitro, hitre pa prepočasi. S tem svoja telesa urijo le v tem, kako izrabljati sladkor, kar je zadnja stvar, ki bi si jo tekač na dolge proge želel. Z zalogami telesne maščobe bi lahko tekli do Kalifornije, zato s treningom izrabljanja maščobe namesto sladkorja omogočimo varčevanje z omejenimi zalogami v sladkornih rezervoarjih. Način, s katerim vključimo maščobno talilno peč, je zadrževanje pod aerobnim pragom- točko težkega dihanja- na dolgih vzdržljivostnih tekih.

* Tarahumare niso odlični tekači, so odlični atleti, in to sta dve povsem različni stvari. Tekači so delavci za tekočim trakom: dobri postanejo le v eni stvari- v premočrtnem gibanju pri stalni hitrosti- ki jo ponavljajo toliko časa, dokler jim pretirana vadba ne skuri strojne opreme. Atleti so Tarzani. Tarzan plava, se ruva, skače in ziba na ovijalkah. Je močan in eksploziven.
Telo moraš šokirati, da postane bolj odporno. Če neprestano slediš običajni dnevni rutini, se mišično- skeletni sistem kmalu prilagodi in vklopi avtopilota. A če ga neprestano postavljaš pred nove izzive- preskočiš potok, se splaziš pod podrtim drevesom, hitro stečeš, dokler ti ne razganja pljuč-, v trenutku sprožiš električni naboj v množici živcev in pomožnih mišic.

* Poezija, glasba, gozdovi, oceani, samota- to je bilo tisto, kar je razvilo velikansko duhovno moč. Spoznal sem, da si moraš pred tekmovanjem v enaki meri ali še bolj kot telesno pripravljenost nabrati duhovno moč. (Herb Elliot, olimpijski prvak in svetovni rekorder na eno miljo, ki je treniral bos, pisal poezijo in se upokojil brez poraza)

Prva doza, morda sledi še kakšna, a kdaj in koliko, ne morem vedeti...mnenja oz. komentarji seveda dobrodošli...vencelj

Še ena polovička (LM 2011)

2011-10-24T21:53:00.002+02:00

Ponedeljek, 24. vinotoka 2011
Čudo neko- včasih materijala za pisat kolkr češ, drugič bi pa po eni tekmi (LM) lahko pisal cele glorije, pa nobene ideje, kaj napisat. Ampak brez poročila ne gre. Torej zelo na kratko:

Tretja 21-ka v zadnjem dobrem mesecu in pol (brez posebnega vzhičenja, ker je ravno ljubljanska). Še ena tekma pač.
Sprememba je zgolj ta, da mi je letos jasno, da bi z mojo kilometražo za dva kroga plačeval prevelik davek in sem se po štirih letih (realno) odločil za polovičko. Če sem še malo bolj iskren: nisem se odločal med 42 in 21, odločal sem se med iti ali ne iti. Takole!

Tečemo
Na štartu bolj spredaj kot prejšna leta za 42. Namenoma. Na 42 ne smem dovoliti, da me potegne prehiter začetni tempo (lanska napaka). Na 42 je bila razlika med bruto in neto 20-30s, včeraj na 21 le 5s. 21-ka je bistveno hitrejša, brez taktiziranja, a še vedno "po pameti".
In je šlo, s pomočjo navijačev (ti so pomemben del zgodbe, zaradi katerega se sploh še splača priti v LJ na maraton!)...HVALA!
A sem bil zelo vesel, da sem po prvem krogu lahko zavil v cilj...še eden bi mi bil sedaj čisto odveč.

Žanjem, kar sem sejal
Po pripravah, kakršne so že bile, sem bil mnenja, da še tretjo lahko obrnem v tempu 4 min/km (1:24:24) oz. v času ure in 24 min. Potem je šlo (v povprečju) za 6s/km hitreje in s končnim časom 1:22:15 sem zelo zadovoljen, prav tako pa s 5. mestom v kategoriji.
Med časi na vseh treh (BAVI, Nemčija, LM) so majhne razlike, a je bila Ljubljana najhitrejša...

History
Na strani LM se da poiskati podatke o prejšnih nastopih na LM . Samo vneseš ime in priimek...(jaz sem se prijavljal včasih kot Vencelj, prej pa krstno- Venceslav).

Rezultati 2011 (zaenkrat še neuradni)

Kaj sledi?
Prijavljen sem za maraton v Crikvenici. Za celega, dva kroga. A bo treba še prej spet kako dolžino naredit.

Regeneracijski danes
Dopoldne služba, popoldne pa spet klanci, grape, brezpotja: za dušo in srce! 2 uri in pol.

LM 6606

2011-10-21T22:00:00.001+02:00

Danes sem šel na Kongresni trg protestirat proti...ups...napaka...sem šel dvignit štartno številko za nedeljsko tekmo. Številka 6606, team NGU, majice letos črno- zelene- kontra kombinacija lanske + drugačen material na straneh (mislim, da so dobre majice), srečal nekaj znanih (sukar Marjan, Andreja in AVI...)...
Prej sem malo računal, da bi po zadnji septemberski 21-ki v Nemčiji dodal še nekaj specifičnih treningov na cesti in na stezi za hitrost, pa iz tega ni bilo nič: dan je krajši, veliko je bilo dela v službi ali pa doma (pravzaprav v Danjah), kadar je bil čas, je bilo pa srce tisto, ki me je vodilo v naravo, na poti in steze, pa tudi brezpotja. Med drugim sem zaključil svoj letošnji projekt. Bolj za veselje in užitek...in v nedeljo bom požel, kar sem sejal. Bomo videli...in se bomo videli!

Konec tedna

2011-10-16T21:13:00.000+02:00

Tolk mi paše za konc tedna umaknit se v Danje, da sem v soboto izpustil nastop na 5000 m na stadionu v Kranju, za katerega sem bil že prijavljen.
Saj ne vem še, kakšno bo vreme naslednji vikend, a mi je Ljubljanski maraton kar malo odveč. Motnja...
Se vidimo...

Razmišljam naglas

2011-10-10T22:38:00.001+02:00

Tek
Julij je bil neverjeten, tekel sem 33x; avgust je bil z 25-imi teki krepko nadpovprečen; september se je z 12- imi teki (od tega 3 tekme- 1500 m in polmaraton v Domžalah na Bavi ter polmaraton v Nemčiji- Tegernsee) pričakovano vrnil na povprečje.
Letos sem do sedaj odtekel 10 tekem, od tega nobene "klasično rekreativne"...Gorenjski pokal se je zaključil v soboto v Šenčurju, a letos nisem bil niti na eni tekmi...OK...nehajmo s tem, bilance bomo delali okrog novega leta...
Naslednjo nedeljo, 23.oktobra me čaka še tretja polovička, ljubljanska...
Hm, a maratona pa letos nobenega???
Oja, vsaj eden pa mora biti. Dolga prekinitev spet pomeni nov začetek, skoraj kot da bi bil prvi. In kot naročen se je pojavil tale...

Priprave
Obivankenobi je v eni temi na TF pisal: "časi, ko sem hodil na teke brez priprave, so že zdavnaj mimo...ker je cena previsoka...".
Moje priprave potekajo brez plana treninga, niti pomotoma niso podrejene bližajoči se tekmi ampak so bolj stvar trenutnega navdiha: prejšni teden sva bila v Danjah in logična je bila odločitev za jesensko izvedbo Obhodnice Ratitovec , prosto popoldne enega zadnjih "poletnih dni" pa sem izkoristil za zadnjih 5/48 točk v štirih zaporednih letnih časih!
Sobota, 8.10.: 2 uri 20 min klancev, grap, vzponov in spustov po brezpotjih;
Nedelja9.10.: 1 uro 40 min dopoldne + 1 uro popoldne, sami klanci, malokje možnost za "normalen tek";
Danes (ponedeljek10.10.): 2 uri 30 min: samo še stopnjevanje prejšnih dveh dni: dlje, več višincev, bolj intenzivno. Hudi vzponi, spusti kot "sneta sekira"...in užival sem. Najraje bi šel še enkrat gor, če me ne bi ujela noč...samo zato, da bi se lahko še enkrat spustil. Brez zavor...
In to so specifične priprave na ljubljansko 21-ko ter crikveniško 42-ko...
Kar bo, pa bo. Predvsem Crikvenica bo bolj v znamenju (prav tako vzeto iz zgoraj omenjene Borisove teme) neobremenjevanja s časom, pač pa v dokazovanju, da še zmorem. Itak, da zmorem, a prvo me je že nakajkrat pokopalo in lahko bi se že naučil...

Obhodnica Ratitovec v 4-ih zaporednih letnih časih

2011-10-05T21:46:00.001+02:00

Saj ni kaj: sobota in nedelja prvi, "ratitovški" del obhodnice , potem sem samo čakal, kdaj bo čas in (še) primerno vreme za akcijo...današnji dan se je pokazal za idealen in take priložnosti ne kaže zamuditi!
Malo prej iz službe, gasa na Soriško planino, parking...tek po makadamski cesti na Baško sedlo, levo proti Soriški planini, dodaten vzpon na Šavnik, nazaj na stezo, Možic- Slatnik- Lajnar- Dravh...5 vrhov, 5 žigov v krožni varianti...Slabi dve uri čiste uživancije!
Obhodnica Ratitovec v štirih zaporednih letnih časih je zaključena. Še dnevnik pošljem, da ga mi požegnajo in stvar je pri koncu. Začel sem 1. januarja.
Sem pa danes že spraševal na Soriški planini, če imajo slučajno dnevnike na zalogi. Običajno imajo, a sedaj jih je ravno zmanjkalo. Zadnjič sem jih nabavil na turističnem društvu, vzel sem vse, kar so imeli: 5 kosov...a nimam nobenega več.
Če bi se komu zahotelo: Obhodnico se lahko opravi v enem kosu, lahko se jo podaljša, lahko v dveh delih ( nočitev!)...uradno je dolga 25 km, a v vsakem primeru se moraš vrniti na neko izhodišče in to ti zadevo lahko podaljša na dvakratnik...odvisno od variante...call me!
Današnjih 15 fotk

Mejte se skrajno lepo, LP, vencelj

Teža in šport

2011-10-03T20:34:00.002+02:00

Nekateri imajo preveliko težo in bi radi hujšali, spet drugi mislijo, da so prelahki in bi radi na teži pridobili. Veliko je govora o idealni teži, meni pa se zastavlja vprašanje, kaj to sploh je,idealna teža. Ali imajo idealno težo tisti "zobotrebci", vrhunski tekmovalci na dolge proge ali npr. smučarski skakalci? Je idealna teža tista, ki jo imajo igralci v kolektivnih "borilnih" športih, kot so rokomet, košarka ali hokej? Tam igralec mora imeti maso, sicer ga odpihne...Ali je morda idealna teža tista, ki jo matematično s formulo izračunavajo "strokovnjaki"?
So idealne manekenke, ki štejejo za ideal lepote, v resnici pa spredaj nič, zadaj nič in daleč od lepega...?
Kaže na to, da je idealna teža individualna zadeva, najbolj odvisna od športa, s katerim se nekdo ukvarja. Pa tudi to velja le za vrhunske športnike, ki jim je ukvarjanje s športom edino v življenju.
OK., tudi rekreativni tekač lažje preteče neko razdaljo, če ne nosi s sabo odvečne teže, a so še drugi dejavniki...

Moj primer
Najprej malce v zgodovino: moja običajna teža okrog 76 kg se je v času služenja vojaščine spustila na 72 kg pri višini 184 cm. Nato se je počasi začela vračati in je obtičala na okrog 78 kg. Tako je bilo leta, sprememb ni bilo niti potem, ko sem pričel z rekreativnim tekom (pri dobrih 30 letih). Ko sem se potem pri 37 letih zaposlil pri sedanjem delodajalcu, sem pričel s terenskim delom. Pravi brezplačni fitnes: kvihtanje, stopnice z obremenitvijo...teža je šla (menda na račun mišične mase) na 82 kg in to je stalnica že 10 let. Spremembe ni niti po daljših (ultra) tekih, običajno je nekaj dni po tekmi celo za kg ali dva višja.Sem pa včasih po kakem "podvigu" že izgubil več kg na račun tekočine, a to hitro pridobim nazaj. Kolikšen je moj % maščobe ne vem, ker ga nikoli ne kontroliram. Ne znam pa si predstavljati, kako bi svoje delo opravljal z idealno maratonsko težo okrog 70 kg (raje malo pod)...
Tista teža, ko včasih za koga rečemo, da bi ga lažje nosili kot poslušali, je pa že drugo področje...hm, upam, da nisem kdaj med tistimi...

(Gorsko) tekaški vikend

2011-10-02T21:33:00.000+02:00

Umik...
tokrat že v petek popoldne. Spodnje Danje. Dopoldne so strokovnjaki zaključili projekt ogrevanja "najinega štuka" (postavitev kamina na svoje mesto...) in firbec naju je vlekel gor, da nisva hotela več zamuditi časa do sobote zjutraj.
Sobotno dopoldne je zaznamoval v manjših krajih redek in zato za prebivalce toliko bolj zanimiv dogodek: šranga. (Spomini: jutri bo minilo 24 let, kar so jo postavili meni.)
Za popoldne pa je padla odločitev: z avtom do Torke, nato Romana (s Taro) počasi na Ratitovec, jaz pa s tempom naprej, "pobrat" najbližje žige Obhodnice Ratitovec . Gorsko- tekaško sem obdelal Kosmati vrh ter planini Klom in Pečana.
Čudovito vreme se je nadaljevalo tudi v nedeljo. Za pot s Soriške planine čez Kačji rob, Kremant in Altemaver (žigi obhodnice) do koče na Ratitovcu sem rabil eno uro (markirana 3 ure) in za povratek 50 minut.
Lep trening, a ponovno se je potrdilo, da sem le tekač...hribi mi ne gredo od nog. Lahkotno čez skale in korenine, po planinskih poteh, ki so dovolj ravne za tek. Klanci pa eno samo matranje: hoja, grizenje kolen, v glavi pa vprašanja v stilu: kaj mi je tega treba. Na srečo pretehta čudovito okolje in krasno vreme.
Ja, še en del me čaka: hribi okrog Soriške planine. Če bo še vreme držalo in bi imel kako prosto popoldne, bi lahko obhodnico zaključil v kratkem...

Specializacija na 21 098

2011-09-20T22:17:00.001+02:00

Mali maraton. 21 098 m. Zadnja leta sem na tej razdalji tekel zelo redko, lani enkrat, leto prej sploh ne...Sedaj sem se na polovičko skoraj specializiral. V nedeljo (18. 9. 2011) uspešen nastop na Tegernseelauf-u , štirinajst dni prej domžalski polmaraton na BAVI . Oba v tempu pod 4 min/km.
In sedaj sem se prijavil na 16. ljubljanski maraton . Dolgo sem se odločal, po obeh septemberskih polovičkah sem se odločil, da grem na LM, a le en krog. Letos sem več delal na hitrosti in je ta razdalja bolj primerna (resnici na ljubo bi bila glede na mojo kilometražo tudi zadnja tri leta bolj primerna kot pa maraton)...

Tegernseelauf 2011- tekaški izlet

2011-09-19T20:17:00.005+02:00

Tekaški izlet AD Železniki, 17.9 in 18.9. 2011

Letos smo si za svoj "zaključni" izlet izbrali Tegernseelauf (D), tek okrog jezera, na katerem smo imeli možnost izbire med 10 km progo in celotnim, 21,1 km dolgim krogom.

1.dan smo se zapeljali do Chiemsee-ja in si ogledali grad bavarskega kralja Ludvika 2. na otoku Herreninsel Veličastno...sicer pa brez komentarja...No ja, vodenje v slovenskem jeziku pa moram omeniti.

Naš naslednji cilj je bilo jezero Tegernsee, kratek ogled proge in okolja ter prevzem štartnih številk v bližini glavnega prizorišča v mestu Gmund, kjer sta bila štart in cilj teka.
Nastanitev v 8 km oddaljenem Hausham-u, iztek, večerja, ponočevanje...se hecam: dan je bil naporen, naslednji nič manj, prav kmalu smo se spravili spat.

2. dan smo se kmalu po zajtrku odpeljali v Gmund. Po vroči sončni soboti je zvečer začelo deževati, zjutraj se je nekaj očitno pokvarilo in je vodno hlajenje delovalo izmenično, nekaj časa ja, pa spet ne...tam nekje med enajsto in 11.30, približno na polovici halbmarathona pa so remontarji zadevo učinkovito popravili in potem ni več nehalo nalivati.

Čipi so bili nalepljeni na številkah, zato so bile te trde in težke, sprva me je kar malo motilo, a kasneje sem imel dovolj opraviti s samim tekom in je šlo v pozabo. Drug problem so stojala, ki jih postavijo na štartni črti namesto preproge, da zaznavajo čipe. Ta stojala (vidijo se na temle filmčku z lanskega leta) še bolj zavirajo nemoten štart in so lahko razlike neto/bruto še večje...v rezultatih so na srečo neto časi. Pri meni je bilo razlike pol minute.

Tek
Od celotne "odprave" nas je teklo šest: dve tekačici in trije tekači na 10 km, jaz pa na 21,1 km.
Slovenci smo lahko tudi v Nemčiji konkurenčni, med 747 tekači na krajši, 10 km progi je bil Brane absolutno 12., v kategoriji je zasedel 2. mesto; Iztok 29./ 5.; Srečko 37./7.; Irena absolutno 70., med ženskami 8. in v kategoriji na 3. mestu, izkazala pa se je tudi Marina, na svojem prvem "resnem" nastopu je z rezultatom 53:50 zasedla 255. mesto med vsemi, 67. med ženskami in 18. v kategoriji. Bravo in čestitke vsem!
Na mali maraton se je podalo 2305 tekačev (po rezultatih), na progi z nekaj problematičnih vzponov v zadnjem delu proge, ne strmih, a dolgih, sem bil potem zelo vesel rezultata 1:23:41, kar je bilo dovolj za 20. mesto absolutno in 8. mesto v kategoriji.
Rezultati in nekaj mojih fotk prvega in drugega dne...še najmanj je tekaških. Tekaške so pa na ogled tule. (vneseš štartno številko, naše so bile od 1279-1284).
In če kdo še ne ve: zeleno so linki...

Odmik od ultre

2011-09-11T22:55:00.001+02:00

Okoliščine:

Pisal sem že o drugačnem pogledu na knjigo Deana Karnazesa Ultramaratonec. Sprememba mi je dala kar nekaj pozitivnega: motivacijo za več treninga (pogostost teka), malce borbenega duha...o čemer sem na blogu pisal že julija... Stranski produkt tega pa je bil tudi ta, da sem dobil potrditev, da ultramaratonec ne more biti vsak. Jaz nisem! Nisem pripravljen plačevati "ogromen fizični in čustveni davek", nisem pripravljen "vsakodnevno vstajati pred zoro in nabirati kilometre" in " v srcu mi ne gori močan ogenj, torej nima smisla poskušati!". (v navednicah so prilagojeni citati iz Ultramaratonca). Vse je vezano tudi na službo in vse ostale stvari, ki jih počnem oz. bi jih rad počel v življenju. Ni časa...predvsem služba ga vzame veliko, mi onemogoča planiranje prostega časa, pa še fizično naporna je.
Ultramaraton Celje- Logarska se je umaknil balkanskim atletskim veteranskim igram v Domžalah. Pa mi ni bilo težko. Logarska lahko počaka. Povečanje števila treningov, krajšanje razdalj in povečanje intenzivnosti so mi zlahka dvignili hitrost na nivo, s katerim sem bil po Domžalskih nastopih zadovoljen. Sedaj sem prešel v obdobje, ko mi je hitrost pomembnejša od razdalje. Letos nisem ponovil "kroga okrog Selške doline". Prekinil dvoletno tradicijo. Pa kaj? Nisem naredil Velike Krpanove poti. Pa kaj? Nikoli še nisem pretekel 100 km v enem kosu. Pa kaj? Ni pomembno. Vse lahko počaka! Spomladi sem bil na Formaratonu (88 km), bil na dveh trekingih- ultra, bil junija na GM4o...in sedaj je spet čas za kaj drugega...

Moje ukvarjanje z ultra teki

Nekaj let nazaj sem podlegel modnim smernicam ukvarjanja z ultrateki. Ni mi žal, ponosen sem, da poznam večino slovenske ultra smetane; ponosen sem, da sem tudi sam pretekel nekaj solidnih kilometraž (a brez pretiravanja). Vsaka čast ultrašem, a vsak človek (tekač) ima svojo pot, ki jo je treba spoštovati!
Trenutno ne najdem odgovorov, zakaj bi moral preteči 100-ko? Zakaj bi moral opraviti 3x ponovitev GM4o? Zakaj bi ponoči "lutal" po koroških vršacih ali kjerkoli drugje na kakšnih 24- urnih preizkušnjah?
Trenutno sem v nekem čisto drugem "fazonu", temu se prilagajam, na ultra terenih se pa vidimo kasneje, ko mi bodo spet v veselje.

Načela omejujejo človeka!

Frekvenca/dolžina korakov pri teku- 2. test

2011-09-10T14:30:00.001+02:00

Po včerajšnem "malem testu" , štetju korakov na minuto, sem danes opravil še enega na stezi.
Sedaj sem dal več poudarka dolžini koraka.
Tekel sem kroge na 250- metrski stezi. Pri počasnejšem tempu sem v več ponovitvah to razdaljo premeril s povprečjem okrog 170 korakov. Potem sem tempo dvignil in en krog pretekel v času 43:33 s 144 koraki, kar pomeni dolžina koraka 1,73 m. Po krogu pavze sem tekel 2 kroga z malce počasnejšim tempom (47 s na krog), torej 500 m s časom 1:34. Korak se je po izračunu skrajšal za dobrih 7 cm, naredil sem jih 150 na krog (skupaj 300 korakov/500m). Podoben tempo sem imel zadnjič na 1500 m v Domžalah: 4:45 je tempo 3:10 na km, 1:34 x 2 = 3:08/km.
Za konec sem ponovil še včerajšno vajo: odštevalec na 1 minuto, potem pa štetje korakov/ minuto. V precej hitrem tempu (oval) je bilo število korakov enako včerajšnemu na cesti (pločnik)...

Frekvenca korakov- 1. test

2011-09-09T20:46:00.003+02:00

Par dni nazaj sem na Tekaškem forumu v odgovoru Scooby-u obljubil, da bom naslednjič pri teku štel korake. Zares...za hec...
Frekvenca korakov igra zelo pomembno vlogo pri hitrost teka, zato se mi je to področje zazdelo zanimivo za raziskovanje. Tukaj bom pisal samo o mojem današnjem malem testu in ugotovitvah, ki sem jih povzel potem. Možno je, da so popolnoma napačne...
Današnji korak je potekal takole: najprej sem pretekel cca 6 km dokaj hitro, sprva počasi, potem sem tempo stopnjeval, se na 3. km ustavil, naredil nekaj vaj (moral bi jih vedno takoj po ogrevanju, a si skoraj nikoli ne vzamem časa. NAPAKA!), nato pa po isti cesti (saj druge ni) nazaj domov. Nato sem odštevalnik nastavil na minuto, meni je ostalo samo še štetje korakov. V prvem poskusu (rahlo navzdol) sem imel alarm na 176 korakih.
Nadaljeval sem po pločniku, ravnina. Ker je šlo le za minutni tek, sem tekel hitro, temu primerna je bila frekvenca: 97x 2= 194 korakov. 3 poskuse zapored ni bilo dva koraka razlike.
Za hitrost teka je pomembno optimalno razmerje med dolžino in frekvenco koraka, a o tem ne bom modroval, na spletu je izpod peresa strokovnjakov zapisanega veliko ne to temo.
Meni je v oči bolj padla velika razlika med prvim poskusom z rahlim spustom in naslednjimi tremi ravninskimi. Spominjam se, da je nekoč nekdo na TF izrazil mnenje, da se pri razgibanih tekih vzponi in spusti kompenzirajo (počasneje gor in hitreje dol) in v tem primeru naj bi bil pričakovani končni čas na enako dolgi ravninski ali razgibani progi enak (govorim predvsem o cestnih tekih!). Logika je v tem, verjetnost pa vseeno majhna. V spustih (seveda spet odvisno od naklona) zaradi konfiguracije terena podaljšujemo korak, a zmanjšujemo frekvenco. Kakšna je možnost, da s tem podaljšanim korakom kompenziramo nižjo frekvenco???
Mislim, da bom v bodoče malo več delal na tem, to so šele prvi koraki...
Metode šprinterskega treninga (kako pridobiti maratonsko hitrost)

BAVI- 3. dan

2011-09-04T21:59:00.003+02:00

Nedelja, 4.9.2011
Ura je šest, vstati bo treba. Kot da bi šel v službo. Pa ni to. V Domžalah potekajo Balkanske atletske veteranske igre in danes je (po nastopu na 1500 m v petek) na sporedu moja druga disciplina, mali maraton.
Ko sem prispel na stadion, so tam potekali boji na 800 m, na prijavnici in v okolici stadiona pa so se že zbirali tekači za 21-ko. Slovenci razdeljeni na modre in oranžne: prvi tečejo za BAVI, drugi za "Domžale tečejo".
Ob 9. uri nas je s strelom pištole na progo poslal domžalski župan.

Mali maraton

Svojo zadnjo 21-ko sem tekel lani na teku dveh mostov: Trboje- Zbilje- Kranj- Trboje. Bilo je vroče, čas sem imel okrog 1:26. Za danes sem imel željo teči tempo 4 min /km, kar bi končno pomenilo 1:24:24, a so bile vmes dileme, kaj bo naredila vročina. Po tekih na TF 10-ki in petkovi 1500 sem vedel, da so mi julijski in avgustovski treningi vrnili nekaj hitrosti, drugo pa je hitrostna vzdržljivost in danes je bila na preizkušnji prav ta.
In potem se jaz, brihtna glava, spomnim držati tempo z Ladotom, ki je prejšni dan obrnil 10-ko za 36:22 (če sem si pravilno zapomnil), kar pomeni cca 50 s hitreje, kot sem jo jaz prejšno nedeljo. Lahko bi vedel, da je prehiter zame...na koncu je bil v cilju kot drugi v kategoriji približno 2 min pred mano, a smo dovolj garali, da sem tudi jaz s petim mestom in končnim rezultatom 1:22:34 zelo zadovoljen. Skoraj 2 min bolje od najbolj optimističnih pričakovanj. Še vedno jo lahko obrnem hitreje kot 4 min/km!

HB in krvni sladkor

Po izteku in tuširanju (oh, kako paše) sem na stadionu izkoristil še možnost merjenja hemoglobina in krvnega sladkorja. Problem nizkega hemoglobina se mi vleče že leta, tudi sedaj ni bilo nič drugače. 132 g/l ni kritično, a pri športnikih so zaželjene bistveno višje vrednosti. Na krvodajalski akciji bi me gladko zavrnili in to ne prvič.
Normalna vrednost krvnega sladkorja je 3,6 do 6,1 mmol/l, izmerili so mi 4,5...OK

2000 m Steeplechase

S tribune sem si ogledal teke na 2000 m z ovirami, suhimi in vodnimi. Naporna zadeva...zlasti, ko si enkrat star 60 ali 70 let. In sem jih spremljal s spoštovanjem.
V kakšnem stanju bom in kaj bom počel takrat??

Čestitke vsem atletom za nastope v Domžalah, predvsem dobitnikom medalj in tistim, ki vam je uspelo postaviti OR ali drug dosežek, ki vam pomeni nekaj posebnega!

BAVI- 1. dan

2011-09-02T20:11:00.003+02:00

Tole bi lahko rekel, da je napaka v naslovu. OK, res je bil danes prvi dan balkanskih atletskih iger za veterane v Domžalah. Nekdo bi pričakoval, da bo sledilo izčrpno poročilo o celotnem dogajanju današnjega dne, a veliko več kot o svojem nastopu na 1500 m s štartom ob 16. uri (+ rahlo zamudo) ne morem pisati.
Na stadionu sem se pojavil malo pred prvim štartom ob 14. uri in si potem, ko sem opravil proceduro okrog prijave in dviga številke, ogledal nastope starejših kategorij na 300 m z ovirami in 400 m z ovirami. Nato sem se šel preobleč in ogrevat, ko sem se vrnil na stadion, je bilo do štarta še cca pol ure. Imel sem priložnost videti še nastope starejših kategorij (M60, 55, 50) na 1500 m, nato smo prišli na vrsto že mi.
V kategoriji M 45 nas je teklo 12. Na tako tekmo s točno izmerjeno razdaljo, brez klancev, večinoma (meni) neznana konkurenca...ne grem nastopat zaradi uvrstitve, bolj je važen čas in primerjava z redkimi nastopi na tej razdalji v preteklosti.
a) Sindrom četrtih mest (t.i. taetov sindrom) se je danes nadaljeval. V cilju je bil prvi reprezentant BiH (mislim, da Mahmić), drugi Mori Jože (slo), tretji Komel Branimir (slo), jaz na nehvaležnem četrtem (prijetno presenečen!);
b) kar je bolj pomembno: končni čas sem imel 4:45:61, točno po željah in sikundo hitreje kot pred tremi leti na evropskem prvenstvu (EVACS 2008, LJ)! YES!!!
Pred, med in po tekmovanju sem srečal več znancev s tekaških tekmovanj, presenetili pa so me tipi, za katere sem vedel, da tečejo na 10 000 m...ker sem nekako mislil, da je ta disciplina na sporedu jutri, pa je bila že danes.
Jutri se bo dogajalo cel dan (med drugim tek na 5000 m), mene pa čaka le še mali maraton v nedeljo s štartom ob 9.uri.

Manj teka

2011-09-01T21:40:00.000+02:00

Če sem se še zadnjič hvalil s 33-imi julijskimi teki (in istočasno vedel, da to ne bo dolgo), je avgustovska bilanca že slabša. Tekel sem 24 x, kar pa je še vedno približno dvakratnik običajnega meseca.
Vzrokov za to je več:
1) Dan je že krajši! Čez dan delam, v temi pa na cesti nimam kaj početi;
2) Namenska pavza oz. počitek zaradi tekmovanj;
3) Dokler tečeš redno, vsakodnevno, je to del življenja, običajna rutina. Ko začneš "zabušavat", večkrat prevlada pomanjkanje volje, težje se je spravit v superge...;
4) Prizadevava si, da bi še pred zimo dokončala nekaj stvari doma (oz. v Danjah), to pa vzame še proste popoldneve, kolikor jih je;

Ja, to je življenje povprečnega rekreativca, ki mu je tek ena lepših stvari v življenju, a še zdaleč ne edina.

Ni bolšga zadetka...

2011-08-28T22:07:00.002+02:00

...kot TF 10-ka!
Lanski slogan, aktualen tudi letos. Edinstvena tekaška prireditev, ki tudi rekreativcem nudi redko možnost nastopanja na atletski stezi. 62 moških in 22 žensk, razdeljenih v štiri "jakostne skupine", to je statistika 4. izvedbe.

Majica Never give up
V Domžalah sem imel željo nastopiti v novi atletski majici Never give up, pa sem po dogovoru z grb-om naredil rahel ovinek mimo njega...želja uresničena.

Kvantiteta in kvaliteta z roko v roki
Stvar je jasna. Konstanten trening zadnjih dveh mesecev je vendarle obrodil sadove.
Za desetko sem zelo previdno napovedal čas 38:59...po eni strani sem vedel, da je to lahko zelo ohlapno, a pred dvema letoma sem jo pretekel s časom 38:50 in...človek nikoli ne ve...
Prvim krogom v tempu pod 3:45/km (1:26 /krog) je sledila upočasnitev (najslabši krogi 1:33), a z izjemnim pospeškom v zadnjem krogu (1:18) mi je uspel končni rezultat 37: 33 (lani 37: 56). Zelo zadovoljen, a smo ljudje pač taki, da vedno najdemo nekaj, kar nam vsaj malo zagreni dober vtis: odločil sem se, da bodo tokrat to tiste tri sekunde, ki predstavljajo presežek za končni povprečni tempo 3:45.

Izjemna družba
In če sem v prejšnem blogu napisal, da je TF 10-ka bolj družabni dogodek kot pa tekma, sedaj to lahko ponovno potrdim. Druženje na teku in potem na pikniku, srečanje starih znancev in spoznavanje novih...že zaradi tega je bilo vredno v Domžale.

Čestitke vsem tekačem in organizatorjem!

V Domžalah bom spet že takoj naslednji konec tedna, na BAVI... na naslednji, 5.TF 10-ki, se pa itak vidimo.

Dodajam še rezultate.

Tekmovalni ciklus

2011-08-27T22:20:00.000+02:00

Od Gorskega maratona štirih občin nisem tekmoval. Pravzaprav tudi tam nisem tekmoval. Res je, da sem nastopil na tekmi, o tem, koliko sem tekmoval, bi se pa dalo razpravljati. No ja, precej hitreje sem ga verjetno obrnil, kot če bi šel kar tako.
In jutri se začenja nov tekmovalni ciklus. TF- 10 ka, ki pa je tudi bolj družabni dogodek, kot pa tekma. Po povečani tekaški kvantiteti v dveh poletnih mesecih mi ni čisto jasno, kaj se je dogajalo s kvaliteto in tako ne vem kaj dosti, kaj lahko pričakujem v Domžalah. O tem sem že imel solo razpravo...Karkoli bo že pokazala jutrišnja tekma, veliko časa za popravke ne bo.
Nedeljski 10-ki sledijo balkanske atletske igre veteranov, prav tako v Domžalah. Naslednji petek ob 16. uri kratkih in hitrih 1500 m, v nedeljo ob 9.uri pa po dolgem času spet enkrat 21-ka. Zadnjo sem pretekel lansko poletje v Trbojah na teku dveh mostov.
Nato en teden pavza, za 18. september pa je na vidiku še en mali maraton...o tem pa več kasneje.

Aktiven zaključek dopusta

2011-08-18T22:53:00.002+02:00

Sobota, nedelja, ponedeljek. Tri dni v Danjah. Sobota še delovna, nedelja...itaq ime pove, ponedeljek prazničen.

Grohar
V soboto čez dan smo še nekaj stvari premaknili, ob 18. uri sem pa šel na tek. Kam? Grem v Sorico, pogledat progo za Groharjev tek. Traso "okrog griča" poznam še od prej. V Sorici sem se ustavil pri Janezu. Kakšno naključje: ravno se je odpravljal na testni tek po progi, zmenjena sta bila z Markom. Pridružil sem se jima in skupaj smo naredili dva kroga. 8 km + 2x3= 14. Ni slabo.
Proga pa zelo lepa, sem kar užival. Med tekom sem celo opazil dva lepa jurčka...a kaj bi takrat z njima...

Poletna izvedba ali Obhodnica tretjič
V nedeljo zjutraj sva se z Andrejem odpeljala do Torke. Vzpon na Ratitovec in 2. del Obhodnice Ratitovec. Kosmati vrh, planini Klom in Pečana, Altemaver, Kremant in Kačji rob. Uspela! Nato pa še tek z Ratitovca v Danje, za smetano...
Obhodnica Ratitovec je tako padla še tretjič letos, manjka mi še jesenska izvedba. Kdaj in kako, v kakšni varianti in s kom, pa bo pokazal čas...
Albumu s prvega dela obhodnice sem dodal osem novih fotk.

Gobe in pogled z druge strani
Ponedeljek bi bil čas počitka, pa sem šel bolj na izi. Vrnil sem se po dveh urah, našel jurčke, pa lisičke in par marel...Bil sem vrh poraščenega hriba na nasprotni strani grape, našel sem presek, nekakšno okno, da sem lahko fotografiral Sp. Danje z druge strani...

Med popoldanskim sprehodom pa na Rotku še presenetljivo zanimivo srečanje znanega ultra TF para...Slovenija je majhna, a zelo lepa...

Torek pa...ja, ja, to je pa že druga tema...

Gasa!

2011-08-13T08:12:00.000+02:00

Obdobje počitka?? Neee!

Julij in avgust sta zame pomenila popoln preobrat, kar se teka tiče. Nikoli nisem tekel več kot 15 x na mesec. To so bili že dobri meseci, običajno je bilo to od 8-12x mesečno. Junija samo 4x. Potem sem stopil na plin: julij 33x, avgust do sedaj 13x. Ne vem še, kako bo naprej, dan se krajša, za nočni tek so pogoji zelo slabi. Poleg tega se bo pred bližajočimi se tekmami treba malo spočiti...
Bistvenega pomena je premik v glavi. Saj navsezadnje mi sploh ne bi bilo treba, imam že brez tega dovolj miganja, a sem tekač in zaenkrat ostajam. Tu pa mislim, da sta mi tista američana dala pravo oporo, potem ko sem ju začel brati pod drugo lučjo.
Postajam nekako bolj egoističen. Saj moram biti, naj se okolica (predvsem mislim na firmo) navadi na to, da imam tudi svoje interese, da rabim svoj čas za uveljavljanje le-teh. Vsak jih ima, narobe je, če se ne prilagajamo ampak se podrejamo eden drugemu...
Problemov z nogami kljub temu še nimam (a se ne bi rad prehitro hvalil ), bolečine v križu so pa itak že stalnica, del mene in sem jih vajen. No, tako, kot me je zgrabilo zadnjič v Barbarigi, me že dolgo ni, a tudi tako hitro minilo še nikoli. Tudi sedaj je bolečina prisotna, sem par dni kopal krompir...

Ali zaradi novega pristopa postajam boljši (hitrejši) tekač?
Ne vem še! To bodo pokazale tekme.
Kot prvo: glede na teke v zadnjem času in odsotnost s tekmovanj je prav veliko nisem več imel. Nekaj sem je prav gotovo ponovno pridobil, koliko v primerjavi s prejšnimi leti, pa ne vem.
Vsi vemo, da stalno enakomerno prestavljanje nog v še večjih količinah ne prinese boljših rezultatov, da telo potrebuje nove, močnejše dražljaje, ki ga ponesejo čez sedanji, obstoječi prag.
Tudi leta naredijo svoje: za solidne rezultate bo treba vlagati vedno več. Zavedati se moram, da so časi OR mimo.
Zelo prav bi mi prišla testna tekma, a se mi ne da. V nedeljo nekateri odhajajo na 12 km tek v Avstrijo, v ponedeljek je Kranjskogorska desetka...jaz se raje umaknem v "svoj svet"...
In potem bo, kar bo! Kmalu...

Prijetno s koristnim

2011-08-12T09:20:00.003+02:00

Dopust vedno izkoristim za tek. Rad spoznavam kraje in okolico, kjer se nahajam in mislim, da je to najlaže, če sem peš.
Začetek julija sem tako spoznaval Vrbnik na otoku Krk, sedaj pa širšo okolico Barbarige. Tam smo bili že večkrat, tokrat smo bili spet po štirih letih.

Tek
V enajstih dneh sem tekel 15x. Prva dva dneva sem 30-im julijskim tekom dodal še tri. Četrti dan zjutraj sem naredil "tehnično napako". Po cca 40 min teka sem šel zaplavat. Ko sem potem tekel naprej, se mi je pojavila bolečina v križu, ki mi je zelo okrnila gibanje. En dan nisem tekel, šel sem spet šesti dan popoldne, sprva previdno in s strahom, ki pa se je pokazal za "v sredi votlega, okoli ga pa nič ni". Steklo je brez problemov!
Poznavalci so mi kasneje povedali, da se po teku moraš ohladiti, preden greš v vodo. ("Ja, zakaj pa misliš, da je na tri in duatlonih vedno prej plavanje kot tek?")
Moji ukrepi, ki so me postavili na noge v dokaj kratkem času:

Masaža z Ice power gelom;
Nekaj, kar je na videz v nasprotju s prvim: tuširanje (ogrevanje) z vročo vodo;
Lekadoli;
Čeprav težko, pa vendarle: izvajanje gibalnih vaj za hrbet in trebušne mišice.

Kaj od tega mi je pomagalo, ne morem reči, važno, da mi je! Ko sem spet tekel, sem bil presrečen, nato sem tekel vsak dan, včasih tudi po 2x dnevno.

Kje sem tekel in kaj sem videl?
Krasna tekaška varianta gre skozi bližnjo vas Betiga mimo krasnega posestva Meneghetti. Razvoj stancije spremljam že od samih začetkov, ko so posadili prve oljke, danes je že pogled na lepo urejene nasade oljk in vinograde veličasten. Mimo vodi makadamska cesta, ki te pripelje do kampa Colone. Tek skozi kamp, vračal sem se ob obali, a ta varijanta ne bi bila všeč tistim, ki raje tečejo po urejenih poteh. Stopničaste skalne plošče, kamnita obala..."gorski tek po ravnem".
Na severu se nahaja kraj Bale . Tja sem tekel po (večinoma) makadamski cesti. Tik pred krajem stojijo ostanki bivše predelovalnice tobaka (zaprta 1967)...Sprehod skozi stari del mesta...
Tek do cerkvice sv. Foške...
Istrski kažuni, arheološki ostanki...na tem blogu je veliko o tem. Seveda sem si večino ogledal.

Še nekaj fotk!

Okrogle številke

2011-07-29T16:14:00.000+02:00

Julij mineva v znamenju okroglih številk:

10 x sem tekel začetek meseca na dopustu v Vrbniku;
10 x sem vstal zjutraj pred službo in šel za dobre pol ure tečt;
30 x sem tekel v juliju do današnjega dne. Bili so dnevi, ko nisem tekel, a so bili tudi dnevi, ko sem tekel po dvakrat;

Nenavadno obnašanje, kaj mi neki je??

Motivacija

2011-07-28T21:52:00.000+02:00

Vsak ima svoje razloge, zakaj je pričel s tekom. O tem je bilo že kar nekaj napisanega, Tekaški Forum ima temo, v katero člani lahko vpisujejo svoje razloge, zakaj so se podali na tekaško pot.
Druga stvar je motivacija, ki tekača žene naprej, da v teku vztraja, da nekateri vsak dan, večina pa bolj poredko (nekajkrat tedensko), a vendarle redno obujejo superge in gredo odtečt svoje kilometre. Tudi motivacija ima svojo temo na TF...
Napisanega je že veliko, zato bom karseda kratek...ko se že ukvarjam s knjigo Ultramaratonec Deana Karnazesa, bom navedel le par citatov, razmišljanj o začetkih in motivaciji:

Moja filozofija glede vadbe in treninga sledi načelu, da moraš to, kar počneš, ljubiti. V nasprotnem primeru vse skupaj doživljaš kot eno samo garanje in ne vztrajaš prav dolgo...Izbrati si morate nekaj, česar se boste veselili in kar vam bo predstavljalo strast.
...Jaz pri teku vztrajam zaradi občutka pustolovščine...Če zagledam kaj zanimivega, se ustavim in se razgledam. Srečujem se z divjimi živalmi, gledam vzhajajočo luno, čutim, kako pada temperatura in narašča vlaga v zraku. Pogovarjam se z ljudmi ob poti. Večina je prijaznih in moja čudna navada v njih vzbudi zanimanje. Nekateri mi mahajo, ko se peljejo mimo, drugi trobijo in mi kažejo "enoprste" znake.Vse to se mi zdi vznemirljivo, je kot potovanje v divjino. Ko sem potopljen v pustolovščino, ni nikoli dolgočasno.
Zame je motivacija nekaj, kar zahteva samodisciplino in predanost. Zagotovo pridejo dnevi, ko se mi ne da vstati s kavča. A se prisilim...nekaj, kar lahko pomaga, je to, da imaš pred sabo cilj, recimo bližajočo se tekmo. Če vam to pomaga, se lahko prijavi še kak vaš prijatelj. Tako boste imeli partnerja za trening...

Velika prednost pa je že v tem, če imaš podporo svoje družine, Dean jo vsekakor ima.
Na lep primer družinske podpore, pravzaprav celega družinskega projekta, pa smo naleteli včeraj, ko je Nejc nadvse uspešno opravil z najvišjimi vrhovi naših treh gorskih skupin...Slovenski Alpski Trio.

Te prime, pa te mine

2011-07-25T21:11:00.000+02:00

Jutranji tek

Zadnjič sem se nekaj hvalil, da sem vpeljal jutranji tek. Zadeva je izgledala tako, da sem vstal malo čez peto uro zjutraj in "skočil" na 250 m višjo Hujsko ter po drugih poteh nazaj. Intenzivnih dobrih 30 minut.
Že takrat sem vedel, da to ne bo trajalo dolgo, morda do takrat, ko bo zjutraj še dovolj svetlo. Nočno potikanje po tistih koreninah pred službo ni varno. Iti na prometno cesto še manj. Atletska steza je v tem času še nedostopna (ključavnica), ne bi rad lezel kje čez ograjo.
Poleg tega je zadeva vezana tudi na službo. Danes sem spet vstal malo čez pet, odločen, da odtečem svoj hribovski krog. Pa sem se spomnil, da grem v službi zmontirat eno kuhinjo. Spet cel dan, pa bogve, v katerem nadstropju, koliko stopnic...za to rabim energijo, ne smem se že pred službo skurit. In sem šel nazaj spat, še za eno uro. Še dobro, po rekordnih 2145 stopnicah prejšni torek je bila tokrat računica sledeča: 22X65= 1430. Tistih vmesnih, kar je pod 1000, sploh ne štejem več...
Tako sem v juliju do sedaj šel na jutranji tek 7x. Danes sem se potem, ko sem prišel domov, odvlekel na počasen 40 minutni tek, brez kakšne posebne živahnosti.

Ultramaratonec

2011-07-23T20:33:00.000+02:00

Tema, o kateri sem že besedičil v svojem drugem spletnem dnevniku , potem, ko sem ponovno prebiral knjigo Ultramaratonec, pa mi stalno vzbuja nove misli, dodatno podkrepljene v aktualni temi "ultra treningi" na Tekaškem forumu...
Ultra tek pri nas je v vzponu, precej po zaslugi Tekaškega foruma. Kot sem tudi že sam večkrat zapisal: če ne bi bil na TF, ne bi vedel, da pri nas (razen Dušana) še kdo počne kaj podobnega. Naši ultraši tudi v mednarodnem merilu dosegajo zavidljive rezultate...
V zadnjih letih sem se ravno toliko dotaknil ultra scene, da večino naših ultrašev poznam (ponosen na to!), z nekaterimi smo skupaj pretekli kar nekaj kilometrov. Nekateri od njih so "pravi ultraši s srcem in dušo".
Leta izkušenj, opazovanje dogajanja, pogovori s sotrpini in sedaj še prebiranje "Ultramaratonca" z drugega zornega kota so me pripeljali do ugotovitve, da pravi ultraš vendarle ne more biti vsak. Naj si pomagam s citati iz knjige:

Tekači so pravi ljudje. Ne tečejo zaradi denarja ali priznanja, to počnejo iz strasti...Ultratekači gredo še stopnjo više. Trening za tek na 100 milj poleg redne službe zahteva neverjetno predanost in odločnost. Potrebna je posebna vrsta človeka, da vzdrži ogromen fizični napor in čustveni davek, ki ga terja nastopanje na tako visoki ravni. Brez discipline vsakodnevnega vstajanja pred zoro in nabiranja kilometrov ti ne bo nikoli uspelo. Če ti v srcu ne gori močan ogenj, nima smisla poskušati.
Štiriindvajseturni tek brez postankov ne gre preveč dobro skupaj z živahnim socialnim življenjem....Večinoma so le z energijo prenabiti adrenalinski odvisniki, ki hočejo užiti življenje do zadnje kapljice; življenski superuporabniki, če hočete. Karkoli je že razlog, v vseh gori močan notranji ogenj...
...v letih sem v vrste ultravzdržljivostnih tekačev pripeljal kar nekaj novincev. Žal jih je večina izstopila in mi ni nikoli odpustila, da sem jih zvlekel v ta šport.
Človeško telo je zmožno neverjetnih vzdržljivostnih dosežkov, a ima varovalne mehanizme, ki preprečujejo njegovo popolno uničenje...Padec v nezavest je poslednje dejanje telesne samoohranitve. Ko se zibaš na robu prisebnosti,... postane korak prek roba zelo realna grožnja. V nekem trenutku tečeš, v naslednjem si že v reševalnem vozilu, na poti do urgence.
Ko sem prihajal v Santa Cruz (199 milj!), sem bil v celoti izpolnjen. Večina ljudi tega nikoli ne doživi.. Strah jih je in primanjkuje jim volje, da bi od sebe zahtevali več, zato izberejo lažjo pot, gredo po liniji najmanjšega odpora. A borba in trpljenje, kot sem sprevidel, sta bistvo življenja, ki ga je vredno živeti. Če ne greš preko točke udobja, če od sebe nenehno ne zahtevaš nečesa več- in ob tem rasteš in se učiš- si izbral obstoj v otopelosti. Onemogočaš si izjemno potovanje.

Itd. In sedaj se bom vzdržal komentarjev ter (zaenkrat) zaključil...LP

Izkoriščena priložnost

2011-07-09T23:37:00.000+02:00

Za letošnji dopust sva si izbrala Vrbnik, majhen kraj na otoku Krk. Dobra izbira. Zanimiv kraj, odlično izbran apartma...s tekaškega stališča pa pravi raj. V okolici so številne markirane poti , ki so mi bile v oporo pri raziskovanju. Zemljevid stoji v obliki panoramske table takoj ob parkirišču, ko prispeš v mesto, kasneje pa sem karto (1: 21000) našel tudi v kupčku info materiala v apartmaju.

10 X v osmih dneh

Tekel sem vsak dan, začenši v petek, 1. julija do petka, 8. julija:

prvi dan proti severozahodu (zaliv Sv. Marka, Risika, Garica), skupno 1 uro 40 min;
drugi dan samotne poti in steze južno od Vrbnika, najvišja točka M. Hlam (446 mnv), skupno 2 uri;
tretji dan (JV) od zaliva do zaliva : Potovošče, Srščica, Vinca in nazaj. Asfalt do prvega, naprej steza...skupno 1 uro 50 min;
četrti dan cesta: Vrbnik- Punat- Vrbnik. Nazaj sem bil v 1 uri 20 min;
peti dan sem imel krajši tek, 45 min, po markirani pešpoti skozi vrbniške vinograde, nazaj po cesti;
prejšne dni sem šel na tek ob 7 uri 10 min zjutraj. Danes je na vrsti dolg tek...odločil sem se preteči (in prehoditi) Vrbniško planinsko obhodnico , (uradno 25 km dolgo, razgibano pot, markirano na cca 10 ur). Šel sem uro prej, ob 6:10, s sabo sem za spremembo vzel bidon s pol litra vode (ostale dni nič) in fotoaparat. Označena dobro, le na višinah med 350 in 400 m je orijentacija zelo težavna. Divjina, samo kamenje, markacije kot talne označbe na kamenju. Stojiš in opazuješ okolico, dokler nekje kakih 100 m naprej ne odkriješ nekaj rdečega. Trikrat sem se vračal do prejšne, da sem preveril, če nisem kje kaj zgrešil...Čez 3 ure 40 minut sem bil ponovno v Vrbniku...;
sedmi dan zjutraj 1 uro in 30 minut teka, SZ (podobno prvemu dnevu);
zvečer težak trening, krog za cca 8 minut (moj tempo) po mestu s spustom do luke in ponovnim vzponom...garaško...ponovil 4X s par minut vmesne pavze;
osmi dan zjutraj le dobre pol ure tekanja po Vrbniku in bližnji okolici;
zvečer 45 min tempa;

To je to! Tokrat se nisem obremenjeval z razdaljami (razen pri obhodnici)...samo dva pogleda na uro, prvi ob odhodu in drugi ob prihodu, pa je vse jasno.
Trase so bile delno asfalt, delno (slabe) makadamske ceste, delno poti in steze, zelo razgibane...
Kinvara se obnese odlično na urejenih poteh, obute sem jih imel tudi drugi dan na Hlamu, brez pripomb, le smilile so se mi in kasneje sem za tisto kamenje in ostre skale obul raje stare riderke.
Nekaj fotk, par iz mesta, par z obhodnice...večina starih napisov v Vrbniku je v glagolici (tudi na nekaterih fotkah).

46x31= 1426

2011-06-27T20:35:00.000+02:00

Če bo šlo tako naprej, ne le da bom nehal tekmovat, nehal bom teči!
Junij je pri koncu, v celem mesecu sem tekel le 4X. Lutanje po Javornikih, vztrajanje z žabcem in ekipo v Vipavi, osvajanje našega Ratitovca, pa v lepi Baški grapi sem bil zraven. In to je vse!
Naslovna matematična formula predstavlja število danes prehojenih stopnic z obremenitvijo. Službeno. Pa eno tekaško legendo sem naključno srečal...
In sedaj spet delam plane, tako kot običajno za novo leto. Ja, bom več tekel... ko bodo dopusti mimo, bodo tekme, če bom kam šel, moram čim dražje prodati svojo kožo...
Julijski dopust v Vrbniku bi bil lahko lepa priložnost, le izkoristiti jo moram. Romana na dopust, jaz pa na priprave. O tem pa več potem...

Bil sem zraven (GM4o 2011)

2011-06-19T19:47:00.002+02:00

Od kod naslov??
Tisti, ki so bili tam, že vedo, da gre za napis na zadnji strani darilne majice, za ostale pa

Gorski maraton štirih občin
je vsako leto nekaj posebnega. Letos je bila to že jubilejna deseta izvedba, Podbrdo pa je tokrat gostilo tudi 8. svetovno prvenstvo in 2. državno prvenstvo v gorskem maratonu.
Sama proga je doživela nekaj sprememb, zato je bila daljša in z več višinske razlike, predvsem spustov, ker je bil štart na Petrovem brdu, cilj pa v Podbrdu.
Zalogaj je od organizatorjev terjal veliko dela, a so ga ponovno opravili z odliko. Vsaka čast!!
Zjutraj se je na PB zbralo dobrih 400 tekačic in tekačev, spredaj reprezentance, zadaj pa ostali...
Pol ure pred štartom je nekaj strašil dež, a to je bilo na srečo tudi vse. Ker smo ljudje pač taki, da zelo hitro dobimo kaj, nad čemer se pritožujemo, lahko rečem, da nas je v tem smislu vreme pustilo na cedilu. Nismo se imeli kaj pritoževati!

Moj tek, moje misli...
Za GM sem se prijavil takoj po novem letu. Osnovni moto je bil: VAŽNO JE SODELOVATI! Svoje "tekme sezone" ali "tekme leta" že dolgo nimam več in se za nobeno posebej ne pripravljam ali "brusim" z namenom "dati vse od sebe". Pač še ena tekma. Tako je bilo tudi z GM.
Zelo sem hvaležen organizatorju, da me je s spremembo proge osvobodil še ene spone: lovljenja osebnih rekordov. Tako sem lahko šel na progo res sproščeno, brez pravega tekmovalnega naboja, odločen, da ne bom nikogar lovil ampak šel svoj tempo.
Po pričakovanju so mi dali vetra že prvi resni klanci od PB do Kovc. Tam so šle mimo mene procesije, nekateri so celo spraševali, kaj je z mano narobe. I, kaj neki, klanec je! Pa pot je še dolga. Ja, če bi bil cilj vrh Koble ali na Črni prsti, potem bi se dalo še malo stisnit...
Pa vendar, v takem položaju se po glavi začnejo motati negativne misli. Tukaj smo šele na začetku, spočiti, pa tudi klanec ni tako ekstremen, na drugi strani proti Durniku je v nogah že veliko kilometrov, klanec bolj strm...In tehtam, kaj je bolj pomembno. Odgovor je jasen, ponuja se mi kar z zapestnice "NEVER GIVE UP", ki jo nosim. Treba je priti v cilj, pa četudi malo počasneje!
Na Suho, najvišjo točko proge, sem prisopihal na 171. mestu. Sledi spust na Kal, Stržišče..., del od Znojil proti Oblokam sem večinoma prehodil..., v Hudajužni sem 162-i.
Zdaj pa "ura resnice". Durnik! Kar dobro mi gre. Prej sem se šparal, sedaj se mi obrestuje. Nobenih hujših kriz in na Porezen sem prispel kot 137-i. Napredujem!
Sedaj pa dol, v Podbrdo. Zadnjih 7 km, v glavnem spust. Ni slabo. V cilj sem pritekel z nasmehom na 102. mesto (absolutno moški) s časom 4 ure 48 min in nekaj drobiža.

Gorivo na progi
Na okrepčevalnicah je bilo vsega dovolj. Jaz sem predvsem veliko pil: voda, cedevita...jedel pa le pomaranče in limone. Nobenih gelov, tablic, niti čokolade ali sladkorja. Ja, pa s soljo sem se učinkovito obranil krčev.
A brez bojnih ran ne gre: pojavile so se mi v obliki dveh žuljev na petnem delu stopala. Na srečo šele v zadnjem delu s Porezna dol.

Čestitke tekmovalkam in tekmovalcem ter organizacijski ekipi...
Hvala navijačem ter Leonu (TF semjul) za prevoz...

Rezultati

Ime tedna

2011-06-13T21:59:00.000+02:00

Matej Markovič in ekipa NGU sta si za projekt 10 krogov za 10 nasmehov prislužila "IME TEDNA" na Valu 202.
Čestitke!

Pogovor z Matejem na Valu 202

Ratitovec je naš!

2011-06-12T21:03:00.001+02:00

Pa je za nami še ena uspešna izvedba gorskega teka na Ratitovec!
Gre za tekmo s 16- letno tradicijo, o kateri sem že zbiral drobižke, nekaj malega s smetišča zgodovine in nekaj misli o sami progi . Drobižki, kdo bi kake dolge litanije bral.
Kraljevska disciplina teka na Ratitovec je vsekakor tek članov in veteranov iz Železnikov do koče na Ratitovcu, v Podlonku imajo štart članice in mladinci, na Prtovču mladinke in ekipe, otroški teki pa se odvijajo krožno na pobočju Kresa s štartom in ciljem na istem mestu.
Tudi letos se je teka udeležilo kar nekaj znanih TF-jevcev, tako med tekači, kot tudi med navijači. Prvim čestitke za tek, drugim pa hvala za navijanje.
Jaz sem se že tretje leto zapored odločil za soft verzijo. Na TF smo zbrali mešano ekipo (miciM, alonso) in jo ob 10:15 družno, skupaj z drugimi ekipami, ubrali s Prtovča na vrh. Seštevek časov je bil dovolj nizek, da smo bili med mešanimi ekipami na 1. mestu.
Nato smo si ogledali še tek tistih, ki so začeli nižje in so v cilj prihajali za nami. Vrnitev v dolino, malica, razglasitev...
Z vremenom smo pa imeli srečo...
Rezultati

Vztrajaj- osmi krog v Vipavi

2011-06-10T22:07:00.000+02:00

Dobrodelni projekt ekipe Never Give Up- 10 krogov za 10 nasmehov se nadaljuje. Udeležil sem se današnjega teka v Vipavi. Prijetna tekaška prireditev, dobra družba in strinjanje s semjulovo ugotovitvijo: ni važno, kje tečeš, važno je, zakaj tečeš!
Vsaka čast Mateju in ekipi NGU!
Jutri deveti krog v Kranju, v nedeljo pa zaključek na Kodeljevem.
Aha, še nekaj današnjih slikc.

Kvalitetno izgubljanje

2011-06-03T18:55:00.000+02:00

Uvod
Gozdovi Javorniško - Snežniškega pogorja so največja strnjena gozdnata pokrajina v centralni Evropi, prepredena s pravim labirintom poti, makadamskih cest in gozdnih vlak. Velika Krpanova pot preči masiv javorniško- snežniških gozdov med Juriščami in Lazami.

Nočni vlak Postojna- Pivka, potem pa kar bo, bo. Tako sem napisal na Tekaškem forumu v temo Tek po Veliki Krpanovi poti. In kako je bilo? Gremo po vrsti.

Slovenske železnice- zanesljiv partner
Plan A je bil, da se zapeljem do Postojne, grem na prvi jutranji vlak ob 3:22 iz PO v Pivko, opravim krog (cel, delno...kakorkoli že) s ciljem v Postojni, sedem v avto in grem domov. Ura je zame morda zgodna, a sem v tem tednu dvakrat gledal skozi okno okrog pol petih, ko se je delal dan in bi bilo škoda zamujat.
Vstal sem ob 1:10, ob 1:50 šel od doma, malo čez tri sem bil na železniški postaji. "Moj vlak" ima 130 minut zamude!? Še dobro, da je bil na postaji nekdo od zaposlenih, da mi je povedal, sicer bi čakal in čakal...
OK., grem na plan B. Z avtom do Pivke.

Prvi del Velike Krpanove poti
Tu sem že hodil, kar mi je pri nočnem teku v veliko pomoč. Po poti, katere se je nekdaj menda posluževal tudi pisatelj Fran Levstik med pisanjem Martina Krpana. Pivka- Šilentabor- Zagorje- grad Kalec. Do Zagorja z lučko, potem je bilo dovolj svetlo. Nadaljevanje do Jurišč, potem pa preko javorniško- snežniškega masiva. Vrh Korena, Otoška dolina. Do tu sem imel oznake stalno pred očmi, potem pa se mi je zazdelo, da že dolgo ni nobene. Nekaj sem zgrešil. Karto iz ruzaka v roke, nazaj niti pomislil nisem, da bi šel.

Kaj se je zgodilo?
Samo enkrat zaviješ preveč v desno in pot te lahko prav kmalu pelje proti jugu namesto severu, s tem, da še ne veš, da nisi na pravi...torej misliš, da še vedno greš proti severu. To se mi do sedaj še ni zgodilo, a slišal sem veliko zgodb zelo izkušenih, ki so hodili v krogu. Problem je, da kljub karti ne veš, kje si. No, jaz sem na srečo prišel do orijentacijske točke. Jurjeva dolina, vsaj 4 km zračne linije od tam, kjer bi bil, če ne bi zgrešil.
Srečo sem imel tudi, da sem zjutraj tik pred odhodom v nahrbtnik vrgel komplet obvezno opremo za treking tekme, skupaj s kompasom. Tako sem vsaj vedel, kje je sever, sicer bi se lahko samo oddaljeval. Potem pa sedajle še ne bi bil doma...

Vrstijo se plani...A in B sledijo C... itd. do Ž.
Nazaj ne grem, lahko pa grem po poteh naprej (naredim orijentacijski trening) in pridem do Kozarišča ter se tam ponovno priključim na VKP. Obstaja več možnosti, nebo je oblačno, samo da ne začne padati, avto je v Pivki. A sedaj naj v Postojni ves moker, umazan čakam na loterijo z vlaki? Na Križišču (cesta Palčje- Jurjeva dolina- Mašun) se vsedem, vzamem sendvič in čas za razmislek. Gradim na spremenjenih razmerah- cilj je Pivka! In sem šel v Palčje ter naprej v Pivko. Avanturo sem zaključil v 7 urah 20 min (bruto). Geopedia pravi, da je bilo 57 (razgibanih) km. Verjamem ji, velikih odstopanj ne more biti.

EčO pa pravi, da bom imel sedaj razlog, da spet grem v tisti konec. Je tako!

Tule je razvidno, kje sem hodil. Sedaj vem, kje bom moral biti bolj pozoren.

Za fotografiranje sem si vzel le malo časa, v prvem delu je bilo še temno...vsega 15 fotk.

Danes nisem bil Martin Krpan, bolj sem bil podoben cariniku, ki neuspešno skuša slediti Martinu...Pa že tako mora bit!

TEK NA ATLETSKI STEZI

2011-05-29T23:43:00.002+02:00

Za začetek članek o koristnosti treninga na atletski stezi Janeza Ferlica, objavljen oktobra 2007 v Gorenjskem glasu.
Moje izkušnje
Na atletski stezi ne tečem velikokrat. Največ poleti 2008, ko se je v Ljubljani odvijalo evropsko prvenstvo v atletiki za veterane, pa tudi takrat sem na stezi le malo treniral, več tekmoval:

29. junij, veteransko DP : 5000 m - 18:30;
26. julij, EVACS : 1500 m - 4:46:44 (v vročini ob 12. uri);
30. julij, EVACS : 5000 m - 18:00:79;
31. avgust, 1. TFdesetka: 10 000 m -37:21;
V naslednjih letih sem bil na stezi še na drugi in tretji TF desetki (2009 - 38:50 , 2010 - 37:56);
in to je to!

Potem, ko so lani uredili 250 metrsko tartansko atletsko stezo v Železnikih, sem z veseljem opravil nekaj tekov na njej. Po lanskem LM pa sem se raje odpravil v naravo, v klance, ki jih pri nas ne manjka. Tako sem nadaljeval tudi prve mesece letošnjega leta. Sredi marca smo v AD začeli s četrtkovimi tekaškimi druženji na stezi in zadeva se je lepo razvila. Prihajati so pričeli popolni tekaški začetniki (resnici na ljubo, tudi tukaj se je pokazala praksa, da so ženske v večini). Razdeljeni v skupine nato delamo sposobnosti oz. pripravljenosti primerne teke. Začetniki intervalov pač ne tečejo, a je dobro, ker se vse odvija na enem mestu, v skupini. Boljši in bolj izkušeni oz. tisti, ki hodimo tudi na tekmovanja, prav tako lahko opravimo kvalitetnejši trening intervalov, kot če bi jih delali sami. Prejšni četrtek nas je bilo že 16...
Težave
so se pojavile pred nekaj tedni. Bolečina v levem kolku. Nič posebnega, a ugotavljam, da vedno pri teku na stezi. Seveda sem se spet lotil brskanja po netu in trenutno mi je najbliže tale . Četrtkovim tekom sem dodal še torkove hitre 250-ke (20 ponovitev), krivina na 250 metrskem krogu je ostrejša kot na 400 m in očitno se je nabralo preveč.
Pri treningih v klanec pa nobenih problemov.
Današnji poizkus
Danes zvečer sem bil spet na stezi. Prvi krog sem naredil v običajno smer, nasproti urinega kazalca. Boleče! Nato sem se obrnil in tekel 5 km v obratno smer, od tega 2 km bos. Nobenih bolečin v kolku!
Kako naprej
Tole bolečino bo treba budno spremljati in se ji prilagajati. Z današnjim preizkusom mislim, da sem naredil korak naprej.
TF 10-ka bo tudi letos, menda 28. avgusta.
Začetek septembra BAVI , malo sem že špekuliral okrog možnih disciplin in zaenkrat mi je glede na časovno razporeditev najbolj všeč varianta 1500 m v petek in 21 km v nedeljo...Bomo še videli!
Veteransko DP je pa že konec junija v Domžalah, ne bi bilo slabo, če ne drugega, kot priprava...
10 krogov za 10 nasmehov
Dogodek humanitarnega društva Vztrajaj- Never give up se bo v celoti odvijal na stadionih, na atletskih stezah. 105 krogov za dolžino maratona. Začne se v petek v Hrastniku...udeležite se katerega od njih. Tule je urnik akcije 10 za 10!
In poznam še nekoga, ki je svojo prvo maratonsko razdaljo pretekel na stezi...

Dobrodelnih 10 maratonov v 10 dneh

2011-05-28T08:10:00.000+02:00

VZTRAJAJ!
Manj kot teden dni nas loči do prvega dogodka. In potem 10 dni zapored, v 10ih slovenskih krajih na 10ih stadionih.Ultra triatlonec Matej Markovič bo skupaj s prijatelji v 10 ih dneh pretekel 10 maratonov (105 krogov na stadionu), lahko pa se mu pridružijo vsi ljubitelji športa in humanitarnosti oz."vsi dobri po srcu".
Namen? 10 krogov za 10 nasmehov
Zgodba o nastanku
Kako lahko pomagam ali doniram...pogosta vprašanja
Spletno mesto Never give up

Tekaški vikend

2011-05-28T07:10:00.001+02:00

Uh, koliko je tekaških prireditev!
Tem moramo prišteti še grosupeljskih 24 ur , pa Muto za trekerje...
Vreme je enkratno, v Grosuplju meljejo že od včeraj, od 18. ure dalje in bodo vztrajali danes do 18. ure. Tuširanje zagotovljeno, skoraj non-stop.
V mojem planu je bil Koroški treking Muta. Bil! Pa ga je odplavilo. Tako kot je napisal Janez: sem se odločil, da se ne bom cel dan tuširal.
Tako ostajam pri štirih tekmah letos. S tistih seznamov bi se kaj lahko odločil za katero, nekaj jih je prav blizu, npr. Visoški tek za Gorenjski pokal, ki sem se ga vedno rad udeleževal, pa županov tek na Brdu pri Kranju, navsezadnje niti Domžale, kjer se bo odvijala tekma SLO pokala v gorskih tekih (disciplina gor-dol, nekakšna kros varianta) niso daleč...pa mi ni dosti do tega. Prav hitro bi se moral odločiti, ura je 7, tekme dopoldne. Ja, pa v Grosuplje bi se lahko podal, do konca prireditve je še dolga, lahko bi še kaj naredil...vsaj toliko kot lani, ko sem tekel cca 8 ur in pol in naredil 86 km.
V tem tednu sem tekel v torek (po cesti na Prtovč) in četrtek (atletska steza), včeraj smo označevali progo za tek na Ratitovec.
Jutri so pa že druge stvari, bo spet slabo s časom za tek...torej bo treba ukrepati že danes!

Po trasi teka na Ratitovec

2011-05-20T23:10:00.000+02:00

Iz Železnikov po cesti skozi Dašnico do Podlonka, od tam pa naprej po gozdnih poteh na Prtovč. To po kilometrih znese 2/3 celotne proge za tek na Ratitovec, a na Prtovču se "pravi" gorski tek šele začenja. Če se spomnim svojih nastopov, ki niso bili bogvekaj, klanci mi pač ne gredo, a neko časovno razmerje le prikažejo, torej: za končni čas 1 uro in dobrih 25 min sem rabil do Podlonka okrog 25 min, prav toliko pa s Podlonka do Prtovča, skupaj okrog 50 min. S Prtovča do cilja pri koči na Ratitovcu sem rabil še okrog 36 min. Za primerjavo, lani sem tekel ekipno le s Prtovča na Ratitovec s časom 33 min.
Pred par leti smo že enkrat nekaj napletali okrog tega, kateri tek je težji, Ratitovec ali Grintovec. Potem sem se enkrat (2009) udeležil teka na Grintovec in ko sem s časom 1:47:47 prispel na vrh, je bila prva izjava: "Vem odgovor! Ratitovec je absolutno težji!"
Verjetno marsikdo meni drugače, možno je celo, da se bom tudi jaz ob naslednjem naskoku na Grintovec premislil, vendar: na Grintovec daš v določeno, progi primerno prestavo in stalno enakomerno melješ proti vrhu. Ratitovec zahteva stalno menjavanje ritma. Začetna ravnina in (pre)hiter začetek, plačevanje davka že v prvih klancih...do Prtovča se ravninski deli in klanci stalno menjavajo.
In spet pogled nazaj: kako smo prvo leto, ko smo selili štart v Železnike, iskali možne variante prehoda s Podlonka do Prtovča. Kaj vse smo takrat prehodili...In proga naj bi bila 12 km dolga z 1200 m višinske razlike. Uspelo je pa le in mislim, da je trasa lepa, čeprav težka.
Na Prtovču pa zaigra srce pravim hribolazcem. Od dveh variant, ki vodita iz vasi proti vrhu, smo se odločili za levo, na Poden. Za pohodnike sta markirani obe enako, uro in pol, je pa leva preverjeno nekoliko daljša, a (zame) tudi lepša.
Danes sem bil na trasi do Prtovča in nastal je šopek zelenih fotografij . Zadnje so s telefona...baterija, itak.

Športnik pa tak

2011-05-15T21:07:00.001+02:00

Trojke prejšno soboto, pa potem dva teka med tednom, v torek in četrtek.
V planu sem imel udeležbo na svoji peti letošnji tekmi, danes (15. maj) v Šmarjeških toplicah. V AD smo imeli v načrtu skupno invazijo, pa je (dobesedno) splavala po vodi. Tek odpovedan oz. prestavljen. Pa mi je spet uspel še en
NETEKAŠKI VIKEND
Ta vikend se je spet dogajalo sto stvari: 12 urni Vogau, pa 12 urni Forrest Gump v Zagrebu, pa treking po Zasavju, trojke na K-24, DOS...in še kup drugih prireditev.
Mimo mene. Sva že v petek skufrala v Danje. Plan: zmontirati še stensko oblogo v zeleni barvi , ki zelo poživi prostor, priključiti vodo in odtoke...dela za petek in soboto, v nedeljo pa tek. Na srečo sem začel že v petek in kaj hitro ugotovil, da mi za vodo manjka material. V soboto ob 8. uri sem bil v nabavi v Škofji Loki, vračal sem se čez Petrovo brdo in tam naletel na TF 5r002 , ki se je ravno odpravljal na traso GM40...
Zvečer sem dobil sporočilo, da tek odpade. Ostala sva v Danjah (btw. brez neta, signal na bližnjem griču...), sem računal na en hribovski tek danes, a v hladnem, vetrovnem in deževnem dnevu ni bilo nič. Športal sem zvečer doma, ko sem na TF prebiral o neverjetnih podvigih na zgoraj omenjenih terenih.

ČESTITKE VSEM!

A ni kaj, tudi doma je treba kaj premakniti.

TEK TROJK 2011

2011-05-07T21:35:00.000+02:00

Pa je za nami. Še tretje leto zapored tek na daljši progi v kombinaciji z dvema zajcema (brez zamere, prosim!). Tokrat smo se malce pošalili na račun lanskoletnega dogajanja na Golovcu in smo se prijavili pod imenom TF izgubljeni.
Ob 9. uri smo se pognali na progo skupaj s še cca 200 ekipami (600 tekačev), pol ure za nami pa še ekipe na krajši progi.
Tek trojk je nekaj posebnega. Tovarištvo! A to ne pomeni, da ni rezultatskih želja in ciljev. In tempo temu primerno že od začetka ni prav nič tovariški.
Vsaka trojka ima svoj najšibkejši člen. Letos je ta vloga pripadla meni. Do Urha je še šlo, tam pa kaže, da sem zaloge pokuril. Klanci me pa sploh dokončno potolčejo. No, vsaj izgubljali se nismo!
Pa zadnji kilometri na srečo vendarle hitro minejo in ne preostane nam drugega, kot da smo s časom 2:04:46 zadovoljni. 7. mesto med moškimi ekipami in 5. mesto v članski kategoriji pa tudi ni kar tako.

Prvomajsko tekanje po Obhodnici Ratitovec

2011-05-01T21:35:00.000+02:00

1.maj. Praznik dela.Običajno nas na ta dan prebuja pihalni orkester Alples z budnico, a tokrat je nisem slišal, ker sem bil takrat, ko so se oni prebudili, že nekje v hribih okrog Soriške planine.
Od doma sem se odpeljal ob 7. uri v megli, pol ure kasneje mi je srce vriskalo ob pogledu na s soncem obsijana Dravh in Lajnar visoko nad Sorico.
Pozimi sem z Obhodnico opravil v več etapah, sedaj sem se odločil, da jo naredim naenkrat. Pot je markirana na 11 ur, seveda bo lahko šlo veliko hitreje. 15 minut do osmih sem se že vzpenjal čez smučišče Soriška planina in v desno do stare italijanske kasarne.
DILEMA
Od petih vrhov, ki jih na tem območju zajema Obhodnica, je kasarni najbliže Slatnik(1609m). In prav tu me je čakal še en oreh: ko sem januarja delal zimsko izvedbo, je bil žig pod snegom. Poleg tega je Slatnik na različnih kartah različno označen (cca 500 m razlike) in nisem vedel, na katerega so postavili žig. Takrat sem bil v enem tednu dvakrat na obeh vrhovih, pa nikjer nič. Tokrat sem od kasarne šel na najbližjega, proti zahodu. Nič! Zato sem potem šel na Možica (1602 m), pa oddaljeni Šavnik (1574 m), pri povratku pa od kasarne proti vzhodu čez greben proti Lajnarju. In sem ga našel, žig na Slatniku. YES! Je pa res tako postavljen, da ga pozimi hitro prekrije sneg.
Po odkritju sem nadaljeval na Lajnar (1549 m) in Dravh (1547 m) ter po sankaški progi na izhodišče. 1 ura 40 min.
Pijače s sabo nisem jemal, okrepčevalnica je bil avto, nekaj sem še pojedel, nato pa v drugi del obhodnice proti Ratitovcu. Tudi sedaj s sabo nisem jemal pijače. Saj je na Ratitovcu koča. Kačji rob (1520 m), Kremant (1658 m) in Altemaver ( z 1678 m najvišji vrh Ratitovškega pogorja) so bile naslednje tri točke, preostale so še planina Pečana (1470 m), Kosmati vrh (1643 m) in planina Klom (1490 m) ter seveda Gladki vrh (1667 m). Vse skupaj slabe 4 ure (bruto).
Pehtranovka na Ratitovcu je bila dobra, vpisali so me v seznam, nato pa še uro za povratek.
Poleti pa spet, poletna izvedba. 4x v štirih zaporednih letnih časih. Aja, da ne pozabim vzeti s sabo blazinice za žige. Danes so bili razpoznavni samo trije (na Kačjem robu je poleg celo blazinica), vsi ostali pa suhi kot poper...Zato sem imel s sabo fotoaparat, da sem vse KT poslikal, za vsak slučaj. V album sem jih dal le za vzorec.

Usklajujem

2011-04-25T18:01:00.001+02:00

Še vedno sem zvozil, pa bom tudi tokrat. Ne vem zakaj, a maj in junij se vedno pokaže gužva, iz katere se komaj vidim. Tudi letos, čeprav skoraj ne tekmujem.
Do sedaj sem bil le na treh tekmah, za katere pravzaprav težko rečem, da so sploh tekme. Prej druženje, spoznavanje krajev, uživancija, testiranje samega sebe.... Treking liga 2x ter Formaraton.
Naprej pa:

Treking liga 28. maja (Muta) in 11. junija (Bovec). Se jih že veselim!
Če grem v (ali na??) Muto, se moram odreči 24 urnemu teku sreče v Grosupljem, 27. in 28. maja.
V Radence (21. maja) letos ne grem, je pa isti dan KBK dopoldne in (skoraj domači) tek Suša, na katerem še nisem manjkal, popoldne.
Od 3. do 12. junija je hvalevreden projekt ekipe Never Give Up- 10 krogov za 10 nasmehov. Netekmovalno, 10 maratonov v 10 dneh v 10 slovenskih mestih, dobrodelno. Najbližja sta mi Kranj in Ljubljana, 11. junij in 12. junij. Toda:
11. junij (glej zgoraj)- Bovec!
12. junija organiziramo tek na Ratitovec, tudi če ne tečem (a do sedaj sem še vedno), je z organizacijo čez glavo dela.
En teden kaseje, 18. junija, sledi Gorski maraton 4. občin.

Kdo in kdaj bo pomagal pri (večinoma ročnem) spravilu sena na tistih 5 ha bregov, ko med tednom ni časa zaradi službe, pa sam bog ve...Običajno se košnja začne konec maja in traja lahko tudi še v juliju...(morda o tej zgodbi drugič kaj več)...

Spomladanski pohod

2011-04-25T07:58:00.001+02:00

Včeraj sva šla v gozd. Na sprehod. Zelo lepo je bilo, pa sva ga malo podaljšala. S Češnjice čez Kres na Novakov hrib, pa v Mrzlo dolino ter po makadamski cesti v Dražgoše. Povratek skozi Kališe. Štiri ure in pol pohajkovanja po gozdnih poteh in stezah ter makadamskih cestah, ptičje žvrgolenje namesto mp3...neprecenljivo! Bil je vroč dan, a v gozdu je senca, pa številne grape, veter...povsem znosno! Narava pa čudovita...brez besed!
Lepota!
In mi pride na misel zgodbica:
Opazujem sončni zahod in pride mimo kmet in vpraša: "Kaj neki delate tu? Saj ste čisto zmedeni!"
Odgovorim mu: "Čisto očaran sem od tolike lepote!"
In dobri mož prihaja sedaj vsak večer in išče lepoto, se sprašuje, kje tiči. Na obzorju vidi sonce, oblake, drevesa. Toda, kje je lepota? Ne razume, da lepota ni stvar. Lepota je način, kako vidimo stvari!

Kadar grem v naravo, velikokrat vzamem s sabo fotoaparat. Sčasoma se začnejo motivi ponavljati, lahko bi rekel, da ni nič več novega. A je vendarle vse tako lepo, da kar ne morem mimo, ne da bi tudi kaj "odnesel s sabo". Če dobro opazujemo, pa tako ali tako vedno najdemo kaj novega. Tole je od včeraj.

Never Give Up

2011-04-17T09:03:00.001+02:00

8 urni FORMraton
Dobrodelni 8 urni tek po Tivoliju je bil prvič organiziran leta 2009 in se je takoj dobro prijel pri tekačih. Na tem teku lahko tečeš le en krog (manj kot 2 km) ali pa (če zmoreš, seveda) vseh osem ur. Tekači pa lahko sestavljajo tudi do 8-članske ekipe, kjer se kilometraže članov seštevajo.
Lani je bil tek organiziran drugič, letos pa so mnogi že z nestrpnostjo čakal, ali sploh bo. Razpis je bil objavljen zadnje dni marca, torej manj kot tri tedne pred dogodkom. To za tekače predstavlja problem predvsem pri planiranju svojih tekaških koledarjev.
Po objavi razpisa so se hitro začele množiti prijave, poleg tega pa je stekla akcija sestavljanja ekip. Z veseljem sem se odzval vabilu v ekipo Never Give Up .
Tekma
Teden pred tekmo sem imel dober občutek, da bi lahko krožil 8 ur, z vmesnimi okrepčevalnimi postanki. Vse je v glavi! Odločen sem bil, da bom šel svoj tempo in da si ne bom dovolil, da bi me kdorkoli sprovociral s hitrejšim (prehitrim) tekom. To so stvari, ki terjajo svoj davek. Mislim, da mi je zadano v veliki meri uspelo. Seveda so bile vmes krize. Sprva sem se na okrepčevalnici ustavljal na 5 krogov, kasneje na 4 ali celo le 3 kroge (če preračunam, da je tri kroge skoraj 6 km, to niti ni tako pogosto). Zaključil sem pri 45 krogih (eden več kot lani!), preračunano 88,335 km. Mimogrede, s tem sem popravil svoj dolžinski rekord (lansko Grosuplje) za 2 km. Višincev se pa tudi nabere, Uroš je nameril 36 m na krog. Tisti klanec proti cekinovemu gradu je iz kroga v krog hujši.
Fotke
Na takih tekih je fotografov veliko (hvala za objavljene fotke!), jaz sem naredil samo par ekipnih pred tekom in par z "afterpartya" po razglasitvi
Rezultati
Iz leta v leto boljši. Imamo nekaj vrhunskih ultrašic in ultrašev, pogled na rezultate in primerjave s prejšnimi leti kažejo napredek. Zanimivo: lani sem bil s krogom manj četrti...
222 moških in 187 žensk je pa tudi lepa številka (čeprav je veliko tistih z malo krogi, a tudi to je bolje kot kavč!)
Čestitke vsem!!

Hvala sotekačem in navijačem ob progi za spodbujanje!
Hvala vsem za dobro družbo in hvala organizatorjem za lepo in koristno preživet dan !

Pred tekmo...

2011-04-13T00:09:00.000+02:00

Spet enkrat sem bil na razpotju. Vedel sem, da bom še tekmoval, a vedel sem tudi, da ne smem z glavo skozi zid. Ne smem se siliti. In tudi ne smem obtičati ter zariniti glavo v pesek. Ozreti se moram za novimi, drugačnimi prijemi, novimi motivacijami, novimi izzivi. Stari so se izpeli, stari mi ne nudijo več zadovoljstva.
Prenehal sem seštevati kilometre, pustil sem cesto... pobegnil v naravo, na travnike in v gozd, makadam, gozdne poti in steze... ugotovil, da v tem uživam. Predvsem so mi spremembe prinesle olajšanje. Razbremenitev. Dal sem času čas. Po petih netekmovalnih mesecih je bil treking dovolj velik izziv, da sem se spet postavil na štartno linijo. Brez ure, a z zemljevidom v roki. To ni klasična tekma, kakršnih sem bil vajen, to je druženje, spoznavanje novih krajev in lepot Slovenije...Prvi je bil Škofjeloški treking, na drugem smo spoznavali Mozirsko in Smrekovško pogorje. Nepozabna doživetja.
Prekaljen z novimi izkušnjami in spoznanji nisem prav nič okleval, 8urno tekanje po Tivoliju , DA ali NE? Potem me je razveselilo še vabilo v ekipo...sedaj pa nas do dogodka loči le še tri dni. To bo neke vrste testiranje samega sebe. To pa je že zgodba, o kateri bom pisal, ko jo bom dal skozi...

ISKANJE ZLATA PO GOLTEH

2011-04-10T21:54:00.001+02:00

Prvič na Golteh. Morda pa ne zadnjič. Včerajšnje spoznavanje tega prelepega dela Slovenije je name naredilo tak vtis, da me bo pot bržkone še kdaj zapeljala tja.
Pa kar po vrsti: vstajanje zjutraj ob 5. uri, malo čez šesto sva z Romano krenila od doma, na prizorišču slabo uro pred štartom ultre. Obetal se je lep, sončen dan, a je bilo takrat na 1400 m še kar hladno, pa tudi močan in mrzel veter, ki je že ponoči podiral kažipotne table (ero press) še ni pojenjal. Na srečo se je umiril kasneje in čez dan se je potem dobro ogrelo.
Prijava, predstavitev trase, ogled kart...zadnje priprave, ob 9.uri pa štart za ultra kategorijo. Vzpon na Boskovec (KT 3, 1588m), najnižja točka KT 8 (912m), pa potem počasi, "po ovinkih" mimo vmesnih KT do limitne štirinajstice pri domu na Smrekovcu. Ura je pokazala, da je še dovolj časa za Krnes (KT 15, 1613m) in vrh Smrekovca (KT 16, 1577m), nato pa proti cilju. Celotno pot sva ponovno opravila v duetu z Janezom, lep kos, od KT 5 do KT 14 pa smo bili kar lepa 5 članska ekipa.
Trasa je bila bolj tekaška od škofjeloške (ljudje pač radi primerjamo). Makadamske poti in veliko markiranih planinskih poti, le nekajkrat je bilo treba prečiti po brezpotju. Zelo lepa trasa, a posebej bi izpostavil del od Tolstega vrha (KT 12) do Kramarice (KT 13) ter greben med Krnesom in Smrekovcem...
Po slabih petih urah sva z Janezom prišla spet tja, od koder sva šla, do hotela Golte. Rezultati žal še niso objavljeni, upam, da ni kakih problemov zaradi sistema točkovanih KT in možnosti izpuščanja posameznih KT.
(Dodatek ponedeljek zjutraj: sedaj so rezultati že! ). 7. mesto. Ni slabo!
Sledil je golaž, rehidracija in sončenje na terasi pred hotelom.
In potem je bilo škoda vrniti se v dolino. Doma sva bila pa zvečer ob 9. uri. Another perfect day!

Par slikc, za lušte (pa niso vse od včeraj)

2011-04-07T22:27:00.000+02:00

Včeraj in danes sem v svoj tekaški arzenal pospravil prva dva teka v tem tednu.
Včeraj je bil to krožni vzpon na Hujsko (in spust na izhodišče) celotne dolžine cca 5 km, z dobrih 250 višincev, danes pa
Skupni tek AD
Dobili smo se na stezi, nekaj začetnikov in nekaj preizkušenih mačkov, po ogrevanju in vajah pa smo nadaljevali vsak v svojem, sebi primernem tempu.
Ti teki so zame zelo dobrodošli, saj mislim, da je sedaj pri meni hitrost tista, ki najbolj šepa. Poleg tega je lažje teči, če je skupina: med tekom "priganjamo" eden drugega, med pavzami pa se marsikaj pogovorimo. Tek in druženje, prijetno s koristnim. Paše, vsaj enkrat na teden.
Kaj sem delal danes?
8×400 m za 75 s. No ja, itak spet brez ure, tako kot vedno. Prva dva kroga mi je nekdo sugeriral podatke, naprej pa gasa po občutku.

Jutri bi moralo biti bolj počitniško, v soboto so na vrsti Golte.

Planiram

2011-04-03T21:26:00.000+02:00

April:

Zlati treking po Golteh- druga tekma Slovenske treking lige;
8 urni FORMAraton v Tivoliju;

Maj:

tek trojk (tradicija!!);

Junij:

GM 4o;

To so tekme, ki se jih imam namen udeležiti v naslednjih mesecih. No ja...za te sem prijavljen oz. dogovorjen.

2011-04-02T07:03:00.000+02:00

TEDEN BREZ TEKA
Tole je pa bil teden: vseskozi ena sama dirka, pa nič teka.
Začetek tedna sva se, poleg službe seveda, intenzivno in na srečo uspešno ukvarjala s prodajo našega drugega vozila, ki ga zaenkrat ne rabimo, parkrat sem bil na terenu in je bila ura btw čez devet zvečer, ko sem prišel domov... pa še en pogreb je prišel vmes. Včeraj (na 1. april) sem si vzel tisto urico časa med službo in občnim zborom Atletskega društva Železniki za "skok" na Hujsko.
Danes se dogajajo zanimive stvari:

eno je 6 ur Kališča, tekma, na kateri se v enem vzponu pri dolžini cca 3,5 km vzpneš za 830 m višincev, nato skoraj v prostem padu na izhodišče in ponovi vajo nx. 6 ur. Pa je sedaj že za pol skrajšano, prvih 10 let je bilo 12 ur Kališča. Enkrat sem pa bil, leta 2008.
drugo je tek po Veliki Krpanovi poti. Od Pivke do Postojne. Uradno 91 km. Že lani sem si zadal cilj, da jo moram najprej spoznati etapno, za letos poleti pa imam v planu opraviti s celo. V tem času je pot navdušila tudi EČO-ta, etapno jo je obdelal (delno z AVI-jem) že pozimi, danes pa se je podal na celotno v družbi z zajcem in Matejem. Držim pesti!

In zakaj me ni ne na eni in ne na drugi? Ali morda na kakšnem krajšem teku, dopoldne na Uncu (kjer še nisem tekel), popoldne pa v Vipavi (sem bil že večkrat in se vedno rad vračam).
Ker delam. Tokrat zase. Čaka me ena kuhinja. Med novoletnimi prazniki sva jo načrtovala, sedaj je izdelana. Le v prostoru je treba urediti še nekaj stvari, nato jo bom lahko zmontiral.

Navsezadnje bi lahko tudi počakalo, a naslednjih nekaj sobot imam že zasedenih. ZA TEK! Kuhinjo imam pa namen med prvomajskimi prazniki fertkat...je še en mesec, pa saj veste, kako se hitro spelje.

Pain

2011-03-23T22:23:00.001+01:00

Bolečina. Musklfiber.
Ha. Sem mislil, da starega znanca ne bom več srečal. Da je zgodovina. In res, resnega musklfibra nisem imel že par let.
Kaj sploh je musklfiber, kako in zakaj do njega pride, kako bi se ga dalo preprečiti oz. ga olajšati? Prebiram, pa si raziskovalci niti danes še niso enotni. Obstajajo različna mnenja, a enotno je le eno: "zapoznela mišična bolečina", ki se pojavi šele 24 ur po telesni aktivnosti in doseže vrhunec po 48- 72 urah, je posledica prekomerne dejavnosti, nečesa, kar telo ni vajeno in najlaže se mu izognemo z redno vadbo in zmernostjo.
Več o tem tukaj!
Ogrevanje in musklfiber!

Ponovno srečanje
Pa se mi je zgodilo. Unikatno. Ne kot posledica telesne aktivnosti same ampak kot posledica hudih krčev, ki so me spremljali lep kos opravljene ture. Krči so nekaj, česar se od mojega prvega SAM-a 2005 najbolj bojim, vsake toliko časa me kje rahlo opozarjajo, navadil sem se že, da imam na daljših tekih s sabo slanico, a tokrat sem na vse skupaj pozabil...
Če pogledam nazaj, mi postane jasno, da za soboto nisem naredil prav veliko, da bi se izognil krčem: mislim celo, da sem zadevo podcenjeval (prav tako, kot takrat SAM). Prva opozorila sem začutil že pred KT2...Da bi le kaj koristnega odnesel!
Pa zaradi bolečin nisem obtičal na kavču. Je prelepo vreme in narava čudovita. V nedeljo dopoldne 1,5 ure na izy, popoldne 1 uro 20 min. Ponedeljek 1uro 15 min, torek isto. Vse v klanec, vse na izy. Danes pa malo hitreje, s Prtovča čez Poden na Ratitovec (ne morš verjet, sem zaspal na klopci v majici s kratkimi rokavi za dobre pol ure), pa na Razor nazaj.
Tako kot pravi o tem Arthur Lydiard: pričakujete lahko tudi nekaj težav: bolečine okrog kolen, boleče trebušne mišice in seveda boleče mišice nog. Če vas bolijo kolena, skrbite, da bodo ves čas topla, posebej jeseni in pozimi, trenirati pa nikakor ne nehajte ob prvem neugodju. Tudi boleče mišice nog najbolje pozdravite tako, da - morda nekoliko lahkotneje- trenirate naprej. Zaradi dolgotrajnega silovitega dihanja in teka navzdol lahko bolijo trebušne mišice. Nikar ne mislite, da se je lahko navaditi na vzdržljivostni tek. Za nekatere pomeni hudo preizkušnjo, toda vsak, kdor trenira redno in vztrajno, na koncu spozna, da lahko z dokajšno lahkoto neprekinjeno teče tudi 30 km...
Čeprav nas strokovnjaki že približno 100 let učijo, da so krči posledica dehidriranosti in izčrpanja elektrolitov, pa nam novejše raziskave (klik) ponovno dajo vedeti, da v resnici zelo malo ved(m)o...

Premagovanje samega sebe

2011-03-19T22:03:00.001+01:00

Sv. Andrej nad Zmincem, 19. marec 2011 ob. 8 uri zjutraj.
Nobene prave toplote, oblačno vreme in trop čudakov (brez zamere!), zbranih za 1. dejanje Slovenske treking lige 2011- Škofjeloški treking. V glavnem znane face. Čas do štarta ULTRA kategorije izkoristimo za debato, čekiranje zemljevidov in opisa trase ter (teoretično) iskanje optimalne poti. Ob 9. uri smo se ultraši zapodili po trasi, kot da nam je cilj prvi hrib, čeprav je temu sledila grapa...pa spet hrib...in tako naprej. MZ je nameril 1850 višinskih metrov vzpona...Trasa pa dolga, tudi "pentljica" je bila kar konkretna...a ne toliko, kot je na prvi ogled presodil Janez in je potem zapadel v dolgove (4 pijače za hitrejše od 4 ure), ki pa mislim, da jih je poravnal na licu mesta.
Po prihodu v cilj nas je pri Ruparju čakal odličen golaž s polento in analiza trase ter dogajanja na njej, predvsem razlike med teorijo pred in prakso med tekmo. Ja, rezultate trekingov poleg teka kroji tudi orijentacija.

Moj prvi
Zame je bil današnji treking nekaj posebnega. Prvič sem bil na kaki treking tekmi.
S traso sem opravil v duetu z JanezomU. Nama je šlo kar dobro, "cokla" so bili pa ponovno krči, ki so me začeli opozarjati že prav kmalu, na vzponu (ah, ti klanci) proti Črnemu vrhu me je pa kar "odstriglo". Rešitev se je našla v Janezovem ruzaku, sol je kmalu izboljšala stanje. V nadaljevanju nama je to vzelo (po oceni) 10- 15 min, a naju je končni čas 4 ure 36 min pripeljal na 8 in 9 mesto. Zadovoljen!
Danes sem premagoval samega sebe, je pa to v družbi veliko lažje. Ob prijavi nisem niti pomislil na kaj drugega, kot da se prijavim za ultro, a danes po tekmi me je obšlo, da bi bila morda ob moji količini treninga bolj primerna pohodniška kategorija...
Golte ja, Golte ne?? Ultra, pohodniška??? To so sedaj vprašanja.

Čestitke
trekerjem v vseh kategorijah in seveda organizatorjem za izpeljano tekmo!

Tudi rekreativci si postavljamo različne cilje

2011-03-18T06:28:00.000+01:00

Vrhunski športniki imajo vedno pred sabo neke cilje. Imajo določene tekme kot vrhunec tekaške sezone. Temu prilagodijo svoje plane treningov. Ti potekajo po ciklusih in svoj vrh naj bi dosegli prav na dan tiste najpomembnejše tekme. Dan D prinese veselje ali razočaranje. Sledi obdobje analize in počitka, potem pa spet jovonanovo, do naslednjega cilja.
Tudi velik del rekreativcev se obnaša enako, npr. za cilj si postavijo tainta maraton in svoje treninge podredijo temu cilju, skladno s svojim teoretičnim znanjem o treniranju.
Cilj je lahko tudi drugačen: tekač nima nobenega plana tekmovanj, a si kljub temu želi biti dober na tekmah, ki se jih bo v nekem obdobju udeležil. Za tekme se bo odločal sproti, ko bo čutil, da je dobro pripravljen, cilj pa si postavi rezultatsko, npr. sposobnost preteči 10 km v času 36 min. Tudi tak tekač ima obdobja "sistemskega", načrtnega treniranja in obdobja počitka.
So pa tekači (v to skupino že nekaj let sodim tudi jaz), ki običajno rečejo, da nimajo nobenega cilja. Malce naveličani dirkanja, stalno aktivni, brez vrhuncev, a tudi nikoli "povsem zanemarjeni". A tudi tu vendarle mora obstajati neki cilj oz. motivacija, da ostajajo na sceni. Biti v stalni relativno dobri kondiciji, biti kadarkoli sposoben preteči (na primer) PST, ali pa traso GM 4o, kakor komu ljubo. Le en problem je v tem: nikoli ni bistvenih odstopanj, torej tudi ni napredka. Konstantno povprečje. No ja, temu lahko rečemo problem ali pa tudi ne. Če se tega enkrat zaveš in ti postane problem in če imaš dovolj volje in/ali novega zagona, zapustiš to skupino tekačev in se preseliš v eno zgoraj omenjenih...

Črpalka

2011-03-11T21:50:00.001+01:00

Včasih kak droben dogodek ali bežno srečanje deluje na nas asociativno in nam da povod za razmišljanje, prebudi se radovednost...

Dogodek
Vsake toliko časa me pot zanese v kako lekarno (tako tudi danes), običajno priložnost izkoristim še za merjenje krvnega tlaka. Sistolični je pri meni stalno rahlo povišan, diastolični pa nizek. Današnje izmerjene vrednosti niso prav nič odstopale, 143/73. Lekarnar pregleda izpis, "ja, zgornji je res malce visok, če piješ več vode, se ti lahko kmalu spusti..." in mi vrne listek. Čez čas pa očke na peclje, mi ponovno vzame listek: "koliko je utrip...46...kaj takega pa takole sredi popoldneva še nisem videl...a si ti kak hud športnik??"
Jaz pa: "Hud ne, športnik pa ja."

Že brskam
Normalen srčni utrip pri odraslem človeku je čez dan 60- 100 udarcev na minuto, ponoči je nižji.
Na netu se dobi veliko o krvnem tlaku in o srčnem utripu. Veliko je o vzrokih, nevarnosti in preprečevanju oz. zdravljenju visokega krvnega tlaka. Veliko je tudi o normalnem srčnem utripu, o utripu v mirovanju in gibanju ter o znižanem srčnem utripu športnikov.
Danes pa sta mojo pozornost pritegnila predvsem dva:

Prvi govori o stresu in boleznih srca ;
Drugi je obsežni članek o srčnem utripu v mirovanju , objavljen lani oktobra na Tekaškem forumu (članki).

Pohodniški profil

2011-03-09T22:22:00.000+01:00

Z avanturizmom trekinga sem se spogledoval že prej, ko slovenske lige še ni bilo, ko so naši trekerji hodili na hrvaško treking ligo. A takrat "ni bilo časa". V ospredju so bile druge stvari. Druga tekmovanja. S tekom na daljše razdalje sem se začel šele soočati. Spet sem iz leta v leto povečeval število tekmovanj. Tudi zadnja tri leta, odkar je organizirana Slovenska treking liga , "ni bilo časa".

Zdaj?
Ja, verjetno zdaj.
Ko sem se, naveličan klasičnih tekmovanj, znašel na razpotju, je sledilo vprašanje: kam naprej? Zadevo je treba popestriti. Podprt z mnenji nekaterih kolegov, da "bi bila to zame prava stvar" ter z dejstvom, da zadnje mesece v svojih tekaško- pohodniških izletih "v divjini" prav uživam, je padla odločitev! Pa ne odločitev, da bom letos tekmoval v ligi, pač pa odločitev, da bom tu pa tam šel na katerega od trekingov STL. Pa tako lepo pade v kontekst mojega projekta spoznavanja Slovenije na dveh nogah!

Prvi korak
Prvi korak je bil prijava na Škofjeloški treking . Po eni strani mi je zelo blizu, a po drugi strani dovolj daleč, da je že izven "mojega območja". Nikoli prej nisem hodil tod.
V priprave sem sedaj vključil tudi teoretično spoznavanje lige, pravil...da se bom vedel obnašati. Nekaj novega zame, itaq. Potem bomo pa že videli, kako in kaj.

Kakšen je vaš pohodniški profil?
Na spletni strani lige sem med zanimivostmi naletel tudi na tole . Možnosti za enostavno predalčkanje ni, torej nekje v območju 90% med črkami B,C in D, vsakega po malo.

Gorski teki

2011-03-06T19:01:00.001+01:00

Čeprav sedaj rad poudarjam, da sem tekač in ne gorski kolenogrizec, je bilo moje ukvarjanje s športom vseskozi tako prepleteno z gorskim tekom, da si zasluži posebno mesto.
Moja prva (rekreativna) tekaška tekma je bil gorski tek!
Prvo tekaško leto sem tekel na petih tekih, vsi gorski!
Tudi drugo leto je bilo 9 od 11 tekem gorskih...in tretje leto 9 tekov, sami gorski...
Ravninske teke sem začel teči šele, ko sem se odločil, da grem še kam drugam...takrat sem se odločil za primorski pokal.
Gorskih tekov sicer ne maram. Morda so se mi takrat zasrali. Rad imam naravo in hribe (ne visokogorje), a gorski teki so eno samo (nepotrebno) matranje. Jaz itak nikamor ne pridem, klance čutim, preden jih vidim in začnem hoditi. Klik v glavi, pa je teka konec. In me prehitevajo cele procesije. Potem je problem menjavanje ritma, da še v ravnino komaj zlaufam.
Zanimivo, glede na to, da živim med hribi. Če hočem trenirat ravnino, mi ostane edino (nevarna) glavna cesta, za klanec pa grem samo iz stanovanja pa naravnost v breg. Saj to letos (2011) zaenkrat tudi kar vztrajno prakticiram. V dobrih dveh mesecih sem na asfaltu pretekel (po oceni) 5% vseh kilometrov, ostalo vse po okoliških hribih od Soriške planine prek Ratitovca do Jošta...
Pa da se neham ukvarjati sam s sabo...
Na strani Združenja za gorske teke je napisanega zelo veliko o gorskih tekih, poleg sprotnih informacij zavihki razkrivajo marsikaj zanimivega o zgodovini gorskih tekov, organiziranosti, tekmovalnih sistemih, pravilih in mejnikih...zavihek zanimivosti pa o treniranju gorskega teka itd.
Priporočeno branje!

DANES

2011-02-27T22:32:00.000+01:00

Treniranje

Tečem v povprečju 2 x do 3 x na teden. 8 do 12 tekov na mesec, redkokdaj več.
Svojih kilometrov nisem spremljal nikoli. Nikoli prej nisem vedel, koliko sem jih pretekel na mesec ali letno.
S tem sem začel leta 2008. Spremljal sem lestvice pretečenih km na treningih in tekmah, pa sem si rekel, da bi bilo morda vendarle dobro vedeti...
V tem času sem svojo kilometražo povečal, a sem le redko tekel več kot 200 km/ mesec, povprečje je bilo le dobrih 150 km / mesec. V glavnem za konec tedna, med tednom pa zelo malo, zaradi narave svojega dela (pa s tem ne mislim več utrujati, kdor ne preizkusi, pač ne more razumeti...).

Naveličan tekmovalnosti
Sčasoma mi je spremljanje in primerjanje mesečnih kilometraž začelo najedati, postajal sem že kar depresiven. Tudi iz tega je nastala tekmovalnost.
Trud za doseganje nerealnih rezultatov v primerjavi z vložkom je naredil svoje. Leta tekmovanj so naredila svoje. Tudi potreba po stalnih spremembah je naredila svoje. Spet sem se že na startni črti spraševal, kaj sploh počnem tam. Tri leta sem namenoma zmanjševal število tekmovanj in zaenkrat me še nikamor ne vleče.

Uživajmo v teku!
Rad tečem. Tek je enostaven. Samo prestopanje. Leva, desna, leva...Nočem ga komplicirati na tak ali drugačen način. Ne uporabljam naprav. Od novega leta ne spremljam več kilometrov. Januarja sem tekel 8x. Februarja 10x. Narava, klanci, blato, sneg, gozd...asfalt v kar najmanjši meri. Vse za užitek. Nobenih programov (btw., že prej so se mi vedno naježili lasje ob pogledu na tiste tabele in številke), nobenega treniranja s kakimi posebnimi nameni.

Dajmo času čas. Tekmoval bom spet, ko bom dobil spet pravi občutek, ko me bo potegnilo. Sedaj še ne morem vedeti, kakšne in katere tekme bodo to.

KRALJICA ŠPORTOV

2011-02-26T13:23:00.002+01:00

Atletika! Osnova za vse druge športe, tudi ekipne z žogo.
Atletske discipline so meti (krogla, kladivo, kopje, disk), skoki (daljina, višina, palica in troskok), sestavljene discipline (peteroboj, sedmeroboj in deseteroboj)...in
Teki
Šprinti od 60 m (dvorana) do 400 m; teki na srednje proge od 800 do 3000 m, teki na dolge proge 5000 in 10 000 m, teki čez ovire; štafetni teki; cestni teki (najpogosteje polmaraton in maraton) ter hitra hoja(običajno na cestah (10 km, 20 km, 50 km)...
Seveda je za dobre rezultate treba trdo trenirati, a v besednjaku tekačev se običajno besedna zveza dolgi tek uporablja za treninške razdalje 15- 18 km (razen pri maratoncih). Ostali treningi so seveda še bistveno krajši.
Leto 2007 je bilo zame pomembno tudi zato, ker sem se registriral na TEKAŠKI FORUM.
Spoznal sem veliko tekačev, razširil sem si obzorja, predvsem sem se pa prvič srečal s slovensko ultra sceno. Tipi, ki mesečno pretečejo po 300, 400...pa tudi 700 km; ki tečejo po 24 ali več ur vkupaj; tečejo etapne dirke 5 dni zapored po 80 km v povprečju; ki za hudiča ne naredijo treninga krajšega od polmaratona; ki vstajajo zjutraj ob 4.uri, da naredijo svoje kilometre...ki s svojim početjem razbijajo neka veljavna pravila in norme o treniranju tekov.
Preko TF-ja sem odkril novo "nišo". Razmišljal sem prav tisto, kar je malo nazaj nekdo že napisal v neki temi: starejši sem, postajam počasnejši, lahko pa na ta račun podaljšam razdaljo.
Sedaj imam za sabo že nekaj supermaratonskih izkušenj, nekatere bi lahko označil kot uspešne, so pa tudi take, ki bi jih lahko uvrstili med "polomije". Včasih se mi enostavno ne da več teči toliko časa skupaj, pa neham. Saj potem itak vse skupaj razmislim in ugotovim, kje sem ga sam lomil...

In včasih se mi enostavno ne da več pisati, pa nadaljujem prihodnjič...

Čas za maraton??

2011-02-23T06:19:00.000+01:00

PODALJŠUJEM RAZDALJE
Nekoč (pa ne mislim brskat po statistiki) sem spremljal tekaškega kolega z našega konca, ko je tekel ljubljanski maraton. Celega! Pravzaprav: jaz sem takrat tekel polovičko, on pa z bistveno manj kilometri celega. Za stavo. Nič ni pomagalo prepričevati ga o norosti takega početja, prijavil se je in šel. Ni vedel, v kaj se podaja. Prvi krog okrog 1:30. Drugi krog 2 uri. Končno zelo soliden rezultat. A ko sem ga videl v zadnjih kilometrih, pa potem, ko je šel na pijačo v rikverc po štengah...ne, maratona pa ne bom pretekel nikoli v življenju!!
Pa me je sčasoma vendarle začelo premikati.V mislih sem imel par stvari:

Staram se, če hočem kdaj preteči maraton, ne bom smel več dolgo odlašati. Kakšen tekač bi pa bil, če nikoli ne bi pretekel maratona?
S staranjem postajam počasnejši, torej mi bodo bolj ustrezali daljši, a počasnejši teki.
Asfalt je ena sama grozljivka...torej začnemo z gorskimi maratoni: v naravi, na planinskih poteh...
GM4o je s svojo konfiguracijo katastrofa za noge, druga možnost je SAM 35:

OK. To bo moja prva malo daljša. Sicer tudi nisem vedel, kam grem, kaj me čaka. To je vse kaj drugega kot teki za gorenjski ali primorski pokal, tudi za maratone se je treba marsikaj novega naučiti. Prvi SAM so zaznamovali hudi krči, ki so se začeli med vzponom na najvišjo točko SAM-a, Plešivec, in se potem nadaljevali do cilja. Del, ki bi mi moral najbolj ustrezati (v klanec itaq nikamor ne pridem), torej zadnji 15 km spustov in relativne ravnine, sem prehodil, občasno posedal ter masiral noge, a trmasto odločen, da pridem v cilj. Uspelo mi je, 4 ure 22 min. To je bila vendarle neke vrste zmaga, predvsem je bila pa zmaga tisto, kar sem iz izkušnje koristnega odnesel. Naslednje leto sem progo pretekel z bistveno manj problemov 52 minut hitreje (3:30).
GM4o
2006 se je prijatelj spomnil, da bi šel na Gorski maraton štirih občin. V maju sem šel z njim na ogled prvega dela trase s Petrovega brda na Baško sedlo. Nato sem šel sam s Hudajužne čez Durnik na Porezen in nazaj. Noro. To pa res ni zame! No ja, parkrat prespiš...čez dva dni sem se prijavil.
In sem šel. Solidno. 4 ure 41 minut. Potem sem oktobra spremljal v enem krogu Jocota, ki je delal ultra varianto (3x), naslednje leto (2007) sem bil na trasi 3x (maj, junij tekma (4 ure 15 min), septembra pa z Martinom, Slavkom in Jocotom v zanje zadnjem, četrtem krogu)...
Če ne sedaj, kdaj potem
Če sedaj nisem dovolj pripravljen za maraton, ne bom nikoli. LM 2007- 42,2 km- prvič. Do 32 km sem sledil zajcu za 3 ure, potem mi je pobegnil. Niti nisem računal, da bo šlo. V cilju je bilo 3:08.
Radenci so nekaj drugega...mejnik pod tri ure sem prestopil na svojem tretjem. LM 2008: 2 uri, 58 minut.
Sedaj sem prišel v cilj trikrat v Ljubljani in trikrat v Radencih. No, tudi Radence sem lani spravil na 3 ure in 2 minuti, kar je že blizu...a so bili dokaj ugodni pogoji, kakršni v Radencih niso velikokrat.

2007 pa je bilo zame pomembno še v nečem...(sledi)

Tek in pohodništvo (3.)

2011-02-20T22:07:00.000+01:00

VZPONU sledi PADEC
Iz leta v leto več tekmovanj, izboljševanje rezultatov, organiziranje prireditev, (vmes pa še stečaj podjetja s 300 zaposlenimi, v katerem sem bil predsednik sindikata), organiziranje gorenjsko- ljubljanskega rekreativnega pokala...kupi papirjev, členi, razprave.
Trčil sem v zid. Vsega se je nabralo preveč, vsega sem bil sit. Ljudi, členov, papirjev, tekmovanj...edina rešitev je bil umik v ilegalo. Skoraj dobesedno!
Leto 2001 je bilo krizno. Aprila sem šel na tek v Mekinje, misleč, da mi bo pri teku v naravi steklo. Ko sem se po 300 m teka spraševal, kaj počnem tukaj, sem si vseeno rekel, da en krog (5 km) bom pa že naredil, nato pa odstopil. Jok, brate! 3 km sem se silil, nato pa odnehal. Poslušal sem nasvete svojega strelskega kolega Aleša in vse začel na novo. Počasi, brez obveznosti, kadar in kolikor mi paše. Hoja, tek, opazovanje narave, poslušanje ptičkov... in nobenih papirjev, nobenih členov več. To je bila edina pot, brez bližnjic ali siljenja z glavo skozi zid.
Septembra sem potem nastopil na domačem teku na Ratitovec, pa oktobra na domačem krosu v Selcih ter LM 21-ki (1:23:30). V spremenjenih razmerah je bilo več narave, hribov...stvari za užitek!
Počasi sem se vračal, a vsakomur lahko povem, da situacije, ko se znajdeš v slepi ulici, ne moreš reševati na silo in na način, ki te je do tega pripeljal. Potrebne so korenite spremembe miselnosti, več sproščenosti...predvsem pa času čas. Morda na prvi pogled to izgleda kot korak nazaj, a čas pokaže, da temu ni tako.
V naslednjih letih sem spet dobil veselje do tekmovanj, a sem jih obdržal v nekih razumnih številkah.

Sem se pa pričel počasi spogledovati z daljšimi razdaljami: morda bi bil čas za kak maraton...

Tek in pohodništvo (2.)

2011-02-20T12:53:00.000+01:00

PRVE TEKME
Prvič sem se spet postavil na štartno linijo s štartno številko na prsih 30. septembra 1994. Šlo je za občinsko prvenstvo v krosu takratne občine Škofja Loka (sedaj občine Železniki, Škofja Loka, Gorenja vas- Poljane in Žiri). 64. tekačev, osvojil pa sem 28. mesto. Ta podatek sem snel iz svojih zapiskov...
V spominu imam bolj prvomajski Tek na Dobrčo 95, običajno tega navajam kot prvo rekreativno tekmo. Tej so sledile še Mohor, Kriška gora, Planina Javornik in Osolnik: same gorske. Not padu!

ORGANIZACIJA
Tek na Ratitovec
Tekmoval sem v glavnem gorske teke. Saj teh je bilo tudi največ.
Na Ratitovcu sem bil v letih 95 in 96 po 32x, 97 pa 45x...
To sem povezal v tek na Ratitovec. Prvi je bil 14. septembra 96, prvotni štart je bil na Rotku, križišču na cesti Sorica- Soriška planina, odcep za Zg. in Sp. Danje. Proga je potekala po makadamu do Torke, nato pa navzgor po planinski poti do cilja pri koči. Po tej trasi smo tekli 4 leta, nato smo prestavili štart v Sp. Danje. Smo imeli vsaj elektriko in streho v bližini. Spremenjen je bil le prvi del, po cca 1,5 km se je nova priključila na makadamsko cesto proti Torki...
Naslednjo spremembo je tekma doživela leta 2005. Takrat je prvič štela za SLO pokal v gorskih tekih, štart se je selil v Železnike, proga je dolga 12 km z 1200 m višincev. Kasneje sprememb trase ni bilo več.
AD Železniki
Tekmo torej imamo. Sedaj rabimo še pravno osebo, društvo, kot organizatorja.
S tem sem se veliko ukvarjal v prvih mesecih leta 98. Zbrati prave ljudi, zainteresirane za delo v društvu, soočanje in sooblikovanje idej, kakšno društvo oz. kakšne dejavnosti bi pokrivalo (ob obilju raznoraznih že obstoječih društev), sestava statuta društva, sestava iniciativnega odbora, sestanki na to temo...dela čez glavo.
Atletsko društvo Železniki je imelo ustanovni občni zbor 15. maja 98, že od takrat pa ga uspešno vodi Brane Čenčič.
Poleg tega, da je društvo prevzelo organizacijo teka na Ratitovec (SLO pokal), vsako leto organiziramo vsaj še eno tekmo državnega ranga (prva leta DP v krosu za mlajše kategorije, parkrat DP občinskih reprezentanc
v krosu, pa DP OŠ in SŠ v krosu, leta 2004 tek na Hujsko (SLO pokal gor-dol)...) poleg tega pa prva leta še druge rekreativne tekme (tek po ulicah Železnikov...). Poleg tega se v društvu dela z mladimi atleti, rekreativci pa se udeležujemo raznih tekmovanj (lanski Wolfgangsee lauf!!!)

V nadaljevanju: tako kot se življenje odvija po različnih obdobjih, sem obdobja imel tudi pri teku- vzponi in padci!

Drugič na VKP

2011-02-20T00:12:00.001+01:00

Včeraj niti približno nisem vedel, kam bi se danes podal. Ne bom rekel, da nisem vedel, kaj bom počel, itak da bom migal, a kje...niti približno. Ob 11. uri sem bil v LJ, v gepeku torba z različno opremo (saj nisem vedel, kakšne razmere me čakajo: sneg, blato, suho, asfalt???) in še nisem bil 100%, kam naj jo mahnem. Ob 12. uri sem v Zagorju (malo naprej od Pivke) štartal na še eno etapo Velike Krpanove poti. Vreme krasno, sonce, tu pa tam nemoteč veter...kaj še hočeš lepšega.
Prvi odstavek je hkrati tudi opravičilo vsem, ker nisem držal obljube, da bom svoje etape po VKP vnaprej najavljal, če bi kdo slučajno hotel z mano...

POT
Najprej iz Zagorja po poljski poti do gradu Kalec, nato malo asfalta, potem pa odcep desno, makadam. Lepa tekaška tura. Ob poti so pašniki, ovce, govedo, konji...In dolg vzpon. Pot v neznano. Oznake so, a je dobro imeti tudi karto VKP. Jaz imam traso vrisano v karto PZS Snežnik 1: 50 000, večkrat sem se ustavil in kaj preverjal. Predvsem pa rad vem, kje hodim. Ko bo padla VKP v kosu, ne bo časa za raziskovanje, takrat bo treba vedeti, kam grem!
Vzponu sledi kratek spust na drugo stran, prav kmalu sem na asfaltirani cesti Palčje- Jurišče (btw, opazil sem, da tam na tabli piše Juršče, a samo tam, drugje je povsod Jurišče!?). Na začetku vasi na levi strani je turistična kmetija Cunar, kjer imajo žig druge KT. Skozi vas, nato pa spet makadam. Nekaj 100 m iz vasi je s knafeljčevimi markacijami označena pot (bolj steza), ki zavije levo s ceste...tam moramo nadaljevati pot po makadamu, ker nas te oznake oddaljijo od trase VKP! Še kakih 500 m naprej je razpotje, tam pa je oznaka za VKP, ki nas usmeri levo. Spet mimo pašnikov, nato se pot začne zlagoma vzpenjati in nas pripelje v gozd. Tukaj je tudi še nekaj novozapadlega snega. Tako se vzpnemo z višine 704 m v Jurišču na dobrih 880 m na Vrh Korena. Tukaj se pot začne spuščati na drugo stran v Otoško dolino, jaz pa sem se obrnil nazaj proti izhodišču.
Pri Cunarju sem se nazaj grede ustavil, s sabo sem namreč imel le karto, fotoaparat, mobija...pijače pa namenoma nisem vzel, sem bil s to okrepčevalnico v Jurišču čisto zadovoljen.
To je to za danes, nadaljevanje pa prihodnjič...

The Wolf

2011-02-18T21:54:00.000+01:00

Tek in pohodništvo(1.)

2011-02-18T21:49:00.000+01:00

UVOD
Seveda se spodobi, da kaj napišem tudi o svojem glavnem športu, teku. Ta pri meni igra zelo pomembno vlogo, gre pa z roko v roki s pohodništvom in ju skoraj ni mogoče ločiti.
Svoje teke, pohode in (omembe vredne) sprehode že vseskozi tudi zapisujem, gre sicer za skope vpise v eno vrsto črtastega zvezka brez "velepomembnih" podatkov, a včasih le poiščem kaj statistično zanimivega.
Suhega teka je bilo veliko že takrat, ko sem kot pionirček tekel na smučeh, v pripravljalnem obdobju pred zimo, pa kros tekme...
Tukaj imam pa namen pisati predvsem o svojem rekreativnem ukvarjanju s tekom in sorodnimi dejavnostmi, z osnovnim gibanjem človeka, odkar se je postavil na dve...

PONOVEN ZAČETEK, POHODNIŠTVO
Sploh ne vem, zakaj. Prvi zapiski izhajajo iz leta 1991, torej po rojstvu obeh hčerk, pri starosti 26 let. V spominu imam dolgo obdobje megle v dolini in informacij o sončnem vremenu v višjih legah. V spominu imam dan, ko sem se usedel na avtobus in se zapeljal do Soriške planine. Sonce. Pohod na Ratitovec, na Prtovč in v dolino. Spodaj megla, zgoraj sonce. Enkratno! Verjetno je bil to mejnik. Tisto leto imam Ratitovec vpisan 8x, poleg tega pa treking s Sorice na Črno prst, nazaj na Soriško, pa čez Ratitovec domov. Prvo leto.
Naslednje leto sem imel par dobrih enodnevnih tur: Savica- Prehodavci- Savica; pa St. Fužina- Sedmera jezera- Savica...pa 27x na Ratitovcu, z različnih smeri, večkrat tudi z doline...
Verjetno sem takrat sklenil, da bom spet začel hoditi na tekme, rekreativno...a stvari se pri meni dogajajo bolj počasi in tudi do tega koraka je preteklo še kar nekaj vode.

PRVE TEKME... (sledi)

Smučanje

2011-02-13T19:45:00.000+01:00

Včasih sem tudi smučal. Ko sem bil še v OŠ in kasneje v srednji šoli, smo vsi fanatično spremljali uspehe naših smučarjev.
Smučali smo v glavnem na domačih terenih, ki smo jih prej sami "poštanfali". Vlečnice ni bilo, a smo bili na ta račun vsi nabiti s kondicijo in prav nič razvajeni.
Z bratom sva takrat s pomočjo peščice zagnanih v Dražgošah organizirala nekakšen pokal, ki je zajemal tekmovanja v slalomu, veleslalomu in smuku na različnih terenih, ki smo jih seveda morali predhodno pripraviti. Poleti smo pripravili "butare" leskovih kolov, jih ostrgali in prebarvali z rdečo in modro barvo, pripravili koledar tekmovanj in pravila ter točkovanje...pravi intuziasti. Zadeva je uspešno potekala mislim da 3 leta.
Kasneje se je vse skupaj selilo na urejena smučišča. Intuziazem je šel v franže, po prihodu iz bivše JLA se mi pa ni nikoli zdelo vredno nabavljati nove opreme. Smučarija je predrag šport, sploh pa ni vredno za tiste dvakrat v sezoni, ko bi šel na kako smučišče. Pa še modne smernice so vsako leto drugačne. Tega se pač ne grem.
Enkrat sem potem šel v Dražgoše na podstrešje iskat svoje stare dile in se spustil z njimi v dolino, turna varianta. Nato sem jih še večkrat vzel s sabo na zimske pohode proti Jelovici, dol sem smučal...vse dokler niso skoraj razpadle. Novih pa nisem kupoval.
Sedaj smučanje pri meni deli usodo večine ostalih "vrhunskih športov": odnos je bolj negativen kot ne, zanimanje za smučarske tekme je pa nekje na nivoju zanimanja za mednarodne tekme v dolžinskem metanju suhih kravjekov...Lanski sneg, če sem se izrazil nerazumljivo!

Športno streljanje z zračnim orožjem

2011-02-12T21:08:00.000+01:00

Lep šport, ki v mojem življenju ni igral ravno nezanemarljive vloge.

Mogoče nekdo na strelstvo gleda malce postrani, kot na nekaj povezanega z agresijo. V resnici je športno streljanje z zračnim orožjem zelo umirjen, celo meditativen šport. Šah je bolj agresiven: šahist sedi za mizo in ima na drugi strani nasprotnika, proti kateremu se bori; v strelstvu je vsak sam s sabo, svojo zbranostjo, koncentracijo in sposobnostjo odmisliti dogajanje v okolici ter tako doseči čim boljši rezultat. 40 ali 60 dobrih strelov , brez kiksov.

S strelstvom sem se srečal že leta nazaj, ko je bilo strelišče še v prostorih pod bazenom v Železnikih. Seveda je bilo takrat vse drugače, streljalo se je s serijskimi zračnimi puškami...Kasneje se je Strelsko društvo (SD) selilo v zaklonišče v OŠ, pet strelskih mest...a takratno vodstvo je sčasoma prekinilo svoje delo.
Nekaj let kasneje je prišlo do ponovnega zagona z novimi ljudmi, dovolj je le eden pravi in to je bil zdravnik, ki je bil zelo aktiven strelec (še danes) in je prišel službovat v Železnike. V tistem času (96-00) sem bil celo predsednik društva. Temu sem posvetil zelo veliko časa (imel sem "normalno" službo od 6. do 14. ure, ki mi je to omogočala), na strelišču sem bil cele popoldneve (skoraj vsak dan 2-3 ure), delal z mladimi strelci, jih ob koncu tedna vozil na tekmovanja (včasih MS, Lendava...), dihal z njimi in se skupaj z njimi veselil uspehov. Pa sem se tudi sčasoma naveličal, predvsem samega sebe: iz dneva v dan mladim strelcem papagajsko ponavljati in jih opozarjati na napake, ki jih delajo...ja, samega sebe sem bil sit.
Poleg tega sem streljal in tekmoval tudi jaz. Z novim zagonom smo se preusmerili v glavnem na zračno pištolo. Predvsem veliko ceneje. Sama pištola sicer ni veliko cenejša od standardne puške, a ne rabiš zelo drage ostale opreme (strelski jopič, hlače, čevlji, rokavica...). Saj kakih vrhunskih rezultatov nisem dosegal, mislim, da sem za kaj takega preveč kaotična osebnost, težko se za uro in pol toliko zberem, da bi naredil dober rezultat, pa še vse skupaj je kontra teku ( čimprej do cilja), tam imaš določen čas za celo serijo in ti res ni treba hiteti.
Z društvom smo še na vezi, ob organizaciji tekmovanj (slovenska mladinska in članska liga) običajno priskočim na pomoč, streljat pa grem le še na občinsko prvenstvo...saj za kaj več pa tudi zaradi službe ni časa. Lani smo praznovali 60 letnico strelstva v Železnikih.
Kakorkoli, športno streljanje z zračnim orožjem je lep šport! Lovstvo, veliki kalibri in podobne zadeve nimajo nič s tem in me ne zanimajo.

Bicikliranje

2011-02-12T12:41:00.000+01:00

Pa res nimam veliko pisati.
Vem, da sem se v Dražgošah, na klancih in (takrat še) makadamu dokaj pozno naučil, da je kamenje in pesek pretrdo in je bolje držati ravnotežje. Tista stara kolesa, ki so jih prej starši dolgo uporabljali kot prevozno sredstvo, nam je, mulcem, hitro uspelo uničiti. Kasneje sem imel rogovo "dirkalno kolo" na 5 prestav, pa skoraj ni bilo terena, kamor se ne bi dalo. Konec osnovne in začetek srednje šole je bil aktualen krog Kropa- Begunje- Bled- Bohinj in čez Jelovico na izhodišče...to je bilo pa tudi vse. Sedaj že desetletja kolesa sploh nimam. Ja, enkrat vmes sem nekaj nabavil, pa v par mesecih tudi dal naprej.
Kupujem že leta, pa ne pridem do tega, a ne bi bilo slabo, kot dopolnitev za tek. Sploh v gorskem teku je nekaj uspešnih tekmovalcev, ki ta športa uspešno kombinirajo.
Pa bi se sploh še znal peljati??

Tek na smučeh

2011-02-10T19:18:00.000+01:00

In če se že enkrat razglašam za športnika je prav, da pogledam, s čim sem se sploh kdaj bavil, razen s tekom. Namreč, tudi jaz nisem bil vedno tako dolgočasen, kot sedaj, ko je prestavljanje nog eno pred drugo, tekaško ali pohodniško, edino česar se še lotim.

Tek na smučeh
To je bil pravzaprav moj prvi in osnovni šport. Z njim sem se ukvarjal v pionirskih časih, tekel sem v klubu (Alples), trener je bil pa Vinko Grašič. V tistih časih je bil to močan klub z dobrimi tekači, a so bili v vrhu ŠD očitno drugačni interesi v korist rokometa: denar nekje odškrneš in ga razporediš drugam. Tako je smučarski tek uspešno zamrl...
Po dolgih letih sem ponovno nekaj začenjal kot rekreativec, še vedno mi je to eden najlepših športov, a tudi najbolj napornih. Po znanstvenih podatkih tek na smučeh aktivira največji odstotek vseh mišic...deluje praktično celotno telo.
Kot rekreativec sem bil najbolj aktiven leta 2006, ko sem se udeležil sedmih smučarsko- tekaških prireditev (Bloški teki, Trnovski Maraton, Vojsko, Hoterdšica...). Drugače OK., a me moti gneča, pa tiste smuči in palice pokrižem in počez. Potem sem s tem prenehal in sedaj le tu pa tam še grem na laufarce, letošnjo zimo sem bi le enkrat na Dražgoški gori. Skozi teden itaq ni časa... Bi bilo pa dobro, za spremembo, malo menjati suhi tek. Ja, pa novo opremo bi si moral nabaviti.
Proge v bližini: Dražgoška gora ima zelo lepo, razgibano progo, a ni krožna, vračanje po isti progi je pa v vzponih (oz. spustih) lahko tudi nevarno. 10 min vožnje, nato pa 1,3 km dolg vzpon za peš;
Soriška planina, pol ure vožnje, lepa proga, a kratka, če ne potegnejo dolge variante (kar se pa zgodi zelo redko, ker od tega oni nimajo nič);
Dolenja vas, kadar je dovolj snega. Je v dolini, 5 min vožnje. Letos ni bilo še praktično nič. Je pa ravninska, dokaj dolgočasna...za prvo silo, če nimaš veliko časa.

Tole za sedaj, bom še kaj našel za drugič...

Višinske priprave

2011-02-08T18:41:00.001+01:00

Najin mali plan je zajemal odhod takoj v soboto na vikend, nato pa sprotno odločanje o prostočasovnih kulturno-športnih dejavnostih. Vreme se je obetalo čudovito in bilo navsezadnje še lepše.

Višinske priprave, če lahko tako rečemo bivanju na 850 m in teku na višinah od 700 do 1670 m. 

1.dan, sobota

Dopoldne priprave na odhod, še nekaj opravkov, popoldne pa v hribe. 

V Danjah zunanja temperatura 8+, notri 0°. Prva skrb je ogrevanje. Že odpiranje oken je takoj dvignilo temperaturo na 4+, za ostalo bo poskrbela krušna peč. Dolgo traja, preden se ogreje, a do večera pridemo že blizu 20, kar je čisto OK., ogreti so le prostori, ki jih rabiva.

Digitalni sprejemnik, ki bi nama omogočal 6 ali 7 programov, sva namenoma "pozabila" doma. TV ubija družabnost...

Glede teka je bil dan po težkem delovnem tednu (vsakodnevno štenganje) namenjen počitku, privoščila sva si pa večerni sprehod. 

2. dan, nedelja

Sonce sedaj vzide dobrih 25 min prej, kot je pred dobrim mesecem, ko sva bila v Danjah za novo leto in seveda malo bolj proti vzhodu. In petelinje petje, tega v mestih ni več. Zajtrk, kava, mudi se nama nič. Čas se v Danjah ustavi. Sredi dopoldneva se zapeljeva do najviše ležeče slovenske vasi, Torke. 6 km po makadamski cesti skozi Zg. Danje in Zabrdo. Pot ni slaba, je pa sonce naredilo svoje in je že nekaj blata. Od tam se povzpneva (pravzaprav povzpnemo, z nama je tudi Tara, shit-tzu) na Ratitovec. Za moj okus preveč ljudi. Privabil jih je lep, sončen nedeljski dan. Jaz imam s sabo dnevnik obhodnice Ratitovec. Tistega, ki je na pohodu iz Železnikov čez Ratitovec v Dražgoše ostal doma, pozabljen. S preostalimi KT opravim na hitro, za trening. Gladki vrh, par minut od koče. Mimo rudnika železove rude v Vratca, vzpon na Kosmati vrh, spust direkt na planino Klom, pa spet na Vratca, po dolini do planine Pečana, nato pa samo še nazaj do koče in "klobasa je zašpiljena". Romana se je medtem (po dogovoru) že spuščala proti Torki, kar je zame pomenilo hiter adrenalinski spust...Lep dan in dobro baziranje! 

3. dan, ponedeljek

Jutranja ponovitev rituala. Že zjutraj sem vedel, kaj si želim. Tako sva šla vsak svojo pot, ona s Taro, jaz pa na Giro. Z Danj do Rotka, mimo Sorice na Petrovo brdo po asfaltu (ki se mi zadnje čase kar nekaj upira), nato vzpon po trasi GM4O do planine Kovce, tam pa odcep od trase po mulatjeri na sedlo med Slatnikom in Lajnarjem na Soriško planino (kontra smer dela poti, ki sva ga poleti opravila z Gregorjem). Martinčkanje ob pivu na Soriški planini, povratek pa čez Mišji grunt...in še en odličen dan. 

4. dan, Kulturni praznik 

Po dveh napornih tekaških dnevih dan za martinčkanje, sprehajanje, klepet, branje, pesnjenje in načrtovanje nove kuhinje...ter seveda pospravljanje in selitev v dolino. Jutri je nov delovni dan.  

Športno-kulturni dnevi pred vrati

2011-02-03T20:07:00.000+01:00

V tem tednu sem baziral v glavnem na stopnicah, lepih krožnih betonskih štengah, z dna v drugi ali tretji štuk, da se ti skoraj v glavi zvrti, gore-dole...pa nisem štel, kolikokrat. Pa včeraj 40 min v naravi, v klancih čez Kres in Hujsko. Miganja vse dni čez glavo dovolj, prav nobene potrebe, da bi še tekel.
Jutri je še en delovni dan, potem pa nekaj dni časa zase. Ja, tudi za ponedeljek sem si vzel frej, to bo skupaj štiri dni športno- kulturnih aktivnosti in prešernega razpoloženja, a brez konkretnega plana. Bo šlo bolj sproti.
Dogajalo se bo: že v soboto gre TF ponovno osvajat 55 kilometrsko Šentiljsko pot, ki je dovolj privlačna, da bi jo po slabih dveh letih spet lahko obdelal. Na kulturni praznik v torek se teče iz Kranja v Vrbo, menda 27 km. Lani sem tekel, vabljivo je, a bomo še videli.
Seveda je možnosti še veliko, če bo vreme tako, kot ga napovedujejo (lepo), bova morda obiskala kak hrib; za dokončanje zimske izvedbe Obhodnice Ratitovec imam časa še dober mesec in pol, morda se sliši veliko, a ob spremembi vremena se bo hitro izteklo; Velika Krpanova pot je pa tudi še vedno na čakanju.
Kakorkoli že, v prostih dneh bom moral nekako uskladiti svoje "divjanje" in družinsko življenje. Saj "boljša polovica" tudi rada gre na kak pohod, pa bova šla skupaj, malo počasneje, kar ima pa tudi svojo pomembno prednost: več vidiš in bolj doživiš tišino in lepoto narave. Malo tega, malo onega.

Zimsko baziranje

2011-01-30T16:08:00.000+01:00

Zima je čas za nabiranje baze...te pa gremo. Sicer še ne vem, čemu bo baza služila, ko nimam nobenih tekmovalnih planov in ciljev, a gre pravzaprav za to, da ni slabo biti v stalni dobri kondiciji. Sem se pobral s kavča in včerajšnji urici miganja dodal še celo današnje dopoldne.
Po dilemi med možnostima: 1) zaključiti zimsko izvedbo Obhodnice Ratitovec (Klom, Pečana, Kosmati vrh) ali 2) pogledat, kaj počne in kako se obnaša kranjska tekaška srenja na zimski ligi, tokrat na Jošta...sem se po razmisleku odločil za slednje...Ratitovec je zaenkrat preveč leden...
Na Jošta vodi veliko poti, izbral sem eno lepo za 10 min vožnje ter uro in pol teka (v eno smer). In sem štartal ob 8:10 pri - 6°C, opel je ostal pri cerkvi Sv. Jederti nad Lajšami, jaz pa po krasni poti na Mohorja in naprej na Jošta. Sem se zakalkuliral (ali pa sem bil prehiter)...ko sem pod Joštom prišel na cesto, po kateri bodo pritekli tekači, je bila ura 9:05. Dovolj časa, da mi ni treba po cesti na vrh, lahko grem po pešpoti v levo, tam kjer gre trasa teka z Besnice na Jošta. Pa me je začelo kar pošteno hladiti na vrhu, ko sem čakal tekmovalce in btw naredil še nekaj fotk. Ko sem ravno pri tem: večkrat sem že rekel, da nerad slikam ljudi, tekači s(m)o pa sploh katastrofa- smo prehitri, fotke pa potem neuporabne. Nekaj sem jih zbrisal, pa še preostale so bolj tako, za bujno domišjlijo...Tiste iz narave so boljše, ta nikamor noče uiti, tako kot tekači.
Pa sem se umaknil iz prizorišča v kočo. Je bilo vsaj toplo. Čaj, debata...po kebrovem odhodu ob 10. uri en konkreten antigripin, potem pa pot pod noge tja, od koder sem prišel.
lp

Narod športnikov

2011-01-29T22:46:00.000+01:00

Po zanimanju za šport na TV je večina Slovencljev športnikov. Zelo veliko jih s kavča v družbi hmeljevega šestorčka ali še bolje z družbo v bifeju spremlja življensko pomembno žogobrcarsko dogajanje na umetnih zelenicah, mnoge osrečuje ali spravlja na rob obupa muhasto okroglo usnje (in pristranski sodniki) v športih na parketu, brez formule itaq ni nič...zimsko spanje pa kratijo raznovrstni smučarji, pa hokejisti, drsalci... Vseskozi se nekaj dogaja, zlepa nikoli ni dolgčas.
Na srečo je vse več športnikov rekreativcev, ki se dvignejo s kavča in se začnejo s športom ukvarjati zares. Če pogledamo malce v zgodovino: včasih na kaj takega niso niti pomislili, saj navsezadnje ni bilo treba- dovolj so se zmigali pri svojem delu. Sedaj je v večini narava dela povsem drugačna (delo v pisarnah, za računalniki, življenje v mestih...) in je zadeve treba nekako uskladiti. Pa smo nekateri še vedno malce v dilemi: ko srečamo npr. kmeta, ki dela na polju, imamo skoraj slabo vest, medtem ko on razmišlja: a ta res nima nobenega drugega dela?
Vsak živi življenje, za kakršnega se odloči. Sicer ga kroji tudi usoda (npr. v kriznih časih...), lahko se bomo čez čas ukvarjali tudi s stvarmi, ki nam danes ne pridejo na misel ali pa se nam zdijo neumne, saj veste, zarečeni kruh. Če se trenutna situacija obrne na glavo, bomo pač morali pogedati še levo in desno za možnostmi.
Zaenkrat sem pa še vedno športnik s srcem, pa ne pred TV, pač pa na dveh nogah in v gibanju...

se nadaljuje...

LP